Sobota, 7. 1. 2017, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Blaž Janc, rokometni reprezentant in član Celja
Lovijo ga najboljši klubi planeta, on pa še vedno z veseljem dela v vinogradu
Eden od najboljših in vsekakor najbolj zaželenih mladih rokometašev na svetu. Član Celja in slovenski reprezentant Blaž Janc ima sladke skrbi s ponudbami skoraj vseh najboljših klubov Evrope.
Junija je z odliko debitiral v slovenski članski reprezentanci, nekaj tednov pozneje ga je selektor odpeljal na olimpijske igre, kjer je bil prvi slovenski strelec in eden od najbolj navdušujočih mladih igralcev turnirja.
Z mlajšimi selekcijami je blestel na različnih prvenstvih, njegova generacija je še vedno kadetski podprvak sveta. Čeprav ima pogodbo s Celjem do leta 2019, so na lovu za njim najboljši evropski klubi.
A seči bodo morali v žep, če ga želijo pripeljati pred omenjenim letom. Odškodnina pol milijona evrov, številka, ki se je pojavila v javnosti, je pretirana. Približno polovični znesek tega bi bil verjetno bistveno bolj realen. Podobno dominantnega igralca Slovenija ni imela od časov Vida Kavtičnika.
Prepričani smo, da bi vam tole vprašanje, če bi imel možnost, zastavil skoraj vsak navijač tudi katerega drugega kluba ali reprezentance: boste po sezoni odšli iz Celja?
Stvari še niso razčiščene. Tudi sam si želim, da bi bile stvari čim prej dorečene. Da bom imel čisto glavo.
Blaž Janc ima s Celjani sklenjeno pogodbo do leta 2019. Zelo verjetno je, da pri slovenskih prvakih ne bo ostal do njenega izteka.
Ni nujno, da odidete v poljske Kielce?
Ne, ni nujno. Poleg poljske imam še dve ne le dobri, ampak odlični ponudbi. Morda pa tudi ostanem v Celju. Odločil se bom za tisti klub, ki bo najbolj konkreten, če mi bodo ustrezali vsi pogoji. Glede ponudb imam sladke skrbi.
Iz svojega izbora petih najboljših klubov na svetu (Barcelona, PSG, Kiel, Kielce, Veszprem, op. a.), sem dobil štiri ponudbe. Ni pa vse odvisno od mene.
S Celjem imam še dveletno pogodbo, zato ima besedo tudi klub. Verjamem, da se bomo dogovorili tako, da bo prav za vse.
Torej, konkretno, kateri klubi so pokazali jasno zanimanje za vas?
Od omenjenih petih le od Pariza nisem dobil konkretne ponudbe. Barcelona je v igri, možnost je bil Kiel, tudi Veszprem … Vsi največji igralci na rokometni sceni se zanimajo zame. Te stvari ne temeljijo na govoricah.
A s tem se ne obremenjujem, upam, da je to vidno tudi na igrišču. Ponudbe mi niso zmešale glave. Zdaj igram na vso moč v Celju, nekoč pa bom za neki drug klub.
Tako kot ni jasno, v kateri klub odhajate, če sploh, tudi še ne veste, ali se bo slovo zgodilo po tej ali po naslednji sezoni.
Celje se zaveda, kaj mu pomenim, obenem pa tudi mojih želja. Verjamem, da ne bomo delali težav drug drugemu po njihovih in mojih željah. Mogoč je tudi ostanek do konca pogodbe.
V klubu igra pravzaprav brez počitka, tako v regionalni ligi kot v ligi prvakov. Na krilu in zunanjem položaju.
Celjani so javno povedali, da si želijo celo podaljšati pogodbo z vami. Kako je s tem?
Da, v klubu so mi povedali, da si želijo graditi ekipo okrog mene. Glede tega se še nisem odločil, ali bi podaljšal ali šel drugam. Možnosti so odprte. Mislim, da bo kmalu po svetovnem prvenstvu jasno, kje bom igral.
Kako ohranite osredotočenost na igrišče ob vsej pozornosti medijev, ponudbah, govoricah, vprašanjih, ljudeh, tudi neznancih, ki hočejo pristaviti svoj piskrček k uspešni zgodbi?
Na začetku kariere ni nikjer nikogar. Poskušam se dobro zbrati. Vem, da sem za svoja leta dovolj zrel in pameten. Vem, kaj si želim. Postranske stvari želim odmisliti. Po dveh letih v Celju sem si izbral za menedžerja Andreja Golića, s katerim sem zadovoljen. Veliko je nekih "Facebook menedžerjev", ki ti pišejo po spletu. Objave v medijih mi niso stopile v glavo. Vesel sem, da me tako cenijo, po drugi strani pa vem, da se je treba zelo truditi, da bo ostal na tej ravni.
Nekaj lanskih presežkov Blaža Janca:
--> Prvi gol za člansko reprezentanco
--> Gol iz "mrtvega" kota
Kot ste dejali, vas uspeh ni spremenil. Torej še vedno z veseljem pomagate v domačem vinogradu?
Ni me sram priznati, da sem odraščal na vasi, vzgojen sem bil v delovnem vzdušju. Morda od tod izhajajo moje delovne navade. Pozneje sem bil v Celju sam – za učenje in druge stvari. Še vedno grem rad domov pomagat pri opravilih v vinogradu in drugih. Sicer smo vseskozi v dvorani, to pa me sprosti.
Katero od domačih opravil pa vam je najljubše?
Najraje grem na trgatev, sploh ko je končana. (nasmešek) A tudi na primer spravilo drv mi ni nikakršna težava.
Uspeh Blaža Janca ni spremenil.
Krajani Loga pri Sevnici, kjer ste doma, so vam po olimpijskih igrah pripravili prisrčen sprejem.
Vedel sem, da ga bodo. Nisem si pa mislil, da na takšni ravni. Imeli smo oder, program, ansambel, prišel je župan, iz naše vasi prihaja direktor podjetja GEN … Zbralo se je veliko ljudi, tega nikdar ne bom pozabil.
Za vami je izjemno leto. V ligi prvakov kažete odlične in predvsem konstantne predstave, na izjemen način ste debitirali v reprezentanci, se z njo uvrstili na svetovno prvenstvo, si zagotovili vstopnico za olimpijsko ekipo. Navdušili ste v Riu, kjer ste bili prvi slovenski strelec, čeprav ste igrali pravzaprav brez menjave. Ves čas ste na igrišču tudi v Celju, kjer – čeprav brez premora po olimpijskih igrah – nizate izvrstne igre. Kako, da vam vtis kot najstniku Ria ni zvezal rok?
V reprezentanco so me poklicali pred junijskimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo z Norveško. Ko je selektor dejal, da odpadeta obe desni krili, Gašper Marguč in Mario Šoštarič, sem bil zelo presenečen. Nisem imel še nobenega nastopa za reprezentanco, na krilu pa sem bil sam.
Odlikuje ga velika zrelost, a se zna v prostih trenutkih vsekakor tudi poveseliti.
A sem se znal zbrati, motivacija tako ali tako ni bila vprašljiva. Tekmo v Celju z Norveško sem odigral na zelo visoki ravni. Še vedno pa si nisem mislil, da bom čez poldrugi mesec nastopil na olimpijskih igrah. To sem doživel že pri 19 letih. Glede na to, da se je selektor na desnem krilu odločil le zame, sem še toliko bolj vesel, da sem odigral odlično. Mislim, da je bilo leto 2016 popolno.
Psihološka stabilnost je ena od vaših temeljnih odlik. Večkrat ste omenili, da vam pri tem pomaga dekle, ki je diplomiralo iz psihologije. S čim si pomagate pred tekmami?
Pripravljen sem na vse. Težko me kakšna stvar vrže iz tira. Velikokrat se z dekletom, ki dela magisterij, pogovarjava o teh stvareh. Uporabljam vizualizacijo. S psihološkimi rečmi se je treba ukvarjati že tedaj, ko ti gre dobro. Ko ti ne gre, te dve terapiji ne bosta rešili. Prej se je treba pripraviti na slabše dni in čase. Vem, da mi vedno ne bo šlo tako izvrstno kot zdaj.
Če mi na nekaj tekmah ne bo šlo, to še ne pomeni, da sem pozabil igrati rokomet. Podobno kot s Petrom Prevcem. Ni športnika, ki bi bil od začetka do konca kariere vselej na najvišji ravni. S tem se je treba spopasti in se čim prej vrniti v pravo formo.
Ne le da je debitiral v reprezentanci, odšel je tudi na olimpijske igre, kjer je bil odkritje turnirja.
Kaj pa vas vendarle spravi ob živce na igrišču in zunaj njega?
Na živce mi gre veliko stvari, a to poskušam zadržati v sebi. Še tako huda jeza ne bo spremenila nobene sodniške odločitve. Kvečjemu lahko škodiš ekipi.
Igrate pravzaprav brez premora. Na tekmah počivate le, ko ste izključeni. Trener Celja Branko Tamše vas je razglasil za "stroj". Kaj pa se zgodi, ko stroj izgubi obrate?
To je lepo slišati. A po drugi strani tudi stroj potrebuje servis. Tudi pri meni se bo verjetno to moralo zgoditi. V nedogled ne bom zdržal vseh teh naporov. Vsi pravijo, da ko si mlad, gre. Gre, ampak glede na to, da sem že štiri ali pet let brez poletnega premora, se utrujenost pozna. A na igrišču se to vse pozabi. Vesel sem, da mi zdravje služi, kot mi. Včasih Branko Tamše oprosti kakšen trening. Morda pa ima prste vmes tudi genetika.
Pri 20 letih imate za sabo že pet sezon lige prvakov. V članski ekipi ste bili pod trenerjem Vladanom Matićem že pri 15 letih. Dajete kdaj nasvete celo starejšim od sebe?
Pogovarjamo se. Ne želim se hvaliti, ampak za svoja leta sem morda še preveč zrel. Nasvete dobivam od starejših, kdaj jim tudi jaz kaj povem, izmenjujemo mnenja. Že kar dolgo sem na sceni.
Poslušate tudi primerjave z Vidom Kavtičnikom, ki je bil pri 19 letih že najboljše desno krilo Evrope?
Naš selektor je že nekajkrat omenil, da drugi vlečejo vzporednice z mano in Vidom, sploh glede na to, da tudi on igra na podobnih položajih.
Na osmem svetovnem prvenstvu
Igrala bo v skupini B, ki jo gosti Metz, skupaj z Angolo, ta tekma bo 12. januarja, Islandijo, Makedonijo, Tunizijo in Španijo.
V osmino finala napredujejo po štiri reprezentance iz vsake skupine. "Slovenska" skupina se križa s skupino A. Slovenski cilj je uvrstitev v četrtfinale.
Pomlajena slovenska ekipa skozi vaše oči?
Zagotovo se bo poznala odsotnost Deana Bombača, Gorazda Škofa in Uroša Zormana. Vemo, kaj pomenijo ti izkušeni igralci. Res pa je tudi, da je enkrat pomlajevanje treba začeti. Po eni strani sta želji po dokazovanju in boljšem klubu prednost. Po drugi gre lahko za določen pritisk. Ampak verjamem, da nas bo selektor prav vpeljal v tekmovanje in da slab scenarij ne bo prišel do izraza.
O možnostih slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu:
Bi lahko Slovenija končno dobila več strelskega potenciala?
Gotovo. Reprezentanca že kar nekaj išče levega zunanjega, ki lahko sproži od daleč. To bi bilo zelo koristno za naš sistem. Gotovo pa bomo gradili na hitri igri, agresivnosti v obrambi. Verjamem, da bomo naredili pravo mešanico.
Veselin Vujović. Selektor je poldrugo leto, vi ste se z njim prvič resneje srečali poleti. Vtis?
Izjemno sem navdušen. Na žalost nisem mogel videti, kakšen je bil kot igralec. S karizmo in izkušnjami nas dobro pripravi na vsako tekmo. Zame je izjemen trener. Ob njem sem spoznal nekaj novih stvari, napredoval. Veliko mi pomenita njegova zaupanje in pogum, da me je vzel na olimpijske igre in mi v omenjenih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo ponudil priložnost za debi. Vujović si upa, predrzen je, to se mu vedno obrestuje.
O primerjavi med Brankom Tamšetom in Veselinom Vujovićem:
Športniki ste priljubljeni pri nežnejšem spolu. Prošenj za fotografijo in podpis ne manjka. Je bila kdaj kakšna slaba izkušnja z navijači, navijačicami?
Ne, vse je bilo pozitivno. Nikoli mi ni težko podeliti kakšnega podpisa. Vem, koliko je to pomenilo meni, ko mi je dal avtogram Luka Žvižej ali Dejan Perić. Zdaj hočem početi enako in si vedno vzamem čas.
Luka Žvižej se vam je nekoč podpisoval, nato je bil vaš mentor, zdaj pa kolega iz prve celjske postave. Hitro se spreminjajo vaša življenjska in karierna obdobja.
Še živo se spomnim Vida Kavtičnika pred kakšnimi osmimi leti, ko je metal sedemmetrovke, jaz pa sem navijal. Danes sva skupaj v reprezentanci. Z Lukom si deliva celo sobo, odlična prijatelja sva. To so stvari, ki si jih ne bi predstavljal niti v najlepših sanjah.
Pogled v (svetlo) prihodnost.
Ste tudi model za dve športni blagovni znamki. Kako vam gre od rok poziranje?
Namesto tega bi raje odigral kakšno tekmo, ampak se moram znajti tudi v takšni vlogi. Gre za sestavni del športne kariere, malo bolje se že znajdem kot na začetku.
Vas na Facebooku pričaka veliko prošenj za prijateljstvo, poslanih od ljudi, ki jih ne poznate?
Tudi, ampak bolj zanimivo je nekaj drugega. Punca se mi vselej smeji, ko hodiva po nakupovalnem središču. Ljudje sprašujejo, kako sem, kdaj se vidimo. Z njimi se pogovarjam, kot da jih poznam, čeprav za polovico od njih sploh ne vem, kdo so.
Ni bilo vedno v vašem življenju vse tako idilično kot v zadnjih mesecih. Vaš stric Kristijan, tedanji župan Sevnice in poslanec, je umrl v tragediji na Blanci. Kakšen odnos imate do tega dogodka po osmih letih?
Ko se je to zgodilo, smo bili z ekipo na Eurofestu (mednarodni rokometni festival za mlade na Obali, op. a.) in me domači sploh niso obvestili. Izvedel sem šele, ko sem prišel domov. Žal mi je, da stric ne more videti, na kakšni poti sem. Takšno je življenje, takšna je usoda. Očitno je tako moralo biti.
V prihodnosti si želi ustvariti dom in družino.
Tedaj je preživela le njegova žena. Velikokrat smo bili pri njih, igrali nogomet, bil je zelo športen tip človeka, priljubljen. Te stvari je treba predelati. Morda mi bo dalo celo dodatno motivacijo. Ko se je zgodila tragedija, sem bil še premlad. Zdaj resnično občutim, kako mi je žal, da ga ni več med nami. Gotovo bi z veseljem hodil na tekme, verjamem, da bi bil ponosen. Spomnim se, kako smo šli z njim in očetom na tekmo Celje – Barcelona. Tedaj je on priskrbel vstopnice.
Kje se vidite čez 10, 20, 30 let?
Čez deset seveda še naprej v rokometu. Želim si uspešno končati kariero. Moj cilj je tudi družina, rad bi si zgradil hišo in si našel nov izziv po karieri.
1