Nedelja, 3. 4. 2022, 4.00
2 leti, 7 mesecev
Skok v športno preteklost
Pozabljeni bohinjski olimpijec, ki so ga objokovali in slavili kot heroja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,75
5
Januarja letos je minilo 115 let od rojstva bohinjskega telovadca, olimpijca Toneta Maleja, ki je leta 1930 umrl med izvedbo vaje na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu.
Januarja letos je minilo 115 let od rojstva slovenskega telovadca Toneta Maleja. Njegovo svetlo kariero je leta 1930 prekinila tragična smrt med izvajanjem vaje na svetovnem prvenstvu. Star je bil komaj 23 let. Slavnemu krajanu so se v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici poklonili z razstavo, ki bo odprta do začetka junija.
Portret Toneta Maleja (1907–1930)
Življenje bohinjskega telovadca Toneta Maleja se je končalo, še preden se je dobro začelo. Umrl je leta 1930, star komaj 23 let. Za njegovo smrt je kriva tragedija, ki se je zgodila na svetovnem prvenstvu v gimnastiki v Luksemburgu.
Življenjsko zgodbo in dediščino bohinjskega telovadca sta ob 115. obletnici njegovega rojstva raziskovali kustosinji Gorenjskega muzeja Barbara Kalan in Anja Poštrak. Zaradi skoposti zgodovinskih virov sta se pri raziskovanju oprli predvsem na časopisne vire tistega obdobja.
Na razstavi v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici so poleg glavnih poudarkov z Malejeve življenjske poti razstavljeni tudi nekateri predmeti, ki so ga zaznamovali.
Med njimi je tudi številka 3, ki jo je nosil na svoji zadnji tekmi, žalni trakovi z njegovega pogreba, tudi z venca, ki ga je v imenu kralja Aleksandra I. na njegov prerani grob položil kraljev zastopnik, spomenica, s katero se je od Maleja poslovilo telovadno društvo Sokol, in več fotografij.
Žalni trakovi na razstavi
Kdo je pravzaprav bil Tone Malej?
Odraščal je v revni družini
Tone Malej se je rodil pred 115 leti. Odraščal je v revni družini v zaselku Savica pri Srednji vasi. Njegova rojstna hiša stoji še danes, a je v lasti druge družine.
Srečanje z Vidmarjem
Rodni bohinjski okoliš je zapustil pri 15 letih in odšel v Ljubljano, kjer se je v obrtni šoli izučil za dežnikarskega pomočnika.
Prakse se je učil v podjetju Vidmar v Savljah, kjer je delal tudi lastnikov sin Stane Vidmar, ki je takrat že nastopal na telovadnih tekmovanjih po svetu in dosegal spodbudne rezultate.
Kustosinji predvidevata, da je bil prav Vidmar tisti, ki je Maleja navdušil za priključitev telovadni vrsti Sokolov, čeprav ga je že pred tem k temu napeljeval njegov prijatelj iz mladih let Jože Preželj, ki je prav tako delal pri Vidmarjevih.
Član Sokolov
Malej se je najprej včlanil med "naraščaj" društva Sokol I. Ljubljana, ki je imelo sedež na Taboru, kjer danes deluje športno društvo Tabor, leta 1926 pa je vstopil med člane Sokola, telesno-vzgojnega gibanja, ki je bilo v njegovem času na vrhuncu. Sokoli so mu nadeli vzdevek Golobček, navajajo zgodovinski viri.
Ekipa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na poletnih olimpijskih igrah v Amsterdamu. Tone Malej je četrti z leve strani, Leon Štukelj pa stoji skrajno levo.
Olimpijski bron z ekipnega mnogoboja
Tone Malej je svoj največji karierni uspeh dosegel leta 1928 na poletnih olimpijskih igrah v Amsterdamu, kjer je z jugoslovansko ekipo, ki so jo sestavljali legendarni Leon Štukelj (1898–1999), Edvard Antosiewicz, Janez Porenta, Stane Derganc, Jože Primožič, Dragutin Ciotti in Boris Gregorka, osvojil bronasto medaljo v mnogoboju. Malej je bil s 23 leti najmlajši na prvenstvu.
"Tone Malej je veljal za zelo dobrega tekmovalca. Pri dokaj nizki postavi, imel je 168 centimetrov, je bilo nenavadno močan. Očitno so mu te predispozicije pomagale, da je bil v gimnastiki izredno uspešen. Blestel je predvsem na bradlji in na drogu," je povedala Kalanova. "Če ga ne bi ustavila prezgodnja smrt, bi verjetno dosegel še marsikaj," predvideva.
Usoden padec s krogov
Srečanje s smrtjo je res prišlo mnogo prerano, leta 1930 na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu. Že prvi dan tekmovanja je med slovenskimi udeleženci prišlo do dveh nesreč.
Najprej je Štuklju pri skoku z droga na tleh spodrsnilo, a se pri tem ni huje poškodoval, žal pa je bil padec usoden za Maleja. Po brezhibno izvedeni vaji na krogih je med izvajanje predzadnje prvine zdrsnil z orodja, padel na glavo, si zlomil tilnik in hrbtenico.
Prvi je bil ob njem prav Štukelj, ki se je v knjigi Frančka Jauka z naslovom Prvih 100 let spominjal, da se je sklonil k poškodovanemu prijatelju in ga vprašal, ali čuti noge. "Nekaj trenutkov je bil čisto zmeden, zapiral in odpiral je oči, končno pa je obstal z odprtimi očmi in mi zrl v obraz. Takrat se je zavedal in mi na ponovno vprašanje, ali čuti noge, odkimal," se je tragičnega trenutka spominjal sloviti telovadec.
Slovo od Maleja pred sokolskim domom na Taboru v Ljubljani
Prezgodnja smrt, ki so jo zakrivili slabi pogoji
Zgodovinski viri navajajo, da so oba odpeljali v bolnišnico Terezianum. Štukelj si je tam opomogel, Malej pa je za posledicami poškodb, ki jih je dobil ob padcu, v bolnišnici umrl 15. julija 1930 ob 7. uri zjutraj.
Zaradi sumljivih okoliščin smrti je stekla preiskava, ki je pokazala, da je bil za nesrečo odgovoren organizator, ki ob menjavi prizorišča ni poskrbel za ustrezne pogoje. Tekmovanje bi namreč moralo potekati na stadionu, a so ga organizatorji zaradi slabega vremena prestavili v dvorano, kjer pa so bili pogoji vse prej kot primerni za izvedbo tekmovanja.
"Za tekmovanje določeni drog je bil drsen, magnezija vlažna, blazina pa tako tanka, kakor bi je sploh ne bilo," je pokazala preiskava.
Malejeva mati ob odprtem grobu. Časopisi so kmalu po smrtu Toneta Maleja začeli pozivati k zbiranju denarja za njegovo mati. Sin Tone je bil namreč "ne samo njen ljubljeni sin, temveč tudi njena edina opora". To dejanje pa naj bi bilo potrebno tudi zato, "da bodo vse slovenske matere vedele, da zna slovenski narod ceniti svoje sinove".
Tridnevno žalovanje
Krsto z Malejevimi posmrtnimi ostanki so v domovino z vlakom prepeljali 18. julija 1930. Krsto so na mrtvaškem vozu najprej odpeljali proti sokolskemu domu na Taboru, kjer je žalni sprevod pričakala ogromna množica ljudi. Tudi naslednji dan je bilo podobno.
Po dveh dneh žalovanja v Ljubljani so Malejevo krsto 20. julija dopoldne preko ljubljanskih ulic prepeljali na železniško postajo, od tam pa z vlakom proti Bohinjski Bistrici.
Vlak se je na poti ustavil v Škofji Loki, Kranju, Radovljici, na Javorniku, Jesenicah in na Bledu. Povsod so se pokojnemu Maleju poklonili Sokoli s svojim vodstvom, položili vence na krsto, se priklanjali v pozdrav. Objokovali in slavili so ga kot heroja, ki je padel za domovino.
Malejev pogreb je bil eden pomembnejših dogodkov v Bohinju med obema vojnama.
Z vsemi častmi so pokojnega telovadca sprejeli tudi v Bohinjski Bistrici, kjer je potekala velika žalna svečanost. Ko so krsto, prekrito z državno zastavo, domači Sokoli prenesli na pokopališče, se je skozi kraj razvil dolg sprevod več tisoč ljudi.
Pogreba se je udeležil tudi kraljevi zastopnik, general Dragomir Popović, ki je na grob položil venec s trakom v narodnih barvah z napisom: Tonetu Maleju, borcu za slavu otažbine – Aleksandar I. Kraljevi venec so nosili na začetku sprevoda, za njim pa še več kot 60 drugih vencev in šopkov.
Počiva v Bohinjski Bistrici, kjer so mu postavili kip
Malejev doprsni kip na pokopališču v Bohinjski Bistrici
Maleja so pokopali na pokopališču v Bohinjski Bistrici, kjer so ob prvi obletnici njegove smrti, 19. julija 1931, postavili marmornat spomenik z doprsnim kipom, ki je delo akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja (1893–1970). Nagrobnik so odkrili z žalno svečanostjo v prisotnosti številnih Sokolov ter Malejevih najbližjih sorodnikov.
Malejev spomin je živ še danes. V Športnem društvu Tabor vsako leto organizirajo tekmovanje Malejev Memorial, letos bo na sporedu že 52. izvedba, na Kodeljevem v Ljubljani pa je tudi ulica, ki nosi njegovo ime.
5