Druga kariera
Nedelja, 19. 8. 2018, 14.02
6 let, 3 mesece
DRUGA KARIERA (68.) - GREGA ŽEMLJA
Ko se je srečal z Marijo Šarapovo, je ta pogledala samo v tla
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,18
2
"Opažam, da fantje niso pripravljeni trenirati oziroma toliko časa preživeti na igriščih, kot smo mi," nam je v intervjuju povedal nekdanji teniški igralec, danes pa trener Grega Žemlja. Ta nam je zaupal zanimivo anekdoto z Marijo Šarapovo, eno najbolj znanih teniških igralk in športnic na svetu.
Tako je čutil in tako se je odločil.
Grega, pred nekaj dnevi je minilo natanko leto dni, ko ste se poslovili od profesionalne teniške kariere. Vam je bilo v tem času za to potezo kdaj žal ali še danes menite, da ste se pravilno odločili?
Na to sploh ne gledam tako ali je bila to prava odločitev ali ne. Jaz sem se enostavno tako počutil in še danes stojim za tem. Prav tako ne igram kakršnihkoli ligaških tekmovanj ali kaj podobnega. Vem, da sem v tekmovalnem smislu zaključil. To, kar trenutno delam, me veseli in mi daje veliko izzivov. Zadovoljen sem s tem, kar delam.
Pa vas vseeno kdaj zasrbijo prsti, da bi stopili na igrišče in odigrali dvoboj, ko si ogledate kakšen dober dvoboj?
Mogoče me spominjajo na določeno obdobje. Je pa res, da veliko časa prebijem na igrišču. Z Blažem (Rolo, op. p.) narediva veliko skupnih treningov in to mi zdaj povsem ustreza.
Še danes veliko časa preživi na igrišču.
Ko sva lani govorila, ste dejali, da ste imel počasi že dovolj potovanj. Vendarle bi vas vprašal, kaj najbolj pogrešate od tistih časov, ko ste še aktivno igrali?
Pravzaprav z Blažem Rolo še vedno veliko potujem. Dogovorili smo se za takšen sistem, ki vsem odgovarja. Načeloma je bilo vseh zgodb in spominov na pretek. Da bi izpostavil eno stvar, je enostavno nemogoče. Bilo je veliko pripetljajev s treningov in turnirjev …
Kaj pa ta tekmovalni adrenalin. Morda to kaj pogrešate?
Navsezadnje ga je dovolj tudi na tribuni. Dejansko pa tekmovalnega naboja ne pogrešam, daleč od tega. Mislim, da sem ga kar nekaj deležen kot podpornik tistega, ki ga spremljam.
Grega, v Sloveniji še vedno držite najvišjo uvrstitev na lestvici ATP (43. mesto) oziroma je vaše mesto izenačil Aljaž Bedene. To je v tenisu res velik uspeh. Zdaj, ko na to gledate z drugega zornega kota, vam to še več pomeni?
V tistem času se na to nisem kaj dosti oziral. Vsakokrat, ko dosežeš eno uvrstitev, si potem želiš iti še stopničko višje. Zavedam se, da je bila to vrhunska uvrstitev, ampak mislim, da je bilo še kar nekaj prostora za še višjo uvrstitev.
Dvoboj, ki si ga bo za vedno zapomnil, je, ko je v Wimbledonu premagal Grigorja Dimitrova.
Kateri dvoboj vam je ostal najbolj v spominu? Je bila to morda zmaga nad Tipsarevićem na Dunaju ali Dimitrovim v Wimbledonu?
Če gledam kot turnir, mi bo zagotovo najbolj ostal v spominu turnir na Dunaju (Grega se je uvrstil v finale, op. p.). To je bil dosežek, ki se ga bom vedno spominjal. Tam se verjetno igral svoj najboljši tenis. Če bi se osredotočil na dvoboj, pa bi izpostavil dvoboj z Dimitrovim, ki je bil res nekaj posebnega, saj sem zmago dosegel na največjem turnirju, ki je na koledarju turneje.
Dvoboj z Dimitrovim je spremljala tudi Marija Šarapova, takrat njegovo dekle. Kako se je spominjate s tistega dvoboja,
Marija Šarapova je šla samo mimo njega.
vam je čestitala?
Kakor se spominjam, je bilo veliko čestitk, ampak ko sem šel mimo nje oziroma ko sva se srečala, je pogledala samo v tla in šla naprej. Torej kakršnekoli čestitke z njene strani ni bilo.
Ali ta trenutek v Sloveniji vidite kakšnega igralca, ki bi vas lahko nasledil?
Če gledamo mlajše generacije, potem tukaj vidim težavo. Dejansko lahko Aljaž Bedene in Blaž Rola posežeta po vrhunskih rezultatih, medtem ko pri mlajših generacijah za zdaj še ne vidim igralcev, ki bi bili sposobni takšnih uvrstitev. Za ženski tenis pa lahko rečem, da nas čaka zelo zanimivo obdobje.
Že takoj po končani karieri ste rekli, da boste zagotovo ostali povezani s tenisom. To obljubo ste držali, saj imate zdaj svojo akademijo. Koliko varovancev imate?
Imamo sedem fantov, ki so stari od 17 do 18 let. So zelo v redu ekipa in mislim, da so drug drugemu dobra konkurenca in si na ta način pomagajo. To se mi zdi, da je pravi recept, da morda enemu, dvema ali trem uspe preboj. Z našo akademijo se trudimo, da jim čim bolj pomagamo in da se izboljšajo. Nenazadnje imajo fantje kaj za pokazati. Z dobrim delom in sistemom treninga, ki ga je imela moja generacija, bi nas lahko presenetili in navduševali. Fantje so še relativno mladi, treba bo še veliko stvari narediti in veliko stvari se mora poklopiti, da bo stvar takšna, kot si želimo.
S svojo trenersko ekipo verjame, da lahko veliko pripomorejo k razvoju slovenskega tenisa.
Kje ste dobili idejo za akademijo in ta način dela. Verjetno imate z akademijo dolgoročne načrte?
Da, seveda. To so izkušnje iz mojih trenažnih procesov in z akademij, ki sem jih obiskoval, ter iz vrhunskega tenisa. Verjamem, da je to pravi način. Tudi ekipa trenerjev, ki smo se zbrali, točno vemo, zakaj gre, in verjamemo v ta način dela. Verjamemo, da je to prava pot za akademijo in da se v prihodnosti razširi in še izboljša.
Kakšno je zanimanje za vašo akademijo? So zapolnjena vsa mesta ali še vedno sprejemate mlade teniške igralce?
Vedno smo odprti za preostale igralce. Delamo na dolgi rok, vendar imamo težave z zmogljivostjo igrišč in smo za zdaj s tem nekoliko omejeni. Iščemo rešitve, kjer bi lahko imeli večje število igrišč in pogoje, ki bi dovoljevali razširitev igralskega in trenerskega kadra.
Pri mladih teniških igralcih pogreša več požrtvovalnosti.
Bi lahko vlekli vzporednice med mladimi teniškimi igralci in vami? So danes mladi v tenisu pripravljeni garati za rezultate?
Opažam, da fantje niso pripravljeni trenirati oziroma toliko časa preživeti na igriščih, kot smo mi. Torej dva treninga na dan in še en kondicijski trening. To je bila pri nas osnova, zdaj pa opažam, da igralcem trening predstavlja bolj stres kot pa izziv. Zagotovo je to pomanjkljivost, ki se ta trenutek najbolj izpostavlja. Želel bi si, da se fantje bolj žrtvujejo, da so bolj predani in bolj željni trenirati.
Ste tudi trener Blaža Role, trenutno drugega najboljšega slovenskega igralca. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?
Nič posebnega. Usedli smo se, vsak je povedal svoje želje in tako smo našli skupni jezik. Tudi moj nekdanji trener Žiga Janškovec je bil pri tem zelo aktiven. Moram povedati, da je Žiga tudi pri akademiji vedno zraven. Vsi smo verjeli, da je to prava pot in zdaj z Blažem že kar nekaj časa sodelujemo.
V svoji karieri ste veljali za mirnega igralca. Ste zdaj, ko ob robu igrišča spremljate svoje varovance, kaj bolj nervozni?
Še vedno določene smernice vlečem iz svojih igralnih časov. Vse težave na igrišču poskušam mirno reševati. Je pa res, da napake, ki sem jih sam delal, zdaj najbolj poudarjam. Zavedam se namreč, da sem kot tekmovalec določene stvari zanemarjal in jih zdaj toliko bolj poudarjam. S svojih napak se največ naučiš. Res je, da še nisem vajen toliko trenerskega poklica in da sem zdaj na tribunah bolj nervozen, kot sem bil kot igralec, ampak verjamem, da bom na dolgi rok bolj umirjen.
Nikoli si ni želel medijsko izpostavljati.
Zdaj verjetno niste več toliko pod drobnogledom medijev. Imate danes bolj umirjeno življenje, vam to bolj ustreza?
Kar se tega tiče, mi veliko bolj ustreza. Že kot tekmovalec sem imel vizijo, da sem čim manj izpostavljen medijskim obveznostim in da imam tako več miru. Morda sem včasih preveč ignoriral medije, ampak enostavno sem imel občutek stresa, čim sem imel te obveznosti. To je zagotovo eden od plusov, potem ko sem končal kariero.
Grega, verjetno imate zdaj več časa, da si pogledate kakšen dvoboj. Kdo vas v zadnjem obdobju najbolj navdušuje. So to morda kakšni mlajši igralci?
Čeprav prihajajo mladi igralci, sta zame Roger Federer in Rafael Nadal še vedno tista, ki nosita tenis oziroma tista, ki nas najbolj dvigujeta na noge. Še vedno sta moja najljubša predstavnika tega športa in upam, da bo še nekaj časa tako.
2