Nedelja, 3. 2. 2019, 4.04
5 let, 9 mesecev
Skok v športno preteklost
Ne želi, da se je spominjajo kot "žrtve morskega psa", ampak kot izvrstne deskarke na vodi
Ameriška profesionalna deskarka na vodi Bethany Hamilton bo prihodnji petek, 8. februarja, praznovala 29. rojstni dan. Kaj lahko bi se zgodilo, da ga sploh ne bi dočakala. Še več, lahko bi se zgodilo, da ne bi dočakala niti 14. rojstnega dne, saj jo je pri 13 letih med jutranjim deskanjem na Havajih napadel tigrasti morski pes in jo prikrajšal za levo roko. Svoj hendikep je obrnila sebi v prid in je zaradi vrnitve v šport navdih številnim po vsem svetu.
Američanka Bethany Hamilton pravi, da nikoli ni želela biti slavna. A ko so jo mediji zaradi njene neverjetne življenjske zgodbe prepoznali kot odlično medijsko poslastico, ki prinaša bralce, gledalce, klike, če želite, se je pustila speljati na medijski mlin in sčasoma spoznala, da lahko zgodbo obrne tudi sebi v prid.
Štrcelj namesto leve roke jo spominja na tragični 31. oktober 2003, ko je ostala brez ene od zgornjih okončin.
Usodni 31. oktober 2003
A pojdimo po vrsti. Kaj se je pravzaprav zgodilo 31. oktobra 2003, ko ji je nedolžno jutranje deskanje spremenilo življenje?
Tako kot že ničkolikokrat se je skupaj z najboljšo prijateljico Alano Blanchard, njenim bratom Byronom in očetom Holtom odpravila deskat na bližnjo plažo Tunnels na majhnem havajskem otočku Kauai, kjer so živeli.
Plaža, na kateri je Bethany napadel morski pes:
Jutro, ki bi mu morala slediti večerna zabava za noč čarovnic, ni bilo nič posebnega. Še valovi niso bili nič spektakularnega. "Čakali smo na naslednji spodobni val. Alana je lebdela slabih pet metrov od mene, njen brat Byron in oče Holt pa tudi nista bila veliko dlje. Jadrala sem za njimi in vsi smo se ozirali na odprto morje," je v svojih spominih na tragični dogodek v svoji knjigi z naslovom Deskarka z dušo, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Družina, s pomočjo profesionalnih piscev zapisala Hamiltonova.
Je morskega psa privabil odsev ure?
"Na levici sem imela bleščečo svetlo modro uro," nadaljuje v knjigi. "Potopila sem jo v vodo. Včasih se sprašujem, ali je morskega psa privabil odsev ure v čisti vodi. Tedaj sem se nenadoma zavedala nečesa velikega in sivega, ki se mi je približalo po levi. Morski pes je bil počasen in tih."
Odgriznil ji je roko prav vse do rame. Presenetljivo, a bolečine sploh ni čutila, zgolj pritisk in sunkovit poteg. Spomni se, da se je morje okrog nje obarvalo živo rdeče. Da se je tam, kjer je nekoč visela roka, bočil krvav štrcelj. "Pregriznil je desko in kosti, kot bi bile iz papirja," se spominja Bethany.
Za preživetje (med transportom v bolnišnico je izgubila 60 odstotkov krvi) se ima zahvaliti prisebnosti svojih spremljevalcev na ježi valov ter hitrega urgiranja reševalca na plaži in zdravstvenega osebja v bolnišnici Wilcox Memorial, edini bolnišnici na otoku Kauai.
Usoda je hotela, da so jo operirali prav v tisti operacijski sobi, v kateri je njen oče čakal na poseg na kolenu, nato pa sobo prepustil svoji edini hčerki, ki jo je bolj nujno potrebovala. Operacija je bila uspešna.
Za vrnitev v športne vode je dobila več priznanj, tudi teen choice award, ki ji jo je izročila pevka Janet Jackson.
Večno vprašanje: Zakaj jaz?
Bethany se ne spominja, da bi po nesreči kaj pretirano objokovala svojo usodo, čeprav je razumljivo občasno tudi njo zajela potrtost. "Pred vsemi sem se delala pogumno, vendar se ne morem pretvarjati, da me občasno ni zadelo. Vsak trenutek življenja se sprašujem: Zakaj jaz? Ne nujno črnogledo na primer: Zakaj se je ta grozljiva stvar zgodila ravno meni. Bolj v smislu: Zakaj je Bog izbral prav mene in kaj mi je namenil," še piše v knjigi.
Zdravniki so ji povedali, kaj vse bo lahko počela zgolj z eno roko in česa več ne bo mogla. K sreči se je tehtnica nagibala na stran dejavnosti, ki jih bo še vedno lahko počela.
Po treh tednih bivanja v bolnišnici, izvajanja vaj s fizioterapevtko in delovno terapevtko, ki jo je naučila rokovanja z eno roko, in pogovorov s psihologom, ki ji je pomagal pri premagovanju travme in strahov, je končno lahko zapustila bolnišnico. Ker so starši slutili, da se pred glavnimi vrati bolnišnice tre medijev, ki so njeno zgodbo želeli slišati iz prve roke, so se izmuznili skozi stranski izhod in si tako "kupili" še nekaj miru in časa za razmislek o naslednjih potezah.
Bethany v družbi očeta Toma, od katerega je podedovala talent in ljubezen do deskanja.
"Frankensteinova pošast"
Ob prihodu domov so 13-letno svetlolaso deklico, zaljubljeno zgolj in samo v deskanje, čakali vzponi in padci. Ob pogledu na štrcelj, zašit s črnimi dolgimi šivi, se je skoraj onesvestila. "Taka sem kot Frankensteinova pošast," je zapisala v biografiji. Takrat ji je bil v veliko pomoč slepi psiholog dr. Paul Kai Swigart, ki ji je, kot piše v knjigi, odprl oči. "Mislim, da bom z eno roko naredila več dobrega, kot sem takrat, ko sem imela obe," je zapisala. Želela je biti navdih. Dokazati, da se da kakovostno živeti tudi s tako telesno hibo, kot je odsotnost ene od zgornjih okončin.
Deska z odgriznjenim delom in kopalni kostum, darilo oceanskega fotografa Aarona Changa, sta na ogled na razstavi v Kalifornijskem deskarskem muzeju v kraju Oceanside v Kaliforniji.
Okrevanje v krogu havajske skupnosti
Pri okrevanju so ji pomagali tako rekoč vsi prebivalci otoka Kuaiu. Da bi družini Hamilton pomagali prebroditi težko finančno situacijo, ki je nastala zaradi hčerinega zdravljenja in posledične odsotnosti iz službe (Bethanyjin oče je bil natakar, mami pa je čistila apartmaje in raznašala časopis), so organizirali dražbo, zbrana sredstva pa namenili Hamiltonovim.
Sredstva za film z naslovom Unstoppable je zbirala na platformi Kickstarter:
Že mesec dni po napadu nazaj na deski
Bethany se je že mesec dni po nesreči vrnila na desko. Bila je odločena, da se vrne v šport, ki sta se mu zapisala že njena starša, ki sta se prav v lovu za popolnim valom v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja iz celinske Amerike preselila na Havaje.
Zaradi telesnega hendikepa se je deskanja morala naučiti na novo oziroma se mu prilagoditi. Valove je krotila na posebej izdelani deski, ki je bila daljša in debelejša od standardnih mer, kar ji je zagotavljalo večjo stabilnost.
Že 10. januarja 2004 je prvič po nesreči nastopila na večjem tekmovanju. Leta 2007 je začela tekmovati v profesionalni deskarski seriji, dve leti pozneje je osvojila naslov svetovne mladinske podprvakinje v deskanju.
Ljubljenka ameriške javnosti.
Medijski naval, ki ga je želela obrniti sebi v prid
Njena zgodba je bila seveda javnosti zanimiva. Svetlolasa deklica, ki jo napade morski pes, ona pa se pogumno vrne v njegovo naravno okolje. Težko bi našli še kaj bolj vznemirljivega in navdihujočega.
Bethany pravi, da se še danes ne spomni, zakaj je pristala na prvi intervju, pa nato drugi, tretji, deseti in tako naprej. "Včasih se za nekaj odločiš in ti ni popolnoma jasno, kaj vse taka odločitev potegne za seboj," je zapisala. Strinjala se je z intervjuji, če lahko v njih spregovori o Bogu. "Zdi se mi, kakor da mi je za hip dal pozornost sveta in mi rekel, naj jo izkoristim, dokler lahko."
Leta 2014 se je po desetih letih znova veselila zmage:
Pojavila se je v skoraj vseh najpomembnejših ameriških oddajah. Gostovala je pri kraljici pogovornih oddaj Oprah Winfrey, obiskala je Ellen, odgovarjala na vprašanja v oddajah Good Morning America, The Today Show ...
O njeni življenjski zgodbi je nastal film z naslovom Soul Surfer (Deskarska duša). Hamiltonovo je upodobila igralka AnnaSophia Robb, njena starša pa igralski zvezdi Helen Hunt in Dennis Quaid.
Film Deskarka z dušo je bil posnet po istoimenski avtobiografiji Bethany Hamilton:
Nagrajena humanitarka
Svojo slavo želi izkoristiti za dober namen. Vključena je v številne dobrodelne pobude. Sodeluje s fundacijo Make A Wish (Uresniči željo), ki bolnim otrokom uresničuje skrite želje. Ustanovila je fundacijo z imenom Friend's Of Bethany (Prijatelji Bethany), ki združuje mlade s telesnimi pomanjkljivostmi in ljubeznijo do Jezusa.
Leto dni po nesreči, leta 2004, je osvojila nagrado ESPY za najboljšo športno vrnitev leta, dobila pa je tudi nagrado Teen Choice Award za pogum. Istega leta je pri MTV Books izšla že prej omenjena avtobiografija z naslovom Deskarka z dušo.
Vrata v Hollywood
Leta 2007 je svojo zgodbo predstavila v kratkem dokumentarnem filmu z naslovom Heart of a Soul Surfer (Srce deskarke z dušo), režiserke Becky Baumgartner, kjer Hamiltonova spregovori o svojem odnosu do Boga.
Lani je izšel še en dokumentarni film, bolj poglobljena verzija z naslovom Unstoppable (Neustavljiva), ki so jo začeli snemati leta 2014 in se po zaslugi režiserja Aarona Lieberja osredotoča predvsem na Bethanyjine deskarske spretnosti. Spremljamo jo v odrasli dobi, v vlogi mame štiriletnega Tobiasa in manj kot leto dni starega Wesleyja, žene Adama Dirksa in ene najbolj nadarjenih deskark na svetu. Ki še vedno trenira po pet ur dnevno, se krepi s kombinacijo pilatesa, plavanja, treningov na trampolinu, teka po plaži in v vodi.
In ki se v vlogi žrtve morskega psa nikoli ni udobno počutila in se še danes ne. "Vem, da sem za ljudi predvsem dekle, ki je preživela napad morskega psa, pa vendar ... se lahko že enkrat premaknemo s te točke," se je vprašala v enem od številnih intervjujev.
Bethany z možem in sinovoma:
Ničesar ne bi spremenila
Pravi, da je kljub vsemu lahko hvaležna. "Lahko bi umrla. Lahko bi bila hudo iznakažena. Lahko bi bila tako zelo poškodovana, da ne bi več mogla deskati. Veliko stvari je, za katere sem lahko hvaležna," piše v knjigi.
Ničesar ne bi spremenila, dodaja. Čeprav je ostala brez roke, ji je prav nesreča odprla mnogo vrat in ponudila ogromno priložnosti.
Preberite še:
7