Odkrit nasmeh in skrite solze Ilke Štuhec

Tokrat je nismo spraševali o zdravstvenem stanju in pričakovanjih pred novo sezono. Odgovora na najbolj pogosti vprašanji sta namreč znana. Za Ilko Štuhec je namreč poškodba kolena, zaradi katere izpustila vso preteklo sezono, že preteklost. Konkretnim odgovorom na vprašanja o ciljih in pričakovanjih pa se je izmikala tudi takrat, ko je bila najboljša smukačica na svetu.

Ni pa skrivnost, kje je bila njena letvica. "Trenutno v tem, kar počnem, neizmerno uživam," pravi 28-letna Štajerka, ki se bo čez 20 dni s smukom v Lake Louisu vrnila v karavano svetovnega pokala. Prav tam, kjer je predlanskim zmagovito vstopila v sanjsko sezono, v kateri je skupno vknjižila sedem zmag svetovnega pokala, osvojila dva mala globusa in postala svetovna prvakinja.

Sportal Čustveni spomini: Moj najbolj poseben dan s Tino Maze

Intervjuji, kakršen je ta, ali drugi javni nastopi vam niso tuji. Ste zadovoljni s svojo javno podobo?
Imam predstavnika za stike z javnostmi, ki koordinira in odmerja moje javno pojavljanje. Verjamem, da mu gre delo dobro od rok. Meni pa … To sem jaz. Vedno poskušam biti naravna in iskrena. Ne maram pretvarjanja. Morda sem prav zaradi tega še toliko bolj vesela, da so me ljudje dobro sprejeli. Ko mi kdo reče, da se poistoveti z mojo podobo in potjo, se počutim zelo lepo. Sprejeli so me takšno, kakršna sem. In kdo sem? Kakšna sem? Vesela in pozitivna. A tudi jaz sem le človek. Tudi jaz imam svoje neolimpijske trenutke. Vem, da ljudje razumejo tudi to.

Med novinarji slovite kot nekdo, ki praviloma ponuja kratke odgovore, prežete s smehom …
Res? Takšna sem?

Čas za vrnitev Foto: Getty Images

Imate kdaj občutek neizgovorjenih besed ali misli, ki ne pridejo v javnost?
Niti ne. Kar želim deliti z javnostjo, delim brez zadržkov. Del svojega življenja pa želim ohraniti zase. So področja, za katera se mi ne zdi smiselno, da bi bila javna. Tudi jaz si zaslužim zasebno življenje. Vsak športnik sam postavlja meje. Jaz sem jih postavila.

Kaj pa občutek odgovornosti v vlogi vzornice?
Vzor mladim. To se zelo lepo sliši. Je pa to izjemna odgovornost. Ko ste me spraševali o moji javni podobi, sem pri sebi razmišljala prav o tem. To so pričakovanja, ki jih poskušam zadovoljiti, a ob tem ohraniti popolno iskrenost.

Zaščitni znak je tudi smeh. Je kdaj izsiljen ali zaigran?
Ne, nikakor. Smeh je iskren, ni pa stalen in večen. Verjemite mi, pogosto se konkretno zjočem. A to so scene, ki jih ne želim kazati. Solze so moj odziv na poraz. Med intimnim jokom se tudi učim. Reklo, da se iz vsakega poraza kaj naučiš, v mojem primeru drži kot pribito.

Kaj pa iskrenost pri oglaševanju? Bi bili pripravljeni oglaševati dejavnost ali artikel, ki mu ne zaupate?
Na srečo se še nisem znašla v položaju, ko bi zaradi denarja morala v tovrstno partnerstvo. Verjamem, da bi ljudje opazili, če bi oglaševala stvar, ki jo načeloma zavračam ali ji nasprotujem.

"Solze so moj odziv na poraz. Med intimnim jokom se tudi učim." Foto: MaPa Se pa z uspehi verjetno odpirajo nova vrata …
Na to sem ponosna. Ponosna sem tudi na to, da pokrovitelji v meni vidijo zaupanja vreden obraz. Vesela sem podpore in, da, kot ste dejali, z uspehi se odpirajo nova vrata. Toda dejstvo je, da športnik največ podpore potrebuje na začetku te poti. Tistim, ki so me podpirali že takrat, sem seveda najbolj hvaležna. Ko gledam na svojo kariero, na posebno mesto postavljam tiste, ki so mi ob strani stali povsem na začetku.

Na prvem mestu je mama.
Nedvomno.

Se v ekipi zdaj, ko ni več serviserka, lažje diha?
Zanesljivo. Dolga leta je delala na smučišču, v smučarski delavnici in še marsikje, obenem pa je skrbela še za organizacijo. To je tempo, ki človeka iztroši, predvsem pa mu prepreči, da bi na vsakem od teh področij lahko dal vse od sebe. Zdaj je lažje. Njej, meni, vsem. Še vedno je v ekipi, še vedno je moja prva podpornica, a obenem ve, da je za moje smuči vrhunsko poskrbljeno, saj je novi serviser Aleš Sopotnik zaupanja vreden strokovnjak. Sama se lahko osredotoča na druga področja. Dobro ji gre.

Delo serviserja je pregovorno garaško. Ste imeli ob pogledu na mamo in njeno požrtvovalnost kdaj slabo vest?
Da, pogosto. Delovnik serviserja je res nehuman. Predvsem to veja za tiste, ki v svoje delo vlagajo vse, kar imajo. Mama zanesljivo spada v to kategorijo. Vem, da je po napornem dnevu na snegu več kot polovico noči preživela še v kleti z mojimi smučkami. Poleg tega je ženska v moškem svetu serviserjev. Tudi ravno najmlajša v tem poklicu ni bila. Ni ji bilo lahko, res ne. Posledično tudi meni ne. A po drugi strani vem, da se je zavestno odločila za to življenje. Neizmerno sem ji hvaležna za vse, kar je storila zame. Zdaj pa sem vesela, da je nekoliko razbremenjena.

Sportal Smukač, ki z nepogrešljivo robo oskrbuje smučarske tabore

Boštjan Kline v intervjujih pogosto secira svoje smučanje, pripravo, opremo in celo dihanje. Vaše besede pa so pogosto: "Kar se da hitro od štarta do cilja." Je res vse tako preprosto ali gre za svojevrstno masko, za katero se skriva poglobljena smukačica?
Življenje je veliko lažje, če je preprosto. Ne, nisem tip človeka, ki se poglablja, razmišlja, študira … Pri mojem smučanju je zelo veliko stvari instinktivnih in impulzivnih. Vem, kaj moram narediti. To naredim. Pika. Če mi uspe, o tem ne razmišljam več. Če mi spodleti, pa bom iskala vzroke. Nikoli nisem marala poglobljenih analiz. Ko pred tekmo rečem, da se bom postavila na štart in se vrgla po progi navzdol, to niso le prazne besede. Res je, sliši se zelo preprosto. Toda tako na koncu zelo pogosto tudi je.

A na podlagi vrhunske predstave verjetno znate črpati občutek za naslednjo tekmo?
To je tisti instinkt, o katerem sem govorila. Še danes vem, kako sem se počutila na štartu smuka svetovnega prvenstva v St. Moritzu ali pa na vrhu zadnjega smuka sezone v Aspnu. To so občutki, ki se jim bom poskušala približati. Preprosto vem, kako se spraviti v stanje, ki mi omogoča opraviti tisto, zaradi česar sem pravzaprav na štartu. Znova smo pri tem, da ne želim razmišljati, temveč poskušam kar najhitreje priti v cilj.

Del priprav na novo sezono je opravila kar v čolnu. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Govorite o tekmah, pred katerimi je bilo nekako jasno, da je vse v vaših rokah.
Saj je vedno, mar ne? Imam podporo, a na progi sem vedno sama.

Da, a tedaj ste bili toliko boljši od drugih, da je bila vaša najboljša izvedba zanesljivo dovolj za zmago. Ali pred vrnitvijo v tekmovalno areno kaj razmišljate o razmerju moči in premešanih kartah? Vas je morda strah položaja, v katerem bo vaša uspešnost odvisna tudi od tekmic?
Strah? Ne. Iskreno? O tem niti nisem razmišljala.

Dolgo niste tekmovali v svetovnem pokalu. Čutite cmok v grlu? Vas morda smučanje kdaj priganja v spanju?
Ne, ponoči imam mir. Sicer pa ne čutim kakšne izrazite živčnosti. Vem, da sem se že večkrat uspešno vrnila po poškodbi. Verjamem, da se lahko tudi tokrat. Poškodba je preteklost. Pripravljena sem. Strah? Ne. Zavedam se narave smučanja, ki je v svoji osnovi nevaren šport. A v njem uživam. Prav zaradi tega vztrajam v smučanju.

Sportal "Bode Miller ni pijanec, ampak smučarski genij"

Kakšen pa je vaš odklop od smučanja?
Ni pravega pravila. Včasih se odklopim ob morju, včasih v hribih. Pogosto je dovolj druženje s prijateljicami. Še najraje pa sem z nečakinjama.

"Tina Maze se je znašla v položaju, ko je bila sama. V primeru Ilke Štuhec tega nismo dovolili, saj smo ji takoj pomagali po najboljših močeh," je v nedavnem intervjuju za naš medij dejal vodja alpskih disciplin pri SZS Miha Verdnik. Se strinjate?
Odnos Smučarske zveze Slovenije do Tine Maze in njenega tabora zelo težko komentiram, ker ne poznam ozadja. Poznam pa svojo zgodbo. V tem kontekstu lahko rečem le, da bi si pogosto želela drugačnih razmer ali potez. A nekako smo se vsi učili. Zdaj vsi vemo, da tukaj nismo, da bi drug drugemu nagajali. Kaj sem želela? Smučati. To je vse. Nikogar ne želim izkoriščati. Nikomur nisem želela škodovati. Potrebovali smo nekaj časa, a zdaj je sodelovanje dobro.  

Te dni se pripravlja na ledeniku Pitztal, prihodnji teden pa jo že čaka selitev v Kanado. Foto: Anže Malovrh/STA

Ste druga slovenska smučarka s samostojno ekipo. Tudi pri Meti Hrovat že vidimo zametke drugačne poti. Je to znamenje, da pri vsaki smučarki, ki kaže potencial za izstopajoče rezultate, napoči trenutek, ko se mora umakniti iz skupine?
Dvomim, da lahko na podlagi teh zgodb postavimo pravilo. Znova pa lahko govorim predvsem o sebi. Jaz pač druge poti nisem videla. V reprezentanci sem namreč ostala edina smučarka v hitrih disciplinah. To pa je področje, na katerem lahko najbolj izkoristim tisto, kar mi je bilo damo. Tam se lahko izživim. Jasno, ob trdem delu. Zato smo iskali optimiziran načrt. To sem potrebovala, to sem na koncu tudi dobila.

Na tej poti seveda ni več poti nazaj. Kaj pa pot naprej. Kako dolga bo še?
Ne vem. To so vprašanja, s katerimi se ne obremenjujem. Moje misli so trenutno pri sklepnih pripravah na sezono 2018/19. Vse se odvija precej gladko. Trenutno mi je lepo, predvsem pa sem zdrava. V takšnem stanju zanesljivo smuči ne bom postavila v kot. Na koncu pa bosta imela pomembno besedo obe koleni. Zavedam pa se tudi, da v svetovnem pokalu še zdaleč nisem več med najmlajšimi.

"Mami sem hvaležna za vse." Foto: Ana Kovač

Imate zlato kolajno s svetovnega prvenstva, zmage v svetovnem pokalu in mali globus. Zdi se, da manjka le še olimpijski izziv. Je to motiv?
Leta 2006 sem bila premlada, da bi nastopila na olimpijskih igrah v Torinu. Sledila je poškodba, zaradi katere se je v razvoju kariere pojavil zaostanek, tako sem leta 2010 ostala brez poti v Vancouver. Soči 2014? Tudi takrat sem bila poškodovana, pa sem vseeno nastopila. Zgodba s Pjongčanom 2018 pa je najbolj sveža in tudi vsem dobro znana. Nova poškodba. Peking 2022? Ob omenjenih povezavah med igrami in poškodbami o tem trenutno raje ne razmišljam.

Toda v tovrstno usodo v resnici ne verjamete.
Ne. Seveda ne. Tudi v preteklost se nerada vračam. Vem le, kaj se je zgodilo lani. To je bila šola, ki me je drago stala, a tudi veliko naučila. Tovrstnih napak ne bom več ponovila.

Ste lahko bolj konkretni?
Ne, ne želim govoriti o podrobnostih. Dejala bom le, da sem bila živčna in jezna. V takšnem stanju se ne znajdem najbolje. No, in v takšnem stanju sem se podala na progo. Sledila je poškodba. Ponavljam, boleča in dobra šola.

V Lake Louisu, kjer načrtujete vrnitev v svetovni pokal, boste zanesljivo deležnih številnih objemov, poljubov, nasmehov … Kako iskrene so tovrstne dobrodošlice?
Veste kaj, sprva bodo punce morda res vesele, da sem znova med njimi. Ko pa se bodo začela tekmovanja, ne bodo več. Ha, ha … No, sicer mislim, da velika večina misli iskreno. Imam namreč precej dober občutek za iskrenost. Tudi v letu svoje odsotnosti sem bila v stiku z mnogo smučarkami. Ko sem prišla na kakšno tekmo, na primer v Kranjsko Goro, so bile zelo vesele moje prisotnosti. Menim, da pri tem ne gre za igro. Odnosi so dobri.

Dobri odnosi ali prijateljstva? Konkretno, koliko smučark bi povabili na poroko ali zabavo ob okrogli rojstnodnevni obletnici?
Hm, zanimiv izziv. Morala bi si vzeti nekaj časa za razmislek. A zanesljivo bi se med povabljenimi našlo kar nekaj smučark. V vseh teh letih so se namreč med nami spletle prijateljske vezi.

Sportal Za prve slalomske točke kar na lanskem snegu

Sportal Največja smučarska zmaga: po premaganem raku znova na smučeh

Sportal Črna vest iz Švice: nova smučarska tragedija