Primož Roglič
Četrtek, 18. 4. 2019, 4.00
5 let, 7 mesecev
Robert Kranjec o obdobju po koncu kariere
"Nekako sem zasvojen" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,56
Robert Kranjec je 22. marca zadnjič skočil v karieri. Skoke je dobesedno postavil v kot.
Mesec je že skoraj od tega, ko je Robert Kranjec na Letalnici bratov Gorišek še zadnjič v karieri skočil in se pred množico slovenskih navijačev poslovil od aktivne športne poti. A se športno udejstvuje tudi zdaj. Kolesarstvo je tisto, v kar se je poglobil, ob sebi pa ima v Primožu Rogliču najboljšo možno družbo.
"Prvih 16 dni po Planici sem bil zelo odsoten. Udeležil sem se marsikaterega dogodka. Ni mi bilo težko. Zdaj prihajajo dnevi, ko si bom lahko vzel čas, da bom premislil, kaj bom delal v prihodnje," je Robert Kranjec uvodoma razložil za Planet TV, kakšen urnik je imel po 23. marcu, ko je zaključil kariero.
Nekaj skakalne opreme je razdelil že med številne gledalce, ki so se zbrali ob Letalnici bratov Gorišek, preostalo pa je dal kranjskemu skakalnemu klubu: "Doma nimam nič, razen kombinezona, s katerim sem bil svetovni prvak (v Vikersundu je leta 2012 postal svetovni prvak v poletih, op. p.)."
Velik navijač Rogliča, s katerim tudi kolesari
V bodoče se ne misli več spuščati po skakalnici, tudi na revijalnih tekmah ne, saj v tem ne vidi užitka. Če se bo že moral spustiti po klancu navzdol, bo to storil na alpskih smučeh.
Ob njegovem slovesu v Planici je bil tudi njegov prijatelj Primož Roglič, ki je prav iz smučarskih skokov presedlal v kolesarstvo. Od slovenskega kolesarskega šampiona je prejel kolesarski dres, s katerim je prevozil že kar nekaj kilometrov. In to tudi v njegovi družbi: "Prej sem že rad kolesaril, vendar zaradi narave športa nisem smel preveč. Zaradi eksplozivnosti mišic. Bolj sem se po gozdu vozil. Zdaj bom lahko to izkoristil. S Primožem rad kolesarim. Všeč mi je njegova družba. Tudi sicer se kdaj podružimo, sem njegov veliki navijač."
Med kariero smo Kranjca velikokrat spraševali o njegovem velikem hobiju motociklizmu. Še vedno stiska pesti za Italijana Valentina Rossija in še vedno ima v garaži motor: "Kolesarjenje je bistveno bolj naporno. A moraš biti pri motorju bolj zbran. Ko pa si na dirkališču, je povsem drugače. Tam je prisoten adrenalin."
"Ni se več treba pri prehrani ozirati name"
Novost v njegovem življenju je drugačen način prehranjevanja. Za Robija je bilo znano, da je moral zelo paziti, kaj je jedel, saj se mu je hitro poznalo na telesni masi. Tako žena Špela kakor tudi hčerka Pika sta se morali velikokrat prilagoditi njegovemu jedilniku: "Toliko let sem bil v tej prehrani. Vse diete sem že prestal. Zdaj, ko kolesarim, moram pojesti več ogljikovih hidratov, kot sem jih prej. Ne "sekiram" se, kaj pojem. Res je, da sta se Špela in Pika prej prilagali meni, če smo šli kaj ven pojest ali pa smo na primer doma kuhali. Zdaj vprašamo Piko, kaj bi, in to naredimo. Ni se več treba ozirati name."
Ni pa po naravi človek, ki bi se po karieri zapustil. Red in disciplina pri športnem udejstvovanju še vedno obstajata: "Nekako sem zasvojen, da moram vsak dan kaj zase narediti. Zdaj to počnem s kolesom."
Prav tako pa mu čas vzame gradnja hiše, v katero se bo družina vselila. "Upam, da se bomo čim prej," se je zasmejal Robi in nadaljeval: "Lokacija je super. Pika ima vse blizu, od vrtca do igral. Tudi šola je blizu. Trenutno živimo zraven ceste. Upam, da bomo s to hišo pripomogli k njenemu boljšemu razvoju."
