Ponedeljek, 7. 2. 2022, 9.37
2 leti, 2 meseca
Boštjan Klavžar, intervju
On ji zna prisluhniti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,82
4
Boštjan Klavžar in Anamarija Lampič sta tudi v zasebnem življenju par.
Delal je že marsikaj v življenju in nič mu ni težko delati. Danes Boštjan Klavžar skrbi za Anamarijo Lampič, našo najboljšo tekačico na smučeh, ki na OI v Pekingu meri na medaljo. V intervjuju smo z nekdanjim tekmovalcem, danes s trenerjem, odprli marsikatero zanimivo temo. Med drugim je nam je Klavžar razkril, kaj je prednost, da trenira svojo partnerico.
Boštjan Klavžar je eden izmed tistih, ki je najbolj zaslužen za uspehe Anamarije Lampič, naše najboljše tekačice na smučeh. Je njen trener in ob enem tudi partner naše uspešne tekmovalke. Klavžar je bil nekdaj sam uspešen tekmovalec, zato lahko še bolj razume svojo varovanko. V svoji športni karieri je za las zgrešil nastop na olimpijskih igrah, tako da v Pekingu doživlja olimpijski krst. Srce mu bo verjetno še najbolj razbijalo 8. februarja, ko bo na sporedu šprint. Anamarija Lampič namreč tam sodi med glavne favoritinje za olimpijsko medaljo.
Ni mu žal, da je tako kmalu končal športno kariero.
Svojo kariero ste končali pri 26 letih. To so pravzaprav najboljša leta. Zakaj ste se tako kmalu določili za to potezo?
Kariero sem pravzaprav končal nekaj mesecev pred svojim 27 letom. Za konec kariere sem se odločil, ker sem imel pred tem dve slabi sezoni. Rekel sem si, da bom v zadnji sezoni zares vse naredil. Delal sem tudi s psihologom … In že pred zadnjo sezono sem si rekel, da končam kariero, če ne bo rezultatov.
Na kateri svoj rezultat ste najbolj ponosni v svoji karieri? Na tekmi svetovnega pokala na Poljskem ste bili zelo blizu finala, potem ko ste bili 32.
Takrat sem doživel veliko razočaranje. To je bilo ravno pred olimpijskimi igrami v Sočiju in rekli so, da bodo na olimpijske igre zagotovo poslali enega fanta. Res mi je malo zmanjkalo za normo. Takrat so obljubljali, da bom šel. Te besede sem vzel zares in trdo treniral. Pozneje so se odločili, da nihče, ki ni izpolnil norme, ne gre na olimpijske igre. Po tej odločitvi sem bil čist "podrt" in sploh ne vem, če sem se uspel sestaviti do konca tiste sezone.
Kam vas je pot vodila po končani karieri?
Šel sem delat k prijatelju, ki se ukvarja z notranjimi zaključnimi deli. Že pred tem sem po koncu sezone, ko smo imel nekaj prostega časa, vseskozi hodil delat. Pravzaprav nisem iskal dela v klubu. No, potem so me klicali iz Loške doline, če pridem za trenerja biatlona. Bila je dobra ekipa in tam sem ostal tri leta.
Kako ste potem spet pristali v teku na smučeh?
Medtem ko sem bil trener v klubu, sem vseskozi pomagal Ani (Anamarija Lampič op. p.). Tudi, ko so mi v klubu dali prosto, sem šel Ani pomagat na tekme svetovnega pokala. Tudi na kakšnih pripravah sem bil zraven. Pravzaprav je vseskozi pri meni trenirala. Včasih je bilo tako, da sem dopoldne delal v klubu, vmes sem delal z Ano in nato sem šel spet v klub. Tako je bilo skoraj vsak dan.
Danes je povsem posvečen delu z Anamarijo Lampič.
Kdaj sta začela polno sodelovati z Anamarijo?
Po treh letih sva rekla, da tako naprej ne gre več. Ali bom pomagal samo njej ali pa bom delal v klubu. Kmalu sva videla, da je najboljši način, da pomagam njej. V klubu so me razumeli, saj so že pred tem vedeli, koliko se trudim za njo. Malo so bili žalostni, ker smo res dobro delali. Lansko sezono sem se priključil Ani, tako da zdaj dve leti polno sodelujeva.
Kot trener ste prišli v povsem druge tekmovalne dimenzije. Danes se z Anamarijo dejansko borite za sam vrh … Ste kot trener še bolj ambiciozni kot tekmovalec?
Kot trener si želim, da bi bil vsak trening 100-odstoten. Ne gledam toliko na rezultate in da bi si na ta račun želel tri medalje na olimpijskih igrah. Meni je bolj pomembno, da imam po vsakem končanem treningu mirno vest. Torej, da sva res dobro opravila trening in da me potem ne more biti ničesar strah. Namreč nikoli me ni strah, če vem, da sva dobro delala in da je Ana dobro pripravljena.
"Sam zase lahko rečem, da imam dober občutek za tekmovalca. Torej da ga poslušam in vidim."
Niste nikoli nervozni, ko je Anamarija na štartu?
Seveda sem. Sploh na začetku sezone, potem ko čez poletje pozabiš na te občutke. Uvodne tri tekme si nekoliko bolj nervozen, ko se sprašuješ, ali bo šlo vse v redu. Potem padeš v neko rutino in ta strah do neke mere izgine. Sicer ne vem, kako bo na olimpijskih igrah, ki bodo zame prve.
Pri Anamariji ne skrbite samo za trening, ampak tudi za masažo in še marsikaj. Relativno ste še mlad trener, iz kje črpate znanje?
Sam zase lahko rečem, da imam dober občutek za tekmovalca. Torej da ga poslušam in vidim. Iz tega veliko potegnem. Takoj vidim, kaj je treba spremeniti. Včasih rečem, da bomo dva dni samo ležali … Zdi se mi, da je najbolj pomemben ta občutek. Že ko sem sam treniral, sem veliko sam delal. Navadil sem se poslušati telo. Poleg tega sem imel veliko trenerjev in od vsakega se nekaj navadiš. Spoznaš, kaj je dobro. Masaža pa me je zanimala že kot tekmovalca. Šel sem v šolo za maserja … Preberem veliko člankov in se sproti učim.
Verjetno vas zanima veliko stvari?
Res je. Sem človek, ki bi poskusil vse. Stvari mi hitro stečejo in veliko stvari sem že delal. Nič mi ni težko in vedno v vsaki stvari najdem izziv. Večino stvari naredim sam.
Verjetno ni preprosto trenirati tako vrhunsko tekmovalko? Verjetno je vaš delovnik sedem dni v tednu in 24 ur na dan.
Sploh pri nama, ko sva še v zvezi. Pravzaprav se odnos trener in tekmovalka razvleče skozi ves dan. Je pa to zahtevno delo, saj moraš biti pazljiv. Da ni česa preveč ali premalo. Treba je gledati, da je prava energija in pravo vzdušje. Torej, da je vse skupaj pozitivno.
Vse ostane med njima.
Bi lahko opisali prednosti in slabosti pri treniranju svoje partnerke?
O tem sploh nisem razmišljal. Verjetno je prednost, da vse ostane med nama. Drugače je. Če ima ona postavljen cilj, potem ga imam tudi jaz. Rečeva si, da bova za to delala in na tem tudi delava. Tudi v zasebnem življenju se temu posvečaš.
Vama kdaj uspe odklopiti tek na smučeh in se pogovarjati o vsakdanjih rečeh?
Pravzaprav nama to uspeva tudi med sezono. Pravzaprav je stvar navade, da se včasih pogovarjava o teku na smučeh. Včasih se celo pošaliva na račun kakšnega dogodka iz sezone. Seveda pa tudi izklopiva vse skupaj. Se mi zdi, da moraš.
Anamarija je že večkrat poudarila, da vam in Stefanu (Stefano Sarraco op.) zaupa. Kako kot trener pridobite zaupanje tako vrhunske tekmovalke?
To lahko govorim le iz svojih izkušenj. Zagotovo je prva stvar iskrenost. Torej, da je odnos med tekmovalcem in trenerjem iskren. Tekmovalec ti mora zaupati in ti morda pove stvari, ki ti jih sicer ne bi. Druga stvar je program treninga. Da tekmovalec vidi, da ga vodiš po pravi poti. In ko dobijo to zaupanje, potem je še večje veselje do dela. Če za tem pride uspeh, je potem to potrditev vsega dela.
Tudi za vas bo olimpijska tekma v Pekingu nekaj novega.
Da, to bo nova izkušnja. Prav posebej se kot trener ne pripravljaš, saj bo to povsem normalna tekma. Prireditev sama je nekaj drugega. Mislim, da je najbolj pomembno, da bomo delali tako, kot smo do zdaj. Da bo oprema v redu in da se pripravimo tako kot na vsako tekmo svetovnega pokala. Torej da nas kaj ne ujema nepripravljene. To je najbolj pomembno.
Anamarija Lampič med treningom na olimpijski progi
Pred Anamarijo in vami je najpomembnejša tekma sezone. Kaj bo po vašem mnenju v Pekingu najpomembnejše?
Velikokrat se govori o dnevni formi. Tisti najboljši so lahko na vsaki tekmi svetovnega pokala v finalu ali na stopničkah. Torej oni dnevno formo večkrat lovijo, kar pomeni, da imajo recept, kako priti do te forme. Sproščenost bo zelo pomembna. Pritisk bo velik in zaradi tega bodo lahko naredile kakšno napako več ali kaj podobnega. Tekmovalka ali tekmovalec bo moral biti sproščen in pokazati svojo najboljšo predstavo.
Z uspehi Anamarije ste si verjetno tudi ustvarili trenersko ime. Ste že morda dobili kakšno ponudbo iz tujine? Vas tujina sploh mika?
Takoj bi se šel poskusit v tujino, ampak do takrat, ko bo Ana tekmovala, bom z njo. Mogoče tudi meni takrat ne bo več ustrezal ta poklic, ampak želja je pa vsekakor, da se morda še kje dokažem in izpopolnim. Ampak kot sem dejal, če bom imel še željo.
4