Sobotni intervju
Peter Prevc
Sobota, 29. 10. 2022, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Peter Prevc
Vrednote se spremenijo, zamenjal je vrstni red
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,11
8
Peter Prevc je pisal zgodovino smučarskih skokov in je spoštovana osebnost v svojem športu kakor tudi drugod.
Za Petra Prevca velja, da je v smučarskih skokih gospod z veliko začetnico. V karieri je že veliko dosegel, se veselil številnih uspehov, na drugi strani pa se je spopadal tudi s težkimi časi. V sobotnem intervjuju za Sportal se je dotaknil številnih sfer življenja vrhunskega športnika. Športnika, ki je pisal zgodovino v svojem športu in ima veliko veljavo v smučarskih skokih. Ni še rekel zadnje besede, se pa zaveda, da je iz leta v leto vse skupaj težje, na primer biti ločen tudi od družine.
Leta 2009 je kot golobradi fantič s 17 leti vstopil v članski svet smučarskih skokov in nemudoma poslal svetu sporočilo, da bo treba nanj v prihodnje računati. Z zlatimi črkami je pisal zgodovino slovenskega in svetovnega skakanja. V središču pozornosti je bil. Že takrat se je zavedal, da ne bo mogel biti nenehno v vrhu. Vendarle so skoki nekoliko drugačen šport, v katerem ogromno dejavnikov vpliva na to, da na skakalnici vse deluje tako, kot si posameznik želi. Glava je pomemben del, poudarja osrednji zvezdnik v slovenski skakalni reprezentanci, ki bi rad v smučarskih skokih še kaj dosegel. Planica z nordijskim svetovnim prvenstvom je mamljiva, zlasti snežinka, ki v zimskih športih pomeni medaljo na tovrstnem dogodku.
Uspehe dosega tudi v osebnem življenju. Z ženo Mino imata dva otroka. Prav zaradi družine mu je lažje premostiti kakšne slabše rezultate. Letos je obrnil v življenju dve številki in vstopil v četrto desetletje, na vprašanje, ali se je kaj spremenilo, ko je dopolnil 30 let, pa je odgovoril: "Malce se spremeni, po drugi strani pa si rečeš, kdaj se je to zgodilo, ker si nenehno v nekem krogu, mehurčku, pogonu. Že deset let delam skoraj iste stvari, vmes sem pa dopolnil 30 let. Kaj bi si zaželel? Kdaj se vprašam, ali sem kaj drugega zamudil, ker sem bil toliko vpet v šport."
Peter, a se natančno spomnite tistega Petra, ki se je pred 13 leti podajal v svetovni pokal?
Predstavljam si, spomnim se pa ne (smeh. op. a.). Po rezultatih vem, kako sem se podal. Kakšni spomini obstajajo. Vem, da je bil Mežnar (Mitja Mežnar, op. a.) zelo mentorski do mene. Kamorkoli smo prišli, mi je vse razkazal, da sem se precej lažje vključil v sistem.
A se spomnite, da ste me takrat prosili, ali mi lahko izjavo pošljete po elektronski pošti, ker še niste bili tako vešči govora z mediji?
Spomnim se, ko sem bil na elektronski pošti (smeh, op. a.).
Vsi Sportalovi sobotni intervjuji
Kako težko vam je bilo takrat opravljati ta del posla in kako vam ga je zdaj?
Poskušal sem povedati čim več, kar sem lahko. Zdaj vem, da to ni nič takega. Če imaš dober dan, lahko poveš veliko več. Morda zdaj stvari povem drugače. Bolj moram razlagati. Morda zato, ker sem poročen. Vsak se razvija. Ko gledam mlade, ki prihajajo v ekipo, so sprva bolj tiho, nato postajajo vse bolj pogumni. Sem pa sam bolj tak, ko pridem v novo družbo, da sem sprva bolj v kotu in prvo uro stvari bolj opazujem, nato naredim korak. Nisem nič drugačen.
Ste se kaj posebej učili, dobili smernice za nastopanje pred nami, mediji, ali ste bili "samouk"?
Ne, nismo se učili. Športniki imamo to prednost, da smo športniki in lahko "kiksamo" pred kamero, ker ni naša glavna naloga nastopati. Iz teh spodrsljajev se učimo. Morda je dobro imeti znanje, kaj je primerno reči in česa ne. Da čim manjkrat rečeš am ali a. Eni imamo več težav, drugi manj. Če je športnik naučen govoriti, se to takoj opazi. Že ko gledam zgodbe na Instagramu, takoj vidim, kdo je imel šolo govorjenja z rokama, ker so vse geste iste. Nenaravne. Bolje je, da si statičen in kaj poveš, kot pa da kriliš z rokama in nič ne poveš.
Torej nič izobraževanj?
Kolikor se spomnim, smo imeli športniki Triglava eno predavanje na to temo, dvakrat pa na Smučarski zvezi Slovenije, sicer pa ne.
Petrovi dosežki v sanjski sezoni - mali kristalni globus v razvrstitvi poletov, veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu, zlata medalja s svetovnega prvenstva v poletih na Kulmu in zlati orel za zmagovalca na prestižni novoletni turneji.
Največ besednega dela ste imeli v vzpenjajočih letih in jasno sanjski sezoni 2015/16. Kako je bilo, ko je šel Peter Prevc iz hiše takrat, in kako je zadnja leta? So ljudje bolj kramljali z vami?
Precej podobno je. Okolje, v katerem živiš, se te navadi. Morda je bila največja razlika, ko sem se iz Dolenje vasi preselil v Radovljico. Okolje se je moralo navaditi, da tam živim. Pozdraviš se in greš naprej. Če je kakšen uspeh, si drug drugemu čestitaš.
Ali ljudje čutijo strahospoštovanje, da bi vas ogovoril?
Da, to je zame po eni strani kar dobro. Nisem ravno takšen, da bi prav veliko govoril.
Pogrešate večjo pozornost na cesti?
Ne, dovolj mi je, če se samo pozdravimo. Takrat, ko mi je šlo super, sem od decembra do konca sezone skakal s televizije, reklam, časopisov, družbenih omrežij ... Več je zadnjega, bolj te ljudje na ulici opazijo. Takrat je Mina (žena, op. a.) malce več hodila v trgovino.
Pogrešate superiornost, da bi se spet približali skakalnim vrhovom?
Pogrešaš oziroma ti je žal, da tega ni. Ampak tako je. Prej sprejmeš, prej se lahko vrneš.
Verjamete, da se to lahko še zgodi? So trdni temelji za tovrsten skok?
V teoriji je mogoče vse povedati, napisati, kaj je potrebno. Ne vem, še vedno je šport takšen, da se vedno ne izide tako, kot je v teoriji. Na prvem mestu je lahko le eden, včasih dva, izjemoma trije, če je zelo zanimiva igra številk. Delaš, čaraš, da bi šlo. Skoki so tak šport, da včasih, ko ti gre, ne veš, kako si do tega prišel. Na drugi strani ne veš, zakaj ti ne gre, ko nisi uspešen. In se nenehno loviš. Ko si super dober, veš, kaj bi lahko še popravil. Potem pa pride trenutek, si dvanajsti in imaš občutek, da si naredil super skok, tudi na kameri je videti vse super, a si šele dvanajsti. Zdaj pa računaj …
Če je kaj na tem, potem so skoki res kot nekakšna psihološka igra?
Temelje moraš imeti, torej biti fizično pripravljen. Oprema mora biti v redu, potem pa je zelo psihološko odvisno, koliko te dober rezultat dvigne in koliko te slab potolče. Koliko te zmoti, da imaš enkrat slabe pogoje ... Zelo pomembno je, kako se osredotočiti. Pri sebi moraš najti mirnost. Tako se učiš.
V novi sezoni bodo slovenski skakalci in skakalke tekmovali z novo čelado.
Marsikateri športniki govorijo, tudi zvezdniki nogometa, da so imeli psihološke težave v obdobju uspehov. Ali ste tudi sami doživeli kaj podobnega?
Ob uspehih je težko, ker te drugi ljudje toliko potrebujejo, da družino potisnejo stran. Najbližji se umaknejo, te pustijo pri miru, ker te drugi tako pograbijo. "Osamljen si", manj ljudi imaš okoli sebe, s katerimi se lahko pogovarjaš o vseh temah. Takrat se je govorilo le o tvojem športu.
Ali ste kdaj pri sebi občutili, da bi bili zaradi težkih dogodkov, ko vam ni šlo, depresivni? V športu se vse več govori o tej temi in športniki se izpovedo, da so imeli težave.
Ne da bi bil depresiven. Niti ne znam določiti, kaj to je. Vem, da je to lahko zelo grozna bolezen. Mislim, da nisem bil. Sem pa bil na primer brez volje do življenja. Ne, da bi si hotel kaj slabega narediti ali gledal črno na svet, ampak da živiš zato, da živiš. Da mine …
Na kaj ste pomislili, ko ste obrnili dve številki in ste zdaj pri 30? Ali se je kaj spremenilo?
Malce se spremeni, po drugi strani pa si rečeš, kdaj se je to zgodilo, ker si nenehno v nekakšnem krogu, mehurčku, pogonu. Že deset let delam iste stvari, vmes pa sem dopolnil 30 let. Kaj bi si zaželel? Kdaj se vprašam, ali sem kaj drugega zamudil, ker sem bil toliko vpet v šport. Vidiš, kako se šport spreminja. Vedno strožje je. Tisti športi, ki nimajo množice gledalcev oziroma niso denarno zanimivi, ne dobivajo pozornosti. Nenavadno se spreminja.
V svojem športu te smole nimate …
Mi imamo to srečo, da je razmerje oglaševalcev in skakalcev v prid oglaševalcem, ne pa tekmovalcem.
Svoje telo poznate. Vidite, da bi lahko pri višji starosti še skakali?
Mislim, da sem sposoben. Ali bom imel voljo, ne vem. Za zdaj jo imam. Tudi doma se kdaj vprašam, ali preveč zamujam. Ali moram toliko stvari početi na račun družine? Če je enega več, je drugega manj. Vedeti je treba, da šport ni le dvakrat po dve uri na dan, ko si na treningu dopoldne in popoldne. Treba je urediti opremo, opraviti raznorazne pogovore. Potem izračunaš, da to ni štiri ure na dan, ampak deset. Potem si rečeš: če bi hodil v službo, tega ne bi bilo. Tudi obremenjeval se ne bi. Nato se pojavijo vprašanja, s katerimi se verjetno sooči vsak človek.
Ali bo pri vas veselje do skakanja tisti razlog, ki bo vplival na to, kako dolgo boste skakali?
Zagotovo. Še vedno mislim, da moram biti toliko sposoben, da se doma hitro vržem na kocke in tudi hitro vstanem. Sem že zelo počasnejši pri tem, kot sem bil pred štirimi leti.
Po tisti sanjski sezoni ste dejali, da želite, da je vaše življenje pot, ki se nenehno vzpenja. Verjetno takrat niste mislili z rezultatskega vidika, ampak z življenjskega. Videti je, da je tako, če pogledamo, da imata z ženo Mino dva otroka. Koliko so družina in otroka spremenili vaš pogled na smučarske skoke in življenje profesionalnega športnika?
Predvsem vidiš, da ni katastrofa biti 23., 33., ampak te bolj skrbi, ali boš zbil vročino otroku. Imam občutek, da so se v življenju vrednote spremenile, zamenjal se je vrstni red.
Koliko otroka zanima šport, zlasti starejšega Ludvika?
Nočem prav veliko usmerjati. Spodbujam. Ludvik je pa velik posnemovalec. Ko sem prišel z olimpijskih iger, sva imela na kavču tekmo in razglasitev. Protokol in razglasitev sta bila povsem takšna kot na igrah. Pande, kolona do stopničk, stopiti na stopničke – jasno, bil sem slabši od Ludvika. Rad ima šport. Smuča rad. Je pa že enkrat rekel, da bova enkrat skupaj skakala, ko bo on tako velik kot jaz.
Tako bi se rad veselil v Planici tudi v tej sezoni, ko bo v dolini pod Poncami nordijsko svetovno prvenstvo in še zaključek finala svetovnega pokala na Letalnici bratov Gorišek.
Tudi žena Mina je bila, kot mi je znano, učiteljica alpskega smučanja.
Mina je nekoč učila smučanje. Zdaj je tako predana mama, da sebe morda zanemarja, ampak sem ji tako hvaležen, da ona poskrbi za otroka.
Ravno boljše polovice in njihova odrekanja vrhunski športniki velikokrat poudarite. Podredijo se življenju z vrhunskim športnikom.
Ona se ravno tako poda profesionalno v ženo vrhunskega športnika in mamo otrok. Vse drugo pusti za to, da mi omogoči, da imam jaz treninge in mi ni treba paziti na otroke, jih peljati v vrtec, če se to ravno vse prepleta. Če se na primer spremeni načrt pri meni, vskoči. Ni tako preprosto, kot se sliši, da mož skače, ona je pa vseskozi doma.
Ali imate kaj olajšav pri trenerju Hrgoti, ker ste očka? Da vam kakšnega treninga ni treba izvesti in ga lahko izpustite.
Vsi smo zelo mlada ekipa, tudi trenerska, z mladimi otroki. Vsi vedo, da treninga ne bi izpustil, če res ne bi bilo treba. Če otrok zboli in je treba res kakšno stvar narediti, lahko kaj preskočim in drugič nadomestim. Ali pa samo preskočim. Vedo, da tega ne bi izkoriščal.
Skoki so vam poleg športnih dosežkov prinesli tudi finančno zadoščenje. Koliko ste zaradi tega mirnejši pri svoji karieri in lažje skačete, ker ste že z denarnimi nagradami dobro zaslužili? Veliko skakalcev se namreč obremenjuje in predčasno končujejo kariere, ker jim finančno ne znese. Morajo plačevati položnice …
Zaradi tega je meni vse življenje olajšano. Uradni zneski so sicer pol višji, kot sem v resnici dobil, ker je treba plačati davek. Še vedno sem si lahko kupil hišo, zelo dobro živim. Mislim, dobro živim. Če bi želel, bi si lahko privoščil še kaj več. A sem le nekako Gorenjec. Pogledam, kam dam denar. Težava športa je, da ne moreš biti star 25 let, živeti pri mami in biti brez študija, ker si delal nekaj, kar imaš rad, in ti v tem ni uspelo. Potem nehaš in nimaš ne izobrazbe ne denarja. Kot sem že prej rekel, se družba spreminja, vedno bolj je tako, da se nagradi prvega, preostalih ne.
So bile kakšne pasti, kar zadeva finance, v vseh teh letih? Ali ste kakšno preskočili, kdaj padli v kakšno?
Na srečo v nobeno takšno, da bi bilo kritično. Ali pa sem kakšno ponudbo zavrnil in bi se izkazala za dobro. Zdi se mi, da sem ob uspehih postajal nezaupljiv do tujih ljudi, ki ti nekaj dajo, ponudijo. Ne vem, ali je to dobro ali ne. Tudi če mi zdaj kdorkoli kaj ponuja, sem še vedno skeptičen.
Kaj vam sploh pomeni denar? Niste videti ravno oseba, ki bi ga kar zapravljala?
Če bi ženo vprašali, bi rekla, da sem "škrt". No, saj tudi sem. Zapravim ga za stvari, za katere se mi zdi vredno. Ni nujno, da se splača, ampak da je vredno.
Katera je bila po vašem mnenju največja neumnost, ki ste jo kupili in zanjo odšteli nekoliko več denarja?
Nisem še zapravil za kakšno neumnost.
Pri japonskih skakalcih je na primer videti, da radi kupujejo prestižne športne avtomobile. Vi tega sla nimate?
To sem prerasel. Na srečo imam tudi sponzorja, ki mi omogoči vožnjo avtov. Če bi hotel poskusiti, bi. Obremenjen sem s praktičnostjo, da se mi dirkalni avto ne zdi smiseln. Tudi prostora nimam, da bi ga kje parkiral.
Pri vaših letih je treba že pogosteje vprašati, kako pa kaj zdravstveni karton. Kaj piše na njem?
Glede na dobo profesionalnega športnika je zdravstveni karton pričakovan (smeh, op. a.). Zdi se mi, da se kolena počasi obrabljajo, križ je obrabljen. No, saj to je dovolj.
Ko je bil Robert Kranjec v ekpi, je bila vedno preventiva vključena.
Koliko pozornosti ste v preteklosti namenili preventivi, ki je zelo pomembna? Ali je je bilo v mlajših letih toliko kot zdaj? Kar veliko smo delali. Vedno sem bil v ekipi z Robijem (Robert Kranjec, op. a.) in je bila preventiva vključena. Takrat se ti je to zdelo neumno, kot se verjetno zdaj zdi Timiju (Timi Zajc, op. a.). Zdaj veš, za kaj delaš.
Poškodbe so sestavni del športa, veliko mladih se poškoduje, tudi konča kariero, kar smo ne nazadnje videli pri alpski smučarki Meti Hrovat. Ali je pri vas kdaj bila navzoča misel o koncu kariere, ko ste se kaj resneje poškodovali?
Pri poškodbah je tako, da se ti zgodi, nato ne smeš nič delati, po tem obdobju pa moraš ujeti vseh izgubljenih deset mesecev. Mučen proces je, ko le delaš in ne veš, za kaj in za koga. Nato prideš nazaj in se ti lahko spet pojavi, ponovi. Zagotovo se takrat vprašaš, zakaj je to sploh potrebno.
Katere cilje si lahko pri sebi še postavite? Kaj vas žene naprej? Morda medalja na domačem nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici? Vam ta snežinka pomeni zagon?
Lahko si daš takšen zagon, nato je stvar življenja, ali se bo zgodilo. Za to je treba delati, živeti in se zavedati, da ni nujno, da se bo to zgodilo.
Pa imate kakšen skrit cilj?
Svetovno prvenstvo v Planici je največji dogodek v novi sezoni. Biti uspešen doma je tudi moj največji cilj.
Dolgoročni?
O tem se mi ne ljubi razmišljati (smeh, op. a.).
Ali vas kdaj misel popelje v čas in svet po koncu kariere? Ali kaj razmišljate, kaj bi/bo Peter takrat počel?
Aha, sem, vendar še nisem našel odgovora. Mislim, da bi lahko morda hitro kaj našel. Nekaj znanja imam, hitro ga lahko še kje dobim. Morda bi rad končal šolanje.
Bi ostali v smučarskih skokih?
Odvisno od narave dela, ki bi ga imel. Če to pomeni, da bi bil od trikrat do štirikrat na zimo odsoten, potem to pomeni da. Če bi bilo to vsak konec tedna, potem bolj ne.
8