"Še vedno sem Tia." Navdihujoča zgodba 21-letne športnice, ki ji voziček ni vzel identitete.

Na intervju v Rožni dolini, kjer – kadar ni v domačem okolju Žage pri Bovcu – živi v študentskem domu, jo je pospremil fant Filip. Mladenič, ki ji ob družini in najtesnejših prijateljih ves čas stoji ob strani. "Brez njega in moje družine si ne znam predstavljati svojega življenja. Res je, kar pravijo, v nesreči spoznaš prijatelja. Ko imaš ob sebi takšne ljudi, je vse lažje," pravi 21-letna Tia Žagar, večno nasmejana športnica po duši, ki vsaj toliko energije in volje, kot jo je prej namenjala športu, zdaj vlaga v rehabilitacijo.

V članku boste izvedeli, kako se je po rehabilitaciji na Soči in vrnitvi v vsakdan soočila z realnostjo, kako danes dojema invalidski voziček, kako se rehabilitira tudi skozi šport in zakaj se (še) ne želi usmeriti v šport invalidov. Spregovorila je tudi o tem, zakaj ji kratkoročni cilji dajejo največ motivacije, kaj najbolj pogreša iz prejšnjega življenja in kako iz tega črpa voljo za naprej.

"Pri nas doma smo bili od nekdaj zelo športni. Smučali smo, plezali, tekli, počeli vse mogoče." Foto: Bojan Puhek Odraščanje v športni družini

Tia Žagar je odraščala v družini, kjer je bil šport samoumeven del vsakdana. "Pri nas doma smo bili od nekdaj zelo športni. Smučali smo, plezali, tekli, počeli vse mogoče," se spominja. Gibanje zanjo ni bilo obveznost, temveč naravno stanje, način življenja.

Posebej ji je k srcu prirasla atletika. Najprej je trenirala v Tekaškem društvu Bovec, nato pa s treningi nadaljevala tudi v Radovljici, kjer je obiskovala srednjo šolo. Prav tam je prvič slišala za Matevža Pristavca, trenerja deskanja prostega sloga. Ker je takrat tudi sama že bordala in jo je vse bolj vleklo v tekmovalne vode, so se njune poti kmalu prekrižale. Sledilo je povabilo na trening na Vogel, kjer imajo urejen snežni park. Tam je prvič skočila na deski – in bila takoj navdušena.

Navdušenje je hitro preraslo v nekaj resnejšega. "Že naslednjo sezono sem se udeležila nekaj manjših tekem v deskanju in kmalu ugotovila, da atletike in bordanja ne bom več mogla združevati. V tretjem letniku, pri 16 letih, sem se odločila, da se posvetim samo bordanju."

Prvo sezono je tekmovala v okviru t. i. Rookie Toura po Evropi. Potovala je od prizorišča do prizorišča, nabirala izkušnje, točke in gradila samozavest ter postopno napredovala do tekem evropskega pokala, kjer se je preizkusila v disciplinah slopestyle (snežni park) in big air oziroma skoki na veliki skakalnici.

"Bordala sem iz čistega veselja, brez velikih načrtov in jasno začrtanih ciljev. Preprosto sem šla s tokom." Foto: Bojan Puhek

Postala je tudi članica slovenske mladinske reprezentance v deskanju prostega sloga. "Bordala sem iz čistega veselja, brez velikih načrtov in jasno začrtanih ciljev. Preprosto sem šla s tokom," pripoveduje.

A zadnji dve sezoni sta prinesli pomemben premik. Začela je opažati, da je vsako leto boljša, da napreduje, da se, čeprav se je s tem športom začela ukvarjati razmeroma pozno, vse bolj približuje konkurenci. To jo je dodatno motiviralo. Prvič je zares verjela, da ji lahko uspe tudi rezultatski dosežek, in temu primerno začela trenirati še bolj resno, bolj zavzeto.

V njeni zadnji sezoni so se s trenerji začeli pogovarjati o možnosti nastopa na svetovnem prvenstvu. Začeli so seštevati točke, sanje so začele dobivati vse bolj oprijemljivo obliko, nato pa se je zgodila nesreča – in vse skupaj se je nenadoma ustavilo.

Usodni trening v Ruki: "Ko sem pristala, nisem več čutila nog"

Zgodilo se je v Ruki na Finskem, 22. novembra 2024, na popoldanskem treningu pod reflektorji. Ne na zadnji dan, ne na zadnji vožnji, ko se običajno pišejo črni scenarij, enostavno – zgodilo se je.

"Bilo je na treningu, na večjem jumpu, na veliki skakalnici, kjer sem poskusila nov trik. Ne vem, kaj je šlo narobe. Ni bil en sam razlog, bolj milijon malih stvari," pripoveduje, kot bi še vedno lovila trenutek, ko se je tehtnica prevesila v negativno smer.

Potem ko se je ves dan borila s premalo hitrosti, je je bilo v tistem trenutku celo preveč. "Spustila sem, ker ta trik zahteva veliko hitrost. Med izvajanjem sem se v zraku raztegnila, odprla – verjetno je iz strahu prišel podzavestni refleks – in padla na hrbet."

Takoj je vedela, da padec ni bil nedolžen. "Zavedala sem se vsega, kar se je dogajalo v zraku, in ko sem pristala, nisem več čutila nog. Ves čas sem bila pri zavesti in sem lahko povedala, naj me ne premikajo, ker ne čutim nog."

"Ne vem, kaj je šlo narobe. Ni bil en sam razlog, bolj milijon malih stvari." Foto: Bojan Puhek

Prvi so bili ob njej trenerja in sotekmovalci. "Najhuje mi je bilo zaradi njih, ker so morali to videti. Vsi so me spremljali, opazovali, kako bom izvedla trik, in zato so vsi videli padec. Verjamem, da tudi njim ni bilo lahko. Ko vidiš kaj takega in se zaveš, kako slab je razplet, moraš to v sebi konkretno predelati, da se lahko brez strahu še kdaj vrneš na skakalnico."

Zdravniška služba je bila ob njej razmeroma hitro. Reševalno vozilo jo je iz Ruke odpeljalo v bolnišnico v Oulu na sever Finske, kjer so zdravniki opravili natančne preiskave in slikanja. Za Tio se je začelo novo poglavje, na katerega ni bila pripravljena in ni bil del nobenega od scenarijev za prihodnost.

Huda poškodba hrbtenice in negotovi odgovori

"Dokler niso opravili slikanj, ni nihče ničesar komentiral, šele po natančnejših preiskavah mi je zdravnik prišel povedat, da je prišlo do precej hude poškodbe hrbtenice. Takrat seveda nisem vedela, kaj to pomeni za mojo prihodnost, in ali gre za trajno poškodbo. Bila sem v šoku in v tistem trenutku preprosto nisem razumela, kaj me čaka."

Vedela je, da mora poklicati starše, a je bil to eden najtežjih klicev v njenem življenju. "Ne morem si predstavljati, kako je, ko te otrok pokliče s takšno novico. Poklicala sem mamo in ji povedala, da sem grdo padla in da ne čutim nog. Obe sva bili v šoku. Spomnim se, da sem ji rekla: 'Mama, vse bo v redu. Najpomembnejše je, da imam vas. Dokler imam ljudi okoli sebe, vem, da se bo dobro izteklo.' Povedala sem ji, da mi je hudo, a zaradi njih ne tako zelo."

Mama si je takoj uredila prevoz in že naslednji dan pripotovala na Finsko. Tio so operirali že prvo noč. Vstavili so ji ploščice in fiksirali hrbtenico.

"Takrat seveda nisem vedela, kaj padec pomeni za mojo prihodnost, in ali gre za trajno poškodbo." Foto: Bojan Puhek

Odgovorov o prihodnosti še danes nima oz. jih nima nihče. "Poškodbe hrbtenice so še vedno precej neraziskano področje, čeprav se vanj vlaga ogromno sredstev. Tudi globalni tek Wings for Life, ki sem se ga lani udeležila, je namenjen prav zbiranju sredstev za raziskave."

"Na Finskem so mi povedali, da gre za hudo poškodbo in da veliko ljudi s takšno poškodbo ne hodi, so pa tudi taki, ki shodijo ali pa ostanejo nekje vmes. Nihče ti ne more zagotoviti, ali boš hodil ali ne. Po eni strani je to dobro – saj je bolje, da ti nihče ne reče, da ne boš nikoli več hodil. Po drugi strani pa ti niti nihče ne more obljubiti, da boš zagotovo spet hodil. Spodbujali so me, naj poskusim, naj se trudim in vztrajam. Brez tega napredka zagotovo ne bo."

Vrhunska in človeška zdravstvena oskrba

Tia o zdravstveni oskrbi na Finskem govori z veliko hvaležnostjo. "Sistem je zelo napreden, opazila sem tudi, da hierarhija ni tako toga kot pri nas. Medicinski brat, ki je bil ves dan ob meni, je zdravnikom lahko predlagal, kaj se mu pri mojem zdravljenju zdi najbolj smiselno, in so ga tudi upoštevali. Vse je delovalo."

Še pomembnejši od organizacije pa je bil občutek, ki ga je imela kot pacientka. "Imela sem občutek, da jim je resnično mar zame. Da so tam zato, da mi pomagajo, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da se bom dobro počutila in da bo z menoj vse v redu. V takšni situaciji ti to pomeni neizmerno veliko."

Izjemno veliko ji je pomenilo tudi to, da v najtežjih trenutkih ni bila sama. "Ves čas, ko sem bila na intenzivni negi, sem lahko imela ob sebi mamo in svojega trenerja. Prišlo je tudi njegovo dekle, vsi so bili lahko z mano, kolikor so želeli. Bili so mi v ogromno oporo," se spominja.

"V bolnišnici na Finskem sem imela občutek, da jim je resnično mar zame. Da so tam zato, da mi pomagajo, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da se bom dobro počutila in da bo z menoj vse v redu. V takšni situaciji ti to pomeni neizmerno veliko." Foto: Bojan Puhek

Mama kot steber rehabilitacije in upanja

Pravi, da brez mame ne bi šlo. Ne samo zaradi bližine in povezanosti, mama Tina Fratina Žagar je še danes ključen del hčerine rehabilitacije.

"Moja mami obvlada vse. Pozna človeško telo in ve, kaj potrebujem. Študirala je psihosocialno pomoč in razume, kaj se s človekom dogaja, ko se znajde v takem stanju. Že v bolnišnici je zdravnikom rekla, da se ji zdi pametno, da bi mi čim prej začela masirati noge. Strinjali so se – rekli so, da ni boljšega kot mamina skrb in pomoč. Ves čas sem imela na nogah kompresijske škornje, sneli so mi jih le takrat, ko je mama izvajala masažo."

Mamina opora ni bila le fizična, temveč tudi – morda predvsem – mentalna. "Vedela sem, da moram govoriti o svojih čustvih. Če ne bi, se ne bi dobro končalo. Tako je tudi v vsakdanjem življenju: če nekaj potlačiš, prej ali slej nekje izbruhne. Mamo in zdravnike sem ves čas spraševala, kaj bo, če se zgodi to, kaj če se zgodi ono. Hotela sem imeti čim več informacij."

Veliko so ji pomenile tudi zgodbe ljudi s podobnimi poškodbami. "Zgodba Tima Marovta me je res izjemno dvignila. Pozneje sem ga tudi kontaktirala, in ko sem ga slišala, mi je to vlilo ogromno upanja. Tim je neverjetno pozitiven človek, poln energije. Zelo me je spodbujal in to mi je pomenilo ogromno."

Sportal Dvajsetletni Tim Marovt iz Konjic: namesto da bi sedel v invalidskem vozičku, teče maratone #video

Foto: Bojan Puhek

Obletnico nesreče želi zapolniti z lepimi spomini

Se spomni na obletnico nesreče? "Seveda. Priznam, da sem se prve obletnice malo bala. Vedela sem, da tega dne ne želim preživeti doma. S fantom sva šla v Ljubljano – malo po trgovinah, potem pa še na njegovo košarkarsko tekmo. Že prej sem se odločila, da bom obletnico zapolnila z lepimi obveznostmi, da mi ne bo predstavljala travme. Hotela sem jo normalizirati."

Zaveda se, da ta datum nosi dvojni pomen. "Spomnila sem se, da sem hvaležna, da sem živa. Po drugi strani pa ima ta dan tudi grenak priokus, saj se je na ta dan zgodilo nekaj zelo slabega. A ljudje smo naravnani tako, da si bolj zapomnimo negativno kot pozitivno. Pogosteje se spomnim padca kot tega, da sem preživela," prizna.

Lepi in manj lepi dnevi

Ne skriva, da vsi dnevi niso rožnati. So taki, ko se zaveda sreče, da je še tukaj, in so dnevi, ko jo preplavi žalovanje za življenjem, kakršnega je poznala prej.

"Seveda imam slabe dni, ko se mi zdi vse grozno. V prvih mesecih jih ni bilo veliko. Toliko se je dogajalo, da sploh nisem imela časa razmišljati o tem, kaj me čaka. Mama je bila zelo pozitivno naravnana – 'gremo fajtat, gremo v boj, jokanje nima smisla'. Čeprav sem kljub temu veliko jokala, tudi z mamo sva skupaj ogromno prejokali, sva vedno znova prišli do istega zaključka: da se moram boriti."

Najtežje ji je bilo, ko se je življenje umirilo in se je skušala vključiti v vsakdan, ki ga je poznala pred nesrečo. "Ko se stvari nekako normalizirajo in se poskušaš vrniti v svoje življenje, šele zares vidiš, kako veliko se je spremenilo – od menjave študentskega doma, ki je bila nujna zaradi vozička, do pogledov ljudi. Takrat se seveda vprašaš: zakaj ravno jaz, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Ali sem sama kriva, je kriv kdo drug, bi bilo bolje, če bi bordanje opustila, ko sem pred leti o tem razmišljala … A hitro ugotoviš, da takšno razmišljanje nima nobenega smisla. Če greš po tej poti, se lahko samo zapreš v sobo in nikoli več ne prideš iz nje."

"Čeprav sem kljub temu veliko jokala, tudi z mamo sva skupaj ogromno prejokali, sva vedno znova prišli do istega zaključka: da se moram boriti." Foto: Bojan Puhek

Športna rehabilitacija

Tia je po 12 dneh v bolnišnici na Finskem zdravljenje nadaljevala v UKC Ljubljana, kjer je 13 dni preživela na travmatološkem oddelku. Sledilo je štirimesečno obdobje rehabilitacije na URI Soča in nato srečanje z realnostjo.

"Ko prideš iz Soče, se moraš znajti sam. Sam moraš iskati terapije," pravi. Tudi tu ji je v neizmerno oporo mama, ki ji pomaga s pripravo in izvedbo vaj.

"Vse delava sami, po občutku. So dnevi, ki niso primerni za terapijo – takrat raje počivam, se razjočem. In so dnevi, ko terapija steče in je res dobra. Delava to, kar v danem trenutku čutiva, da je zame najboljše."

Pri rehabilitaciji se nista omejili le na klasične vaje. "Vključujeva različne športe, s katerimi poskušava aktivirati različne mišične skupine," pojasni. Poleti je ogromno kolesarila – z električnim gravel kolesom, ki so mu dodali pomožna kolesca. Hodila je tudi na sup, kjer je vadila ravnotežje. "Poskušali sva vpeljati vse aktivnosti, s katerimi sem se ukvarjala že pred nesrečo."

Pravi, da se ciljem ni odpovedala, le prilagodila jih je. "Pred nesrečo sem imela cilj, da bi za 21. rojstni dan pretekla polmaraton (21 kilometrov)." Ker to ni bilo uresničljivo, je namesto tega enako razdaljo – v družbi prijateljev in družine – prekolesarila. "Takšne stvari mi dajejo ogromno motivacije," pravi.

"Nikoli se nisem počutila kot neka uboga punca na vozičku. Še vedno sem Tia – le da imam zdaj zraven še stol s kolesi, ki mi omogoča, da se lahko premikam. Mislim, da je k temu, da sem se sprijaznila, ogromno prispevala tudi okolica, v kateri živim." Foto: Bojan Puhek

Invalidski voziček: od svobode do soočenja z realnostjo

Tia danes večino časa preživi na vozičku, ki ji v različnih obdobjih pomeni različno. "Na začetku mi je voziček pomenil svobodo. Po enem mesecu, ko sem bila prikovana na posteljo, je bil zame osvoboditev. Z njim sem se lahko sama zapeljala do avtomata v bolnišnici, šla ven, se zunaj srečala z družino."

Potem pa je sčasoma, ko je prišla na URI Soča, ugotovila, da se je vse spremenilo. "Ko sem prišla na Sočo in se sprijaznila s tem, da bom na vozičku, me je postopoma udarila realnost. Ugotovila sem, da se je vse spremenilo – da ne morem več po stopnicah, da ne morem hoditi, da je vse polno prilagoditev. Takrat se moraš sprijazniti, da nič več ni tako, kot je bilo."

A kljub temu se ne vidi kot nekdo, ki je izgubil sebe, in zavrača vsakršno pomilovanje. "Nikoli se nisem počutila kot neko ubogo dekle na vozičku. Še vedno sem Tia – le da imam zdaj zraven še stol s kolesi, ki mi omogoča, da se lahko premikam. Mislim, da je k temu, da sem se sprijaznila, ogromno prispevala tudi okolica, v kateri živim. Moja družina, moj fant in moji prijatelji me ne obravnavajo nič drugače kot prej."

"Boli me, da se ne morem več ukvarjati s športom, da ne morem skakati, ko sem vesela, da ne morem plesati, da ne morem skočiti fantu v objem. Da ni nekaterih stvari, ki so me prej dopolnjevale. To me je potrlo, je pa hkrati to tudi moja motivacija, da se trudim in vztrajam, da bi prišla do točke, ko bom vse to spet lahko počela." Foto: Bojan Puhek

Zunaj doma se sicer srečuje s pogledi. "Ko grem v trgovino, sem seveda deležna pogledov, v smislu: kaj je z njo narobe? Ampak ne – še vedno sem ista kot vi, le da jaz sedim, vi pa hodite."

Najbolj jo boli izguba tistega, kar jo je vedno določalo. "Boli me, da se ne morem več ukvarjati s športom, da ne morem skakati, ko sem vesela, da ne morem plesati, da ne morem skočiti fantu v objem. Da ni nekaterih stvari, ki so me prej dopolnjevale. To me je potrlo, je pa hkrati to tudi moja motivacija, da se trudim in vztrajam, da bi prišla do točke, ko bom vse to spet lahko počela."

Zakaj vrhunski šport trenutno ni njena pot

Prav zato se trenutno še ne želi resneje usmeriti v šport invalidov. Zaveda se namreč, koliko časa, discipline in energije zahteva vrhunski šport – in vso to energijo želi zdaj vložiti v en sam cilj: da bi nekoč spet hodila.

"K sreči imam visoke motorične sposobnosti, kar mi pri rehabilitaciji izjemno pomaga. To so opazili tudi na Soči in me kmalu pocukali za rokav, ali bi me zanimalo bolj resno ukvarjanje s športom. A vem, da bi v tem primeru večino časa in energije namenila športu in ne rehabilitaciji, tega pa trenutno ne želim. Moja prioriteta je rehabilitacija."

Športu se sicer ni povsem odrekla, le njegova vloga se je spremenila. "V okviru rehabilitacije se ukvarjam z različnimi športi, ki mi pomagajo pri vajah, pri aktivaciji telesa in tudi pri sprostitvi. Trenutno se ne želim ukvarjati s športom na višji ravni, ker bi to zahtevalo preveč časa in energije, ki ju raje vlagam v okrevanje."

"Trenutno se ne želim ukvarjati s športom na višji ravni, ker bi to zahtevalo preveč časa in energije, ki ju raje vlagam v okrevanje." Foto: Bojan Puhek

Kratkoročni cilji, ki kažejo napredek

Pri rehabilitaciji si je zavestno zastavila le kratkoročne cilje. "Včasih imam dneve, ko se mi zdi, da ni nobenega napredka, da je vse ves čas isto. A v resnici ni. Z mamo snemava vaje in na posnetkih se napredek zelo lepo vidi. Zdaj lahko na primer že sama vstanem ob opori, hodim lahko ob opori, imam tudi hojico, ki ima po novem zadaj sedež – stric mi je nanjo privaril fiksno klopco – tako da lahko po hiši hodim sama in ne potrebujem pomoči. Ko se utrudim, se preprosto usedem, in ko sem pripravljena, grem naprej."

Samostojnost ji pomeni ogromno. "Včasih mami rečem, da tisti dan ne želim pomoči, samo zato, da vidim, kaj zmorem čisto sama. Ko opazim tak napredek, vem, da se stvari premikajo v pravo smer. Seveda pa so tudi dnevi, ko se mi zdi, da ne gre nikamor."

"Drži, da v nesreči spoznaš prijatelja – in če imaš okoli sebe takšne ljudi, je vse lažje." Foto: Bojan Puhek

Lepo bi bilo, če bi se ustavili in bili hvaležni za to, kar imamo

Njena želja ostaja preprosta in zelo človeška – vrniti si želi tisto, kar jo je nekoč dopolnjevalo. "Da bi lahko šla na žurko, da bi lahko plesala in skakala, da bi spet počela te majhne stvari, ki se nam zdijo samoumevne. In to je normalno. Ko sem po padcu ležala v bolečinah, sem si želela le, da bolečina mine. Zdaj, ko sem brez bolečin, pa že hrepenim po čem drugem. Tako smo ustvarjeni. Ni treba, da ves čas razmišljamo, da moramo biti samo veseli tega, kar imamo, bi pa bilo lepo, če bi se kdaj ustavili in bili hvaležni za to, kar imamo."

Hvaležna je tudi ljudem, ki ji stojijo ob strani – družini, prijateljem in fantu Filipu. "Za fanta je bila moja nesreča res huda preizkušnja. Že brez tega imaš v odnosu preizkušnje, po taki nesreči pa jih je še toliko več. Filip je zlat in mi je v ogromno oporo. Brez njega in moje družine si ne znam predstavljati svojega življenja. Drži, da v nesreči spoznaš prijatelja – in če imaš okoli sebe takšne ljudi, je vse lažje," sklene navdihujoča mladenka, ki del svoje prihodnosti vidi tudi v športnem novinarstvu.

Preberite še:

Novice Mali Niko ob rojstvu tehtal le 650 gramov, Gaja Ribič je bila odločna, da se bosta borila