Miha Hrobat: Zagotovo je želja po kolajni, tega ne skrivam

Sportal "Kakšne 'fovšije' se ne čuti, da bi bil kdo nesrečen, ker mi je uspelo"

Miha Hrobat v Sportalovem sobotnem intervjuju. Foto: Boštjan Podlogar/STA Specialist za hitre discipline Miha Hrobat, ki bo v ponedeljek tretjega februarja dopolnil 30 let, prvič na veliko tekmovanje, svetovno prvenstvo, odhaja kot eden favoritov za zmagovalni oder. In to v kraljevski disciplini alpskega smučanja, v smuku. V tej zimi je prvič stopil na stopničke v svetovnem pokalu, potem ko je bil tretji v Beaver Creeku in še v Wengnu, navdušil pa je tudi s petim mestom v Kitzbühlu. Deset let bo od njegovega debija v svetovnem pokalu. V najboljših smukaških letih zdaj upravičuje talent in delavnost, ki ju je pokazal že leta 2015, ko je postal mladinski svetovni prvak v superveleslalomu.

Miha, kako ponosni ste na dosežka iz Wengna in Kitzbühela, tretje in peto mesto?
Res sem ponosen, da mi je uspelo, sploh v Wengnu je bilo nekaj posebnega. Ta je klasika v svetovnem pokalu in tudi proga mi ne ustreza. Dobil sem potrditev, da sem tudi mogoče na malo bolj ravninskih oziroma lažjih progah lahko zelo konkurenčen. Tako da sem vesel. 

Katera od teh dveh prog vam je bolj všeč in katera vzbuja več strahospoštovanja?
Kitzbühel je posebna tekma, vse je na zelo visoki ravni, veliko je gledalcev in zgodovina je nekaj posebnega. Strahospoštovanje pa vzbuja zagotovo že začetni del. Najtežje je začeti iz nič in takoj dirkati na 110 odstotkih. Mogoče se na kakšnih drugih smukih poženeš, tudi v Wengnu imaš nekaj metrov drsenja, ko lahko najdeš pravi fokus. Tukaj pa že od štarta ni časa za razmislek.

Miha Hrobat v Kitzbühlu. Foto: Guliverimage V Wengnu vedno izpostavljamo dolžino. Treba je biti dobro fizično pripravljen. Koliko pečejo noge?
Pravzaprav so me letos najmanj pekle, ker je bila zelo lepa proga oziroma ni bilo nobenih grbin, ki bi še dodatno utrudile mišice. Tako da je bilo letos zelo "človeško" oziroma si prišel v cilj, vsaj jaz, malo manj utrujen kot prejšnja leta.

Oba imata nekaj res posebnih skokov in odsekov, ki so za gledalca impresivni. Kako se pripravljate nanje, koliko je vizualizacije? Ali jih zdaj že dobro poznate?
Vsak je vsako leto zgodba zase. Na nekaterih delih se lahko sneg spremeni, lahko je grbina mogoče malo drugačna, skok malo drugačen. Vsako leto je nekaj malo drugače. Načeloma je postavitev enaka, krivulja ovinkov je zelo podobna, ampak je treba na treningih pred tekmo najti tisto najboljšo linijo in si potem na tekmi lahko stoodstoten.

Miha Hrobat v Beaver Creeku. Foto: Reuters Ali je kakšen odsek, za katerega si rečete, da vam še ni popolnoma uspel?
Na pamet težko rečem, ampak na vsakem smuku ti na progi ne uspe stoodstotno, tudi meni letos še ni. Mogoče mi je še najbolj ravninski del v Beaver Creeku. Na vrhu sem letos pustil kar nekaj časa, mogoče tudi zmago. Ampak vsak smuk je nekaj posebnega, proge so težke, brez napak ne gre, tako da je treba te čim bolj zmanjšati.

Trener Aleš Brezavšček je dejal, da je vsak smuk na nek način najtežji.
Zagotovo je vsak smuk zgodba zase oziroma ima težke elemente. Wengen je najdaljši, Bormio je mogoče najbolj leden, v Kitzbühelu je težaven začetni del, Garmisch je najhitrejši in ima najvišje hitrosti. Tudi če je en smuk lahek, pa je tako veliko fantov, da je zaradi tega težko biti dober. Na vsaki tekmi je tako treba štartati popolnoma zbrano.

Ali sta bila smuka v Kitzbühelu in Wengu tista, zaradi katerih ste si kot majhen fant rekli, da bi bili radi smukač?
Hitrost sem imel vedno rad, najraje sem po televiziji gledal klasike. Zagotovo je nekaj posebnega, še posebej smuk v Wengnu, ki ima toliko legendarnih odsekov, ki jih vsak otrok, ki je smučar, pozna. Tudi Val Gardena in Kitzbühel. Smuk je posebna disciplina. Ko sem šel prvič na smuči, nisem prav veliko zavijal in me je mama lovila po hribu. Mogoče sem že takrat malo nakazal, kam me morajo vpisati.

In kako je, ko se prvič soočiš s takim smukom?
Prvič sem se spoznal s smukom, ko sem bil predtekmovalec v Val Gardeni. Ne vem, ali sem bil že star 18 let. Ko sem prišel v cilj, sem začutil tisti adrenalin, ki te preplavi, kar je poseben občutek. Takrat sem vedel, da želim to početi. Zagotovo pa je bil prvi spust v Kitzbühelu malo drugačen kot zdaj. Bil sem bolj nervozen, mogoče tudi kakšna linija ni bila ravno taka kot zdaj, ko malo več tvegam. Ampak to je del smuka, del poti, ki jo moraš prehoditi kot smukač.

Miha Hrobat, ko se je vrnil iz ZDA po tretjem mestu v Beaver Creeku. Foto: Aleš Fevžer Leta 2016 ste prvič nastopili na Streifu. Ali ste takrat čutili kaj straha v štartni hišici?
Vem, da so me takrat vsi čakali v cilju. Kline, takrat je bil zraven še Šporn, tudi Andree Massija se spomnim v cilju. Takrat je rekel: "Tako, zdaj pa si smukač." Kitzbühel je neka posebna zgodba.

Ali lahko sploh kdo da koristen nasvet pred prvim spustom po Streifu, da se umiriš?
Najpomembnejši nasveti so od tekmovalcev. Tekmovalec ve, kaj se dogaja na progi. Takrat mi je Andrej Šporn pri tem veliko pomagal. Vemo, da je bil on v Kitzbühelu vedno dober. Mogoče sva se nato za kakšno linijo s trenerjem Petrom Penom dogovorila, da je ne bom ravno prvič odpeljal. Ampak prvič je malo drugače, tudi linijsko greš mogoče kakšen meter bolj naokrog. V Kitzbühelu ni težava, da se pripelješ do cilja, težava je dirkati na sto odstotkih.

Koliko drugačen smučar ste devet let pozneje?
Precej. Takrat sem prišel neposredno iz tehničnih disciplin, nisem imel občutka za drsenje, kot ga imam zdaj. To dobiš z leti oziroma se nekateri s tem rodijo. Meni je bilo mogoče malo težje pridobiti občutek za drsenje. Z glavo sem pravzaprav popolnoma drugače pri stvari oziroma vem, kaj moram narediti na vsakem smuku posebej, ker sem jih tolikokrat odpeljal. Sem precej drugačen smučar.

Začeli ste torej v tehničnih disciplinah.
To je klasika, vsi začnemo s tehničnimi disciplinami. Veleslalom je glavna disciplina, ki se gradi iz vsega. Smuk, superveleslalom in slalom izhajajo iz veleslaloma, tako da smo vsi začeli tako. Jaz sem se bolj usmeril v hitre discipline.

To pa je za slovenskega smučarja težje, ker nimamo prave smukaške proge.
Smuka pravzaprav ni mogoče trenirati, mogoče na Kopah, da dobiš približno pol razdalje od pravega smuka. Ampak tudi glede drugih disciplin ni ravno rožnato, nimamo poligona. Jaz mislim, da ga krvavo potrebujemo, da bo tudi več otrok smučalo. Kolikor vem, je bil naš klub Triglav Kranj lansko leto deset dni na treningu v Sloveniji, vsi drugi so šli v tujino. To so visoke številke – koliko časa preživiš v kombiju, koliko denarja porabiš. Mislim, da je to stvar v Sloveniji treba nujno urediti.

Ko je prvič nastopil v svetovnem pokalu kot predtekmovalec na smuku, je vedel, da želi to početi v življenju. Foto: Reuters

Ko odraščaš, je veliko odvisno od staršev, tudi finančno.
Da, res je. Jaz sem imel to prednost, da sem dokaj hitro dobil sponzorja, ki mi je pomagal. Ne prihajam iz zelo bogate družine, starša imata normalne službe. Tako sta ta kruh dajala na stran zame, da sem se lahko ukvarjal s tem, kar sem rad počel.

Ali imate zato občutek, da jim morate vrniti z dobrimi rezultati?
Ne, ker mi tudi onadva nista nikoli dajala občutka, da sem jima karkoli dolžan. Tudi jaz mislim, da bo pri mojih otrocih tako. Pri vsem, kar si bodo zaželeli glede športa, jih bom stoodstotno podpiral.

Sportal Kline je do zadnjega upal, da bo znova doživel lepe trenutke na smučeh

Miha Hrobat o razlogih, zakaj preboj prav to zimo. Foto: Reuters Zdaj je prišla sezona preboja v svetovni vrh. Razlogov, zakaj prav zdaj, je več. Eden ključnih je tudi psiha.
Ob dobrih rezultatih je veliko lažje zaupati sam vase. Saj sem bil že prejšnja leta psihično stabilen in me ta pritisk zaradi tekme ni obremenjeval. Letos je sovpadlo vse, kar je moralo. In ko enkrat sovpade, greš z užitkom s tekme na tekmo, veš, da si hiter. Jaz upam, da mi bo to čim dlje uspevalo, da bom to ohranjal do konca sezone in bom v naslednji sezoni to samo še nadgradil.

Naslednji razlog je nov štab z glavnim trenerjem Alešem Brezavščkom na čelu, ki je bil prvi Slovenec s smukaškimi točkami v svetovnem pokalu.
Zagotovo je lažje zaupati trenerju, ki je bil tekmovalec. Letos je v ekipi super in zelo sproščeno vzdušje, ni nepotrebnega pritiska s strani trenerjev. Upam, da bo to trajalo, da mogoče naslednje leto le še nadgradimo ekipo in da glavni del ostane isti.

Aleš Brezavšček Foto: Aleš Fevžer Zdi se mi, da je Brezavšček zelo neposreden trener.
Lepo in grdo ti pove neposredno. Tudi jaz sem takšen človek, tako da mi to zelo ustreza. Ni nekega skrivanja oziroma ti ni treba iz trenerja "vleči" nekaterih stvari oziroma razmišljati, ali je nekaj povedal po resnici ali ne. Tukaj je stoodstotno zaupanje. Veš, kaj moraš narediti in česa ne. To ti tudi pove.

Ste lepa ekipa s štirimi tekmovalci. Še lepše bo, ko vam bodo tudi drugi trije sledili z rezultati.
Da. Martinu je že uspelo v Val Gardeni. Le v Wengnu je, kot je sam rekel, v želji pregorel. Ampak jaz vem, da bo tudi njemu uspelo. Mlada dva je treba le umiriti v vseh pričakovanjih, ki jih imata. Pri smuku potrebuješ malo več časa, da dozoriš in spoznaš vse proge. Na treningih smučata dobro, nisem vedno jaz prvi. Ekipa je tako dobra, eden drugega spodbujamo in je odlično.

Mislim, da ste že po Beaver Creeku dejali, da ste vsem na smučarski zvezi pokazali, da delate dobro, čeprav ni tolikšne podpore, kot bi si jo želeli.
Vedno je bila smukaška ekipa neljubo zlo. Pravzaprav se je vsem tako zdelo. Zdaj pa smo edina prava ekipa, v drugih ima vsak svojega trenerja. Jaz mislim, da so tudi na zvezi videli, da nismo kar tako, da se splača vlagati v nas. Upam in pričakujem od njih, da bo tako tudi naprej. 

Ali imate občutek, da je že več podpore – z besedami in tudi dejanji?
Da. Glede dejanj bomo videli na koncu sezone, ampak jaz verjamem, da bo tako.

Delajo kot močna ekipa. Foto: Aleš Fevžer Zanimivo je, kar ste izpostavili, in sicer da ste edina prava ekipa v alpskem smučanju. Kje vidite prednosti ekipe?
Jaz sem človek, ki potrebuje okrog sebe ljudi. Ne morem biti sam. Zame je zagotovo prednost, da imam poleg sebe še tri tekmovalce. Zagotovo se z njimi pogovarjaš malo drugače kot s trenerji oziroma serviserji. Tudi na treningih in že v pripravljalnem obdobju poskušamo prehiteti eden drugega, s tem pa se izboljšujemo in se dajemo pod pritisk. Če si sam, si v coni udobja, tako da jaz mislim, da je pri naši ekipi takšen način odličen. Dobrodošlo je tudi, da pride kakšen mlajši smučar, da začne na nas izvajati pritisk.

Na treningih pa si pomagate tudi z italijansko reprezentanco.
Da, z Italijani že nekaj časa sodelujemo, tako na treningih kot tudi na tekmah s kamerami. To je odlično, res so prijetni ljudje, od trenerjev do tekmovalcev. Upam, da bomo sodelovali še naprej.

Ali vam nihče ne zavida uspehov in je v smukaških vrstah veliko prijateljstva?
Smuk je posebna disciplina. Vsi vemo, kakšne nevarnosti te čakajo. Vsak je vesel za drugega, če ta ne pade, oziroma vsi smo žalostni za sotekmovalca, ko pade. Upamo, da bi se to čim manj dogajalo. Jaz nisem dobil grdih pogledov ob dobrih rezultatih in mislim, da jih tudi ne bom. Smo ena velika smukaška družina.

Na smuku v Kitzbühlu je premagal tudi Marca Odermatta. Foto: Reuters Ali tudi Marco Odermatt ter Švicarji in Avstrijci na vas ne gledajo zviška?
Ne, po mojem mnenju se samo čudijo, kako nam to uspe narediti le z nekaj ljudmi in s trikrat manjšim proračunom, kot jih imajo največji. Mislim, da smo le dober zgled drugim.

Vrniva se k razlogom za preboj. Trener je izpostavil tudi uspešno in naporno poletno pripravljalno obdobje.
Naporno je bilo, ker smo tolikokrat leteli v Čile na južno poloblo. Ampak jaz mislim, da je bila dobra odločitev, da smo tudi v oktobru lahko imeli konkurenčne pogoje, ker je tukaj v Evropi zelo težko vedeti, kakšna bo jesen, ali bo sneg ali ga bo preveč. Za Čile pa smo vedeli, da tam sneg je, mogoče je bilo nekoliko spomladansko vreme, ampak smo naredili kar nekaj kvalitetnih voženj, tako da je bila to zelo dobra odločitev. Mislim, da bomo to ponovili tudi v prihodnje. Bilo pa je naporno, tako kot vsako poletje, kondicijske priprave smo imeli od maja do prvega odhoda v Čile.

In tukaj je še oprema, nove Atomicove smuči, ki ustrezajo prav vam.
Ne vem, zakaj, ampak na njih čutim veliko večjo oporo na snegu. Če čutiš oporo, se lahko spustiš v neposrednejše linije, tudi zavoj je krajši. Smučka je zelo odzivna, kar mi ustreza. Nisem tip smučarja, ki bi silil material v nekaj, ampak rad čutim veliko od materiala. To mi zelo ustreza. Takoj sem začutil, da sem na njih dobro treniral. Že na treningih sem se lahko vsega lotil bolj tekmovalno, kar je samo plus za tekme.

Ste najboljši na Atomicovih smučeh. Ali pridejo tudi do vas, Slovenca, vprašat za mnenje in povratne informacije o smučeh?
Zagotovo sem zanimiv, dali so mi tudi nekaj prototipov, ki sem jih preizkusil in dal o njih povratne informacije. Letos ne bom dirkal s temi prototipi, ker še niso na takšni ravni kot prejšnji modeli, ki sem jih dobil na začetku sezone. Čutim podporo, občutek je dober, ko se zanimajo zate oziroma ti pomagajo po najboljših močeh.

Miha Hrobat podporo čuti tudi s strani opremljevalca s smučmi. Foto: Reuters

Že v napovedih pred sezono ste bili zelo samozavestni. Ali ste si tudi pri sebi mislili, da boste konec januarja tretji v smukaškem seštevku in boste imeli dve tretji mesti ter peto iz Kitzbühela?
Zagotovo ne. Če bi mi nekdo rekel, da bom po Kitzbühelu skupno tretji, bi ga vprašal po zdravju, ampak sem vesel, da je tako. Vedel sem, da dobro smučam, kar sem tudi v pripravljalnem obdobju, zato je bila ta samozavest na prvi tekmi precej velika. Nisem pa pričakoval takih rezultatov.

Po Kitzbühelu ste bili sicer malo razočarani nad petim mestom. Ali zdaj za vas peto mesto ni več dovolj?
Ne, bil sem razočaran, bil je vrtiljak čustev. Ko sem prišel v cilj drugi, sem bil zelo vesel, potem me je hitro prehitel tekmovalec za mano. Spet sem bil nervozen, potem me je prehitel še en tekmovalec in sem padel na četrto mesto. Potem je prišel tekmovalec s številko 20 na prvo mesto. V tistem trenutku sem bil malo razočaran, ampak daleč od tega, da bi rekel, da je peto mesto slab rezultat. To sem videl tudi na podelitvi, kjer je bilo toliko ljudi. Spoznal sem, da je nekaj velikega, če si tam, in to sem tudi tako vzel in sem zadovoljen.

Kitzbühel je nekaj posebnega. Foto: Reuters Kitzbühel je tudi rezultatsko nepredvidljiv, tudi Odermatt tega smuka še ni dobil.
Da, Kitzbühel je posebna tekma. Zdi se mi, da letos sploh ni bilo tako ledeno, krog tekmovalcev je bil še večji. Oba Kanadčana oziroma Aleksander je že bil letos na stopničkah, Crawford je imel zelo povprečne rezultate. Kot sem že večkrat rekel, vsakdo od ena do 30 lahko zmaga, tako da smo fantje tako skupaj, da so malenkosti tiste, ki odločajo.

Zato je naloga še težja.
Zdaj iščemo manjše napake, ne iščemo več velikih, ampak tiste minimalne, ki ti odvzemajo stotinke, ki so že dovolj, da si ali tretji ali pa sedmi. Tako sem bil v Bormiu 15 stotink oddaljen od tretjega mesta, vendar sem bil sedmi. Res je zelo velika konkurenca. Material pri vseh deluje zelo podobno, vsi smo na limitih, zaradi tega so razlike tako majhne.

Ali preklinjate stotinke?
Da (smeh, op. p.). Zdaj niso bile na moji strani, mogoče so bile v Wengnu. Paris in Alexander sta bila zelo malo za mano. Na tej tekmi mogoče stotinke niso bile toliko meni v prid, mogoče pa bodo na naslednji.

Premagali pa ste Odermatta na smuku v Kitzbühelu. Kako je premagati Odermatta, najboljšega smučarja zadnjih let? Sploh v veleslalomu je za Žana Kranjca in druge prava nočna mora, kot je bil pred leti Marcel Hirscher.
Mogoče je malo manj dominanten v smuku, kot je bil v veleslalomu, še posebej lanska sezona je bila neverjetna. Tudi letos je. Mogoče ni začel ravno najboljše, ampak je zdaj spet v taki formi, da lahko zmaga vsako tekmo v veleslalomu. Nisem prav veliko razmišljal o tem, dobro pa je videti, da je bil v skupnem seštevku za mano. Nisem pa vzel kot nek velik uspeh, da sem ga premagal.

Miha Hrobat se veseli svetovnega prvenstva. Foto: Aleš Fevžer Ali menite, da se osredotočate bolj na svoje vožnje, kot pa analizirate nastope drugih?
Pogledal sem vse tri, ki so bili na stopničkah. Odermatta nisem imel časa pogledati. Ampak pogledaš, da vidiš, kaj so naredili boljši, tudi za v prihodnje lahko na podlagi teh voženj oziroma svojih napak delaš vzporednice, tako da je to vedno dobrodošlo.

Wengen in Kitzbühel sta bili dve največji tekmi, a letos bo še ena – svetovno prvenstvo. Ali je za vas zdaj to nagrada ali dodaten pritisk?
Prvenstvo je ena tekma in poteka en dan in tisti dan moraš biti pravi. Svetovni pokal traja celo sezono, svetovno prvenstvo pa je na dve leti. Ni nekega pritiska, je izziv. Tja bom prišel v malo v drugačni vlogi kot prejšnja leta. Načrt ostaja enak: smučati, kot znam. Če bom smučal, kot znam, bo rezultat tudi na svetovnem prvenstvu. 

Ali poznate progo v Saalbachu?
Odvisno bo od podlage. Če je podlaga zelo trda, je smuk zelo težak. Na vrhu je iz štarta malo ravninskega dela. Potem postane zelo hitro in strmo, zavoji so dolgi in hitri. Srednji del, ki visi mimo gondole, ima tudi kar zahteven skok, da neseš vso hitrost naprej. V zadnjem, ciljnem delu pa so tudi dolgi skoki, hitrost je visoka, kar nekaj je zavojev, tako da je smuk vreden svetovnega prvenstva.

Kolajna?

Zagotovo je želja po kolajni. Na vsaki tekmi je želja biti na stopničkah in tudi na svetovnem prvenstvu bo tako. Tega ne skrivam. Ampak vožnja bo tista, ki me bo do tja pripeljala, ne želja, ne pritisk, da moram dobiti kolajno. Če bom smučal, kot znam, če ne bom naredil večje napake, mi bo uspelo. Na druge nimam vpliva, če bo tisti dan eden toliko boljši, bo pač boljši in se ne bom obremenjeval s tem. Poskušam biti realen.

Kolajna pa bi bila lepo darilo za 30. rojstni dan!
Zagotovo (smeh, op. p.).

Na bližnjem svetovnem prvenstvu se Miha Hrobat spogleduje s kolajno. Foto: Boštjan Podlogar/STA

V zgodovini alpskega smučanja je bilo največ slovenskih kolajn na svetovnih in olimpijskih prvenstvih v slalomu in veleslalomu. Letos boste naše glavno orožje v smuku.
Vesel sem, da sem najmočnejši člen. Tukaj je še Žan Kranjec, ki ga ne moremo kar odpisati. Lepo je slišati oziroma vedeti, da si med najboljšimi in da imaš možnost za kolajno.

Ali bi rekli, da ste na vrhuncu in ste dozoreli kot smukač?
Sem v najboljših smukaških letih. Redkim uspe prej oziroma to zdaj vidimo pri Švicarjih, ki imajo malo mlajšo ekipo, drugi pa so pravzaprav še starejši od mene, tisti pravi smukači. Da, leta pri smuku štejejo.

Ali si predstavljate, da bi smučali do 40. leta?
Ne, rekel bi, da skoraj zagotovo ne, a pustimo se presenetiti.

Kmalu bo 10 let, odkar je debitiral v svetovnem pokalu. Foto: AP / Guliverimage Ali vam je bilo težko ostati potrpežljiv skoraj deset let v svetovnem pokalu, da ste prišli v vrh?
Pri smuku je najtežje, ko ti ne gre oziroma ko še nisi popolnoma stoodstoten na vsaki progi. Mogoče je bila takrat želja celo večja, kot je zdaj. Rekel bi, da v tej želji zdaj ne morem toliko pregoreti, kot sem mogoče kdaj prej.

Pa se ni težko soočati z rezultati, ki niso najboljši, ko imate občutek, da ste sposobni veliko več?
Nisem človek, ki se zelo obremenjuje in se ob neuspehu zapre vase oziroma ga to zelo potre. Mogoče so bila takšna nihanja, bil sem dober in slab in spet dober. To sem hotel letos popraviti. Mislim, da mi je uspelo, ker sem zdaj zelo konstanten.

Ali je prav ta ekstremnost smuka in superveleslaloma tisto, zaradi česar so za uspeh potrebna leta?
Da, ker proge ostajajo iste, tereni se ne spreminjajo, izkušnje in psiha pa so na drugi ravni. Pomembno je, da si na štartu brez vprašanj v glavi. Če namreč nisi stoodstoten, tudi ne moreš premagati tega strahu, ki je sicer dober in ga ima vsak smukač na štartu. Mogoče res malo zmrzneš oziroma telo ni toliko prožno, da bi se lahko zagnal stoodstotno.

Miha Hrobat o strahu in številnih poškodbah. Foto: Aleš Fevžer Ali strah ostane tudi pri 30 letih?
Da, vsakokrat ga čutim na štartu, včasih več, včasih manj, ampak je dobrodošel. Če si namreč preveč sproščen, tudi nisi toliko pri stvari oziroma nimaš takih refleksov oziroma mišice niso tiste prave. Ta dober strah je vedno dober, težava je, če ga je preveč.

V zadnjih letih je vse več grdih padcev in resnih poškodb. To se je dogajalo tudi zdaj v Kitzbühelu. Kako je, ko se to nekomu zgodi, ti pa si na štartu?
Superveleslalom je bil še posebej težak, ker je bilo veliko padcev. Potem mogoče začneš v tistem delu malo dvomiti v svoj načrt, ampak meni je dobro uspelo, tudi rezultat v superveleslalomu ni slab. V načrtu je, da popravim visoko štartno številko. Zdi se mi, da bom na svetovnem prvenstvu štartal celo v trideseterici, kar je zelo dobrodošlo, ker vemo, da na vsaki tekmi pogoji niso konkurenčni do zadnjih številk. To številko je zato treba čim prej znižati, treba je znižati Fis točke, da bom štartal čim bolj pri vrhu.

Ali vas zaskrbi, ko vidite, da je helikopter odpeljal kolega, tekmeca?
Mogoče z leti manj, ker veš, da je to del športa, da se to lahko zgodi komurkoli, zagotovo pa ni lepo videti, da kolega odpeljejo s helikopterjem. Potem namreč veš, da je bil padec hud, da je poškodba taka, da je skoraj zagotovo zaključil sezono. To ima vedno grenak priokus.

Poškodbe si letos kar sledijo. Foto: Guliverimage Ali se je potem težko zbrati v štartni hišici?
V štartni hišici mi pravzaprav kar dobro uspe, mogoče je težje prej. Po padcu je najbolje o tem čim manj razmišljati. Ko pa se poženem na progo, sem jaz sam zase in povsem pri stvari.

Direktor moških tekem Markus Waldner je napovedal sestanke med svetovnim prvenstvom na temo vse pogostejših poškodb. Kje vi vidite razloge za to – v opremi, progi, velikih hitrostih, iskanju limitov?
Mislim, da bi zelo težko rekli, da je glavna težava oprema. Fantje smo si v rezultatih tako blizu, da je treba res iti na limit. In ko si na limitu, se dogajajo napake. Mislim, da so se dogajale tudi prej, mogoče ne tako pogosto, ampak padci so bili v vsaki sezoni zelo hudi. To je del smuka. Mislim, da smuka ne moremo narediti varnega, ker potem to ni smuk. Jaz tako tukaj ne ustvarjam velike panike. Mogoče nisem ravno zadovoljen, da bodo zdaj spet hoteli omejiti vse mogoče, ker se potem spet iščejo luknje v pravilih. Mogoče včasih narediš še slabše, če poskušaš omejiti več stvari hkrati, in jaz se s tem ne strinjam. Smuk je nevaren šport, nevarna disciplina, to se zavedamo. Sami smo se odločili za to.

Ali je treba za vrhunske rezultate res do meje?
Fantje smo si v rezultatih tako blizu, da iščeš tiste malenkosti oziroma ta limit. In če ga prekoračiš, se to dogaja.

Lani se je poškodoval Aleksander Aamodt Kilde. Foto: Guliverimage Kaj pa proge? Ali so kje slabše pripravljene in prenevarne? Ali menite, da bodo morda zdaj poskušali kakšen odsek narediti varnejši?
Poglejva Bormio, o katerem je bilo največ govora. Bormio je tak, kot je. Če ne dajo vode v sneg, je težava, ker je hrib obrnjen stran od sonca in ne dobi vlage. Sneg bi bil sicer zelo mehak, kroglast in nesprijet, tako da vodo morajo dati. Mogoče letos res ni bil najbolj konstanten in se je sneg spreminjal od štarta do cilja. Mogoče je bila to največja težava. Če je celotna proga ledena, veš, kaj te čaka v vsakih vratih. Če so vsaka druga vrata drugačna in drugače pripravljena, pa nastane težava. Jaz bi razloge oziroma rešitve iskal v pripravi snega, da se to naredi čim enakomerneje. Tudi skoki so kdaj postavljeni tako, da se že na ogledu čudimo, kaj so sploh razmišljali. Če je nek skok obrnjen preveč navzgor, takoj veš, da bo zelo dolg in visok, kar postane zelo nevarno. Jaz bi bolj o tem razmišljal.

Je pa tudi vreme vse nepredvidljivejše.
To je zunanji šport, dogajajo se spremembe tako skozi dan kot tudi čez teden. V Bormiu je pihalo samo na nekaterih delih in je bil sneg tam drugačen kot na delih, kjer ni pihalo. Na to nimamo prav velikega vpliva.

Vi večjih padcev in poškodb še niste doživeli. Naj tako ostane. Ste tudi fizično zelo dobro pripravljeni.
Da, tudi fizično sem dobro pripravljen. Tudi če padeš, minimiziraš poškodbe, ki se ti lahko zgodijo. Ni le tako, da si na koncu proge manj utrujen, ampak si tudi fizično dovolj močan, da lahko kakšen padec prevzame mišica in ne kakšna kost oziroma vezi. 

Miha Hrobat nima posebnega rituala pred tekmo. Foto: Guliverimage Pred svetovnim prvenstvom naslednjo nedeljo bo to nedeljo še smuk v Garmischu. Ali vam bo ta tekma prišla prav?
Da, prišla bo prav, da ostanem v tekmovalnem ritmu, da ni velikega premora. Po tekmi bomo še eno noč ostali v Garmischu, nato se bomo preselili v Saalbach. Bomo videli, kakšni bodo pogoji, ali bomo šli na sneg ali bomo dva prosta dneva izkoristil za kakšen kondicijski trening. To se bomo odločili tam, do tekme pa je potem še nekaj časa.

Ali imate pred velikimi tekmami kakšne posebne rituale? Ali se poskušate umiriti in vizualizirati progo?
Ne, imam zelo podobne dneve, če je trening ali če je tekma. Če imam prost dan, mogoče popoldne naredim trening z utežmi, tako da dobim nazaj mišični tonus, sicer pa ne spreminjam dnevnih ritualov.

Ali si boste za rojstni dan privoščili torto ali morda kaj več? 
Rojstni dan je takoj po Garmischu, tako da bom mogoče spil tudi kakšen kozarček.

Ne bo tako, kot je bilo v Kitzbühelu pri Kanadčanih?
Videl sem tiste posnetke. K sreči sem bil doma. Nisem bil prisoten (smeh, op. p.).

Sportal Tako divje se proslavi zmago na Streifu #video

Sportal V Kitzbühelu se je zgodilo presenečenje, Hrobat zelo blizu stopničk

Sportal Kitzbühel z norim razpletom, prvih deset v 54 stotinkah