Sobota, 13. 6. 2020, 15.25
4 leta, 4 mesece
Kevin Siggy – sim dirkač
Simulacija dirkanja je že zelo, zelo blizu resničnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,08
1
To je Kevin Siggy, najboljši slovenski virtualni dirkač, eden najboljših na svetu.
V Sloveniji smo dočakali dirkača svetovnega kova, svetovnega prvaka, a ne v pravem dirkanju, pač pa v virtualnem, računalniškem oziroma simuliranem dirkanju. 21-letni Mariborčan Kevin Siggy Rebrnak spada med najboljše virtualne oziroma sim dirkače na svetu, prejšnji konec tedna je zmagal na virtualnem prvenstvu formule E, za nagrado pa si zaslužil preizkus pravega dirkalnika.
"Samo Kevin Siggy," nas je popravil, ko smo ga poklicali na Nizozemsko, kjer ob virtualnem dirkanju študira oblikovanje videoiger, in vprašali, ali smo dobili Kevina Siggyja Rebrnaka. V pogovoru nam je nato pojasnil, zakaj je opustil priimek, pa tudi, zakaj je v teh dneh tako zelo zaposlen, da nam je dogovarjanje za intervju vzelo nekaj dni. Jasno, Kevin Siggy je profesionalni sim dirkač, od dirkanja v virtualnem svetu živi, je član ekipe McLaren, danes razvejanega podjetja, ki je nastalo iz legendarnega moštva formule ena. Ta ima oddelek prav za virtualno dirkanje in Siggy si je mesto v tej elitni ekipi priboril lani z zmago na tekmovanju McLarnova senca, nekakšni avdiciji, ki se je je udeležilo več kot tisoč igričarjev z vsega sveta. Ekipo zdaj zastopa na različnih tekmovanjih, ta konec tedna bo dirkal na virtualni različici najslavnejše vzdržljivostne dirke na svetu 24 ur LeMansa. Dirkaške igre so dandanes že zelo, zelo blizu resničnosti, pravi: "Recimo, da smo približno med 70 in 80 odstotki resničnosti. Vsak dan smo bližje."
Zakaj Kevin Siggy in ne Kevin Rebernak? Kako ste prišli do tega imena?
Ko sem bil star sedem, osem let in živel v Hočah, sem slišal, kako je oče nekoga klical s tem imenom, pa sem si rekel, zakaj ne bi jaz svojega "starega" klical tako. In sem ga. Ko sem se začel ukvarjati s "sim racingom" (simulacijo dirkanja, op. p.), mi je mama rekla, naj se raje ne predstavljam s polnim imenom in priimkom, ker sem bil še mladoleten in jo je skrbelo, da bi se mi kaj zgodilo. Pa sem se predstavljal z imenom Kevin Siggy, uradno sicer še vedno s starim imenom, sem pa, ko sem dopolnil 18 let, dal Siggy kot drugo ime. Ko sem zdaj vstopil v ekipo McLaren, pa sem videl, da je to moje on-line ime dobro, in izbrisal Rebrnak, saj so me tako ali tako vsi poznali in klicali po imenu Kevin Siggy. Ko sem moral zaradi pravil kje objaviti polno ime, s priimkom Rebrnak, so bili vsi na nogah in sem jih moral miriti, da sem to jaz (smeh, op. p.).
To ime je zdaj že tudi nekakšna osebna blagovna znamka.
Tako je. Po tem imenu me prepoznajo. Je malo smešno, ampak si ga ljudje zlahka zapomnijo. Tudi marketinško je to boljše. S priimkom Rebrnak povzročim samo zmedo, v tujini pa ga sploh ne znajo izgovoriti.
Te dni ste zelo zaposleni, s čim se ukvarjate?
Po formuli E, pravzaprav že dobro uro po koncu tekmovanja, sem moral v Avstrijo na Salzburgring na tekmovanje Porsche Cayman GT4, uvrstil sem se v finale, na žalost pa nisem zmagal, čeprav sem si to močno želel, saj je bila nagrada sezona pravega dirkanja v tej seriji. A žal mi ni uspelo. Zdaj, ko sem se vrnil, pa se že pripravljam na dirko 24 ur Le Mansa, ki bo potekala 13. in 14. junija. Moram vaditi, saj te dni časa za priprave nisem imel. Tudi za testiranja zaradi formule E in dirke Cayman ne.
Kako pa poteka virtualna različica te slavne vzdržljivostne dirke v Le Mansu? Ste tudi vi del ekipe, se za volanom menjate ali vseh 24 ur dirkate sami? Imate vsaj premor za obisk stranišča, premor za kakšen obrok?
Vse je tako kot na pravi dirki, to je "endurance'"dirka in traja 24 ur. Seveda so ljudje poskusili v "sim racingu" vseh 24 ur oddirkati sami in jim je celo uspelo, a na tak način seveda ne moreš zmagati. Pravilo pri tej dirki je, da imaš v ekipi minimalno dva prava dirkača z dirkaško licenco Mednarodne avtomobilistične zveze (Fia) - v naši ekipi sta to Antonio Felix Da Costa in Felix Rosenqvist - in maksimalno dva "sim racerja", kar sva jaz in Rudy van Buren.
Mislim, da je skupaj 50 ekip, LM2 in GTE, ekipe pa so samo prave ekipe iz pravega tekmovanja WEC (World Endurance Championship), kjer dirkajo 24 ur Daytone, 24 ur Le Mansa, 8 ur Sebringa itd. Vse te ekipe so v to tekmovanje spravile vse mogoče, prave dirkače iz formule ena, indycara, najboljše "sim racerje" … Dirka poteka tako kot vse druge vzdržljivostne dirke, nekdo začne, odpeljati mora minimalno tri ure, vsake tri ure pa je torej treba razmišljati o menjavi. En gre ven, drugi noter, vozi se isti avto … Naš cilj je zmagati oziroma vsaj končati dirko.
Tekmujete v zelo različnih serijah, na zelo različnih dirkah, ki zahtevajo tudi zelo različne pristope. Katere pa so vam najljubše?
Najljubša so mi tekmovanja serije GT (Grand Turismo, op. p.), saj so ti avtomobili po mojem mnenju najboljši, kar se jih da voziti v virtualnem svetu, torej GTE, GTM, GT3, GT4 … Ti so mi najbolj všeč, vozim pa tudi t. i. odprtokolesne dirkalnike, torej formulo 1, 2 in formulo E, v kateri sem zmagal prejšnji teden. Ti mi sicer niso najbolj všeč, ampak če jih moram voziti, jih vsekakor lahko. Enako je z dirkalniki LMP (Le Mans Prototipi, op. p.), ki so preveč trdi in imajo nekaj značilnosti, ki mi ne ustrezajo najbolj. Ampak če ekipa hoče, da vozim, jih seveda vozim. Čim več stvari poskušam odpeljati, še posebej tiste, ki imajo dobre nagrade, vse skupaj pa mi izboljšuje možnosti, da grem v pravo dirkanje.
Koliko pravega dirkanja pa je zajetega v simulacijah? Kako globoko gre ta simulacija resničnosti? Ali igre zaznavajo obrabo pnevmatik, zavetrje, okvare in podobne reči?
To približevanje resničnosti se dogaja že dolgo, zdaj je Asetto Corsa Competizione ena najbolj realističnih iger do zdaj glede fizike gum in avtomobilov, drugače pa se simulira vse, kar se da. Vse, česar je program zmožen, zavetrje, gume, značilnosti avtomobilov, vreme, proge … Vsaka proga ima svoje luknje, grbine in tako naprej. Simulira se odzivnost na volanu, pedala so takšna kot v pravih avtomobilih. Vse je kar se da realistično. Seveda pa se ne da simulirati sil, torej "g-forcea", pa temperatur, vonjev itd.
Zelo, zelo blizu smo resničnosti, seveda pa ne popolnoma, saj so tu omejitve softvera, pa tudi vseh podatkov vendarle ni v javnosti. Prave tovarniške ekipe marsikaj skrivajo, da ne bi konkurenci izdale svojih adutov in tako naprej. Recimo, da smo približno med 70 in 80 odstotki resničnosti. Vsak dan smo bližje, kar mi je zelo všeč, tudi veliko se lahko iz tega naučiš in voziš tudi pravi avto. Ne sicer takoj, ampak po 20, 30 krogih že razumeš, kako vse deluje. To spoznavanje pravim dirkačem sicer vzame od pet do deset let.
Kolikokrat pa ste sedeli v pravih dirkalnikih?
Fizičnega dirkanja se mi žal še ni uspelo lotiti, za to ni bilo nikoli dovolj denarja. Tekmoval sem na dveh gorskih dirkah z očetovim dirkalnikom, drugače sem vozil kar nekaj cestnih dirkalnikov AMG, torej GTR, GT4 itd. Dirkalniki so bili seat cupra, mercedesa GT4, zdaj pred kratkim porsche cayman GT4, pa mclaren GT4, tudi odprtokolesni griiip G1, ki je podoben formuli 4, pa gokarti seveda. To je to, kar zadeva prave avtomobile. Krogov ni bilo dosti, je pa vseeno nekaj. Nekaj sem se vendarle naučil in spoznal tudi značilnosti pravega avtomobila.
Pri pravem dirkanju je potrebne tudi nekaj več telesne kondicije. Tudi vi morate najbrž malce poskrbeti za pripravo telesa. Kako?
Tega mi še ni treba početi, a se zavedam, da je pomembno. Ta telesna priprava je čisto odvisna od tega, kaj voziš. Če je "open wheeler brez servovolana, je zelo težko. Ko sem vozil griiip, je bilo obupno. Vozil sem deset minut, odpeljal pet, šest krogov, pa sem že mislil, da mi bodo roke padle z ramen. Ko voziš GT4, pa sta bolj kot moč pomembni kondicija in koncentracija. Zbranost mora biti stoodstotna in ta je ena najpomembnejših tudi v virtualnem dirkanju.
Vse je odvisno od volana, najbolj moraš za moč delati pri odprtokolesnih dirkalnikih. To so bolidi, ki jih poznamo iz formul 1, 2, 3 … Ti večinoma nimajo servovolana. Pri GT-avtomobilih potrebuješ močne noge, dolge roke in zbranost. Ko sem vozil avte GT4, sem bil šest, sedem krogov čisto v redu, nič izmučen, brez stresa, lahko bi odpeljal še 30, 40 krogov. A če greš na "endurance" dirke, ko moraš biti za volanom tri ure, je treba poskrbeti za kondicijo.
Na nedavnem virtualnem prvenstvu formule E, na katerem ste zmagali, so dirkali tudi pravi dirkači formule E. Kdo je hitrejši v vašem, virtualnem svetu? Predvidevam, da tudi pravi dirkači niso resna konkurenca "sim racerjem".
Hitrejši smo zagotovo mi. Vsaj tisti, ki smo na najvišji ravni. Je bilo pa tu težko najti pravo primerjavo. Vsi smo sicer imeli enake avtomobile, enake nastavitve, enake vremenske razmere in razmere na stezi, vsaka proga je imela stene, da nisi mogel sekati ovinkov oziroma zapuščati steze. Če bi se lahko poigrali še z nastavitvami, bi bili zagotovo še kakšno sekundo hitrejši.
A ti fantje so pokazali, da so sposobni. Še posebej Pascal Wherlein, Stoffel Vandoorne, Maximillian Günther in Oliver Rowland so pokazali, da so lahko dobri v "simu", če namenijo nekaj prostega časa treningu. Drugače pa smo mi hitrejši. Ne vsi, tisti zunaj peterice so bili že počasnejši od najboljših pravih dirkačev, kar je bilo malo nerodno za njih. A pomembno je, da so tudi oni uživali.
Posnetek zadnje dirke virtualne dirkaške serije formula E - Izziv ostani doma (Stay at home Challenge). V konkurenci sim dirkačev je zmagal Kevin Siggy, tudi skupni zmagovalec serije. Na posnetku je tudi dirka pravih dirkačev formule E.
Nekaj pa je bilo očitno, pravi dirkači so bili veliko bolj agresivni, pravi kamikazi. Je bila to posledica tega, da so si v virtualnem svet, kjer napake in posledično poškodbe dirkalnikov ne stanejo na stotisoče evrov, dali duška?
Zagotovo je nekaj tega, nekateri so se hoteli zabavati in niso jemali preveč resno vsega skupaj, druga stvar pa je - mislim, da je ta ena najbolj odločilnih za ta trčenja -, da imaš ti v simulaciji na voljo tri različna vzvratna ogledala, sredinsko, levo in desno. Mi, ki igramo igre, vemo, da je treba imeti to funkcijo vklopljeno, v ogledalih pa nato vidimo, ali kdo prihaja od zadaj.
Med pravimi dirkači pa je bilo opaziti, da nekateri igre ne poznajo dovolj dobro. Zaletavali so se tudi zato, ker preprosto niso videli, kje kdo je. Nekaj je bilo takšnih, ki so imeli nastavljen tudi napačen pogled iz avta, t. i. 't-cam', se pravi kamero, ki je nad dirkačem. Če uporabljajo to, vidijo še manj. Nekateri so vse skupaj vzeli kot zabavo, nekateri kot priložnost za preizkušanje različnih, tudi bolj tveganih potez, nekateri niso imeli pojma.
Se pravi, da je bolj kot agresivnost, značilna za profesionalne dirkače, do izraza prišla njihova nespretnost v simuliranem svetu?
Točno tako. Če pogledamo pravo dirkanje, so vendarle malo bolj spoštljivi drug do drugega in si puščajo več prostora. Ne zaletavajo se tako kot v igri.
Nekateri virtualnih dirk resnično niso jemali resno, kar je bilo najbolj očitno pri nemškem dirkaču Danielu Abtu, saj so ga ujeli pri goljufanju s profesionalnim "sim racerjem", ki je dirkal namesto njega. Nastal je velik škandal. Upravičeno?
To je bilo prav žalostno in sramotno. To je bila nizkotna poteza, še posebej nepoštena do njegovih kolegov, ki so dirko vzeli resno. Günther, Wherlein, Rowland in Vandoorne, recimo, to jemljejo zelo resno, Max Günther me je ves čas spraševal za nasvete, ker je hotel zmagati. Bil je izjemno motiviran in sim dirkanje mu je všeč, tudi Vandoornu, ki je zaradi te poteze izgubil eno zmago.
Ni bila najlepša stvar. Tudi če je bila to zanj le posrečena šala, si jo je privoščil ob napačnem času. Nič ne bi bilo narobe, če bi se tako pošalil na svoji dirki, ki bi jo organiziral za svoje sledilce, tu pa so vpleteni Audi, številni sponzorji, Unicef, formula E, vsi dirkači. Denar se je zbiral za dobrodelne namene, vse je bilo organizirano na vrhunski ravni, zato je bila to res velika neumnost.
Bil je kaznovan, Audi ga je odpustil tudi v resničnem dirkaškem svetu.
Mislim, da ta kazen ni bila dovolj.
Prihodnje leto boste imeli priložnost voziti pravi dirkalnik formule E, kar je nagrada za vašo zmago v virtualnem prvenstvu. Kaj pričakujete od tega izziva?
To bo super. Seveda ne bom dobil priložnosti odpeljati deset, 20 krogov, pač pa le nekaj krogov. Mislim, da je bistveno, da se imam lepo, da malo vidim, kako avto deluje. Kaj pričakujem? Max Günther je rekel, da je ta avto nepredvidljiv, pričakujem torej, da se bo tudi meni kaj zgodilo. Pričakujem, da bo avto tih oziroma da bo piskalo zaradi baterij in vsega tistega, kar mi sicer ni preveč všeč, a tak je pač električni avto. Malo pa je tudi zastrašujoče, ker ima vsaka proga stene. Vseeno upam, da bom užival.
Menite, da utegne biti to tudi vstop v resnični dirkaški svet?
Konkretno ta test ne. Mislim, da sem že pred dnevi na Salzburgringu dokazal, da sem lahko tudi v pravem avtomobilu eden najhitrejših na stezi. Seveda bom moral še čakati, mogoče me bo opazila kakšna tovarniška ekipa, morda kakšen sponzor, a nimam še dobre podlage za pravo dirkanje. Vseeno je to priložnost za mreženje, spoznavanje ljudi. Ne nazadnje bi bil za začetek zadovoljen tudi s službo testnega voznika, vsekakor pa je pravo dirkanje cilj, ki sem si ga zastavil že pred desetletjem.
Ob dirkanju študirate oblikovanje računalniških iger na Nizozemskem.
Da, študiram, da imam nekaj za rezervo. Da imam neko izobrazbo, da ne bom eden tistih, ki so končali samo srednjo šolo. Pa tudi zato, ker mi je všeč. Rad igram igrice in rad jih tudi ustvarjam. Oblikovanje grafike mi je všeč, zato sem si izbral ta študij. Že tri leta študiram, zdaj malo bolj počasi, ker je "sim racing" postal še malo pomembnejši in je pri meni prioriteta. Ampak za zdaj vse poteka uspešno.
Je pa verjetno upravljanje časa postalo kar velik zalogaj.
Ker mi gre zelo dobro na različnih simulacijah, mi ni treba vsak dan porabiti po deset ur na različnih avtomobilih, tudi časa za študij ostane dovolj. Hujše je bilo v srednji šoli in morda v prvih dveh letnikih na fakulteti, ko sem tekmoval v štirih različnih serijah. Zdaj je že veliko lažje. Upam samo, da se ne bo to spremenilo v četrtem letniku (smeh, op. p.).
Ko se pogovarjamo s trenerji različnih klasičnih športov, ves čas tožijo, da se dandanes mladina raje zadržuje doma pred računalniki, kot da bi zunaj brcala žogo. Sedenje pred računalniki družba dojema kot nekaj slabega. Prepričan sem, da tega mnenja ne delite.
Sam sem bil eden tistih, ki je prišel iz šole domov, zagrnil zavese, zaprl okna in v temi igral igrice. Sprva so mi starši postavljali omejitve, od ene do štiri ure na dan, ko so ugotovili, da je to edina stvar, ki mi je všeč, in da nisem asocialen, pa so me pustili. Ko sem prišel iz šole, sem se lotil igric in igral do večera, ko sem se začel ukvarjati s "sim racingom", pa je to postalo nekaj običajnega. Tudi zdaj delam enako. Zbudim se, grem za računalnik, igram do večera in grem spat. Stvari se niso spremenile.
Kar zadeva druge, ki razmišljajo tako, pa ne vem. Razumem jih. Celodnevno sedenje pred računalnikom ni zdravo, a če znaš poskrbeti za svoje zdravje, je vse dobro. Če človek rad igra igrice in s tem celo služi, bi mu moral vsak starš to dovoliti, ne nazadnje je tako mogoče zaslužiti že tudi zelo veliko denarja. Tudi v "sim racingu", še veliko bolj v League of Legends in Call of Duty. Tam postaja to vse večji posel, predvsem s pretakanjem videa, prenosom na Twitchu.
Ljudje služijo, igranje iger je njihova služba. Vsak dan v živo prenašajo igranje osem ur, nato pa se izklopijo in gredo po opravkih kot vsak drug človek. To je res že uveljavljen trend 21. stoletja in nekateri, ki še ne razumejo, bodo morali dojeti, da je to povsem običajna stvar, celo ena najboljših priložnosti za služenje s tem, kar ti je všeč. Če ti seveda je všeč.
Vseeno, na splošno v družbi to velja za nekaj slabega, vi in vam podobni pa dokazujete, da je to nova oblika preživljanja časa.
Če se najdeš v tem, zakaj pa ne. Gre tudi za užitek. Tako kot nekdo, ki gre naravo in hodi. Tisto je njegov užitek, čeprav se meni zdi neumnost. Pa to ne pomeni, da ga bom poskušal prepričevati, naj raje igra igrice. Meni se pač igrice ne zdijo neumnost, v to vlagam toliko časa prav zato, ker mi je v užitek, in to bom počel tako dolgo, dokler mi ne postane brez zveze.
Je pa tudi za igričarstvo potreben talent, tega pač ne more početi vsak. Kaj loči potencialno dobrega igričarja od tistega, ki naj gre raje na sprehod v naravo?
Nekaj talenta potrebuješ, a ta ni dovolj, da bi bil v neki igrici tudi dober. Najti se moraš v igri. Jaz na primer nisem odličen v Call of Duty, v Asetto Corsa pa eden najboljših na svetu. Najprej se moraš najti v določeni igrici, da ti potem ni težko v vajo vložiti veliko ur in nekaj trdega dela, pa tudi nekaj malega denarja za opremo. Če pa ljudje z igricami samo zabijajo čas, ko nimajo drugega dela, pa je tudi v redu. Pomembno je, da uživaš.
Zdaj ste že v položaju, ko z igranjem iger solidno služite.
Kar solidno, lahko bi rekel, da se da od tega že živeti, še posebej ker sem v ekipi Team Redline, ki ima povezave s pravimi tovarniškimi ekipami, pa zaradi nagrad, ki so lahko za zmagovalce tudi do deset tisoč evrov. Če torej zmagaš, imaš položnice plačane za več mesecev, ampak moraš biti konstanten, vedno med prvih pet, pa tudi v dobri ekipi. V slabši ekipi z nizkim proračunom in slabimi sponzorji ne pomaga niti to, da si najboljši na svetu. V preteklosti sem že bil v takšni ekipi.
1