SiolNET. Sportal Sportal +
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Ljubomir Moravac #intervju

Nogometaš, ki je v prometni nesreči izgubil sanje: Zastaviti si bom moral nove cilje

10

termometer

Ljubomir Moravac
Foto: Matjaž Vertuš

"Prve mesece po nesreči sem bil srečen, ker sem živ. Ko pa se prah poleže, začneš dojemati realnost. Vse življenje sem posvetil nogometu, želel sem postati nogometni vratar, zdaj pa se zavedam, da to ne bo več mogoče. Moral si bom zastaviti nove cilje," pravi 20-letni Ljubomir Moravac, ki je bil 2. avgusta 2016 udeležen v hudi prometni nesreči, ki je na Tržaški cesti v Mariboru vzela življenji dveh prijateljev, zaradi amputacije dela leve roke pa je razblinila tudi njegove športne sanje.


Dobro leto po nesreči so spomini nanjo še vedno boleči. Dobro leto po nesreči so spomini nanjo še vedno boleči. Foto: Matjaž Vertuš Ko se je mladi nogometni vratar Ljubomir Moravac 2. avgusta 2016 s klubskimi kolegi vračal s treninga v Rogozi, se ni zavedal, da je to vožnja, ki bo usodno zaznamovala njegovo življenje.

To je bil dan, ko je v hudi prometni nesreči, izgubil prijatelja Damjana Marjanovića in Zorana Baljaka. 2. avgust 2016 je bil hkrati tudi dan, ko se je Ljubomir čudežno na novo rodil.

"Šele ko se prah poleže, se začneš zavedati realnosti." "Šele ko se prah poleže, se začneš zavedati realnosti." Foto: Matjaž Vertuš Žal je v nesreči izgubil levo roko, zaradi česar so se njegove sanje o karieri nogometnega vratarja razblinile, še preden so se dodobra začele.

Leto dni in dobra dva meseca po nesreči, amputaciji leve roke nad komolcem, nekaj dneh umetne kome, rehabilitaciji na URI Soča in številnih obiskih psihologa poglavje, povezano s tragedijo, še vedno ni končano. Ljubo še vedno obiskuje terapevta, kjer najlažje na glas razmišlja o svojih osebnih težavah, njegov odškodninski zahtevek pa še vedno ostaja nerazrešen.

Ne skriva, da se je znašel v težki življenjski situaciji. "Prve mesece po nesreči sem bil iskreno srečen, ker sem živ, ko pa se prah enkrat poleže, šele začneš dojemati, kakšna je realnost," je v izredno umirjenem tonu pripovedoval 20-letni mladenič, s katerim smo se srečali v Ljudskem vrtu, kjer se je zadnjih šest let, odkar živi v Mariboru, najraje zadrževal.

Glede na športne gene, ki jih je podedoval, ne preseneča, da si želi ostati v športu. Najraje v nogometu, ki se mu je zapisal pri šestih letih. Kako, v kakšni obliki? To je odgovor, ki si ga želi čim prej najti tudi sam.


"Ne razumite me narobe, še zdaj sem srečen, da sem živ, ni pa to življenje, kakršnega sem si želel in ga živel pred nesrečo. Še bolj se moram boriti. Poskušam razmišljati pozitivno, a ni tako preprosto." "Ne razumite me narobe, še zdaj sem srečen, da sem živ, ni pa to življenje, kakršnega sem si želel in ga živel pred nesrečo. Še bolj se moram boriti. Poskušam razmišljati pozitivno, a ni tako preprosto." Foto: Matjaž Vertuš

Več kot leto dni je minilo od prometne nesreče. Vaše besede, ki ste jih izrekli v intervjuju za časnik Ekipa slab mesec po nesreči in amputaciji roke, so bile zelo spodbudne. Danes je videti, kot da svojo situacijo dojemate precej drugače.

Da, precej težje je, kot sem si predstavljal na začetku. Kmalu po nesreči sem bil res srečen … Zakaj? Ker sem preživel, o prihodnosti takrat sploh nisem razmišljal. No, zdaj je drugače. Šele zdaj vidim, kako težko je. Ne razumite me narobe, še zdaj sem srečen, da sem živ, ni pa to življenje, kakršnega sem si želel in ga živel pred nesrečo. Še bolj se moram boriti. Poskušam razmišljati pozitivno, a ni tako preprosto.

Pred nesrečo so bili vaši cilji drugače usmerjeni. Bili ste povsem zapisani športu, karieri nogometnega vratarja …

Res je, še zdaj ne vem, kaj bom počel v prihodnosti. Vse življenje sem posvetil nogometu, samo o tem sem razmišljal, no, zdaj je ta del življenja zame, žal, končan.



"Še zdaj ne vem, kaj bom počel v prihodnosti." "Še zdaj ne vem, kaj bom počel v prihodnosti." Foto: Matjaž Vertuš

Vem, da ni enako, pa vendar ... ste razmišljali o športu invalidov? Tudi tu je možnosti kar precej.

Sem in v času rehabilitacije na Soči so me tudi obiskali in predstavili njihove športe. Nisem se še odločil, kako in kaj. Tudi glede izobrazbe še ne vem, v kateri smeri bi jo lahko nadaljeval. Končal sem srednjo gostinsko šolo, a se mi zdi, da bom v tej branži težko nadaljeval. Postaviti si bom moral nove cilje.

"Na neki način sem se navadil na življenje brez roke. Tak zdaj sem." "Na neki način sem se navadil na življenje brez roke. Tak zdaj sem." Foto: Matjaž Vertuš Ste si po nesreči poiskali tudi terapevtsko pomoč, nekoga, ki bi vam pomagal prebroditi najhuje?

Še vedno obiskujem klubskega psihologa. Hodim na razgovore in to mi res veliko pomeni. Nogometni klub Maribor mi je pri tem v veliko pomoč. Med nami je dosmrtna naveza. Karkoli potrebujem, mi pomagajo zagotoviti.

Na kateri točki rehabilitacije ste trenutno?

Rehabilitacija je končana. Končal sem jo decembra lani na Soči v Ljubljani. Mislim, da sem tam preživel devet dni.

Kako je trenutno z vašo roko?

Dobil sem protezo, ki je samo estetska in mi ne bi kaj dosti koristila, zato je ne nosim. Ni mi všeč. Ni del mene in me bolj moti, kot pa mi koristi. Bolj neprijetno se počutim s protezo kot pa brez nje. Na neki način sem se navadil na življenje brez roke. Tak zdaj sem.

Če bi želel protezo, ki bi mi dejansko pomagala pri premikanju roke, bi jo moral kupiti sam. Mislim, da bi zanjo moral odšteti 70 tisoč evrov, ki pa jih nimam kje vzeti.

Ljudje, ki so se rodili brez različnih delov telesa, so se navadili na življenje brez oz. so se tako prilagodili, da še vedno lahko opravljajo veliko stvari. Kako vi gledate na to?

Trudim se, da jih tudi jaz. Kar je nujno, se človek mora navaditi. Zanimivo je, da občasno še vedno čutim roko, ki je nimam. Zapestje, vse … Vsake toliko imam neprijeten občutek, a sem se navadil. Ob spremembah vremena me na trenutke zaboli ...

"Veliko stvari si lahko uredim sam, žal pa stvari, ki sem jih imel najraje, torej stati v nogometnih vratih, ne morem početi." "Veliko stvari si lahko uredim sam, žal pa stvari, ki sem jih imel najraje, torej stati v nogometnih vratih, ne morem početi." Foto: Siol.net

Lahko vozite avto oziroma ali si ga po nesreči sploh želite?

Lahko vozim, rad vozim, hočem voziti, čim prej si hočem kupiti avto, saj ne maram biti odvisen od drugih. Potrebujem pa prilagojen avto. Menda mora to biti avtomatik s prilagojenimi stikali na drugi strani, kot so sicer. Vsaj v mojem primeru.

Koliko ste danes odvisni od pomoči drugih oziroma koliko ste lahko samostojni?

Veliko stvari si lahko uredim sam, žal pa stvari, ki sem jih imel najraje, torej stati v nogometnih vratih, ne morem početi. Saj se znajdem, česar pa ne zmorem sam, prosim za pomoč mamo, očeta ali brata.



Iz okolice Novega Sada v Srbiji v Maribor

Starejši brat Ljubomirja Moravca, Ranko, danes nogometaš NK Maribor, in oče sta se iz okolice Novega Sada v Slovenijo preselila leta 2010. Septembra 2011 se jima je pridružil Ljubomir z mamo in mlajšo sestro.

"Čakali smo, da končam osnovno šolo," je pojasnil naš sogovornik. Z družino, ki je povsem športno obarvana - mama je nekdanja rokometašica, sestra trenira odbojko, brat in oče sta nogometaša, stric vratar -, se sporazumeva v srbskem jeziku, tudi na družbenih omrežjih piše večinoma v maternem jeziku, povsem tekoče pa govori tudi slovenščino. 

Ste se od pokojnih prijateljev že poslovili na način, kot ste si želeli?

Ne še. To želim storiti sam in tudi bom, ko bom tega sposoben. Obiskal bom Zoranov grob v Srbiji in Damjanov v Novem mestu. To si želim opraviti sam. Nočem biti odvisen od nikogar. To je moja želja in nameravam jo tudi uresničiti.

Še vedno ste tesno povezani z nogometnim klubom NK Maribor. Vam je težje, ker vidite, česa več ne morete?

Ne, res ne. Ne more mi biti težko, to je v bistvu najsrečnejši del mojega življenja v Mariboru. Igranje, treningi … Srečen sem, ker sem lahko del tega.

 

Odgovoran si samo za svoj put u zivotu, pusti druge da sami izaberu svoj put. 💭

A post shared by Ljubomir Moravac (@moravacljubomir) on

Nogometaši so vam menda v veliko pomoč tudi po človeški plati. Vemo, da so vas obiskovali v bolnišnici, da so vas zelo toplo sprejeli v Ljudskem vrtu …

Res je, v zelo veliko pomoč mi je njihova podpora. Kadarkoli koga od njih srečam na ulici, so me veseli, mojega brata pa kar naprej sprašujejo, kako mi gre. Obiskov v bolnišnici sem imel pa toliko, tudi po 20 na dan, da so mi jih sestre skoraj prepovedale. No, k sreči so se glede tega šalile … Na bolnišnico imam lepe, pa tudi slabe spomine.

Ravno takrat vas je čakal še zadnji maturitetni izpit ...

Da, moral bi opraviti še izpit iz matematike, vendar sem tisti termin izpustil. 18 dni po nesreči, dan po prihodu iz bolnišnice, bi moral na izpit, a sem ga opravil pozneje, v zimskem roku.



V bolnišnici ste preživeli tri tedne. Glede na obseg posledic se zdi to res malo ...

Res je in takoj po prihodu iz bolnišnice sem si ogledal tekmo v Ljudskem vrtu (tam so mu pripravili posebno dobrodošlico, op. p.). Ja, na začetku sem bil zelo srečen in motiviran, potem pa se je to sesulo … Ko se prah poleže, je vse težje, kot je videti prej …

"V življenju je vse mogoče, a moraš imeti neke cilje. Sam jih trenutno nimam." "V življenju je vse mogoče, a moraš imeti neke cilje. Sam jih trenutno nimam." Foto: Matjaž Vertuš

Do kam so sicer segale vaše sanje? Zunaj okvirov mariborskega kluba? Za kateri tuji klub sicer stiskate pesti?

Za Real Madrid. Saj pravim, v življenju je vse mogoče, a moraš imeti neke cilje. Vedno sem jih imel in postopoma uresničeval, nikoli nisem bil zadovoljen z obstoječim stanjem, ampak sem želel vedno več … Tak tip človeka sem.

Zdaj pa ste ostali brez konkretnih ciljev.

Žal res. Prvih nekaj mesecev sem bil res zelo srečen. Vsi so se trudili okrog mene, zdaj pa je toliko težje, ko vidiš, da vsi nekaj imajo, nekaj počnejo, jaz pa še vedno ne morem nič. Ne tistega, kar sem imel rad, za zdaj tudi ne kaj novega, takrat me je to začelo obremenjevati. Tudi družina čuti, da imam težave.

Ste si zadali časovnico, do kdaj želite življenje postaviti v ustaljene tirnice, si poiskati nove cilje? V kakšnem stanju ste trenutno? Bolj na tleh kot ne?

Na nek način ja in na nek način ne. Zelo velik pritisk čutim glede zavarovalnice oziroma odškodninskega zahtevka. Dokler se to poglavje ne konča, ne bi rad odpiral novega. Težko mi je, ker kar ne morem narediti koraka naprej …

Imate odvetnika, ki vam bo pomagal zapreti to poglavje?

Imam odvetnika, ki mi pomaga v sodelovanju s klubom. Upam, da se to čim prej konča, saj me to nenehno vrača v čas nesreče … Želim, da se ta zgodba čim prej konča.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 316
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin