Tone Vogrinec: Na meji katastrofe

Kot Mariborčan je tesno povezan z Mariborskim Pohorjem, čeprav pri projektu Športnega centra Pohorje ni nikoli aktivno sodeloval. Zato pa je bil kot tekmovalec, trener, športni in poslovni direktor ter na koncu kot svetovalec in siva eminenca neločljivo povezan z razvojem slovenskega alpskega smučanja na najvišji tekmovalni ravni. Danes 72-letni Tone Vogrinec s težkim srcem prebira novice o krizi na obeh ravneh, pri tem pa ob komentarjih ostaja brez dlake na jeziku.

Mediji s(m)o vam nadeli ime oče slovenskega alpskega smučanja. Vas kot takšnega po zadnjih dogodkih skrbi za prihodnost tega športa pri nas? Skrbi me za prihodnost slovenskega smučanja. Skrbi me za prihodnost Mariborskega Pohorja. Zgodbi sta tesno povezani, trenutni položaj pa v obeh primerih meji na katastrofo.

Dotaknimo se najprej smučarskih težav pod okriljem Smučarske zveze Slovenije. Kje iskati izvirni greh? Konkurenca nam je pobegnila. To je dejstvo. Ujeli jo bomo le tako, da bomo delali več in boljše. Če bomo delali slabše in manj, se bo razlika povečevala. Dogaja se prav drugo. Res pa je, da je prva pot tudi dražja. Denarja pa ni. Zakaj? Smučarska zveza je direktorja za marketing imenovala aprila, za nameček pa je to "gospod nihče". Kako naj zdaj zagotovi denar? Pogodbe bi morale biti za celotno štiriletno obdobje usklajene že februarja v Sočiju, marca pa le še podpisane. Sprašujem se, kaj so pri SZS delali vso zimo. Danes so proračuni vseh velikih podjetij razdeljeni.

Marca ste se kot starosta smučanja vključili v reševanje spora ob volitvah za predsednika alpskega zbora in odbora. S kakšnim namenom? Smučanje mi je bilo položeno v zibelko. Ni mi vseeno, kaj se dogaja. Ko se je smučarska hiša začela v zadnjih letih podirati, me je najbolj zmotilo, da se lokalni funkcionarji, od katerih ni odvisno skorajda nič, prerekajo in bojujejo za položaje. Na celotni smučarski poti so mi funkcionarji lahko pomagali le tako, da so mi dali mir. Da, danes so drugačni časi. A v svetu za smučarski pogon skrbijo profesionalni športni delavci in nikakor amaterski funkcionarji. Pri nas pa smo se prepirali okrog vprašanja predsednika alpskega zbora in odbora. Povsem nerazumljivo.

Dušan Gorišek je bil nato izvoljen za predsednika, stanje pa je danes alarmantno. Vaš komentar? Moti me, da se gospoda Goriška prikazuje kot plačanega funkcionarja, neke vrste direktorja. Ne, on ni plačan za svoje delo. Kot predsednik alpskega odbora bi moral imeti le dve nalogi. Spomladi bi moral sklicati odbor, na katerem bi profesionalni smučarski delavci in finančniki predstavili program, ob koncu sezone pa bi se moral odbor sestati še enkrat in prisluhniti poročilu. To je vse.

Je torej vaše delo končano? Pri svoji nalogi sem bil delno uspešen. V prihodnje pa … Vedno bom pripravljen pomagati. Le prositi me je treba. Ponujal se ne bom. Nikoli. "Tona, pridi, pomagaj!" To bi zadostovalo.

So težave slovenskega smučanja posledica gospodarske krize in stanja duha v naši družbi ali lahko razloge vendarle iščemo tudi v nespretnosti odgovornih? Kombinacija naštetega. Priznam, včasih je bilo drugače. Vse je bilo državno, vse je bilo "naše". V tistih časih je vplivni politik zgolj poklical na podjetje in denar je bil na računu. Danes gre vse skozi sito nadzornih svetov. Težje je pridobiti sredstva. A sposobni ljudje z dobrim marketinškim programom jih še vedno zanjo pridobiti.

Menite, da na skromnejša sponzorska sredstva vplivajo tudi tuji lastniki slovenskih podjetij? Vsekakor! Tujci nimajo interesa za vlaganje v kulturo, šport in preostale družbene dejavnosti. Zanima jih le dobiček.

Ob pogovoru o stanju v slovenskem smučanju ne skoparite s kritikami. Lahko ponudite tudi kakšno rešitev? V prvi vrsti je treba urediti segmente, ki so pod nadzorom. Pri tem mislim na organizacijo na Smučarski zvezi Slovenije in preostanek piramide, ki vodi vse do smučarskih klubov. Lep primer trenutnega stanja je klub iz mojega mesta – SK Branik. V nekdaj največjem klubu danes nimajo niti za malo pivo. Celoten program plačujejo starši.

Starši so danes največji pokrovitelji slovenskega smučanja … Kot oče sem vedno trdil, da se pri otrocih ne varčuje do njihovega 18. leta. Omogočiti jim je treba vse, kar kot starši lahko. Ko pa bodo končali srednjo šolo in postali polnoletni, je čas za investicije potekel. Mar naj 20-letniku plačujem deset tisoč evrov letno za smučanje? Ne, pojdi študirat! Kako pa je v našem smučanju? Po dolgoletni podpori staršev se od članskih reprezentantov zahteva sofinanciranje programov. Kje naj dobijo denar?

Se strinjate, da se v takšnem sistemu nikoli ne bi veselili uspehov Bojana Križaja in Mateje Svet? Oh, niti najmanjše možnosti ne bi bilo za to. Takrat so klubi in starši smučarje podpirali do vstopa v pionirsko reprezentanco, nato pa so bili razbremenjeni. Smučanje je danes zelo drag šport. Za uspehe je treba držati stik s konkurenco tudi pri pripravah. Če tekmec poleti trenira na južni polobli, ti pa igraš mali nogomet, te bo pozimi zlahka premagoval.

V pogovoru ste se že večkrat dotaknili časov nekdanje Jugoslavije. So bila tedaj za Toneta Vogrinca res odprta vrata do vseh direktorjev največjih družb? Ne bi se rad hvalil, a z dolgoletno prisotnostjo v športnem svetu ter uspehi Bojana Križaja in druščine se je tudi moj ugled dvigoval. Bil sem znana osebnost. Res je, takrat so bila zame odprta vsa vrata. Še danes so. Upam si staviti, da bi še dandanes lahko prišel celo do papeža Frančiška. Z enim samim telefonskim klicem pa bi prišel do vsake odgovorne osebe v slovenskem gospodarstvu ali celo v tujini. Zakaj? Ker je to rezultat 50-letnega dela. Danes pa odgovorni pri smučarski zvezi pogosto obstanejo že pri prvi tajnici. Pokroviteljev nihče ne bo pridobil z dopisi. Potreben je oseben pristop.

V kolikšni meri pa so v tistih časih status smučanja kot nacionalnega športa pomagali graditi mediji? Brez medijev ne bi bilo nič. A ko sem leta 1972 prevzel vodenje slovenskega smučanja, sem se tudi te naloge zavestno lotil. Redakcijam sem skorajda z vsake pasje procesije pošiljal poročila. Sodeloval sem z Delom, Dnevnikom, Večerom in mediji iz preostalih nekdanjih jugoslovanskih republik. Mimogrede, Sportske novosti so mi podelile celo zlato pero kot najboljšemu dopisniku. A skozi medije sem skušal dvigniti smučarski status. Sprva sem jaz klical novinarje, nato so oni klicali mene. Če ne bi bilo medijev, ne bi bilo Križaja in Vogrinca, vrata do pokroviteljev pa bi ostala zaprta. Tudi danes so mediji zelo pomembni.

Mediji danes poročajo o stečaju Športnega centra Pohorje. Verjamete, da boste v novi sezoni smučali tudi na domačem Pohorju? Ker me vseskozi povezujejo s ŠC Pohorje, bi sprva rad poudaril, da sam nikoli nisem bil vključen v te zgodbe. Bil sem celo nekoliko užaljen, ker me niso povabili. No, danes sem vesel. Res pa je, da sem leta 1998 kupil dva apartmaja. Enega sem nato prodal, drugega ne želi kupiti nihče. To je vse.

Sicer pa zgodba o ŠC Pohorje še zdaleč ni klasična tajkunska zgodba. Za te zgodbe je značilno puhtenje denarja. V tem primeru je denarni primanjkljaj, ki se giblje med 50 in 70 milijoni evrov, viden. S tem denarjem so na Pohorju zrasli hoteli, apartmaji, sedežnica, nova kabinska žičnica … Denar torej ni bil odtujen. Res pa je, da so se odgovorni pri načrtovanju ušteli. Verjeli so, da bodo s tekočim poslovanjem plačevali dolgove. Zakaj pa so gradili? Želeli so privabiti večje število tedenskih smučarskih gostov, saj so sobote in nedelje reševali smučarji iz Maribora. Investicija je bila logična. A nastopila je kriza.

Orisali ste pohorski včeraj in danes. Kaj pa jutri? Hoteli bodo životarili. Menim celo, da se bo v novi sezoni na Pohorju smučalo. Sprašujem pa se, kdo bo skrbel za pripravo snega in urejanje prog. To so vrsto let počeli mariborski smučarski delavci, ki bi si zlahka delo poiskali v Avstriji. Danes se v Mariboru govori o najemniku žičniških naprav. Najemnikov interes pa ne bodo investicije, temveč le še zaslužek. Investicije so nujne. Potrebna je dograditev sistema za zasneževanje. Brez tega ne gre. Danes se skorajda nikjer na svetu ne smuča več na naravni snežni podlagi. Naraven sneg je puhlica, ki se hitro uniči, umeten sneg pa omogoča kakovostno smučanje. Če se decembra pripravi zadostne količine snega, je mogoče smučati vse do marca. Tudi na nadmorski višini 300 metrov. Bojim pa se, da bo novi najemnik iskal zgolj dobiček, kar bo za Pohorje smrtna obsodba.

Velja podobno tudi za Zlato lisico? Zlato lisico bi februarja zlahka prestavili v Kranjsko Goro. Toda bojim se, da bodo pri Mednarodni smučarski zvezi nato zaradi vsakoletnih selitev udarili po mizi in Sloveniji odvzeli žensko tekmo svetovnega pokala. Na takšno tekmo pa kot levi na plen prežijo številna smučarska središča. V petih minutah lahko poiščem pet italijanskih krajev in deset avstrijskih, ki bi lahko prevzeli tekmo, Slovenija pa bi se obrisala pod nosom.