SiolNET. Sportal Zimski športi
5,63

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju s smučarskim skakalcem Cenetom Prevcem

"Trenutni položaj je eden izmed ciljev na moji poti" #video

5,63

termometer

 | Foto:

"Meni se to ne zdi nič posebnega in kot sem prebral v medijih, to sploh ni nič takega. Zasledil sem celo, da je v slovenski ragbijski ekipi kar pet bratov," o skakalnem fenomenu bratov Prevc pravi Cene, ki se je v intervjuju za Sportal dotaknil svojih neobičajnih hobijev, nesreče prijatelja iz skakalnih vrst Ernesta Prišliča, opisal, kako se je znašel v vlogi posrednika pri zbiranju sličic Junaki zime ...

S Cenetom Prevcem smo se pogovarjali ob vznožju skakalnice v Kranju, kjer je v Skakalnem klubu Triglav začel svojo skakalno kariero.  | Foto: S Cenetom Prevcem smo se pogovarjali ob vznožju skakalnice v Kranju, kjer je v Skakalnem klubu Triglav začel svojo skakalno kariero.


Cene Prevc je drugorojenec Božidarja (kličejo ga Dare) in Julijane Prevc, mlajši brat najboljšega smučarskega skakalca pretekle zime Petra Prevca, starejši brat Domna Prevca, najbolj vročega mladega skakalca v tej zimi, ter Nike in Eme.

20-letnik iz Dolenje vasi v Selški dolini je v tej sezoni po zmagah v celinskem pokalu pogumno zakorakal na veliko smučarsko skakalno sceno in na prvi tekmi novoletne skakalne turneje v Oberstdorfu v Nemčiji z osmim mestom preskočil oba brata. Trenutni položaj – v skupni razvrstitvi je s 47 točkami na 32. mestu – ocenjuje kot zgolj enega od ciljev na poti, za katero upa, da se bo obrnila navzgor.

Priznava, da je občutljiv, da se ga stvari dotaknejo, a tega ne želi obešati na veliki zvon. Študira elektrotehniko, rad bere, peče piškote in pecivo, veliko pozornosti pa namenja vzdrževanju stikov z navijači.


Menda spadate med bolj vnete zbiratelje sličic Junaki zime, ki so namenjene promociji slovenskih predstavnikov zimskih športov. Koliko vam jih še manjka do zapolnitve albuma?

"Tri četrtine pisem prihaja s Poljske, nekaj pa jih je iz Slovenije in od drugod." Foto: Grega Valančič/Sportida  | Foto: Grega Valančič/Sportida "Tri četrtine pisem prihaja s Poljske, nekaj pa jih je iz Slovenije in od drugod." Foto: Grega Valančič/Sportida Foto: Grega Valančič/Sportida V bistvu jih ne zbiram, sem pa v zbiranje sličic precej vpet. Zakaj? Peter in Nejc Dežman sta jih dokaj vneto zbirala, pa sem se ponudil, da bi jih zbiral zanju. Zdaj imam na telefonu izpisane številke manjkajočih sličic. Zbiram jih po več kanalih.

"Moj" album, če lahko tako rečem, pa je tisti od mlajše sestre. Kar mi ostane sličic, jih dobi ona (smeh, op. a.). Mene med športniki na sličicah ni, ker lani nisem bil med dobitniki točk svetovnega pokala.

Na vašem profilu na Facebooku je objavljeno sporočilo vsem, ki si želijo vašega avtograma. Pozvali ste jih, naj vam na domači naslov pošljejo pismo z znamko, vi pa jim boste vrnili pismo s kartico in avtogramom. Je takšnih prošenj veliko?

Težko rečem, ker je mami tista, ki iz nabiralnika pobira pošto. Sam imam tak luksuz, da podpisane kartice zgolj zlagam v kuverte. Če je treba in je kaka posebna želja, se še kje dodatno podpišem.

Ali pisma s prošnjami prihajajo tudi iz tujine?

Večina jih je iz tujine. Tri četrtine pisem prihaja s Poljske, nekaj pa jih je iz Slovenije in od drugod.

Cene Prevc na nekoliko drugačen način #video

[video: 61622 / ]

Kako se počutite, ko vidite, da se za vas zanimajo ljudje z drugega konca Evrope? Ljudje, ki jih niste še nikoli srečali in jih verjetno tudi ne boste …

Zdaj mi je to postalo že dokaj običajno, bolj me preseneča, kadar vidim, da je pismo od kod drugod kot s Poljske.

Prejšnji konec tedna ste v Visli na Poljskem nastopili pred poljskimi navijači, ki veljajo za velike ljubitelje smučarskih skokov (nova priložnost bo že danes, ko skakalna karavana svetovnega pokala gostuje v Zakopanah na Poljskem, op. a.). Jih je mogoče primerjati z navijači v Planici?

Planica bo zame vedno nekaj posebnega. Težko jo je primerjati z Vislo, saj gre za manjše prizorišče, kamor težko spravijo večjo množico ljudi.

Bomo videli, kakšno vzdušje nas bo pričakalo v Zakopanah. Menda je noro in potem bom to lažje primerjal s Planico. Slišal sem, da je na eni od tekem v Zakopanah, ki si jo je ogledalo kar 120 tisoč gledalcev, na cestah, ki vodijo do skakalnega središča, nastal popoln kolaps.

Ceneta Prevca zelo zanima elektronika (na sliki skupaj z Robertom Kranjcem). | Foto: Vid Ponikvar Ceneta Prevca zelo zanima elektronika (na sliki skupaj z Robertom Kranjcem). Foto: Vid Ponikvar Trenutno ste študent fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, še prej ste obiskovali Gimnazijo Kranj, ki je šola z izjemno tradicijo, znana tudi po dokaj zahtevnih profesorjih. Menda ste bili nadpovprečno uspešen dijak. Kako ste usklajevali šolo in šport? Je bilo to za vas še posebej pomembno ali zgolj ena od stvari, ki jih je v življenju pač treba opraviti?

Mislim, da nisem bil ravno nadpovprečno uspešen, sem se pa trudil opraviti šolske obveznosti. Imel sem srečo, da sem se znašel v razredu vedoželjnih dijakov, kjer smo podpirali eden drugega in pomagali tistim, ki jim v šoli ni šlo.

Tudi učitelji so mi stopili nasproti, tudi glede števila fotokopij, ki mi jih je pripadalo v fotokopirnici. Kadar sem se po daljši odsotnosti vrnil v šolo, sem nekaj sošolk prosil za zapiske – dobro sem vedel, katera je imela bolje dokumentiran določen predmet –, jih izročil razredničarki, ta pa mi je uredila fotokopije.

Ste imeli stalno v glavi, da je kombinacija šolskih in športnih obveznosti mogoča? Lep primer iz skakalnih vrst je na primer Franci Petek, ki je večkrat povedal, da mu je ravno učenje med sezono razbremenilo glavo in je bilo torej zanj koristno tudi po tej plati.

Mislim, da je šolske in športne obveznosti mogoče prav lepo usklajevati. To še posebej velja za srednješolsko obdobje. Tudi Domnu (Domen Prevc je dijak srednje ekonomske gimnazije Franceta Prešerna, op. a.) to lepo uspeva.


Ne prezrite prejšnjih sobotnih intervjujev:
-> Luka Elsner: Nisem več tak trener, kot sem bil
-> Blaž Janc: Lovijo ga najboljši klubi na svetu, on pa še vedno dela v vinogradu #video
-> Bogo Gajser: Človek, ki čustva nosi na dlani #video
-> Ana Velenšek, dekle ki je preslišalo zdravniška opozorila
-> Teoman Alibegović: daleč od nje, a še vedno s Slovenijo v srcu


Najbolj mi je ustrezalo, če smo kakšen test lahko pisali že pred začetkom zime, spomladi pa smo običajno opravljali obveznosti za nazaj. Za termine smo se dogovarjali z vsakim profesorjem posebej. Kadar sem imel nekaj tekmovalnega premora, sem stopil do vsakega učitelja in se dogovoril za termin. Nekateri so mi predlagali, naj se preprosto oglasim, ko bom pripravljen.

Trenutno ste študent fakultete za elektrotehniko. Se vam zdi, da ste se pravilno odločili?

Da, elektrotehnika je ena od stvari, ki me je že od nekdaj zanimala, hkrati pa mi je vseeno, ali bom študij opravil ali ne. Prvi letnik sem opravil, letos pa je na urniku toliko vaj, da mi prav gotovo ne bo zneslo in sem bolj kot ne zgolj študent s statusom. Vsake toliko časa grem na faks …

Ste vedeli, da se Cene zelo  dobro znajde v kuhinji? Zelo rad speče kaj sladkega. | Foto: Sportida Ste vedeli, da se Cene zelo dobro znajde v kuhinji? Zelo rad speče kaj sladkega. Foto: Sportida Torej še niste povsem vrgli puške v koruzo, da bi drugi letnik opravili v roku?

Še ne, vendar ni veliko upanja, da bi mi uspelo.

Zakaj ravno elektrotehnika, ne pa računalništvo ali strojništvo?

Predvsem zaradi elektrike, rad bi jo spoznal podrobneje. Če bi se odločil za študij strojništva, potem zaradi vseh obveznosti in potrebne redne udeležbe na vajah še prvega letnika ne bi izdelal (smeh, op. a.).

Če bi si želel pridobiti bolj teoretična znanja, potem bi se odločil za ekonomijo. Žal me v te vode ne vleče … Mislim pa, da bi morala biti ekonomija obvezen predmet že na srednjih šolah. Vsaj kakšno leto. Obvladovanje financ nam v današnjem svetu lahko samo koristi.

Zanima vas torej elektrika, imate pa še eno zanimivo strast: peko.

Občasno res kaj spečem, zdaj pa se je to zaradi številnih obveznosti malo ustavilo. Kadar se mami ob koncih tedna odloči za peko, rad sam prevzamem pobudo.

Kaj pa mlajši sestri?

Sestrici izkoristim kot poceni delovno silo (smeh, op. a.), saj radi pomagata. Še posebej jima je všeč, kadar ustvarjata z modelčki za piškote. Je pa zanimivo, kadar na primer pripravljata rogljičke. Takrat se na pladnju znajde vse drugo kot rogljički. Na koncu kar vse mogoče oblike … Nekaj pojemo sami, nekaj pa razdelimo sorodnikom ali nesemo prijateljem na obisk.

Cene je zelo ljudski človek in skrbi, da je njegova javna podoba prava. | Foto: Vid Ponikvar Cene je zelo ljudski človek in skrbi, da je njegova javna podoba prava. Foto: Vid Ponikvar Ste kdaj razmišljali, da bi se profesionalno vrgli v te vode?

Tudi to bi me veselilo. Da bi bil poklicni kuhar. Zakaj pa ne? Ne bi se pa s tem ukvarjal vse življenje.

Spremljate kuharske oddaje?

To pa ne. Tako ali tako se mi zdi, da povsod kuhajo po približno enakih receptih, resničnostnih oddaj na temo kuhanja pa sploh ne spremljam.

Sicer pa bolj redko sedim pred televizijo, morda ujamem poročila, kaj več ne. Pa še takrat se mi zdi, da sem večino tem preslišal.

Kdo od vas treh fantov je trenutno največ doma?

Verjetno Domen. Peter živi na svojem, jaz pa zaradi študijskih obveznosti precej časa preživim v Ljubljani, kjer imam stanovanje.

Veliko se je govorilo o prvem nastopu treh bratov na tekmi v smučarskih skokih. Kako ste vi občutili ta zgodovinski nastop v Engelbergu?

Poročanja o tem načrtno nisem spremljal, seveda pa se temu nisem mogel izogniti. Ogromno je bilo novinarskih vprašanj na to temo. Žal sem imel kar nekaj težav s sporazumevanjem v tujih jezikih.

Slovenskim novinarjem sem še lahko odgovarjal, pri tujih pa sem imel precej težav. Nisem ravno govorec tujih jezikov. Vprašanje razumem, ko pa je treba nanj odgovoriti, je katastrofa. In ker nisem znal odgovoriti na vprašanje, sem se novinarjem raje izognil.

Bratje Prevc so se v Engelbergu vpisali v zgodovino, potem  ko so vsi trije nastopili na tekmi svetovnega pokala. | Foto: Grega Valančič / Sportida Bratje Prevc so se v Engelbergu vpisali v zgodovino, potem ko so vsi trije nastopili na tekmi svetovnega pokala. Foto: Grega Valančič / Sportida Kako ste se sicer spoprijeli z medijsko pozornostjo? Opažamo, da se vedno zelo potrudite z uporabo knjižne slovenščine.

(smeh, op. a.) Da, to pa večkrat slišim. Takšno je tudi mnenje ljudi glede mojih objav na Facebooku. Da pišem kar preveč slovensko … No, po drugi strani pa, če bi pisal tako, kot včasih govorim, me verjetno nihče ne bi razumel.

Medijska pozornost je del našega športa in kot tako jo tudi sprejemam. Zavedam se, da brez medijev informacije o našem udejstvovanju ne bi prišle do ljudi, posledično pa bi ostali brez finančne podpore, namenjene smučarskim skokom.

Nekaj malega o komuniciranju z mediji smo se učili na predavanjih, najbolj pa sem si zapomnil stavek: Neumnih vprašanj ni, so samo neumni odgovori. To spoštujem. Če se tega držiš, ne bi smel imeti težav.

Prej ste omenili Facebook. Tudi tam so vaši zapisi v brezhibni angleščini. Zanimivo, prej ste omenili, da vam angleščina ne gre.

Res je, za to imam lektorja, ki mi pregleda besedilo. Verjemite, bilo je kar nekaj napak. Pri objavah se trudim, da vsake toliko časa objavim utrinek iz svojega vsakdana. S tem se želim približati navijačem. Lepo je, da se počutijo vključene. Priznam sicer, da gre za bolj enostransko komunikacijo, saj potem na odzive ne odgovarjam, ker bi bilo tega preveč in bi mi vzelo preveč časa. A tako pač je …

Koliko svobode je glede uporabe mobilnih telefonov med slovenskimi skakalci? Vam trenerji dovolijo, da imate telefone pri sebi tudi na tekmovanjih ali je tako rigorozno kot pri judoistih Marjana Fabjana, kjer so elektronske naprave strogo prepovedane?

Mobilne telefone imamo lahko pri sebi, večkrat nam pridejo zelo prav. Na primer na tekmovanjih, ko med čakanjem lahko prek telefona spremljamo potek tekme.

"Najpogosteje so me spraševali: A ti še skačeš," je Cene odgovoril na vprašanje, če je dobival veliko vprašanj, kdaj se bo tudi on priključil bratoma v svetovnem pokalu.  | Foto: "Najpogosteje so me spraševali: A ti še skačeš," je Cene odgovoril na vprašanje, če je dobival veliko vprašanj, kdaj se bo tudi on priključil bratoma v svetovnem pokalu. Vaš mlajši brat Domen že od začetka letošnje sezone nastopa na tekmah svetovnega pokala, vi ste se njemu in Petru pridružili sredi decembra v Engelbergu. So vas pred tem pogosto spraševali, kdaj se jima boste priključili na tekmah najvišjega ranga?

Da, teh vprašanj je bilo ogromno. Najpogosteje so me spraševali: A ti še skačeš?

Ste to občutili kot breme?

Ne, mogoče le kot rahlo motivacijo.

Kako vi gledate na fenomen bratov Prevc? Trije bratje v enem športu in vsi trije med elito?

Meni se to ne zdi nič posebnega in kot sem prebral v medijih, to sploh ni nič takega. Zasledil sem celo, da je v slovenski ragbijevski ekipi kar pet bratov. (Gre za brate Škofic, ki imajo po dedkovi strani korenine v Sloveniji, danes pa živijo v Manchestru v Veliki Britaniji, nastopajo pa za slovensko reprezentanco, op. a.)

Kaj naj rečem? Vzgojeni smo bili tako, da je treba delati. Če želiš, da ti uspe, se moraš za to potruditi. Na tem smo gradili in mislim, da nam je vsem uspelo.

Zame je trenutni položaj v svetovnem pokalu eden izmed ciljev na moji poti.

Gledate daleč naprej?

Gledam ne, ker je vse bolj ali manj v megli, upam pa, da se bo moja pot obrnila navzgor. In da je za meglo kaj lepega.

Za Prevce je značilno, da so zelo gibljivi. "Domen, na primer, ki je še posebej znan po izredni gibljivosti, vsako jutro in vsak večer raztezanju namenja 20 minut," razlaga Cene. | Foto: Vid Ponikvar Za Prevce je značilno, da so zelo gibljivi. "Domen, na primer, ki je še posebej znan po izredni gibljivosti, vsako jutro in vsak večer raztezanju namenja 20 minut," razlaga Cene. Foto: Vid Ponikvar Tuji skakalci izpostavljajo, da vas opazujejo med drugim pri ogrevanju in se čudijo, kako gibčni ste Prevci.

Gibljivost je pri smučarskih skokih osnova. Če želiš doseči pravilne kote v počepu, je to ključnega pomena in temu je treba namenjati veliko pozornosti.

Domen, na primer, ki je še posebej znan po izredni gibljivosti, vsako jutro in vsak večer raztezanju namenja 20 minut. Tega se strogo drži in to prinaša rezultate. Tudi to, da se z glavo lahko dotakne tal.

Vemo, da ne marate naštevati vzornikov, ampak pred leti ste jih in mednje ste uvrstili brata Petra, Roberta Kranjca in Švicarja Simona Ammanna. Bi zdaj v to elitno trojico uvrstili tudi Domna?

A takrat sem jih še našteval (smeh, op. a.)? In zakaj ravno Ammanna? No, ko smo kot otroci v klubu skakali na manjših skakalnicah in smo se igrali ter si nadeli imena skakalcev, so vedno drugi pobrali trenutno najbolj vroča imena, kot sta bila takrat recimo Rok Benkovič ali Robert Kranjec, meni pa je vedno ostal Ammann. Zakaj mi je bil všeč? Predvsem zaradi tehnika leta.

Idolov pa nikoli nisem imel. Prej bi rekel, da sem imel vzornike. To je bil lahko kuhar ali smetar … Nekdo, ki je imel dobre osebnostne lastnosti, to me je zanimalo bolj kot drugo.

"Če imam veliko kilogramov, se izognem večerji, grem teč ali v savno." | Foto: Grega Valančič/Sportida "Če imam veliko kilogramov, se izognem večerji, grem teč ali v savno." Foto: Grega Valančič/Sportida Zdaj dobro veste, kaj se od posameznika zahteva, če želi biti vrhunski športnik – to prinaša tudi določene pasti. Kakšne so v smučarskih skokih? Je to tudi konstantno pogledovanje na tehtnico, odrekanje normalni količini hrane? (O tem smo na Sportalu pisali v članku z naslovom Skakalci in njihovo žrtvovanje pri prehranjevanju)

Omejitev glede vrste hrane ni. Smo pa seveda nanjo pozorni količinsko. Trudim se, da pojem vse tri glavne obroke. Najbolj mi prija kosilo, le večerja je običajno bolj skromna.

Ste imeli s tem kdaj težave?

Če imam veliko kilogramov, se izognem večerji, grem teč ali v savno.

Ste se kilogramov kdaj morali znebiti drugače? Menda je v svetu smučarskih skokov prisotno tudi namerno bruhanje, oziroma je bilo včasih.

Ne, pa tudi sicer mislim, da ta pojav med skakalci ni preveč pogost. O tem dvomim.

"Včasih se me kaj zelo čustveno dotakne, vendar tega nočem kazati navzven." | Foto: Sportida "Včasih se me kaj zelo čustveno dotakne, vendar tega nočem kazati navzven." Foto: Sportida Dare Svetina, lastnik podjetja Dali sport, kjer izdelujejo smučarskoskakalne drese, vas je opisal kot veliko srce na dveh nogah. Zdi se mi, da to veliko pove o vas.

Res? Da, to je lepo slišati (Se zamisli …, op. a.)

Ste bolj čustvene narave?

Kaj pa vem. Včasih se me kaj zelo čustveno dotakne, vendar tega nočem kazati navzven.

Dotaknil se vas je tudi dogodek na tekmi v Visli na Poljskem, kjer se je ena od vaših smučk sama zapeljala po zaletišču skakalnice. V izjavi po tekmi ste se opravičili. Dejali ste, da vas je sram – kaj takega od športnika redko slišimo – in da se zahvaljujete Walterju Hoferju, direktorju tekem v smučarskih skokih, ki je hitro odreagiral in vam smučko prinesel na vrh skakalnice.

Walter Hofer se je neverjetno hitro odzval in mi z žičnico nemudoma pripeljal smučko. Dvakrat sem se mu zahvalil. Če bi se mu še tretjič, bi me že poslal nekam (smeh, op. a.).

Opravičilo se mi je zdelo potrebno in ga vidim kot odraz profesionalnosti. To se seveda ne bi smelo zgoditi in se ne sme ponoviti.

Presrečen sem bil, ker so mi organizatorji kljub zamudi dovolili skočiti. Po vseh pravilih bi me zaradi zamude na štartu lahko preprosto diskvalificirali. Na Facebooku sem se pozneje zahvalil tudi skakalcu Karlu Geigerju, ki je zaradi mene moral dlje čakati na svoj nastop.

Cene je bil blizu kraja nesreče v Planici, kjer jih je skupil Ernes Prišlič. "Psihično ta dan nismo bili več sposobni skakati, slabo počutje pa se je vleklo še naslednji dan. Erni k sreči dobro okreva in razen zelo slabega spomina na ta dan ne bo imel posledic. Zame je to kar mali čudež," pravi Cene. | Foto: Sportida Cene je bil blizu kraja nesreče v Planici, kjer jih je skupil Ernes Prišlič. "Psihično ta dan nismo bili več sposobni skakati, slabo počutje pa se je vleklo še naslednji dan. Erni k sreči dobro okreva in razen zelo slabega spomina na ta dan ne bo imel posledic. Zame je to kar mali čudež," pravi Cene. Foto: Sportida Verjetno se vas je močno dotaknila tudi nesreča skakalnega prijatelja Ernesta Prišliča, ki ga je med ogrevanjem v Planici zbil nepazljivi voznik.

Zelo, s tem, da se je tistih, ki so bili prisotni ob nesreči, verjetno še bolj. Nesrečo mi je najprej omenil povsem šokirani skakalec iz Kazahstana, pa mu najprej sploh nisem verjel. Česa takega pač ne pričakuješ.

Prizor je bil res grozen. Sami kaj dosti nismo mogli storiti. Psihično ta dan nismo bili več sposobni skakati, slabo počutje pa se je vleklo še naslednji dan. Erni k sreči dobro okreva in razen zelo slabega spomina na ta dan ne bo imel posledic. Zame je to kar mali čudež.

So vam takrat ponudili kakšno psihološko pomoč, podporo?

Na krovni zvezi so nam ponudili pomoč, potem pa se je lahko vsak odločil, ali jo potrebuje ali ne.

Ste se takrat zamislili nad minljivostjo življenja?

Bolj me je šokiralo, da se kaj takega sploh lahko zgodi. Večja je verjetnost, da zadeneš na loteriji, kot da se ti zgodi kaj takega, da si ravno v napačnem trenutku na napačnem kraju. Če bi avto zdrsnil s ceste sekundo pozneje, se ta nesreča ne bi zgodila.

O odraščanju v družini Prevc

Spomin iz leta 2010, ko je Peter Prevc prišel z olimpijskih iger v Vancouvru, kjer je kot mladenič osvojil odlično sedmo mesto. Ob njem še brata in sestra. | Foto: Vid Ponikvar Spomin iz leta 2010, ko je Peter Prevc prišel z olimpijskih iger v Vancouvru, kjer je kot mladenič osvojil odlično sedmo mesto. Ob njem še brata in sestra. Foto: Vid Ponikvar Dotaknimo se še malo vaše družine. Mama, oče, pet otrok. Mama ima v vsaki družini posebno vlogo. Kako jo vi dojemate?

Kot oporo mame, konkretno pa sem ji trenutno najbolj hvaležen za to, da mi opere perilo (smeh, op. a.). Mama kot mama.

Vam izbira tudi knjige? Mama namreč dela kot knjižničarka.

Pozitivno je, ker mi svetuje in mi kakšno od knjig, ki si jo želim, priskrbi prej, kot bi si jo lahko sam. Sposodimo si lahko tudi revije. Večkrat mi priporoči kakšno knjigo, a je vprašanje, ali se mi v tistem obdobju ljubi brati ali ne.

Vas spodbuja, da raje berete, kot da gledate filme?

Ne, pri meni je ravno obratno. Če me knjiga preveč pritegne, me je treba brzdati (smeh, op. a.). Sicer pa najraje prebiram knjige o Harryju Potterju. Bolj mi ležijo domišljijske knjige.

Pred leti sem poskusil brati Julesa Verna, a je bilo zame vse skupaj preveč potopisno, opisno. Rad berem tudi knjige Agathe Christie, v otroštvu pa sem požiral knjige serije Pet prijateljev. Vmes preberem tudi kaj resnega, za učenje pa me je treba malo spodbuditi. Hitro se namreč najde kaj, kar me zamoti in mi krade čas.

Pri Prevcih je bilo tako, da so odraščali v isti sobi, ko pa je nekdo naredil srednjo šolo, je dobil svojo sobo. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Pri Prevcih je bilo tako, da so odraščali v isti sobi, ko pa je nekdo naredil srednjo šolo, je dobil svojo sobo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kako ste si doma razdelili delo? Sta z Domnom kdaj imela privilegij, ker sta mlajša?

Hišna opravila smo imeli zelo pošteno razdeljena, primerno starosti. Nismo pa se preveč grebli za to, da bi jih opravili. Vsak je imel svojo zadolžitev, ne vedno enako, z napredovanjem v srednjo šolo pa so nam naložili še kaj dodatnega, fizično zahtevnejšega.

Ste dobivali zvezdice za nagrado?

To pa ne. Nagrada je to, da je bilo delo opravljeno (smeh, op. a.).

Del odraščanja je tudi želja po domačih živalih. Kako ste vi to reševali, ste jh lahko imeli?

Imamo mačke in psa, sestrici pa skrbita še za zajčka. Tudi kakšna miš se kdaj pojavi, a maček to hitro uredi.

"Tu sem skakal samo enkrat, na tekmi. Zanimivo je, da večkrat preberem, da smo na tej skakalnici ne vem kako pogosto trenirali, v resnici pa smo tam opravili najmanj skokov." | Foto: "Tu sem skakal samo enkrat, na tekmi. Zanimivo je, da večkrat preberem, da smo na tej skakalnici ne vem kako pogosto trenirali, v resnici pa smo tam opravili najmanj skokov." Ste tudi vi odraščali v Dražgošah?

Ja, prve tri leta smo živeli v Dražgošah, nato pa smo se preselili v Dolenjo vas.

Torej ste začeli skakati na tamkajšnji 25-metrski skakalnici?

Tam sem skakal samo enkrat, na tekmi. Zanimivo je, da večkrat preberem, da smo na tej skakalnici ne vem kako pogosto trenirali, v resnici pa smo tam opravili najmanj skokov.

Gre za vaško skakalnico in sploh se ne spomnim, kdaj so tam nazadnje organizirali tekmo. Sam sem začel skakati v Kranju, pri SK Triglav. V prvem razredu osnovne šole, torej pri šestih, sedmih letih.

Zaradi starejšega brata?

Da, tako sem začel in tu ostal.

"V vsakem športu je možno najti lepoto." | Foto: Vid Ponikvar "V vsakem športu je možno najti lepoto." Foto: Vid Ponikvar So vam blizu še kakšni drugi športi?

Rad tečem na smučeh in ko v našem kraju potegnejo progo, grem večkrat na smuči. To je za dušo. Sam pravim, da grem "na turista". To pomeni, da tečem tako počasi, da me vsi prehitevajo.

Kaj bi za konec sporočili otrokom, ki imajo danes velike oči že ob omembi smučarskih skokov in vaših imen? Kaj lepega bodo doživeli v skokih?

Skokov ne bi nikomur promoviral, promoviram pa šport na splošno, še raje rekreacijo. Če otroka ne zanima, ga v skoke ne bi silil. V vseh športih je mogoče najti lepoto.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 400
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin