Srečko Katanec: Španci so ''viseli'' kar na nekaj tekmah

Eden najboljših nogometašev vseh časov, ki so se rodili na sončni strani Alp, je odmevno kariero nadaljeval tudi v trenerski vlogi. Majhno Slovenijo je popeljal tako na evropsko kot svetovno prvenstvo. Na obeh največjih tekmovanjih je nastopil že kot igralec, a je takrat na dresu nosil jugoslovanski grb. V vročih poletnih dneh, ko se je ubadal z zdravstvenimi težavami, s katerimi je moral pozabiti tudi na drugo športno ljubezen, igranje tenisa, je redno spremljal igre na evropskem prvenstvu. Španija ga je navdušila le v finalu, presenetil ga je izbor najboljšega igralca, spregovoril je tudi o tem, kaj ga moti pri prepoznavnem španskem slogu, ki se ga je oprijelo ime ''tika-taka''. Kaj je povedal ''Srečko Nazionale''?

Že kaj pogrešate večerni ritem tekem, ki so nogometno javnost razvajale od 8. junija do 1. julija in poskrbele za rojstvo neštetih zgodb o zmagah, porazih, veselju, razočaranju, junakih in osmoljencih? Ne, nikakor. Ničesar ne pogrešam, saj je bilo preveč vsega. In ko bo leta 2016 na delu 24 ekip, bo še bolj nasičeno. Moj poklic je sicer tak, da ne spremljam samo evropsko prvenstvo, pač pa tudi druge tekme, a moram priznati, da si, po pravici povedano, na Euru niti nisem ogledal vseh tekem.

Katera pa se vam je najbolj vtisnila v spomin? Naj pomislim … (dolg premor). Raje bom povedal takole. Euro ni ponudil nobenih novih presežkov. Splošno gledano nismo dobili kakšnega novega zvezdnika ali pa mladega igralca, ki bi opozoril nase. Nisem pozabil niti na Maria Balotellija, ki pa je odigral le eno dobro tekmo. To pa še ni to. Kar pa se tiče finala, ga je Španija zasluženo dobila, je bil pa način, na kakršnega je prišla do njega, drugačen od tistega, ki bi ga od nje pričakovali. V finalu je Španija definitivno pokazala, da je najboljša, na veliko tekmah pred njim pa ni bila prava. Tistim reprezentancam, ki so igrale proti njej, je lahko žal, da niso izkoristili njenih dnevnih slabosti.

Zakaj Španija pred finalom ni zaigrala tako prepričljivo in že prej, če odštejemo tekmo z Irsko, dosegala višjih zmag? Španci po vseh pokazateljih na večini tekem niso razkrili vseh potencialov, niti niso delovali sveže. Igrali so brez klasičnega napadalca, na roko pa so jim šle tudi nekatere okoliščine, npr. nedosojene 11-metrovke. Če na taki ravni odločajo malenkosti, si Španija tekem, na katerih se je spogledovala z rezultatom 0:0, ne bi smela dovoliti. Nikakor si ne bi smela dopustiti, da so tekmice prihajale do stoodstotnih priložnosti. Denimo takšne, kot jo je imel Hrvat Ivan Rakitić.

Dejali ste, da prvenstvo ni ponudilo novih presežnikov. Vas je v določenem smislu celo razočaralo? Da bi bilo prvenstvo razočaranje, to ne bi dejal, vseeno pa po drugi strani na njem tudi ni bilo nič posebnega. Veliko tekem je bilo odigranih v drugačnem ritmu, kot bi ga od igralcev, ki so nastopali, pričakoval. V finalu smo imeli srečo, da so Italijani odigrali na njim neobičajen način in se spustili v odprto borbo s Španci. Razlika med prvo tekmo v Gdansku in finalom v Kijevu je bila ogromna. Že v postavitvi Italijanov, ki so na prvenstvo prišli po visokem porazu na prijateljski tekmi z Rusijo. V principu jih je bilo po 0:3 tudi strah. Bili so zaprti, ozki med linijami, prav zaradi tega pa so se proti Špancem zvlekli. Španija je pokazala, da v primeru, če je bil tekmec zadaj zgoščen in med linijami ni bilo prostora, niso imeli primernih igralcev, ki bi lahko v takšnih okoliščinah naredili veliko. Denimo z dvoboji ena na ena. Niti Iniesta, Xavi, Silva … Nobeden ni bil tak. Na tekmah pred finalom so se zvlekli zaradi tega, ker so iz manjšega števila priložnosti vendarle dosegali zadetke. Je bilo pa podobno kot v finalu tudi na tekmi med Rusijo in Češko. Tudi tam je bilo veliko zadetkov. Zakaj? Če se poženeš v odprt boj, ki ga nisi sposoben in se ekipa razvleče v 70 metrov, takrat lahko hitro prejmeš tri ali pa štiri zadetke. To se je pokazalo tudi na finalni tekmi.

Italija je spet potrdila tezo, da dosega najboljše rezultate takrat, ko navijači od nje najmanj pričakujejo. Ste pričakovali, da se bodo ''azzurri'' prebili tako visoko? Ne. Italijani so zame izjemno veliko presenečenje, da so sploh prilezli do finala. Imeli so milijon težav. Antonio Cassano je bil denimo še ne tako dolgo nazaj operiran na srcu, nato pa standarden igralec reprezentance, ki je igrala v finalu. To je čudno. Na prvi tekmi s Španijo so Italijani postavili Danieleja de Rossija kot prostega branilca, Emanueleja Giaccherinija na levo stran, drugi pa so stopili nazaj in skrčili prostor. Španci takrat niso prišli do izraza. Ko pa so Italijani v finalu postavili štiri branilce v vrsto, je bila druga zgodba. "Špici" (Cassano in Balotelli, op. p.) nista delali dovolj v fazi obrambe, se nista vračala nazaj, ni pa bilo tudi Pirla, ki je sicer odličen nogometaš, a le takrat, ko ima žogo. V fazi branjenja ne predstavlja nič posebnega. Italijanski branilci so bili v finalu postavljeni tako, kot da bi bili na strelišču. Na tej ravni je tudi absurdno dobiti tak gol, ko tekmec preteče celo polovico in se ga ne zaustavi. Zanimivo je sploh videti, da se take stvari, kot je bil zadetek Jordija Albe, še pripetijo.

Podoba razigranih strelcev, ki bi na največjih tekmovanjih zabijali prav na vsaki tekmi in zbrali veliko večje število zadetkov od le treh, je na letošnjem Euru zbledela. Na tem prvenstvu ni absolutno nihče izstopal. Ni bilo nikogar, ki bi vse tekme odigral na visoki ravni. To ni bil niti Cristiano Ronaldo, ki je prvi dve tekmi prespal, potem vendarle malce "odbrcal", v trenutku, ko bi moral popeljati ekipo naprej, na tekmi s Španijo, pa je imel nekaj priložnosti, a jih ni izkoristil. To so podrobnosti, ki enega pripeljejo do statusa superekstremno dobrega ali pa le odličnega igralca. Andresa Iniesto so na turnirju proglasili za najboljšega, pa ni dosegel niti enega zadetka. Imel je le eno podajo, tako da se lahko potem vprašaš, kaj dejansko odloča. Če se dotaknemo pač striktnega učinka igralcev na turnirju. Pa pustimo ob strani, da je Iniesta noro dober nogometaš. Vsa čast, ampak to je potem tudi ocena, ki je dana na estetski osnovi.

Tako kot ocena o lepoti španske igre, zdaj že legendarnega sloga ''tika-taka''. Nekateri ga obožujejo, drugi mu marsikaj očitajo. Na katero stran bi se postavili vi? "Tika-taka" je do trenutka, ko Španci držijo posest, v redu. Mene zmoti, ko pridejo do kazenskega prostora in se jim ponuja priložnost za strel na gol ali pa predložek, da se nato obrnejo in gredo spet nazaj. Drugače pa je "tika-taka" vrhunski stroj, v katerem morajo vsi igralci delati. Če nimaš branilcev, ki znajo kakovostno podati zveznemu igralcu, potem tudi igralci na sredini ne morejo funkcionirati. Če bi to delali samo zvezni igralci, bi bilo to neizvedljivo. Se je pa na tem prvenstvu pokazalo, da so Španci ranljivi. Niso bili takšni, kot so Španci dejansko lahko.

A vseeno so postali prvaki in ubranili naslov. Kaj je (z)manjkalo drugim? Morda slabosti španskih tekmecev, ki niso imeli "jajc", da bi jih napadli. Tako kot bi se jih moralo in bi vsaj poizkušali s tremi ali štirimi pritiskati na branilce. Takšen je moj pogled, a žal ne bomo nikoli izvedeli, kako bi bilo, če bi se jim kdo kako drugače postavil po robu. Roko na srce, ogromno reprezentanc se jim je prilagajalo z zamenjavo igralcev. Hrvati so tako v prvi enajsterici zamenjali dva. Tudi Nemci so v principu proti Italijanom spremenili svoj način igre. Namesto ofenzivnega Thomasa Müllerja je med Bastiana Schweinsteigerja in Samija Khediro postavil še Tonija Kroosa, ki so si bili v danem trenutku v napoto. Selektorji, ki reprezentanco prilagajajo tekmecu, določene igralce postavijo na njim nenaravna mesta. Rezultat je potem tak, kot je. Ostajajo pa tudi izjeme.

Torej se vendarle niso vsi prilagajali? Edini, ki v principu niso nič spreminjali, so bili Portugalci. Tudi na tekmi s Španijo, saj je zaigral le drug napadalec. In ni delovalo prav nič narobe. Če bi Ronaldo pokazal kakovost, izkoristil kakšnega od nekaj prostih strelov, imel je tudi še eno priložnost, in to je vse potekalo pri 0:0, bi lahko bilo drugače. Španci na tej tekmi niso bili pravi. Pravzaprav so viseli kar na nekaj tekmah. Šele finalna tekma je ponudila špansko poezijo, konkretno pa me na turnirju niso prepričali. Imajo pa zagotovo najboljši kader 23 igralcev. Če bi npr. vsaka reprezentanca igrala z vsako dve tekmi, bi bili Španci vedno zmagovalci. Pa tudi, če bi morale igrati tudi rezerve. Moram pa še nekaj povedati o vas, medijih …

Da? Živimo v takšnem času, ko imate mediji takšno moč, da lahko prikazujete stvari po svoje na vseh področjih. Ali je to šport, gospodarstvo ali politika, vseeno. Če ste za določeno opcijo, lahko v nogometu iz poraza naredite zmago. Evropsko prvenstvo je pokazalo, da mediji diktirajo veliko stvari. Govorim o tem primeru. Če bi nekdo pred Eurom napovedal, da bo igral s postavitvijo 3-5-2, bi ga označili za norega, pa so Italijani nato odigrali tako proti Špancem najboljšo tekmo na turnirju. Poleg tiste v polfinalu z Nemčijo. Po tem, ko so spremenili sistem, se nobeden ni več spotaknil ob to. Ali pa ta tema, da je veliko reprezentanc odigralo klasične bunkerje. Takšne, kakršne nismo videli že dolga leta. A zgodba ima spet dve plati. Če to naredi denimo selektor Anglije, je potem to taktična zamisel trenerja, če pa selektor kakšne manjše reprezentance, denimo Grčije, pa je to antinogomet. Veliko se lahko naučiš, kako ti lahko novinarji, če podležeš nekim pritiskom, usmerjajo tvoje delo. Zato vedno pravim, da moraš imeti svojo filozofijo in verjeti temu, kaj delaš. Če se prilagajaš, izgubiš svoj jaz in ti je v prihodnosti mogoče žal mogoče za nekatere odločitve, ki si jih podal.