Ponedeljek, 3. 12. 2018, 16.03
5 let, 11 mesecev
INTERVJU: KLEMEN KOSI
Vrnitev odpisanega na krilih mariborskega navijaškega vzklika
"Saj veste, kako pravijo navijači Maribora?! Ni predaje," o vrnitvi odpisanega pripoveduje Klemen Kosi, z devetim mestom v superveleslalomu in 15. v smuku edina svetla slovenska točka preteklega smučarskega konca tedna v Beaver Creeku.
V zadnjih treh letih je Klemen Kosi na 30 smukih svetovnega pokala sedemkrat osvojil točke. Nekoliko boljši je bil izkupiček v superveleslalomu. Dolgo je reprezentančni status ohranjal predvsem zaradi pomanjkanja notranje konkurence, dosežkov v kombinaciji in zglednih FIS-točk, ki jih je vzdrževal na tekmah nižje ravni. Tudi vstop v novo sezono s 35. mestom v superveleslalomu in 48. v smuku ni obetal zasuka, zato je iz z izkupičkom v Beaver Creeku 27-letni Mariborčan marsikoga presenetil. Deveto mesto je namreč njegov najboljši superveleslalomski dosežek v karieri, 14. mesto pa drugi najboljši smukaški v svetovnem pokalu. Razumljivo je, da se zato v nasprotju z reprezentančnimi sotekmovalci, ki so ostali praznih rok, danes iz Denverja v Evropo vrača dobre volje.
"En konec tedna. To ne pomeni nič, če ne bom nadaljeval v podobnem slogu."
Vaš preboj v Beaver Creeku je bil za večino presenečenje. Tudi za vas?
Priznam, da tudi sam nisem upal razmišljati o takšnem scenariju. Od mojih najboljših predstav na najvišji tekmovalni ravni je namreč minilo že toliko časa, da sem že malce pozabil na občutke zadovoljstva ob prihodu v cilj. Presenečen sem. Tudi zaradi izkupička na tekmah v Lake Louisu in popotnice na uradnem treningu v Beaver Creeku. A vseskozi sem se držal našega mariborskega navijaškega vzklika "ni predaje". Ob tem bi se zahvalil vsem tistim, ki so me po slabših nastopih bodrili. Govorim o svoji družini in trenerjih, ki so mi stali ob strani.
Marsikdo vas je že odpisal. Zdaj se zdi, kot da bi vstali od mrtvih. Za nameček še po slabi popotnici, ki ste jo omenili. Kje se je zgodil klik?
Klik je bil res nenaden in tudi nepričakovan, lahko pa povem, da se po nobenem porazu nisem hotel predati. Ob vseh porazih sem iskal razloge, obenem pa vseskozi vedel, da večkrat nisem bil daleč od vidnejšega rezultata. Bil sem na napačni strani desetink. Če bi bil v Lake Louisu pol sekunde hitrejši, bi bil dvajseti. Če pa bi bil v Beaver Creeku za toliko počasnejši, ta intervju verjetno ne bi nastal. V našem športu je veliko odvisno tudi od sreče. Vem, da so bile tokrat vremenske in snežne razmere na moji strani, a dejstvo je, da sem dobil potrditev o pravilni usmeritvi. Vse, kar delam, pač ni narobe. Mar ne?! Kar pa zadeva to, da so me mnogi že odpisali … Vem, a sam sebe nisem nikoli odpisal. Ni pošteno, da bi me odpisali drugi. No, vesel sem, da me niso odpisali ključni akterji, torej trenerji in opremljevalci. Z njimi sem opravil veliko analiz. Vedeli smo, da bo prišla tekma, na kateri se bo vse izšlo.
Je naključje, da prav v Beaver Creeku?
To je moje najljubše prizorišče. Navsezadnje sem bil prav na tej progi leta 2015 na svetovnem prvenstvu deseti. Zavedam pa se, da sta odlična rezultata plod enega samega konca tedna. Ostajam na realnih tleh. V Evropo se vračam samozavestno, a trdno odločen še naprej trdo delati. Želim se boriti z najboljšimi. Tudi v Beaver Creeku je bilo na koncu pred mano kar nekaj tekmovalcev. To je dokaz, da lahko napredujem.
Njegov najboljši rezultat v svetovnem pokalu (7. mesto) ostaja iz kombinacije.
Toda Beaver Creek ob Kitzbühlu spada med zahtevnejše preizkušnje …
Ko sem prvič stal na štartu smuka Ptice roparice, sem bil tako prestrašen kot takrat, ko sem se prvič preizkusil v Kitzbühlu. Strah se je zdaj spremenil v adrenalin. Je pa zanimivo, da ste omenili Kitzbühel. Tam sem dosegel svoj najboljši smukaški rezultat. Kot kaže, sem tudi tam od prestrašenega smukača prišel do tekmovalca, ki v nastopu uživa.
Vrniva se v Beaver Creek … Vas je pogled proti semaforju presenetil?
Na smuku sem imel zelo slab občutek. Še slabši kot na treningu, ki sem ga končal na 50. mestu. Ko sem prišel v cilj, sem upal le, da ne bom zadnji. Nato pa sem videl, da sem petnajsti. Nekoliko boljši občutek sem imel v superveleslalomu. Ko sem prečkal ciljno črto, sem pogledal proti tribuni. Obrazi so bili zelo zadržani. "Hja, očitno ni bilo najboljše," sem si dejal. Nato pa sem pogledal proti semaforju. Kot smučar, vajen dvomestnih ali že skoraj trimestnih številk, sem bil presenečen, ko sem ugledal številko osem.
Že v nedeljo vas je čakal prvi trening. Ste čutili večjo samozavest?
Vem, kako se je iz Severne Amerike vračati brez točk. Ni lepo, ko stopiš pred novinarje, ki te nekoliko postrani gledajo. Po Lake Louisu je kazalo zelo slabo, a se je zgodil zasuk. Ne bom pa vriskal. To sta dve tekmi, gremo naprej. To sem si dejal na treningu, o katerem me sprašujete. Priznam pa, da je lažje trenirati, ko imaš na računu nekaj točk. Ko se trudiš in ne gre, postane mučno. Govorim o tem, da se ukvarjam s čudovitim športom, v katerega sem zaljubljen, pa za svoje delo večinoma nisem bil nagrajen. Rad bi zadržal ta trenutek in na njem gradil.
V Evropi z dobrimi občutki
Naslednja postaja svetovnega pokala za tekmovalce v hitrih disciplinah je Val Gardena. Za vas neke vrste evropski Lake Louise.
Poznavalsko vprašanje, ni kaj. Haha … Da, res je. Tamkajšnji smuk mi ni pisan na kožo, zato tudi moja pričakovanja ne bodo pretirano visoka. Po drugi strani pa sem tam v superveleslalomu osvojil svoje prve točke svetovnega pokala v hitrih disciplinah. Lepo bi bilo, če bi gradil na tem.
Kaj si pravzaprav obetate od evropskega dela sezone?
Korak za korakom. Brez dolgoročnega sanjarjenja. Zavedam pa se, da v smukaški karavani še zdaleč nisem več najmlajši. To pomeni, da ne smem zgolj preračunavati FIS-točk in razmišljati o štartni številke. Čas je, da se postopoma približam najboljšim. O tem sem se po obeh tekmah pogovarjal tudi s trenerjem Petrom Penom. To je cilj. Razmišljam tudi o svetovnem prvenstvu in finalu svetovnega pokala, a vseeno vztrajam pri postopnih korakih.
Ko smo se pred sezono pogovarjali s trenerjem Petrom Penom, je v šali dejal, kako lepo bi bilo, če bi znali svoje predstave iz Južne Amerike, kjer kot po pravilu blestite na tekmah nižje ravni, prenesti še v Severno Ameriko. Vaš odgovor? Gre tudi za psihološki izziv?
Psihološko vprašanje je seveda na mestu. Zavedam se ga, a pravega odgovora nimam. Če bi ga imel, bi bili moji rezultati drugačni. Po eni strani je seveda res, da je konkurenca na tekmah nižje ravni drugačna. Podobno velja za pripravo proge. Sam pa moram oceniti in priznati, da me prevevajo drugačni tekmovalni občutki, če se borim za zmago, kot pa tedaj, ko se z višjo številko podajam po nekaj točk.
A tekmovalec naj bi večji tekmovalni naboj in motiv vendarle moral čutiti na tekmah višje ravni.
Res je. Moj motiv ni sporen, a govorim o izhodišču in položaju, v katerem se znajdem. V Čilu sem na štartu v rumeni majici. Sem favorit. V svetovnem pokalu pa se na progo večinoma podajam takrat, ko so najvišja mesta že razdeljena. Se pa trudim, želim se približati najboljšim.
Ob vašem slovesu od Kolorada se je živo srebro spustilo do minus devetih stopinj Celzija. V Mariboru vas, če se oklenemo znanega ljubljansko-mariborskega nogometnega zbadanja, čaka plus devet …
Jaz sem bil deveti, NK Maribor ima devet točk prednosti pred Olimpijo. To me neizmerno veseli. Želim napredovati in izboljšati to deveto mesto. Upam, da to ne pomeni topljenja prednosti mariborskih nogometašev.
Vam urnik dopušča spremljanje tekem?
Predvsem v Severni Ameriki imam zaradi časovne razlike precejšnje težave. Stalno pa spremljam dogajanje. Poleg tega sem v stiku s številnimi nogometaši. Prav pred dnevi sva si čestitke izmenjala z Mitjo Vilerjem.
3