Slovenski trener, ki ga imajo v Ameriki že dolgo za svojega

Ljubljančan je povezan z odbojko, odkar pomni. Z drugimi športi se ni nikoli spogledoval, na njegovem prvem mestu je bila vedno le odbojka in ravno predanost do tega lepega športa ga je pripeljala do tja, kjer je zdaj. V Ameriko. Tudi z njo je povezan že skoraj 20 let. Že kot študent univerze BYU je blestel kot igralec in leta 2001 osvojil naslov prvaka NCAA. Diplomiral je dve leti kasneje, nato pa še nekaj let igral kot profesionalni igralec. Kmalu je združil vlogo igralca in trenerja pri UKO Kopra, kjer je hitro pokazal svoje znanje ter leta 2011 postal slovenski državni in pokalni podprvak.

Njegov prvi klub samo v vlogi trenerja je bil Calcit, nato je odšel v ACH Volley, kmalu pa so ga zaposlili tudi kot selektorja slovenske reprezentance. Če je z oranžnimi zmaji kljub velikim finančnim težavam osvojil vse, kar se osvojiti da, bil je tudi med 12 najboljšimi ekipami v ligi prvakov, se mu pri vodenju Slovenije vsaj v rezultatskem smislu ni izšlo po željah. Na evropskem prvenstvu leta 2013 se je Slovenija poslovila že po skupinskem delu, spodletelo ji je tudi v evropski ligi, prav tako se ni uvrstila na svetovno prvenstvo.

Po odstopu s selektorskega stolčka je odšel v ZDA in začel delati na svoji nekdanji univerzi. Postal naj bi pomočnik glavnega trenerja Chrisa McGowna, a se je ta še pred Slabetovim prihodom odločil za odhod. Slabe je postal pomočnik Shawna Olmsteada in skupaj sta dvakrat postala podprvaka NCAA.

Korak naprej je naredil v začetku tega leta, ko se je na željo velikega Karcha Kiralya usedel na klop članske ženske reprezentance ZDA. Pozdravili so ga drugi sodelavci. "Luka je del mednarodne odbojke že vse življenje, kot igralec in kot trener. Njegova strast do tega športa je nekaj, kar resnično občudujem. Resnično sem vesel, da se je pridružil naši družini," je ob prihodu na klop ZDA dejal prav tako eden od pomočnikov Mike Wall.

V času igranja pri Kropi je opravljal vlogo igralca in trenerja. Foto: Vid Ponikvar

Z odbojko ste povezani, odkar pomenite.
Z odbojko sem se prvič srečal v Osnovni šoli Danile Kumar. Ko sem začel trenirati odbojko, se nisem več spogledoval s preostalimi športi.

Naš takratni profesor matematike in fizike je bil trener Marko Brumen, ki je ustvaril kar nekaj generacij odbojkarjev, kot so Šmuc, Hrast, Rop, Centa. Verjetno sem še koga pozabil.

S Kropo je pred leti šokiral slovensko odbojkarsko javnost in na koncu moral priznati premoč le bolj premožnemu ACH Volleyju. Foto: Vid Ponikvar

Podobno velja tudi z vlogo trenerja, kajne?
Tako je. Že med svojo igralsko kariero sem se izobraževal kot trener. Med igranjem odbojke na univerzi BYU v ZDA sem imel same olimpijske trenerje in igralce, ki so skupaj osvojili kar nekaj zlatih medalj na olimpijskih igrah. Prav ti trije trenerji (McGown, McCutcheon, Tanner) so me dobesedno zastrupili z mislijo o trenerski karieri.

Kdaj pa je padla odločitev, da boste postali trener?

V ZDA se je zastrupil z mislijo o trenerski karieri. Foto: Vid Ponikvar Tista dokončna odločitev, da postanem trener, je padla v času mojega delovanja v UKO Kropa.

V času Krope ste bili tako trener kot igralec. Kako ste se spopadali z dvojno vlogo?

V Kropi sem opravljal vlogo trenerja/igralca in dodatno delal še v našem ortopedskem centru Artros kot specialist rehabilitacije, kar sem po izobrazbi. Po napornem delovniku, ki je trajal osem ur ali več, sem se iz Ljubljane odpravil na trening v Kropo ali Radovljico ter vodil in treniral z ekipo Krope.

Domov sem prihajal ob 23. uri in takšen je bil ritem mojega in našega družinskega življenja vsa tri leta, ki sem jih preživel v Kropi. Ves čas sem iskal rešitve, kako se izboljšati na obeh področjih. Rezultati na obeh področjih so bili enkratni, na koncu pa je moje srce do konca osvojilo delo trenerja.

Med letoma 2008 in 2015 ste bili trener štirih različnih ekip. Kropa, Calcit, ACH in Posojilnica iz zamejskega Doba. Najbrž je bilo povsod po svoje lepo, a tudi težko. Kako se spominjate delovanja v teh klubih?
Na vseh sedem trenerskih let, ki sem jih preživel v Sloveniji, imam izredno lepe spomine in enkratne izkušnje. Vsaka od mojih postaj je imela nekaj težkih, v glavnem pa veliko lepih trenutkov. Veliko več je bilo zmag kot porazov, obdan sem bil z več prijetnimi kot neprijetnimi ljudi. Slovenijo sem zapustil z neprecenljivimi izkušnjami ter s šestimi domačimi in mednarodnimi naslovi prvaka, kar je bila enkratna popotnica za mojo prihodnost.

Kmalu po začetku trenerske poti se je znašel tako na klopi Slovenije kot najboljšega slovenskega moškega odbojkarskega kolektiva, ACH Volleyja. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Leta 2013 ste postali tudi slovenski selektor, a rezultati niso bili takšni, kot je pričakovala javnost, ne nazadnje pa tudi sami.
Naj najprej razložim in malce obudim spomin. V letih, ki sem jih preživel na klopi moške reprezentance, sem istočasno vodil slovenskega prvaka ACH Volley. Razmere v klubu so bile ti dve leti izredno težke, klub je zapadel v hude finančne težave in bili smo tik pred razpadom našega najuspešnejšega kolektiva.

Kljub temu je ekipi uspelo izoblikovati kulturo, ki se je ne bi sramoval nihče. Popolna lojalnost do svojih soigralcev, trenerjev in kluba, brez pritoževanja in z veliko sposobnostjo reševanja težavnih situacij, ki so se vrstile dan za dnem, skoraj dve leti. Le igralcem iz sezone 2013/14 in njihovemu kapetanu Andreju Flajsu se lahko ljubljanski klub zahvali, da se v Ljubljani še zmeraj igra evropska odbojka. Za mladega trenerja sta bili obe funkciji lepa nagrada za do tedaj opravljeno delo in hkrati velika odgovornost.

Kaj je šlo narobe, če sploh kaj?

"Ko poskušaš spreminjati kulturo ekipe, je izredno težko. Vsak, ki enkrat stopi na igrišče in obleče reprezentančni dres, nima več imena in priimka, saj predstavlja svojo državo. Odzivi so bili različni, kar je povsem človeško." Foto: Sportida Če nam je z ACH Volleyjem kljub vsem težavam uspelo osvojit skoraj vse, kar se je osvojiti dalo, pa je v reprezentanci manjkal tisti jeziček na tehtnici, ki bi celotno reprezentančno izkušnjo še polepšal. Imeli smo kar nekaj lepih zmag in tudi nekaj tekem, za katere bi si seveda želel, da bi se končale drugače.

Moja izkušnja je izredno pozitivna. S štabom in ekipo smo začeli reševati težave znotraj ekipe, ki so že v preteklosti težile našo reprezentanco. Do takrat se ni nihče resno lotil njihovega reševanja in o njih spregovoril.

Ko poskušaš spreminjati kulturo ekipe, je izredno težko. Vsak, ki enkrat stopi na igrišče in obleče reprezentančni dres, nima več imena in priimka, saj predstavlja svojo državo. Odzivi so bili različni, kar je povsem človeško.

Odbojkarsko je bila Slovenija zelo blizu temu, kar je pokazala kasneje z enkratno srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Takratna ekipa je mogoče s tem rezultatom presenetila odbojkarski svet, zagotovo pa ne tistih, ki so že dalj časa spremljali našo reprezentanco.

Ko ste nehali delati pri Dobu in slovenski reprezentanci, ste se z družino preselili v ZDA. Kako to, da ste se odločili za to?
Odločitev za odhod v ZDA ni bila pretirano težka. Ob tej odločitvi mi je še posebej ob strani stala moja žena Tina, tudi za najine otroke je to enkratna priložnost za spoznavanje in učenje zunaj slovenskih meja. Ponudba je prišla na moj naslov decembra 2014 in to je bil razlog za odhod s čela reprezentance mesec dni kasneje. Odločitev za odhod je bila logična, saj so take ponudbe iz ZDA za evropske trenerje izredno redke.

Kje ste dobili službo in kaj je bila vaša naloga?
Služboval sem na univerzi Brigham Young University v Utahu. Ob mojem prihodu na Brigham Young University je bil glavni trener Chris McGown, ki si me je želel v svojem štabu, a še pred začetkom sezone se je odločil oditi. Ostal sem edini trener s pogodbo.

Univerza je poskušala spremeniti status mojega delovnega vizuma iz pomočnika trenerja v glavnega trenerja, vendar so imigracijski zakoni v ZDA tako strogi, da bi moral zapustiti ZDA in skupaj z univerzo ponovno začeti postopek pridobivanja vizuma za delo glavnega trenerja. To lahko traja tudi leto dni ali več.

Slovensko moško odbojkarsko reprezentanco je v začetku leta 2015 zapustil iz osebnih razlogov. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Do pridobitve statusa stalnega prebivalca ZDA (zelena karta) sem lahko deloval samo pri že prej omenjenem delodajalcu. Avgusta 2017 je naša družina prejela ta dragocen dokument in s tem popolno svobodo pri zaposlovanju v ZDA. V treh izredno uspešnih sezonah sem opravljal delo pomočnika trenerja.

Odgovoren sem bil predvsem za razvoj igralskega kadra, priprave odbojkarskega trenažnega procesa in priprave na nasprotnika. Poleg teh nalog je imel vsak član trenerskega štaba tudi ogromno preostalih zadolžitev, ki se dotikajo analiz in raziskav, skavtinga igralcev … Ekipa se je v zadnjih treh sezonah trikrat uvrstila na zaključni turnir četverice in dvakrat osvojila naslov ameriškega podprvaka.

V začetku tega leta je prišla informacija, da boste v ženski članski ameriški reprezentanci prvi pomočnik selektorja Karcha Kiralya. Kako ste sklenili ta vsaj za slovensko javnost nepričakovan dogovor?
Hitro po pridobitvi prej omenjene zelene karte se je oglasil Karch Kiraly. Kar nekaj let zapored sem poleti redno zahajal v dvorano ameriške moške in ženske reprezentance, kjer sem si ustvaril veliko poznanstev. Pomagalo je tudi to, da sem pred leti igral v ZDA. Dogovor smo sklenili hitro, saj se najini filozofiji ter pogleda na odbojko in življenje izredno prepletata in dopolnjujeta.

Zdaj na klopi ženske ameriške reprezentance sodeluje s slovitim Karchem Kiralyjem. Foto: USAVolleyball

Američan je eden najboljših odbojkarjev vseh časov. Edini, ki ima zlato kolajno na olimpijskih igrah tako na mivki kot v dvorani. Odličja na najvišji ravni zdaj osvaja tudi kot trener. Kaj lahko poveste o njem?
Tako je, poleg omenjenih medalj ima Karch tudi kot trener že srebro olimpijsko odličje iz Londona 2012 in bron iz Ria 2016, tako da mu resnično manjka samo še trenerska zlata olimpijska medalja.

Je izredno skromen človek in minimalist v pravem pomenu besede. Izredno iskren, enkraten govorec in neverjeten garač. Malo za šalo, malo za res - večkrat sva že oba prejela grožnje njegove in moje žena o ločitvi, če se ne prikaževa doma po 13-14 urah, ki jih preživiva v dvorani in pisarni skoraj vsak dan v tednu. Kamorkoli po svetu se odpravi naša ekipa, Karch izzove ogromno zanimanja medijev in navijačev.

Ob izredno natrpanem urniku in veliki utrujenosti nikoli ne odkloni intervjuja ali selfija s svojimi navijači. Nikoli se ne pritoži, ker je pred nami dolga in naporna pot, ker špageti v hotelu niso skuhani al dente, ker se zgodi nekaj nepredvidljivega. S svojim obnašanjem je najboljši mogoč vzor. Zaveda se svojih šibkosti in jih vsak dan poskuša odpravljati. Ne boji se sprejeti kritik svojih sodelavcev.

Slabe o Kiralyju: "Je izredno skromen človek in minimalist v pravem pomenu besede. Izredno iskren, enkraten govorec in neverjeten garač." Foto: USAVolleyball

Kako so vas sprejeli? Ste imeli kdaj občutek, da vas ne jemljejo resno, ker niste Američan?

Američane zanima samo kakovost. Že dolgo je od takrat, ko so name ameriški odbojkarski kolegi gledali kot na tujca. Po končanem študiju leta 2003 sem vse tja do leta 2012, ko sem prevzel slovensko moško reprezentanco, poletne počitnice s svojo družino zamenjal za odhode v ZDA, kjer sem preživel dva meseca, se učil in trdo delal.

Kaj pomeni biti pomočnik trenerja pri odbojki? Večina ljudi meni, da je to vloga, ki nima pravega pomena in ni pomembna. Kakšne naloge ima pomočnik in koliko ga v resnici glavni trener upošteva?

Pri ACH Volleyju je nekaj časa Slabetu pomagal Gašper Ribič. Foto: Vid Ponikvar Pomočnik trenerja je bil vedno eden najpomembnejših članov moje ekipe in vedno eden od tvorcev uspeha. Pomočnik je tvoj svetovalec, nekdo, ki mu lahko kadarkoli zaupaš, nekdo, ki te opominja in ti pomaga, da se držiš začrtane poti. To je oseba, ki ti pomaga graditi odnose z ekipo, in strokovnjak, ki je izredno pomemben v procesu treninga.

Pomočnik trenerja ima zadolžitve pri taktični pripravi na nasprotnika. Moji pomočniki so bili poleg razvoja igralcev večinoma odgovorni za pripravo na nasprotnikovo obrambo, torej taktično izvedbo našega napada.

Sam sem bil največkrat, prav tako zdaj v reprezentanci ZDA, odgovoren za taktično pripravo našega bloka in obrambe, torej to, kako ustaviti nasprotnikov napad. V reprezentanci ZDA imam popolno zaupanje Kiralya pri oblikovanju našega sistema bloka in obrambe.

Tudi med tekmami je moja naloga, da ekipi posredujem vse potrebne informacije za organizacijo našega bloka in obrambe ter vse morebitne potrebne spremembe. Ne predstavljam si svojega dela brez fenomenalnih pomočnikov. Vedno si poskušam pridobiti pomočnika, od katerega lahko črpam veliko znanja.

Po letu 2015 so ZDA spet osvojile World Grand Prix, zdaj se to tekmovanje imenuje liga narodov in je tako močno kot svetovno prvenstvo ali olimpijske igre. Se strinjate?
Odbojkarska liga narodov je zagotovo eno najbolj kakovostnih tekmovanj, še posebej v tej novi izvedbi, kjer se vseh 16 ekip pomeri med seboj. V preteklosti je bilo tekmovanje krajše in dogajalo se je, da sta se dve reprezentanci pomerili več kot enkrat v treh tednih. Celotna zadeva je bila veliko bolj delegirana.

Vsaj v ženski konkurenci so med 16 ekipami res tiste najboljše, mogoče z izjemo Kube, ki zaradi prebega svojih igralk ne zmore sestaviti kakovostne ekipe. Je pa verjetno še kakšna druga reprezentanca, na primer Bolgarija, ki bi prav gotovo lahko nastopala v tem tekmovanju, vendar bi se verjetno stežka kosala z najboljšimi petimi ali šestimi ekipami sveta. 

ZDA je pred tedni osvojila tudi ligo narodov, tekmovanje, ki se lahko po moči v ženski konkurenci primerja s svetovnim prvenstvom in olimpijskimi igrami. Foto: FIVB

Kaj pa pri moških?
Tega ne morem trditi za moško konkurenco, kjer manjkajo predvsem Slovenci in verjetno še kakšna reprezentanca. Svetovna odbojkarska zveza (FIVB) je izredno samosvoja in arogantna organizacija. Zanimajo jo izključno njeni interesi, za interese in dobrobit tistih, ki si svoje prigarajo na igrišču in ob njem, jih ne zanima.

Ves odbojkarski svet ve, da ne gre za organizacijo, ki bi delovala v dobro odbojke in za razvoj te športne panoge. Gre najprej za finančno ustanovo, v kateri se dogaja ogromno nepravilnosti, šele potem za krovno organizacijo, ki poskuša zastopati našo športno panogo.

Kritičen do FIVB: "Svetovna odbojkarska zveza (FIVB) je izredno samosvoja in arogantna organizacija. Zanimajo jo izključno njeni interesi, za interese in dobrobit tistih, ki si svoje prigarajo na igrišču in ob njem, jih ne zanima." Foto: Urban Urbanc/Sportida

Da je res tako, dokazuje tudi primer Slovenije, ki so ji na grd način zaprli vrata v to tekmovanje. Na žalost je slovenska moška reprezentanca ena izmed tistih, ki je to občutila na lastni koži. Na to temo je bilo v Sloveniji že ogromno napisanega in povedanega. Izgubljenega se ne da povrniti. Treba je upati na najboljše in delati naprej, pisati svojo zgodbo.

Reprezentanca in Odbojkarska zveza Slovenije (OZS) morata na vsak način svoje moči usmeriti tja, kjer lahko najbolj vplivata na svojo prihodnost. Biti vzor mladim odbojkarjem in zmagovati na čim več odbojkarskih tekmah. Priložnosti za to bo veliko, že na septembrskem svetovnem prvenstvu.

Trenerski poklic v Sloveniji ali v ZDA?

"Moje poslanstvo je biti učitelj tega prelepega športa ter biti čim boljši oče, mož in prijatelj." Foto: Vid Ponikvar Težko vprašanje. Razlike so velike, vendar gre na koncu le za odbojko. Tudi odbojka v Ameriki ima svoje težave in minuse, vendar ob tem kopico ljudi, ki poskušajo te težave, kljub drugačnim filozofijam, skupaj odpravljati. Podpora trenerjem in razumevanje trenerskega dela sta v stroki in vodstvih velika. Pogoji za delo in razvoj v trenerski stroki so enkratni.

Večino svoje trenerske poti ste vodili moške, zdaj imate opravka z ženskami. Večina, ki je to poskusila, pravi, da je to kot noč in dan. Ste tudi vi vse skupaj dojeli, kot da gre za dva različna športa?
S fiziološkega vidika določene razlike obstajajo. Z vidika kognitivnega učenja, dojemanja, procesiranja informacij ter izvedbe taktičnih in tehničnih elementov razlik ni. Ženske treniramo popolnoma enako kot moške, saj to od nas zahteva najvišji rang tekmovanj, v katerih je cilj osvajati zlate medalje.

Dekleta dojemajo nekatere dogodke in medsebojne odnose veliko bolj čustveno in osebno kot fantje, zaradi česar je komunikacija malce drugačna, kljub temu pa so zahteve in pričakovanja popolnoma enaka.

Ne glede na spol so si vsi elitni športniki zelo podobni, tudi po čustveni plati, čeprav so se v času svojih športnih začetkov verjetno čustveno razlikovali. Vrhunskost v elitnem športu ne pozna razlik v spolu in prav tako do vrhunskosti ni prav veliko različnih poti. Do uspeha te ne pripelje dvigalo, ampak tja prideš samo po stopnicah.

Po odhodu v ZDA ste izgubili stik s Slovenijo, o vas se v nasprotju s časom pred tem ni kaj dosti pisalo.
Sem izredno zaposlen, tako da časa za spremljanje tekočega dogajanja v Sloveniji nimam. Medijev večinoma ne spremljam. Kaj se je, se in se bo pisalo o meni, me res ni nikoli zanimalo.

To, kar o moji ekipi, mojem delu, meni in moji družini menijo in pišejo mediji, ni nekaj, kar bi mi pomagalo in vplivalo na moje odločitve, moje življenje in življenje moje družine. Moje poslanstvo je biti učitelj tega prelepega športa ter biti čim boljši oče, mož in prijatelj. Več medijske izpostavljenosti je trenutno v ZDA, kar je posledica tega, da tukaj uspešno delujem.

Za zdaj je njegova prihodnost klop ZDA ter cilj osvojiti olimpijsko odličje. Foto: Vid Ponikvar

Ambicije za naprej? Boste ostali v ZDA, imate namen še kdaj priti v Slovenijo ali vsaj Evropo?
Za zdaj so ambicije povezane z ZDA in njihovo olimpijsko reprezentanco. Upam, da se kvalificiramo na olimpijske igre v Tokiu in tam osvojimo medaljo. Po končanih igrah bom razmišljal dalje. Lepih ponudb v ZDA je kar nekaj, kot že rečeno, pa gremo naprej po olimpijsko medaljo.