Nedelja, 16. 9. 2018, 4.23
6 let, 1 mesec
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
25 let po tragediji: med morjem in smučarsko večnostjo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,10
2
Rok Petrovič (5. 2. 1966–16. 9. 1993)
Na današnji dan pred 25 leti je pri Veli Luki utonil eden najboljših slovenskih smučarjev vseh časov Rok Petrovič, ki je pred tem pustil tako globok pečat, da o njegovi športni in zgodovinski večnosti ne gre dvomiti.
Pretekli mesec je zvok škržatov na pokopališču svetega Roka v Veli Luki na otoku Korčula preglasila melodija pesmi Galeb i ja, ki jo je na pogrebu priljubljenega hrvaškega pevca Oliverja Dragojevića zaigral priznani čelist Stjepan Hauser, znan predvsem kot član dueta 2 Cellos. Če bi "poklicani" galeb tedaj od množice žalujočih zajadral na enega od bližnjih zalivov slikovitega dalmatinskega otoka, bi v svojem letu preletel tudi mesto, na katerem je četrt stoletja pred tem umrl legendarni slovenski alpski smučar Rok Petrovič.
Zlati časi (Rok Petrovič - prvi z desne v zgornji vrsti)
Zanj je bila tistega 16. 9. 1993 usodna potapljaška nezgoda, ki je kruto prekinila mlado življenje tedaj že nekdanjega športnika in - po prepričanju mnogih - bodočega akademskega misleca. Potapljanje je bila sicer njegova velika strast, eden od načinov, kako se preseliti v neki drugi svet. S potopom pred četrt stoletja se je za vselej preselil, a za seboj pustil večno sled.
Do prvih kolajn že v otroški konkurenci.
Mislec na smučeh, rocker med količki
Če zapišemo, da je leta 1983 postal mladinski svetovni prvak v slalomu, tri leta pozneje pa "eksplodiral" v svetovnem pokalu, kjer je v velikem slogu slavil pet zmag in kot prvi Slovenec zanesljivo osvojil mali kristalni globus za sezono 1985/86, sicer zajamemo njegove največje smučarske uspehe, a ostanemo pri suhoparni statistiki.
S tem bi nehote prezrli popolnost, za katero si je prizadeval Ljubljančan, ki se je rodil 5. februarja 1966. Ta težnja ga je gnala tako do izjemne telesne pripravljenosti kot tudi do razvoja naprednih smučarskih tehnik in predvsem iskanja neizkoriščenih zalog na različnih ravneh. Bil je drugačen – mislec na smučeh, rocker med količki, na neki način alternativec v belem cirkusu.
Med disciplino in svobodo
Smučarska zgodba o Roku Petroviču torej ni le klasična športna zgodba o uspehu. Je zgodba o neverjetni zrelosti mladostnika, ki ni bil zgolj pripravljen trdo delati, temveč je dodobra preučil vsako potezo in vseskozi razmišljal o smiselnosti delovnih postopkov. Čeprav bi v tistih časih že s čezmernim garaštvom in nadarjenostjo znotraj učinkovitega sistema najbrž dosegel vidne rezultate, je svoje delo vselej plemenitil z lastnimi idejami in iskanjem poti do popolnosti.
Pri tem je ob trenerjih nezanemarljivo vlogo odigral oče, sicer priznani športni pedagog Krešimir Petrovič, ki je, potem ko je Roka v smučarski svet popeljala mama Zdenka Steiner, prevzel nadzor nad njegovim športnim udejstvovanjem. Čeprav je bilo v njunem odnosu jasno, kdo ima glavno besedo, pa je bila najbrž ključna ustvarjalna svoboda, ki je Roku dovoljevala smučarsko iskanje perfekcije. Kot pa je večkrat dejal, je bil "na progi vedno sam."
Klemen Bergant in Rok Petrovič
Hitro prišel, hitro odšel
Strokovnjaki mu ob izjemni osredotočenosti priznavajo predvsem naprednost pri uporabi škarjastega prestopa na slalomski progi, izpostavljajo učinkovit položaj telesa, občutek za pospeševanje v zaprtih postavitvah ter spretno izkoriščanje pregibnih količkov, s katerimi se je ob iskanju neposredne linije precej agresivno spopadal z obema rokama. Njegova tehnika je bila v drugi polovici osemdesetih let pravi prototip sodobnega slaloma.
Toda skorajda tako izrazit, kot je bil Rokov smučarski vzpon, tako hiter je bil tudi njegov umik z najvišjih položajev. Praktično na prvi tekmi sezone, v kateri je branil slalomski globus, se je začel umikati iz kroga najboljših. Po svoji šampionski sezoni je le še enkrat stal na zmagovalnem odru – ob nepozabni kranjskogorski dvojni zmagi, s katero sta z Bojanom Križajem v sezoni 1986/87 spisala eno najlepših poglavij slovenskega smučanja, rezultatska krivulja pa se je vztrajno spuščala vse do leta 1989, ko se je umaknil iz belega cirkusa. Posvetil se je študiju, diplomiral na Fakulteti za šport in tik pred smrtjo oddal tudi magistrsko nalogo.
Zdenka Steiner, mama pokojnega slalomskega asa
Raziskovalni nemir
"Roka sem imela seveda rada, ker je bil moj sin. A ljubila sem ga tudi zaradi stalnega raziskovalnega nemira. Karkoli je počel, vedno je iskal najgloblja vprašanja. Vedno ga je zanimalo, zakaj, kako … S temi vprašanji je rad prihajal do mene. Iskanje odgovorov sva sprejela kot izziv," nam je pred tremi leti ob Rokovem imenovanju v Hram športnih junakov dejala njegova mama Zdenka, ki je 13 let pred sinovo smrtjo v športni nezgodi ostala brez hčerke Senke. "Veliko stvari bi še lahko povedal in storil … Številna področja so ga zanimala," se spominja mama velikana slovenskega športa, prepričana o tem, da je pravega Roka Petroviča poznalo zelo malo ljudi.
"Tisti, ki so ga spoznavali v času smučarskega vzpona, ga niso razumeli. Še kot mama sem ga včasih le s težavo razumela. Zgolj njegovo dojemanje tekem je za marsikoga nepredstavljivo. Nikoli ga ni zanimalo, ali bo osvojil prvo, drugo ali tretje mesto. Zanimala ga je izvedba, zanimalo ga je, ali bo izpeljal zastavljeno. Tudi ko mu je na športnem področju kdaj spodletelo, je prišel do mene in dejal: 'Mamica, čudovito sem se počutil, saj sem do napake svoje delo odlično opravil.' Po drugi strani pa se je ob zmagah poglabljal v svoje nastope. Le kako naj bi ga nato ljudje, ki vedno želijo zmage, razumeli?"
Rokova linija: na smučeh in v življenju
Tudi pogovori z ljudmi, ki so se v različnih fazah življenjske poti srečevali z Rokom, potrjujejo, da statistika pove odločno premalo o smučarski izjemnosti in vsestranski nadarjenosti nekdanjega asa jugoslovanskega ter slovenskega alpskega smučanja. "Rok je bil fenomen, ne le kot športnik, temveč tudi kot človek. Bil je nekaj posebnega. Takšni ljudje se ne rodijo vsak dan. Imel je svojo linijo, tako na smučeh kot tudi v življenju," nam je ob pogovoru ob 20. obletnici smrti dejal nekdanji trener ter vodja smučarskih reprezentanc Tone Vogrinec, ki ob razmišljanju o Roku izpostavlja vlogo očeta Krešimirja.
"Skupaj sta že v mlajših kategorijah načrtovala profesionalno kariero. Oče res ni bil smučar, zato se v tehniko ni spuščal, močan pa je bil na drugih področjih. Številni smučarski strokovnjaki njegovih metod niso odobravali, sam pa sem vselej trdil, da je treba sprejemati ljudi, ki lahko pripomorejo k napredku," pravi alfa in omega slovenskega smučanja, ki se še danes živo spominja Rokovih zvezdniških trenutkov.
Od nepremagljivosti do …
"V svoji sanjski sezoni je bil praktično nepremagljiv. Nato pa … Pregorel je. Ni imel dovolj energije, da bi z enakim tempom in osebnim vložkom ter podobno zagnanostjo nadaljeval. Spominjam se treningov, na katerih so drugi tekmovalci že dvakrat prevozili progo, ko si je Rok še vedno zapenjal čevlje, si popravljal ščitnike … Zreduciral je število intenzivnih ur na treningu. Verjetno je tudi zaradi tega hitro odnehal. Tudi pri tem se je kazala njegova posebnost, njegova drugačnost. Da, bil je drugačen. Morda tudi zaradi tega z reprezentančnimi sotekmovalci ni tkal posebej tesnih prijateljskih vezi. Ko so si na primer drugi fantje po treningu privoščili igro nogometa, se je sam raje sprehajal," je del svoje zakladnice spominov povzel Vogrinec.
Rok (četrti z leve) med služenjem vojaškega roka
"Vlado, tu imaš ključe, pelji Roka na sneg!"
Še pred Vogrincem pa je Roka spoznal Vlado Makuc, smučarski strokovnjak, ki je sicer deloval tudi na najvišji ravni, največ izkušenj pa si je pridobil ob delu z mladimi. Petroviča je spoznal pri Novinarju. "Izstopal je. Navduševanja vredna sta bila predvsem njegova zrelost in občutek za delo. Tu je pomembno vlogo odigral oče, ki je prevzel patronat nad njegovim smučarskim udejstvovanjem. Ocenjeval je, da zgolj običajen program za Roka ni dovolj, zato mu je omogočil dodatne treninge. Sam sem ga tako večkrat vodil na individualne treninge. Krešo je prišel do mene, mi vrgel ključe svojega avtomobila in prosil, naj Roka peljem na sneg. Pristop je bil torej temeljni kamen Petrovičeve uspešnosti. Vse za uspeh. To je bilo njegovo vodilo, zato je o samem smučanju razmišljal bistveno več kot drugi," se sredine sedemdesetih let preteklega stoletja spominja Makuc, eden od prvih strokovnjakov, ki so delali z bodočim šampionom. Tedaj so z Rokom sodelovali še Andrej Horvat, Dušan Kerševan, Milan Bernik in Jože Šparovec.
Junaka "planinskega čaja": Rok Petrovič in Bojan Križaj
Športu bi lahko še veliko dal
"Res je, da je bil vselej pripravljen delati več od drugih, a Rokova drugačnost, o kateri se je govorilo v medijih, je do izraza prišla šele ob preboju med najboljše," pa o Petroviču razmišlja nekdanji tekmovalec Klemen Bergant, ki se je z njim sprva srečeval na otroških tekmah, nato sta bila dolga leta reprezentančna sotekmovalca, skupaj pa sta služila tudi vojaški rok pri JLA.
"Vedno je razmišljal s svojo glavo, a znal prisluhniti strokovnjakom. V tistih časih se je pri nas res dobro delalo, za kar so zaslužni Filip Gartner, Tone Vogrinec, Jože Šparovec … Rok je to znal izkoristiti. Žal te izjemnosti ni unovčeval več zaporednih let, verjetno tudi zaradi težav s hrbtom. Po sanjski sezoni je namreč delal občutno manj. Spominjam se poletnih priprav v Kranjski Gori. Vsi po vrsti smo garali, on pa je vzel plavutke in se pripravljal v bazenu. Verjetno je kmalu tudi sam uvidel, da ob zdravstvenih težavah ne bo sposoben držati koraka z najboljšimi, zato se je raje posvetil študiju," pravi aktualni trener moške ekipe za tehnični disciplini.
Dražen Petrović je umrl zgolj nekaj mesecev pred Rokom.
"Izkazalo se je, da je tudi na študijskem področju zelo nadarjen. Prepričan sem o tem, da bi našemu športu še zelo veliko dal, če ga ne bi zaustavila smrt," pripoveduje Bergant, ki se dobro spominja tudi zadnjega srečanja z nekdanjim sotekmovalcem. Dobre tri mesece pred Rokovo potapljaško nesrečo na Korčuli je namreč v prometni nesreči umrl hrvaški košarkarski virtuoz Dražen Petrović. "Izjemno ga je spoštoval. Ko je umrl, sva se srečala v Ljubljani. Ni mogel verjeti. Kruta usoda je želela, da se je sam poslovil le malo zatem," za konec doda Bergant.
2