Sreda, 10. 3. 2021, 15.00
3 leta, 1 mesec
MATO PODREKAR: ŽE 60 LET DEL POKALA VITRANC
Skrita legenda Vitranca
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,38
1
Mato Podrekar
Edini, ki se lahko pohvali, da je odčital zmagovalni čas Bojana Križaja, Roka Petroviča in Jureta Koširja, obenem pa je tudi skupni imenovalec prav vseh dosedanjih izvedb pokala Vitranc. Slednji ob koncu tedna slavi častitljiv jubilej – 60 let. Mato Podrekar, smučarski delavec in časomerilec iz Mojstrane, jih šteje še 23 več. A se s povsem svežimi mislimi spominja vitranške kronike.
Vrvež ob vznožju vitranške proge v Podkorenu daje te dni jasno slutiti, da se približuje čas pokala Vitranc. Ob nastajajoči začasni infrastrukturi hitro postane jasno, da bosta veleslalom in slalom letos drugačna – brez gledalcev. Na ta način bo tiše, kot bi sicer, minil tudi jubilej. Vitranc namreč letos slavi častitljivih 60 let. V normalnih razmerah bi v soboto in nedeljo v cilju prav gotovo naleteli na številne ugledne povabljene goste. Tudi legende Vitranca.
Bojan Križaj: prvi in edini večkratni slovenski zmagovalec tekem v Kranjski Gori.
Tako pa se bodo ob skrbno postavljenih koridorjih srečevali le tisti, ki bodo tam po službeni dolžnosti. Med njimi bo tudi Mato Podrekar, za Mojstrančane in Kranjskogorčane nesporna legenda pokala Vitranc. Pa čeprav ni nikoli tekmoval ali kot trener usmerjal smučarjev. Tudi v medijih se je redko pojavljal. Toda kot časomerilec se lahko pohvali s tem, da je bil del prav vitranških zgodb. Letošnja ne bo nobena izjema.
Ko ga prosimo za fotografijo, v smehu odvrne, naj raje v objektiv ujamemo mlajše. Ko ga prosimo "za sprehod" po spominih, skromno pove, da so glavne zgodbe pisali drugi. A ko ga, medtem ko se od ciljnega izteka sprehodi do lesene lope pri opuščeni vlečnici Zelenci, tik ob ciljni črti tekmovalnega poligona, kjer ima že vrsto le svojo "pisarno", ogovarjajo mimoidoči, dobimo potrditev statusa legende. "Morda za druge. Jaz pač merim čas," odvrne 83-letni Mojstrančan.
Od 1961 do 2021. In naprej …
Del organizacijskega odbora je bil že 4. in 5. marca 1961, ko je proga, speljana od vrha Vitranca do Budinekovega senika, gostila FIS tekme skupine A v veleslalomu in slalomu, kar zgodovinske knjige beležijo kot prvi pokal Vitranc. "V Mojstrani so bili doma vedno dobri organizatorji tekem v smučarskih tekih. Tudi mednarodnih. Imeli smo veliko sodnikov in naprednih časomerilcev. Pa so nas zato vabili tudi v Kranjsko Goro in Planico. Tako sem pač postal del te zgodbe," pripoveduje Podrekar, ki se je z merjenjem časa na športnih prireditvah začel ukvarjati že daljnega leta 1953.
Ko se z njim pogovarjamo o zgodovini pokala Vitranc, ima bolj kot junake belih strmin, od prvega zmagovalca Josefa Stieglerja pa prek Jeana-Clauda Killyja in Ingemarja Stenmarka ter domačih asov na čelu z Bojanom Križajem in vse do Alberta Tombe, Teda Ligetyja in Marcela Hirscherja, pred očmi tehnološke spremembe pri merjenju časa. Kot prelomno označuje leto 1968, ko je s sodelavci prešel na elektronsko merjenje. Izpostavlja tudi leto 1984, ko se je proga s strmine nad bencinskim servisom dokončno preselila v Podkoren. Predvsem pa je ponosen na dejstvo, da je bil Timing Mojstrana ena od petih časomerilnih ekip, ki jih je priznavala tudi Mednarodna smučarska zveza (še Omega, Longines, Seiko, Heuer in Timing).
"Tekmovalec ne sme biti oškodovan"
Čeprav je danes na uradnih rezultatih in v televizijskih prenosih zapisano Longines, pa nastope smučarjev v minute, sekunde in stotinke pretapljajo prav Mojstrančani. Pa ne le v Kranjski Gori. Tudi v Zagrebu, Mariboru, Val Gardeni, Schladmingu … Tudi na velikih tekmovanjih. "Švicarji nam zaupajo. Nas pa tudi stalno nadzirajo," pravi Podrekar, ki ima na dan tekme ob sebi kar dvanajstčlansko ekipo. "Žrebanje, merjenje časa, beleženje vmesnih časov, računalniška obdelava, grafika, selitev na ekran in v televizijski prenos," delovne naloge svoje ekipe oriše izkušeni športni delavec, prvi med tistimi, ki bo pritrdil krilatici o tem, da je šport merljiv in nagrajuje najhitrejše.
A vseeno … Vedno se bo pojavil nekdo, ki bo izrazil dvom. Tako včasih, ko so čas merili ročno, kot tudi danes, ko za urami stoji napredna tehnika. "Vedno se bo našel nekdo, ki ne bo zadovoljen z doseženim časom. A brez skrbi, vse, kar se meri, ostaja zabeleženo na traku. Zato lahko vsak čas preverimo in dokažemo. Morda je bilo teh pritožb včasih, ko smo merili ročno, celo manj. Rivalstva namreč tedaj še niso bila tako izrazita," pravi naš 83-letni sogovornik in dodaja svojo mantro: "Tekmovalec ne sme biti oškodovan. Zato imamo v Kranjski Gori trojni sistem. Poleg glavne in podporne ure, kar zahteva FIS, še tretje merjenje, ki upošteva uri na štartu in v cilju. Tako kot pred 50 leti. S tem postopkom je še vedno mogoče natančno določiti čas. No, danes je to bolj rezerva."
Tina Maze ali Dominique Gisin? Ne povem!
Pravila Mednarodne smučarske zveze določajo meritve do ravni stotinke sekunde. Če sta časa izenačena, si tekmovalca mesto delita. Vseeno časomerilci razpolagajo s še bolj natančnimi rezultati. Čas smučarja namreč lahko določijo do desettisočinke natančno. Čas nato zaokrožijo na stotinko. Tako je bilo tudi leta 2014 v Sočiju, ko sta si olimpijsko zmago v smuku razdelili Tina Maze in Dominique Gisin. Tedaj so bili v merilni ekipi tudi Mojstrančani. Toda odgovora na vroče vprašanje vendarle nismo dobili. "Naši so merili. Prav Tino! A tega vam nihče ne sme povedati. Niti neuradno. 'Mato, ti boš vse zblebedal,' so mi govorili po koncu iger. In veste kaj? Prav je, da to ostane skrivnost. Tino in Dominique je ločil en las. Obe si zaslužita zlato olimpijsko kolajno," radovednosti ni ustregel Mato Podrekar.
Kljub profesionalni drži pa ne skriva, da je bil izjemno vesel tudi vseh slovenskih uspehov. "Vse zmage so nekaj pomenile. Super. Če bi bilo teh še več, bi imel slabo vest, saj bi rekli, da goljufam. Ob zmagi Jureta Koširja me je iz Švice poklical šef meritev in se pošalil, da sem domačinu zagotovil zmago," se nasmehne Podrekar in pri tem potegne vzporednico z merjenjem časa na tekmah v kajaku in kanuju na divjih vodah. "Nekoč smo merili čas na tekmah v BiH. Končalo se je s trojno slovensko zmago, ki je bila veliko presenečenje. Le eden od Slovencev je bil namreč favorit. Hitro sem pobral vse papirje, jih pregledal in se pripravil, če bi mi kdo očital pristranskost."
Entuziazem, ki je izpuhtel
Oguljeno vprašanje, ki pa se ga starosti skoraj spodobi zastaviti: "Kateri pokal Vitranc se vam je najbolj vtisnil v spomin?" "Na to vprašanje ne bi znal odgovoriti. Res ne. Je pa iz leta v leto boljši. Jaz seveda na tekmovanje večinoma gledam po strokovni ali organizacijski plati. Ob tem priznam, da je v zadnjih letih, tudi zaradi tehnologije, za mojo ekipo tekmovanje dokaj lagodno. Že dejstvo, da imamo položene vse kable, je dovolj zgovorno. Včasih smo jih morali vleči od štarta do cilja. Poleg tega pogosto kar po celem snegu. Razvoj poteka zelo spontano. Začeli smo s štoparico, nato je šlo vse naprej. Veliko je nadgradenj. K razvoju smo veliko prispevali tudi sami. No, po drugi strani pa imajo zdaj daleč največ dela tisti, ki pripravljajo progo," odgovarja.
In še misel ob častitljivem jubileju … "Za nas, starejše, ki se ukvarjamo s tekmovanji, rad rečem, da smo 'cepljeni'. Žene nas delovni entuziazem. Žal je bilo tega včasih neprimerno več. Sam morda nisem dober primer tega, saj po letih res izstopam. Pri četrtini mlajših še vidim in čutim ta zanos. Nove generacije? Ne, to je drugačen svet. Entuziazma ni. Moj pokojni kolega je zaradi tekmovanj iz meseca v mesec prelagal poroko s tedaj že nosečo partnerko. Morda je to mejni primer. A danes na kaj takega ne boste več naleteli. Danes mi bo mladenič rekel, da v soboto ne more na teren, ker ima v petek zabavo," je pogovor zaključil Mato Podrekar.
1