(Ne)srečni Peter Pen po novem rojstvu na južno poloblo po nove temelje

Po moškem tehničnem dvojcu Hadalin-Kranjec ter štiričlanski ženski ekipi, ki so v Argentini, in rekonvalescentki Ilki Štuhec, ki je že ugriznila v čilsko jabolko, se na južnoameriško avanturo odpravlja še moška ekipa za hitri disciplini pod vodstvom Petra Pena. Z njim v La Parvo potujejo Boštjan Kline, Klemen Kosi, Martin Čater, Miha Hrobat, samoplačnik Tilen Debelak in kot mladi up še 19-letni član ekipe evropskega pokala Nejc Naraločnik. "Za fanti je zajeten sklop kondicijskih treningov pod vodstvom Danija Ošepa. Njemu in Gašperju Markiču sem v zadnjih tednih zaupal nadzor. Sam sem se ukvarjal z logistiko. Zdaj pa se skupaj selimo v zimske razmere, kjer nas čaka tisti ključni del priprav," je pred slovesom od Evrope dejal Peter Pen, 46-letni Mariborčan, ki rojstni dan resda praznuje 14. junija, a ga bo odslej tudi 3. avgusta. Letos je namreč na ta dan preživel zdrs v skoraj 20 metrov globoko ledeniško razpoko.

Kaj vas poleg opreme čaka v La Parvi?
Na polet iz Trsta se podajamo le z osebno prtljago. V Čile smo že poslali dve toni in 79 kilogramov tekmovalne in trenerske opreme. Pomembno pa je, da nas tam čakajo prave razmere. Opozoril bi na poligon, ki je pripravljen z vodo. Slalom, veleslalom in superveleslalom bodo fantje lahko vadili na podlagi, ki je primerljiva s tisto na tekmah svetovnega pokala. Tudi za smukaške pogoje me ne skrbi. Prav danes sem govoril z avstrijskim trenerjem, ki mi je zaupal, da so razmere dobre. Snega ni v izobilju, a so proge zelo kakovostno pripravljene. Ker pa bomo tam kar en mesec, je seveda težko predvideti, kaj vse se bo dogajalo. Upam na kakšno hladno fronto in kaj dodatnega snega. Želim trening v raznolikih pogojih.

"Boštjan bo dober," o Klinetu razmišlja Peter Pen.

Z vami potuje tudi neizkušeni Nejc Naraločnik. Naložba v prihodnost?
Ohranjam trend. Že Štefana Hadalina in Miho Hrobata sem kot mladinca povabil na pot v Čile. S tem sta pridobila izkušnje in znanje, ki sta ga sprva unovčila v mlajših kategorijah. Tudi letos smo povabili Nejca, saj verjamemo, da ima možnosti za dober rezultat na mladinskem svetovnem prvenstvu.

Za del ekipe, tudi za Boštjana Klineta, bodo priprave v Čilu pomembne še zaradi tekem južnoameriškega pokala, na katerih bi lahko popravil točke FIS.
V moji ekipi so tekmovalci z različnimi cilji in načrti. Jasno, ena od Boštjanovih nalog je tudi izboljšanje štartnega izhodišča. Seveda si ne želimo, da bi na štart prve tekme svetovnega pokala v Lake Louisu stopil s številko 70. A prednostna naloga so vendarle kakovostni treningi. To je tisti pravi temelj za zimo.

Med prvimi ste mu napovedali zmago. Sledil je rezultatski padec. Vidite zdaj tudi njegovo pot vrnitve?
Boštjan bo dober. Zanesljivo. Preprosto, dosegel je preveč dobrih rezultatov, da bi dvignil roke. Imamo zastavljen načrt, po katerem bi s tekočimi koraki znova lahko pršel med najboljše smukače na svetu. Potrpežljivost ob tem ne bo odveč. Zaradi štartnih številk, snežnih razmer ali opreme se lahko ta proces namreč tudi nekoliko zavleče. Verjamem pa, da lahko hitro pokaže zobe v superveleslalomu, kjer je njegovo izhodišče znatno boljše. Veliko se bo videlo že decembra. Takrat bo pokazal sposobnost.

Vstopa v peto sezono na čelu slovenske ekipe za hitri disciplini. Foto: Sportida

Kaj pa Martin Čater, lani celo najboljši v vaši ekipi? Je zrel za še dodaten korak naprej?
Dobro se razvija. Raste. Osebnostno in smučarsko. Verjamem, da to v njegovih izjavah čutite. Jaz zaznavam pri njegovih vprašanjih in njegovem celostnem delovanju. Ostati mora zdrav in slediti svojim korakom. Ko pa se bo sezona začela povsem zares, bo pomembna njegova igra dnevnega razpoloženja. Lani je našel recept. Trenerji mu moramo pomagati na ovirah, pri dobrih področjih pa mu, zelo preprosto, zaupati. Tako kot smo zaupali Boštjanu Klinetu.

Pogosto se pogovarjamo v opremi. Vaša ekipa je po novem razpeta med tri opremljevalce (Nordica, Stöckli in Atomic). Dodaten trenerski izziv?
Že znotraj ekipe lahko spremljamo spremembe pri opremljevalcih. Ob treningu s preostalimi ekipami pa si bom lažje ustvaril širšo sliko o opremi. Naša naloga je, da pri naši opremi pridemo do najboljših mogočih rešitev. Fantje so se v zadnjih tednih znojili na kondicijskih pripravah. A verjemite mi, da so se znojili tudi serviserji. Vsak v svoji garaži, kjer so opravili veliko dela. Pravzaprav je to neskončno delo. Minili so časi, ko je določen proizvajalec ponudil smučko, ki je bila hitra v vseh pogojih. Zdaj je priprava smuči res obsežen projekt.

S slovesom Andreja Šporna in Roka Perka se je ekipa pomladila. Kaj pa dinamika dela?
Ni se kaj veliko spremenila. Vsak tekmovalec v ekipi je dobrodošel. Tako mlad in naiven kot starejši in bolj izkušen. Tudi raven motiviranosti je lahko različna. A trener mora delati z vsemi. Ko sem prišel v ekipo, sem seveda vedel, da bosta šla Perko in Šporn v tekmovalni pokoj pred preostalimi. Upam pa sem, da bomo skupaj dosegli še nekaj dobrih rezultatov. Iskreno sem jima privoščil nekaj podvigov tudi ob koncu kariere. Žal ni šlo.

Andrej Šporn in Rok Perko sta v zadnjem letu ekipi Petra Pena pomahala v slovo. Foto: Sportida

Beseda ali dve o spremljevalni ekipi …
Večinoma govorimo o tekmovalci, nato o opremi. Redkeje o štabu. Tam je največ dela. Tam gre veliko energije. Iskanje štaba, porazdelitev dela … Nad kondicijskim delom se v preteklosti res ne morem pritoževati. Fantje so dobro delali, a smo stalno menjavali ljudi. Z Danijem Ošepom smo dobili moža, ki bo stalno prisoten. Ne le kot kondicijski trener in fizioterapevt. Prisoten bo tudi pri ogrevanju, na štartu … Pomembno vlogo ima stalno trener Gašper Makič, ki je prisoten v več fazah. Imamo tri serviserje. Vsak ima svoje zahteve, svoje potrebe. Vsi pa verjamejo v izziv. Podobno velja za Tilna Debelaka, s katerim smo v ekipo dobili Aleša Gorzo. Kaj je moja naloga? Preplesti vse zgodbe in poskrbeti, da bodo fantje delali na istem hribu kot konkurenca, a bolj kakovostno.

Za konec ne moremo izpustiti vaše nezgode na Stelviu, ki bi se lahko končala s precej hujšimi posledicami. Pred tremi tedni ste v trenutku ostali brez tal pod nogami in padli v slabih 20 metrov globoko razpoko, iz katere so vas reševali kar dve uri. Novo rojstvo? Nov rojstni dan?
Nesreča s srečnim koncem. Takšne izkušnje ne želim nikomur. Ne, v tisti luknji res ne. Spomin na tisti dogodek se še kdaj prikrade v moje misli. Nov rojstni dan? Da, vsekakor. Dovolite pa mi, da sem pri tej temi redkobeseden. Ne želim govoriti o tem.