Nedelja, 6. 5. 2018, 4.02
5 let, 11 mesecev
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
Tragična usoda bohinjskega olimpijskega junaka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,35
Če bi razpihali prah z vseh slovenskih olimpijskih kolajn, bi prišli tudi do zgodbe Antona Maleja, ki je pred 90 leti v Amsterdamu v družbi Leona Štuklja osvojil ekipno bronasto odličje, dve leti pozneje pa umrl v tragični nesreči na mednarodnem tekmovanju v Luksemburgu.
Pred tremi meseci in pol je v 103. letu starosti v Pavii umrla nekdanja italijanska telovadka Clara Maragoni. Ni dočakala devetdesete obletnice olimpijskih iger, ki jih je leta 1928 gostil Amsterdam. V zadnjih letih je bila najstarejša udeleženka amsterdamskih iger, na katerih je nastopala z vsega dvanajstimi leti in bila celo članica srebrne italijanske ekipe.
To so bile igre, na katerih so bili z naskokom najuspešnejši Američani. Najboljši posameznik je bil švicarski telovadec Georges Miez. Igre sta zaznamovala tudi znameniti finski tekač Paavo Nurmi, ki je z deveto zlato kolajno dopolnil zbirko s predhodnih dveh iger, in dvakrat zlati plavalec Johnny Waissmüller, ki je pozneje kot Tarzan zaslovel še na filmskih platnih.
Na igrah, na katerih so prvič uvedli protokol s prižiganjem olimpijskega ognja na osrednjem štadionu, Grkom pa so prvič namenili vlogo prve države ob slovesnem mimohodu udeležencev, je pečat pustila tudi devetčlanska slovenska odprava, zbrana pod jugoslovansko zastavo. Ob kolesarju Josipu Šolarju in nogometašu Maksu Mihelčiču so imeli glavno vlogo telovadci, zbrani okrog tedaj 30-letnega Leona Štuklja.
Telovadna vrsta iz leta 1928 (Tone Malej - četrti z leve)
Prva ekipna kolajna
Za Štuklja so bile to druge od skupno treh iger, na katerih je nastopil. Kot posameznik je zlatima kolajnama iz Pariza 1924, kjer je bil najboljši v mnogoboju in na drogu, dodal še nizozemsko zlato na krogih ter bron v mnogoboju. Z drugim mestom na bradlji je navdušil še Jože Primožič, medtem ko je bil Stane Derganc tretji v preskoku.
Gimnastična zasedba je ob tem poskrbela še za prvo ekipno kolajno na olimpijskih igrah. Bila je bronaste barve, zanjo pa so se poleg omenjene trojice znojili še Anton Malej, Janez Porenta, Edvard Antosiewicz, Boris Gregorka in Hrvat Dragutin Ciotti.
Kot v knjigi Frančka Jauka Prvih 100 let opisuje Štukelj, so za uspeh telovadci izvedeli šele nekaj ur po opravljenem delu. V stanovanju, v katerem so tedaj živeli, jih je o končnih rezultatih obvestil hrvaški novinar Hrvoje Macanoić. Tudi odličja so prejeli naknadno, prek generalnega konzulata, saj so zaradi varčevanja Nizozemsko zapustili še pred slovesno podelitvijo.
Anton Malej (1907-1930)
Tragedija v Luksemburgu
Med člani bronaste ekipe iz Amsterdama je bil nato najbolj krute usode deležen Anton Malej. Dve leti po zanj prvih in tudi zadnjih igrah ga je legendarni vodja slovenskih telovadcev Viktor Murnik uvrstil tudi med potnike na mednarodno tekmo v Luksemburg, ki danes šteje kot svetovno prvenstvo. Za tedaj komaj 23-letnega Bohinjca iz Savice, zaselka med Bohinjsko Bistrico in Ribčevim Lazom, je bilo to naposled tudi zadnje tekmovanje.
Zanj je bil usodna vaja na krogih. Po prepričljivem nastopu je pri predzadnji prvini, pri tako imenovanem izvinu, v trenutku izgubil stik s krogoma, tako da je z vso silo padel na zelo nekakovostne blazine. Pristal je na vratu in negibno obležal. Prvi je do njega pritekel prav Leon Štukelj, ki je, zanimivo, dopoldne padel z droga in se lažje poškodoval.
"V pokleku in oprt na obe roki sem se sklonil k njegovemu obrazu in ga najprej vprašal, ali čuti noge. Nekaj trenutkov je bil čisto zmeden, zapiral in odpiral je oči, končno pa je obstal z odprtimi očmi in mi zrl v obraz. Takrat se je zavedal in mi na ponovno vprašanje, ali čuti noge, odkimal," se stresnih trenutkov v že omenjeni Jaukovi knjigi spominja Štukelj, ki je nato le nemo opazoval, kako so sotekmovalca odpeljali v bolnišnico. Poškodba tilnika je bila prehuda. Naslednji dan, 15. 7. 1930, je umrl.
Poslednje slovo
"Namesto v bolniško sobo smo po mračnih hodnikih v spremstvu sestre s solzami v očeh hiteli v mrtvašnico. Tam je ležal na mrtvaškem odru v sokolskem kroju, spokojen in z rahlim nasmeškom na obrazu, tak, kot smo ga bili vajeni videvati," je spomine strnjeval Leon Štukelj, ki je bil nato skupaj z Miho Osvaldom zadolžen, da Malejevo krsto z vlakom pospremi do Ljubljane.
Po prihodu v Ljubljano so krsto sprva prepeljali do sokolske dvorane Tabor, kjer ga je pokropilo več tisoč ljudi, nato pa ob špalirju nepreglednih množic prek ljubljanskih ulic na poslednjo pot proti Bohinjski Bistrici. Tam je nekdaj odlični telovadec tudi pokopan, na kar opozarja tudi doprsni kip.
Dvorana Tabor - športna baza Antona Maleja.
Iz razpoložljivih arhivskih virov so razvidni tudi jasni pomisleki glede sporne organiziranosti tekmovanja v Luksemburgu. Organizatorjem jo je namreč zagodlo vreme, saj so morali tekmovanja zaradi močnega dežja seliti v dvorano. Ta naj bi bila slabo opremljena, predvsem pa temačna in z zadušljivim zrakom. Najnevarnejše pa so bile zgolj provizorične blazine, narejene iz kokosovih vlaken. Pravega blaženja ob pristankih ali padcih zatorej ni bilo.
Sokol s strtimi krili
"Mirno naj spi junak, večno spanje v senci gorskih velikanov v naši rodni zemlji," so 22. 7. 1930 zapisali v Jutru, že pred tem, ob poročilu o prevozu pokojnika, pa: "Vrnili so se v domovino naši zmagoviti tekmovalci, vrnil se je tudi on – Sokol s strtimi krili."
Kdo je bil Tone Malej?
Kot peti otrok Janeza, ki se je preživljal kot hlapec in rejec koz, in Marije Malej se je Tone rodil 16. 1. 1907. Osnovno šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, leta 1922 pa se je preselil v Ljubljano, kjer naj bi se izučil za dežnikarja.
Vpisal se je tudi med Sokole in hitro pokazal precejšnjo nadarjenost. Izkazal se je predvsem na drogu in krogih.
Nastopal je na jugoslovanskih in mednarodnih tekmovanjih, največjih uspeh pa dosegel na že omenjenih olimpijskih igrah v Amsterdamu. Tam je ob osvojeni kolajni zasedel še 25. mesto v mnogoboju, izkazal pa se je z 12. najboljšo vajo na bradlji in na konju z ročaju ter 13. na krogih.
Veliko si je kljub mladosti lahko obetal tudi pred tekmovanjem v Luksemburgu, pred katerim je s sotekmovalci nastopil na javnem nastopu v ljubljanskem Tivoliju.
Po njem je danes med drugim poimenovana ulica v Ljubljani na Kodeljevem, Športno društvo Tabor, kjer je še kot najstnik zajadral v telovadne vode, pa vsako leto v spomin nanj pripravi Malejev memorial. Letos bo na sporedu že 48.
