Prek meja
Sreda, 3. 12. 2025, 4.00
6 ur, 6 minut
Prek meja (63.) – Marko Žnidaršič
Slovenec, ki je v desetih letih doživel in oddelal 20 zimskih sezon
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Škofjeločan Marko Žnidaršič se kot smučarski inštruktor seli za snegom.
Marko Žnidaršič dobro ve, kako je živeti na dveh koncih sveta. Učitelj smučanja iz Škofje Loke že skoraj dve desetletji izmenjuje zime na severni in južni polobli ter si tako deli življenje med domačo Gorenjsko in oddaljenim Barilochejem v Patagoniji, idiličnim mestecem ob slikovitem jezeru Nahuel Huapi, ki je eno najprivlačnejših turističnih središč Južne Amerike in največji argentinski smučarski center. Kako je živeti med dvema domovoma? Je trava na drugi strani sveta res bolj zelena – ali pa še vedno najbolj velja pregovor Ljubo doma, kdor ga ima? Marko odgovore pozna bolje kot večina.
Marko, ko rečete, da greste domov, kaj mislite s tem, kje je za vas dom?
Glede na to, da moja hčerka živi v Argentini, čutim del doma tudi tam. A pravi dom je še vedno v Škofji Loki – tam sem odraščal in tam imam še danes isti krog prijateljev kot v otroštvu.
Argentina je zelo specifična država in življenje tam ni vedno preprosto. Latinska kultura je povsem drugačna od naše: drugačne vrednote, drugačen način razmišljanja. Ne pravim, da so napačni, a so v marsičem zelo oddaljeni od evropskih.
Tam dajejo izjemen poudarek družini – in to na povsem drugačen način kot pri nas. V Argentini je družina sveta. Tudi če so starši ali sorodniki naredili kaj narobe, se jim moraš postaviti ob bok, tukaj ni odstopanja. Pri nas imaš odnos z očetom in mamo, a si potem ustvariš svojo družino in se osamosvojiš. Tam to preprosto ne obstaja. Ali je to bolje ali slabše, ne vem – verjetno je odvisno od posameznika.
Žnidaršič poletja preživlja kot učitelj smučanja v največjem argentinskem smučarskem središču Cerro Catedral, ki je približno 20 kilometrov oddaljeno od Barilocheja v severni Patagoniji.
Všeč mi je, da se ljudje zelo veliko družijo, predvsem ob večerih. Za to porabijo ogromno časa in denarja. V Sloveniji ne hodimo tako pogosto na večerje, v Argentini pa je to skoraj obvezni del vsakdana.
Zanimivo je tudi to, da je povsod gneča – v trgovinah, na banki … Veliko stvari še vedno ne moreš urediti na spletu, čeprav gre na bolje. Vedno pravim, da so cepljeni proti hitrosti (smeh, op. p.).
Kar zadeva šport, pa je na vrhu brez konkurence nogomet. Za Argentince je to religija. Če imaš dvajset televizijskih kanalov, je na večini nogomet – tekme v živo, posnetki, analize. Nekateri sploh ne vedo, da obstajajo zimske olimpijske igre. Curling? Smučarski skoki? Tega ne poznajo. Ko sem jim kazal posnetke skokov, niso mogli verjeti, da to sploh obstaja.
Kako se je začela vaša pot smučarskega inštruktorja v tujini? Začelo se je v Severni Ameriki …
Res je. Prek Teje Lapajne (danes Kralj), ki je takrat delala v Park Cityju, sem izvedel, da iščejo inštruktorja, in tako sem se odločil za odhod. Že prvo leto sem spoznal svojo zdaj nekdanjo ženo, Argentinko. Ko sva začela razmišljati, kje bi se ustalila, sva ugotovila, da je v Argentini najlažje priti do stanovanja, poleg tega bi tam imel tudi službo. Zato sva se odločila za selitev.
Tako sem več let delal v Severni in Južni Ameriki – dve zimi na leto. Šalim se, da sem v desetih letih oddelal kar dvajset smučarskih sezon.
Žnidaršič je svojo smučarsko kariero v tujini začel v severnoameriškem Park Cityju.
Je velika razlika med strankami v Severni in Južni Ameriki?
Ogromna razlika. V Park Cityju vas bo dan smučanja stal okoli 250 dolarjev. V Argentini – največje smučarsko središče v Južni Ameriki je Cerro Catedral (smučarska sezona traja od junija do septembra, včasih tudi do oktobra, op. a.), kjer delam tudi sam – pa približno 70 evrov, kar je primerljivo s Slovenijo. Infrastruktura je stara, umetnega zasneževanja skoraj nimajo, razen na spodnjem delu, vendar ker gre za edino veliko smučišče, ga znajo zelo dobro prodajati.
Kako Argentinci sprejemajo tujce? Ste imeli kakšne težave?
Vedno mislijo, da imamo Evropejci boljši ekonomski položaj od njih. Meni na primer pogosto pripisujejo, da imam doma tri BMW (smeh, op. a.). Pred Evropejci imajo veliko strahospoštovanje, kot bi bili prepričani, da smo boljši od njih. K sreči imajo nogomet – zaradi njega se spet počutijo samozavestnejše.
Poznajo Slovenijo?
Da, precej bolj kot Američani, precej bolj so razgledani. Vejo, kje je Evropa, kje je Slovenija.
V Argentini živi zelo veliko Slovencev, kakšna skupnost je v Barilocheju?
Res je, v Argentini živi zelo veliko Slovencev in med seboj so izjemno povezani. V Buenos Airesu, kjer je največja skupnost, imajo svojo osnovno šolo in srednjo šolo, gledališče, obiskujejo slovenski verouk in se ob sobotah redno srečujejo. Zelo pogosto se družijo. Zanimivo pa je, da se tam med seboj večinoma pogovarjajo špansko, tudi če znajo slovensko.
Medtem ko je v Barilocheju, kjer živi okoli 180 Slovencev, ravno obratno – tam se med seboj pogovarjajo slovensko, celo tretja generacija. Imajo svoj slovenski dom in slovenskega župnika.
San Carlos de Bariloche, pogosto kar Bariloche, je eno najlepših in najbolj evropsko obarvanih mest v Argentini. Leži v provinci Rio Negro ob slikovitem jezeru Nahuel Huapi v osrčju Patagonije.
Kako je poskrbljeno za zdravstvene storitve in kako je s šolskim sistemom?
V Argentini imajo osnovno zdravstveno zavarovanje, ki pa v primeru resnejših bolezni ne pomaga veliko. Zato imam tudi sam sklenjeno dodatno zavarovanje. A če potegnem črto, verjamem, da imaš v Sloveniji še vedno več možnosti, da se pozdraviš, kot v Argentini.
Tudi šolstvo ima svoje posebnosti. Javno šolstvo je na zelo nizki ravni, zato sva z nekdanjo partnerko hčerko vpisala v zasebno šolo, kjer mesečna šolnina znaša 600 evrov. Program je dober – dopoldne poteka pouk v španščini, popoldne v angleščini –, vendar je infrastruktura precej slabša kot pri nas. Šolski sistem je razdeljen na šest razredov osnovne in šest razredov srednje šole, poletne počitnice pa imajo januarja in februarja.
Kaj je v Argentini največji praznik?
Dan zmage na svetovnem nogometnem prvenstvu (smeh, op. a.).
Za kateri nogometni klub navijate? Je to občutljiva tema?
V Barilocheju, kjer živim, nimajo svojega nogometnega kluba, a če živiš v Argentini, moraš izbrati enega od dveh velikanov. Ali navijaš za Boco Juniors ali pa za River Plate, druge ni. Podobno kot pri nas Olimpija in Maribor, le da je argentinsko rivalstvo še precej hujše. S hčerko navijava za River Plate, čeprav nisva tako strastna kot večina domačinov. Nogomet spremljam bolj ljubiteljsko.
Kaj pa Messi, Maradona? Kdo je argentinski nogometni bog?
Dokler je bil Maradona živ, je bil on absolutna številka ena. Za božič ali novo leto je na nacionalni televiziji vedno nagovoril Argentince, jim želel enotnost in jih spodbujal, naj zrejo v prihodnost. Šele po njegovi smrti je Messi zmagal na svetovnem prvenstvu in prevzel primat.
Čeprav pa se mi zdi, da je v srcih Argentincev Maradona še vedno nogometna številka ena – ne glede na to, kaj vse je počel v življenju in kako zelo kontroverzna osebnost je bil.
Lionel Messi ali Diego Armando Maradona? Kdo je za Argentince nogometni bog?
Kaj najbolj občudujete pri Argentincih?
Druženje. So izjemno povezani in zelo odprti. Prijateljstva sklepajo lažje kot mi, zato se mi zdi, da je med ljudmi manj osamljenosti. Saj ne, da smo Slovenci zaprt narod, ampak vseeno imamo radi svoj mir.
Ste se česa navzeli od njih, kar prej niste počeli?
Morda popoldansko spanje (smeh, op. a.) in večerje … Pri njih je popoldansko in večerno druženje izjemno pomembno. Pri Argentincih to traja celo večnost … Ko na primer prideš ob 21. uri na večerjo, ni še nič skuhano, takrat se šele začne, tako da jemo okoli polnoči … druženje pa se zavleče tudi do 1., 2. ure zjutraj.
Kako je z delovnikom?
Večina ljudi dela od 8. do 12. ure, nato pa ponovno od 16. do 20. ure. Vmes imajo štiri ure premora za kosilo in počitek. Ta navada izvira iz Španije, kjer zaradi vročine niso mogli delati sredi dneva, podobno pa je bilo nekoč tudi v Buenos Airesu.
V Barilocheju se ta ritem počasi spreminja. Tudi tam si želijo uvesti enoten delovni čas od 8. do 16. ure, da imaš vsaj nekaj dneva resnično zase.
Bariloche je znan kot košček Švice v Argentini tako zaradi arhitekture kot zaradi gora, smučišč in jezer, ki ga obdajajo.
Živite v mestu Bariloche v Patagoniji, ki je znano kot priljubljena turistična destinacija. Mesto je na fotografijah videti precej evropsko, kot kakšna alpska država. Se zelo razlikuje od preostalega dela Argentine?
Da, precej. Bariloche na prvi pogled res deluje kot Švica, lesene hiše, čudovita okolica. Ta del Patagonije so najprej naselili Avstrijci in Italijani, zato je videz zelo evropski. Imajo gore, jezero Nahuel Huapi … vse skupaj deluje skoraj alpsko.
A kot povsod v Argentini je tudi tukaj prisotna izrazita dvojnost. Približno tretjina mesta, predvsem ob jezeru, je res čudovita. Dve tretjini, nekoliko višje, pa predstavlja pravo revščino – četrti brez infrastrukture, brez kanalizacije. Celoten Bariloche ima asfaltiranih le od 20 do 30 odstotkov cest, vse preostalo je makadam ali neurejeno.
Mesto je izjemno turistično v vseh letnih časih, vrhunec pa je poleti. Zelo priljubljeni so jahanje, downhill s kolesi, kajtanje … V Patagoniji skoraj ves čas piha veter, zato imajo za takšne aktivnosti idealne razmere.
Kaj bi rekli po toliko letih življenja v tujini? Je trava tam bolj zelena, kot pravi pregovor?
Pri štiriindvajsetih sem si želel v tujino. V Severni Ameriki mi je bilo všeč zaradi urejenosti – točno si vedel, koliko zaslužiš in kdaj bo plača. Tudi Argentina mi je bila najprej všeč.
Ampak z leti začneš gledati drugače. Morda bi bilo drugače, če se ne bi ločil ali če ne bi imel težav z jezikom – v Barilocheju govorijo posebno narečje španščine. Ne vem, ali sem povsem objektiven, ampak z leti ugotavljam, da je doma najlepše. Še vedno imam iste prijatelje kot v mladosti, isto družino. Ugotoviš, da je trava najlepša tam, kjer imaš svoje ljudi. Lepo je iti, dobiti izkušnje, a še lepše se je vrniti domov.
Preberite še:
