Nedelja, 14. 4. 2019, 14.34
5 let
Odprte hiše Slovenije
Stanovanje, ki je nastalo v zapuščeni mansardi sredi Ljubljane #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,05
2
Še pred tremi leti je bila podstreha v eni od stanovanjskih hiš na Tivolski cesti v Ljubljani zapuščena. Trije lastniki stanovanj pod njo so se odločili, da jo odkupijo, spremenijo njeno namembnost in v njej uredijo stanovanja. V eno od teh smo vstopili.
Mansarda T36 je bila predstavljena tudi na nedavnem festivalu Odprte hiše Slovenije 2019, ki je del mednarodne pobude odpiranja vrat v kakovostno arhitekturo in so ga pri nas pripravili že desetič. Arhitektka Petja Zupančič, investitorka in avtorica interjerja, je iz neizdelane podstrehe na 85 kvadratnih metrih oblikovala mansardo, ki je lahko stanovanjska enota ali delovni prostor.
Vremenske razmere in del dneva spreminjajo tudi notranjost mansarde, v kateri je veliko naravne svetlobe in prav svetloba pa je ena od kvalitete tega prostora.
Vremenske razmere in del dneva spreminjajo tudi notranjost mansarde, v kateri je veliko naravne svetlobe in prav svetloba pa je ena od kvalitete tega prostora.
Svetloba ena od kakovosti prostora
Nastal je interjer, ki je gleda na tri strani, proti katerim se notranjost odpira z velikimi podstrešnimi okni. V mansardi je veliko naravne svetlobe in prav svetloba je ena od kakovosti prostora. V njem je arhitektka ohranila leseno strešno konstrukcijo iz trapeznih vešal, ki so narekovala razporeditev odprtega kvadratnega tlorisa in delujejo kot oblikovalski element.
V belem zračnem prostoru pa se kosi pohištva navezujejo na ohranjeno leseno konstrukcijo. Petja Zupančič je notranjo opremo, narejeno po meri, prepletla s kupljeno.
Ob letošnjem jubileju arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije (OHS), ki je bil med 5. in 7. aprilom, pa je do 15. maja v Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju na ogled izbor najbolj kakovostnih projektov, vključenih v program OHS.
Razstava, ki nosi naslov Arhitektura v družbi - Družba v arhitekturi, naslavlja odnos med prostorom in človekom. Del predstavitve so tudi grafične interpretacije posameznih projektov, ki so nastali v okviru delavnice Razumeti arhitekturo in so jih pripravili študenti in študentke Fakultete za arhitekturo ter Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Oddelek za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru. Med razstavo se izvaja tudi javno glasovanje za najboljši projekt, svojega favorita pa je tako mogoče podpreti na Instagramu in Facebooku.
Razgibanost stropov
Največji izziv pri prenovi je bil izkoristiti stojno višino v prostoru, ki ga obdajajo tri strešne kapi, kar prinaša v mansardo razgibanost. Najvišje stene v njej merijo več kot štiri metre, medtem ko se na nekaterih delih prostora ta občutno zniža. Visok strop pa je arhitektka izkoristila tudi za oblikovanje galerije, na kateri kraljuje postelja.
Osrednji prostor, ki je najvišji, je namenjen komunikaciji. V odprti zasnovi, kjer je dnevna soba združena z jedilnim kotom in kuhinjo, so le dvojna vrata, a kljub temu je dovolj intime, kjer je ta potrebna. Za shranjevanje pa so izkoriščeni mrtvi koti in prostori med dimniki, omar se tako ne vidi.
Visok strop pa je arhitekta izkoristila tudi za oblikovanje galerije, na kateri kraljuje postelja.
Scenografija luči in svetlobe
Poseben oblikovalski element v stanovanju, ki ima tudi vlogo arhitekturnega biroja, zavzemajo luči v bakreni barvi. Nameščene po vsej mansardi, z možnostjo njihovega spletanja ter spreminjanja višine pa v prostor vnašajo dinamiko in delujejo prav spektakularno. Svetlobno scenografijo je mogoče upravljati s tremi stikali in tako po želji odmerjati osvetlitev.
Udobna eleganca
Arhitektka elegantnega in udobnega prostora, v katerem je ne glede na to, da se razteza ob eni od bolj prometnih ljubljanskih cest in v bližini železnice, zelo mirno, pravi, da so najtežji projekti, ki jih dela zase. Čeprav je stanovanje, ki ga arhitekt opremlja zase oziroma s svojim partnerjem ali družino, lahko svojevrsten laboratorij za ustvarjalca, pa Petja Zupančič poudarja, da se kot avtor izživiš skozi skupek različnih projektov, ki jih oblikuješ.
"Ko sam svoj naročnik, si najzahtevnejši, saj ko končaš, vidiš, kaj bi lahko naredil drugače in morda celo boljše. Zato je tudi dobro, da preden čisto dokončaš projekt, prostor nekaj časa pred tem uporabljaš in tako natanko vidiš, kaj še manjka in kaj je odveč," je tudi jasna sogovornica. In prav tako je Petja Zupančič naredila v primeru mansarde T36, katere končna uporaba je še odprta. Najprej jo je namreč zasnovala kot svoj delovni prostor, ki pa lahko deluje tudi kot stanovanje, v prihodnje ni izključeno, da bo v njem sprejela najemnike. Prav zaradi te več namembnosti in glede na to, kakšno končno uporabo bo prostor zasedel, pa na dokončanje čaka še ena soba, ki se neposredno povezuje s kopalnico.
Preberite še:
2