SiolNET. Trendi Dom
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nostalgija na Jakopičevem sprehajališču (foto)

3

termometer

Fotografije s snemanja filma Nostalgija režiserja Andreja Tarkovskega so doživele svetovno premiero na Jakopičevem sprehajališču.

Andrej Tarkovski je nekoč izjavil, da je posnel le filme, ki jih je želel. Za tega ruskega režiserja direktorica Kinodvora Nina Peče poudarja, da je pri nas kulten. Prav zato je fotografska razstava Deborah Beer s snemanja filma Nostalgija eden izmed dogodkov v nizu projekta Leto kina, ki zaznamuje 90-letnico odprtja kina na Kolodvorski v Ljubljani, današnjega Kinodvora, in 50-letnico Kinoteke. Pred desetimi leti je Kinodvor začetek svojega delovanja kot art kina zaznamoval ravno s predvajanjem Nostalgije. Filma, ki je "očarljiva alegorija spomina in večnosti", kot ga opisuje Nina Peče.

Na razstavi angleške fotografinje Deborah Beer s snemanja filma Nostalgija – sicer ni bila uradna fotografinja filma – na Jakopičevem sprehajališču je na ogled sto še nikoli razstavljenih fotografij iz zbirke Gideona Bachmanna, ki jih hrani Cinemazero Images v italijanskem kraju Pordenone. Razstava, postavljena v Ljubljani, predstavlja svetovno premiero, s tem pa mirujoč, študijski in senzibilen vpogled v poetiko Tarkovskega.

Kustos razstave Riccardo Constantini iz italijanskega Cinemazero, za katerega pravi, da je pri njih to, kar je Kinodvor v Ljubljani, je v sodelovanju z ljubljanskim art kinom videl dobro priložnost za predstavitev fotografij s snemanja filma Tarkovskega, ki je pri nas veliko bolj znan kot v Italiji. "Najprej smo sicer razmišljali o fotografski razstavi, povezani s Fellinijem, a ko smo se še enkrat poglobili v naše arhive, smo odkrili neverjetne fotografije Deborah Beer s snemanja Nostalgije. Zavedali smo se, da je to eden od dobrih načinov za spoznavanje z delom tega velikega režiserja," pojasnjuje Constantini.

Med tisočimi posnetki Deborah Beer s snemanja je bila izbira stotih, ki so prikazane v ljubljanskem Tivoliju, težka. Čemu so sledili? "V arhivu je veliko fotografij, ki so si med seboj zelo podobne. Tarkovski je namreč snemal dolge sekvence, ni jih končal, dokler od igralcev ni dobil tistega, kar je želel. Ti so tako ure in ure ponavljali iste prizore. To je bilo težko tudi za fotografe, saj je nastalo veliko med seboj izrazito podobnih posnetkov," pojasnjuje kustos razstave.

Ob pripravi razstave so tako naredili obsežno študijo Tarkovskega. Med izbiro posnetkov so prebirali številne analize režiserjevega dela, brali intervjuje z njim in drugo dokumentarno gradivo, ki so ga imeli na voljo. Sledili so njegovi viziji filma Nostalgija, z izbranimi fotografijami pa so želeli kar najbolje predstaviti režiserjevo poetiko.

Kaj pa Riccardo Constantini pravi o lokaciji razstave, umeščeni v prostor, ki ga na različnih ravneh prežemata spomin – individualni, kolektivni, emocionalni, zgodovinski in kulturni –, pa tudi sodobnost? "Lokacija je čudovita, ker je neposredno povezana z mestnim jedrom, hkrati pa je v središču tišine. Lokacija je tudi provokativna. Medtem ko smo postavljali razstavo, je mimo prišlo veliko mladostnikov in družin z otroki, ki Tarkovskega niso poznali. Spraševali so in se na tak način seznanili z njim. Prišli pa so tudi ljubitelji filma." Kustos dodaja, da je odločitev za komuniciranje s širšo javnostjo skozi izbrano lokacijo razstave odlična ideja, praksa, ki jo bodo skušali posnemati tudi doma.

Ukleščena melanholija Nostalgija je prvi film, ki ga je Tarkovski v celoti posnel zunaj Rusije, brez finančne zaščite, ki jo je imel v domači državi, in z vsemi jezikovnimi ovirami, saj so snemanje spremljali vsaj trije različni jeziki. Prizori za film so nastajali v Italiji leta 1982, leto pozneje je bil film končan, leta 1984 pa predstavljen v Cannesu, kjer je osvojil glavno nagrado skupaj s filmom Denar Roberta Bressona in nagrado ekumenske žirije. Ker so sovjetske oblasti preprečile, da bi film osvojil zlato palmo, je to okrepilo režiserjevo odločitev, da ne bo nikoli več delal v Sovjetski zvezi.

V Nostalgiji, usodnem, dekadentnem filmu, polnem lepote, potopljene v žalost, kot so o njem zapisali v Kinodvoru, se je Tarkovski posvetil občutkom, ki jih je doživljal daleč do doma. Med citati, ki spremljajo fotografije, je mogoče prebirati tudi občutenja in razmišljanja Tarkovskega. "Nostalgija, ki jo občutimo zaradi časa, ki je pretekel zaman, ker se nismo bili sposobni zanesti na svoje duhovne sile, jih urediti in opraviti svojo dolžnost." Pa tudi: "Kar me zanima, je Človek, ki vsebuje Univerzum." In še: "Vsi so zaskrbljeni, niso mirni glede prihodnosti, in ta film v veliki meri zadeva ta naš nemir."

Med snemanjem v Italiji se režiser še ni natančno zavedal, da bo ta "peklenska in ukleščena melanholija", kot je sam poimenoval nostalgijo, postala nadaljnja usodo njegovega življenja. "Bolezen", s katero se je spopadal do konca svojega življenja leta 1987, ko je umrl v Franciji.

Retrospektivo Andreja Tarkovskega si bo v Kinoteki mogoče ogledati marca, v mesecu, ko bo Ljubljano obiskal tudi novinar in fotograf Gideon Bachmanna, lastnik obsežne dokumentarne filmske zbirke.

Deborah Beer je bila sramežljiva fotografinja Za fotografinjo Deborah Beer Riccardo Constantini pravi, da je bila sramežljiva fotografinja. Rodila se je v Angliji leta 1950, pri 21 letih pa se je preselila v Italijo, kjer se je posvetila predvsem fotografiji na področju filma. Umrla je leta 1994.

S fotoaparatom je ustvarjalka spremljala nastajanje številnih filmov. Pasolini jo je na primer povabil, da ga spremlja ob snemanju njegovih zadnjih filmov. Pri filmu 120 dni Sodome je bila tudi edina uradna fotografiranja. V posnetkih režiserjev je fotografinja združila svoje zanimanje za film in svojo strast portretiranja ljudi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin