"Po eni strani je bolje, ker več problemov pustiš tam, po drugi pa težje"

Pisalo se je leto 1988, v Calgaryju so potekale olimpijske igre, ko je takrat še Jugoslavijo na ekipni tekmi zastopala četverica Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga in Matjaž Zupan. Premočna je bila le Finska na čelu z legendarnim Mattijem Nykänenom, ki je bil glavni protagonist finske zlate medalje.

Moštvena preizkušnja je bila manj kot 24 ur po tem, ko je Debelak priskakal bronasto odličje na posamični tekmi.

"Določenih tekem v karieri se spomnim z občutki vred. Na olimpijski tekmi se niti nisem obremenjeval. Usmerjeni smo bili, da bo vsak naredil svoje. Zavedali smo se, da smo kot ekipa močni. Nisem se obremenjeval z drugimi stvarmi. Zelo sem bil osredotočen na svojo nalogo," je Zupan zavrtel kolesje časa nazaj.

Za nagrado ob osvojeni srebrni medalji so skakalci prejeli Bloudkovo priznanje in tudi nekaj denarja. Prav tako so za dve leti prejeli v uporabo avtomobil "petko" (renault 5) - kot Mateja Svet, ki je bila v slalomu srebrna.

Da bi od kariere v skokih zaslužil toliko, da mu po zaključku ne bi bilo treba delati, ni govora: "Malo sem zaslužil. Nagrade niso bile takšne, kot so zdaj. Nisem zaslužil toliko, da bi bilo vse skupaj kot odskočna deska."

Veliko stikov s preostalo trojico nima več. Največ s Tepešem, zlasti ko je bil še del karavane moških skokov. "Vsi štirje smo se skupaj dobili ob 20. obletnici medalje. Matjaž je v Ljubnem organiziral druženje. Super je bilo."

Sportal Vreme premagalo organizatorje, kvalifikacije v nedeljo #video

Eno leto ga skoki niso zanimali, potem pa ...

Del trenerske kariere je tako kot Matjaž Triplat preživel v Rusiji, kjer je skrbel za moško ekipo, Triplat pa za žensko. Foto: Vid Ponikvar Sicer pa je Zupi pri vsega 27 letih končal kariero, v kateri je na olimpijskih igrah leta 1992 med drugim osvojil šesto mesto. "Ni bilo rezultatov, sicer sem užival v skokih. Če pogledam nazaj in primerjam s tekmovalci, ki zdaj skačejo, bi takrat morda potreboval kakšen mesec ali dva brez tekem. Da bi začel potem drugače razmišljati in bi se obzorje razširilo. Potrebuješ oddih. Sicer pot postaja vse ožja in ne vidiš več dreves v gozdu. Enako je lahko tudi v trenerskem poslu," razlaga Zupan, ki po karieri eno leto skokov ni mogel videti.

"Ne vem, zakaj. Enostavno me niso zanimali. Potreboval sem počitek. Morda zato, ker smo se na koncu mučili. Ni bilo pravega okolja, da bi se dobro počutil. Dobesedno sem bil skokov sit," je poudaril.

Hitro na mesto glavnega trenerja

Z Goranom Janusom sta skupaj delala šest let. Foto: Vid Ponikvar Prav dolgo pa ni bil umaknjen od športa, s katerim je povezan vse življenje. Takoj je šel med trenerje. "Ko sem bil na začetku trenerske poti, sem moral iti iz svoje kože. Da niso tekmovalci to, kar sem bil jaz. Da moraš drugače delati z njimi. Pri mladih trenerjih vidim, da izhajajo iz sebe. Vendar je morda eden v ekipi, ki ti je bil podoben. 90 odstotkov posameznikov je drugačnih. Potreboval sem približno leto ali dve. Vsakemu moraš drugače pomagati, ker ima drugačen karakter, druge telesne predispozicije," je o preskoku v nov poklic spregovoril 50-letni Zupan.

Najprej je bil pomočnik pri nordijski kombinaciji, pomagal je tudi Skakalnemu klubu Triglav. Vzporedno je delal fakulteto: "Vse se mi je poklopilo. Drugo leto dela pri nordijski kombinaciji sem imel pod seboj mladinsko ekipo, nato sem presedlal povsem v skoke in imel prav tako mladince. Ko je prišel v Slovenijo Avstrijec Heinz Koch, sem bil eno leto njegov pomočnik. Ob njegovem odhodu je prišla priložnost, da bi prevzel prvo ekipo, in so me predlagali. Z Goranom Janusom sva bila skupaj šest let."

Sportal Preživljal težke trenutke ob skakalnici, zdaj išče pravo pot na njej

"Kot trener greš skozi procese, vse je nadzorovano"

Srebrni junaki iz Salt Lake Cityja - Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta. Foto: Getty Images In skupaj sta popeljala slovenske orle do novih vrhunskih dosežkov. Do prve skakalne medalje za Slovenijo. Veselo je bilo spet onkraj Atlantika. Tokrat v ZDA, v Salt Lake Cityju, kjer se je Slovenija veselila bronastega olimpijskega odličja Damjana Frasa, Roberta Kranjca, Primoža Peterke in Petra Žonte.

"Ta medalja je največji uspeh. Morda je bila nekoliko nepričakovana. Težko pridelana je bila zadnja v Oslu (slovenski skakalci so bili leta 2011 bronasti). Sicer je bilo na koncu videti, da smo imeli na tisti tekmi z eno serijo srečo, vendar smo kot ekipa rastli. Uteha je bila, ker v ozadju ni bilo tekmovalcev, ki bi prihajali. Peter Prevc je že rastel, vendar še ni bil tako močan. Ta medalja se mi je zdela prigarana."

Čeprav se je vsake medalje lepo veseliti, pa mu je bila v večje zadovoljstvo tista, ki se je je veselil kot strokovni vodja: "Kot tekmovalcu mi je šlo vse hitro. Kot trener greš skozi procese, vse je nadzorovano. Ko si tekmovalec, gre veliko stvari mimo tebe. Pozneje bolj dojemaš stvari."

Sportal Pri Petru Prevcu nova težava, brat Domen skakal brez nog

Bil v igri za odhod na Norveško in v Avstrijo

Rok Benkovič je leta 2005 skočil do zlate medalje. Foto: Getty Images Z Rokom Benkovićem se je leta 2005 v Oberstdorfu veselil naslova svetovnega prvaka, v tem nemškem skakalnem središču pa je bila ekipa še bronasta. Vmes je eno sezono vodil češko reprezentanco, na čelu slovenske pa bil do leta 2011, ko je moral zapustiti ladjo. Na njegovo mesto je prišel njegov nekdanji pomočnik Janus.

Vrsto let je že v tujini, delal je s Francozi, Rusi in zdaj z Bolgarom Vladimirjem Zografskim. Bile pa so ponudbe tudi iz razvitih skakalnih držav, kot sta Norveška in Avstrija.

"Na Norveškem sem bil kandidat za B-ekipo. Enako v Avstriji, vendar takratni športni direktor ni želel izpeljati ideje, da bi skupaj z Avstrijcem vodila ekipo za celinski pokal. Prav veliko močnih držav pa ni, štiri, pet. Niti ne vem, ali bi si to želel. Bolj mi je cilj, da ima to, kar delam, smisel in se vidi napredek. Da uživam v tem. Pritiski v teh državah so veliki. A ravno Nemci in Norvežani imajo zelo dober sistem. Pogovarjal sem se z njimi. Pri njih ne temelji vse na posameznem trenerju, ampak je postavljen celoten sistem. Trener je nekoliko drugače zaščiten kot sicer. Ne gre se takoj v menjave, ker skupaj predelajo, kje je bila težava, kakšna je bila in kako se jo bo rešilo," razlaga Zupan.

Sportal Pri Prevcu občudovali študioznost, zdaj ga ta zavira

Razlika, če delaš v tujini ali doma

Matjaž Zupan v tej sezoni dela z Vladimirjem Zografskim. Foto: Sportida Sicer pa si ni nikoli predstavljal, da bo delal v tujini. To ni bil njegov cilj, a je splet okoliščin pripeljal do tega, da je odšel služit kruh onkraj naših meja. So pa razlike, če delaš v tujini oziroma doma: "Po eni strani je bolje, ker več problemov pustiš tam, po drugi pa težje, ker si manj v stiku s skakalci. Francija in Rusija sta veliki državi in ne moreš trenirati tako kot pri nas, kjer so skakalci po '15 kilometrov' oddaljeni od tebe. Dnevno si lahko z njimi. Ti narodi potrebujejo več kontrole od začetka, ker nimajo znanja. Velikokrat začenjaš z nižje ravni, kot bi si želel. Včasih v letu ali dveh nadomeščaš šest let dela. Kdaj se rezultat vidi na kratki rok, prehitevati pa ne moreš. Pritiski so, ker želijo rezultat, če so v svoje vrste že vzeli tujca. Z vsemi, s katerimi sem delal, je bilo dobro. Večja težava je bila v ozadju – odgovornost šefa, da je nekoga pripeljal in je takoj želel rezultate."

Zato pa je lahko veliko z Bolgarom Zografskim, saj ima pod nadzorom le njega: "V glavnem je v Sloveniji. Pri njem je ta prednost, da sva veliko skupaj. Okoli sebe nima drugega trenerja, ki bi mu kaj govoril. Zelo pomembno je, da imaš somišljenike, sicer je bolje, da nimaš nobenega poleg sebe. Zaradi tega je lažje."

Sportal Po bratih Prevc se poslavlja še en velikan smučarskih skokov