Oče NK Maribor se je odločil, da ne bo več molčal

Dolgo se nismo z njim pogovarjali. Prošnje za intervju so v zadnjem poldrugem letu donele v prazno. Vse od afere Ibraimi, ki ga je predstavila v nekoliko drugačni, neposrednejši in bolj trdi vlogi. ''Pač, umaknil sem se. Pustil, da stvari tečejo s svojim tokom. Ni pa bilo nikoli nobenih zamer do medijev,'' nam je pojasnil 46-letni Zlatko Zahović, ki si je za nas odtrgal debelo uro pogovora.

V pisarni Ljudskega vrta smo ga zmotili po kratkem sestanku z Avstralci, pred tem je v okolici štadiona odigral teniški dvoboj z Miranom Pavlinom. Pogosto se spoprimeta z loparjem, nato pa družno razmišljata o tem, kdo si zasluži vijoličasti dres. Najboljši strelec slovenske reprezentance vseh časov že deset let skrbi za kadrovsko politiko NK Maribor, institucije, ki ji ni para v slovenskem športu. Udeleženca lige prvakov, ki je Maribor obsijala z novim pozitivnim žarkom, pa tudi prepotrebno finančno injekcijo. V poldrugem letu se je nabralo vprašanj ...

"Zame bi bilo veliko presenečenje, če Olimpija v tej sezoni zaradi našega nemogočega ritma ne bi bila prvak. Veliko presenečenje. Če bi bila obratna situacija, bi mi danes imeli že 12 točk prednosti," razmišlja Zahović o boju za naslov slovenskega prvaka. Foto: Matjaž Vertuš

Bliža se torek, evropska tekma leta v Ljudskem vrtu, ko bo gostoval angleški velikan Liverpool. V Mariboru bo veselo, ulice polne navijačev.
Vesel sem, da bo tako. A to smo v Mariboru že vse doživeli, preživeli. Meni igrajo le štiri linije na igrišču in gol. Zanimajo me zadetki, zmage.

Zaradi kazni Evropske nogometne zveze (Uefe) ne boste smeli sedeti na trenerski klopi poleg Darka Milaniča.
Ne bi rekel, da je to, če sem na klopi ali ne, odločilnega pomena. Zakaj? Ker Darku zaupam maksimalno. Na klopi sedim, ker sodelujemo že leta in leta. Kadar gre športni direktor na klop, to pomeni, da zaupa v ekipo in trenerja. Mu da dodaten veter v hrbet. V Bayernu je športni direktor vseskozi na klopi, pa ni nobenih težav.

Ko se je v začetku leta za podoben korak odločil vaš nekdanji stanovski kolega pri Olimpiji Ranko Stojić, je šlo vse narobe. Po tisti tekmi se je poslovil Luka Elsner.
To težko komentiram. Oni so že vedeli, na kak način se kdo obnaša na igrišču, kakšno je bilo zaupanje med njima. Med mano in Darkom, ali pa še prej med mano in Antejem (Šimundžo, op. a.), je maksimalno. Če kdo komu ne zaupa, pa je to druga stvar.

Moramo pa znati ločiti med prijateljstvom in profesionalizmom. Če tega ne bi znali, bi hitro prišlo do zamer ali nezaupanja. Ključen je profesionalizem, prijateljstvo je drugi par čevljev.

Maribor je podal tožbo, a Uefa ni spreminjala odločitve o vaši evropski kazni.
Sploh ne vem, zakaj ta kazen.

O sedenju na klopi:

Niste na tekmi z islandskim prvakom Hafnarfjordurjem v Ljudskem vrtu žalili četrtega sodnika? Niso bili grobi verbalni izpadi?
Ponavljam. Sploh ne vem, zakaj. Da pa je do tega prišlo, pa je nekaj drugega. To naj ostane skrivnost, ki je ne bo razkril ne Maribor ne jaz. Lahko povem, da sem bil nekaj dni pred tekmo žrtev pritiskov. A zgodba se je pač tako končala.

Je bila posledica izbruh jeze na delivce pravice?
Sploh ni bil izbruh. Ne, ni bil izbruh.

Pa veste, kaj je vzrok za kazen?
Vse vem. O tem smo se z delegatom zelo dobro pogovarjali. Prijazno. Ampak on ne ve ozadja zgodbe.

Ga boste kdaj razkrili?
Nikoli. Če bi vse razkril, kar se je zgodilo meni, bi bil to bestseller.

Dobro se sliši, knjiga o Zlatku Zahoviću v prvi osebi. Bi jo lahko kdaj dočakali na policah?
Nikoli. Ne maram ljudi, ki po koncu kariere vse povejo. Vse življenje se trudiš, da ostane vse v slačilnici, potem pa si prvi, ki to poveš? Ni možnosti! To pa ne.

Slovenska javnost, sploh navijači, bi bili najbrž veseli, tisti vpleteni v knjigi pa bi verjetno zavijali z očmi.
Ne, zakaj bi to storil? Zame je to grozno. Spoštujem Alexa Fergusona kot trenerja, potem pa da napišeš knjigo? Grozno. Naj pomembne stvari ostanejo v slačilnici. Kaj sploh to pomeni? Kakšno je sporočilo te knjige? Zato bodo te stvari zaklenjene v meni.

Knjiga o Zlatku Zahoviću?

Ga ni pisca na tem svetu, ki bi vas prepričal o nasprotnem? To bi bilo nogometno čtivo, brano ne le v Sloveniji, ampak bi znalo odmevati tudi drugod.
Bi znalo biti, a ne bo nič iz tega.

Lani, ko je izbruhnila afera Ibraimi s SMS-ji, je marsikaj ušlo iz slačilnice.
Tisto ni bilo v slačilnici, ampak v klubu.

Je pa Agim Ibraimi javnosti vendarle razkril nekaj, kar ponavadi ostaja skrito med zidovi.
O tem naj razmišlja on.

Pred kratkim se je vrnil v Slovenijo in podpisal za Domžale. Sta se po tem kaj srečala?
Tega ne komentiram.

Slejkoprej se bosta srečala, saj bo branil barve Domžal.
Srečanje bo profesionalno. Dober dan, dober dan. Nekaj takega. Te stvari zanimajo ljudi, ker niso bili prisotni, a mi naslednji dan že obrnemo list. Razumem pa, da smo zanimivi medijsko in se o tem govori. Nič hudega.

"Maribor ni odvisen od nobenega. Tudi od mene ne. V danem trenutku lahko v športnem delu pride do lige prvakov, ima nato mogoče kako leto ali dve težave, a bo vrhunsko deloval še naprej. To je popolnoma jasno." Foto: Matjaž Vertuš

Odkar je Ibraimi zapustil Maribor, je naletel le na težave. Pri Astani ni veliko igral, izgubil tekmovalno formo, zdaj čaka na registracijo pri Domžalah.
Želim mu vse najboljše. To je to. Ima še potencial.

Bi se lahko namesto v Domžalah vrnil v Ljudski vrt in se podobno kot poletni zamudnik Dare Vršič pridružil vašemu projektu?
Ne, ni bil v načrtih.

Ni bilo v načrtu nobene sprave?
To nima povezave s spravo. Ne mešati hrušk in jabolk, to je profesionalizem. Fant ni igral dve leti. Kako nam lahko pomaga? Če bi igral redno v Astani, potem ne bi bilo nobenih težav. Profesionalizem pa je nekaj drugega.

Dare Vršič je prišel kot pozna poletna okrepitev.
To ni bilo načrtovano, ker ne veš, kako se bo odzval na stvari, ki si jih je zadal. V klubu smo vedno menili, da bo težko prišel do tistega, o čemer razmišlja. Z veseljem smo ga sprejeli. Njegove profesionalne kvalitete nam bodo prišle prav. Govorimo le o profesionalizmu. To nima zveze z njegovim odhodom in prihodom. Prepričani smo, da bomo njegov talent potrebovali skozi sezono. In to je to.

Ker je še vedno dodana vrednost za Maribor?
Seveda. Smo pa vedeli, da ni najboljše pripravljen. Trener ga je hotel pripravljati skozi tekme, tam pa je tveganje poškodb večje. Nimaš časa. To je edina možnost. Zdaj smo dobili čas v reprezentančnem premoru. Dare je odličen profesionalec na igrišču, zdaj že dolgo trenira z nami. O tem, ali bo igral, pa odloča trener.

Luka Zahović in Dare Vršič od konca poletja ponovno sodelujeta skupaj v vijolični družini. Foto: Vid Ponikvar

Po poškodbi se je vrnil tudi vaš sin Luka Zahović. Kako, da so se mu Nizozemci tako hitro odrekli in niso prepoznali potenciala? Ne nazadnje je bil v prejšnji sezoni prvi strelec Maribora.
Kar se tiče njegovega odhoda na Nizozemsko, je takrat pač želel oditi. Na žalost ni šel po pravi poti. Tega ni mogel vedeti ne on ne jaz. Dan po podpisu pogodbe s Heerenveenom sem prejel klic, da ne bo igral niti minute. Nogomet se ne igra le na igrišču.

Ste mu to povedali? Že zaradi tega, ker ste njegov oče?
Seveda nisem. To je bilo le dan po tem, ko je podpisal pogodbo. Dan po prodaji. Dejali so mi, da ne bo igral. Jaz vem, zakaj. To pa je tisto, kar ljudje ne vedo. To je čaroben svet, to so skrivnosti svetovnega nogometa.

V prejšnji sezoni se je prerodil, zlasti v zadnjih krogih jesenskega in na začetku spomladanskega dela.
Vesel sem zanj. Zelo dobro se nosi s tem priimkom. Prihaja do primerjav, a igra Luka pri 21 letih na višji ravni od mene, ko sem bil toliko star. Je dve, tri stopničke nad mano. Sam sem igral prvo evropsko tekmo pri 22 letih. On je v ligi prvakov zabijal že kot najstnik. Prihodnji mesec bo star komaj 22 let. Je v prednosti pred menoj. Ko naju primerjajo, gledajo name kot igralca pri Portu ali Valencii, ko sem bil že starejši. A tudi to je ena izmed prednosti Maribora. Ker nas ne razumejo in na nas gledajo površno.

Se s trenerjem še vedno poslužujeta različnih pristopov do motivacijskih govorov igralcem in obiskov slačilnice? Pač odvisno od razpleta dvoboja.
Dostikrat.

Darko Milanič je v očeh športnega direktorja NK Maribor inteligenten in samokritičen človek. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je takrat Zlatko Zahović jezen in prekipeva od strasti? Pove kako pikro, da se igralci zamislijo, medtem ko je Darko Milanič bolj umirjen?
Ljudje na to spet napačno gledajo. Pomembno je, da veva to z Daretom. Mislite, da ni vedno igra v reakcijah? Kaj pa je najbolj pomembno? Povratna informacija, vendar. Pomembna je zmaga. Vem, kako razmišljajo igralci. Ne potrebujeva biti dve uri v slačilnici. Točno veva, kaj potrebujejo. Pomembno je, da sva usklajena. Da veva, kako se bova odzvala. S tem paziva, da trenerju ne zbledi slika.

Ko pride nov igralec v Ljudski vrt, kot športni direktor že dovolj dobro poznate njegov karakter?
Ne v vseh primerih.

So kakšni negativni primeri, ki ste jih obžalovali?
Ne, Maribor ima le pozitivne stvari. Ker živi v čudovitem svetu in mu sploh ni potrebno nič delati (smeh). Bi bilo čudno, da bi bili le pozitivni primeri, ne?

Je pa vseeno več boljših kot slabših? Vam pomaga šesti čut pri izbiri novih igralcev?
Je, a to še zdaleč ni enostavno. Pri tujcu ne moreš vedeti. Lahko se le informiraš. So pa tudi drugačni primeri. Josip Iličić. Ko sem prejemal informacije o njegovem karakterju, me je kar zmrazilo. Človek bi se vprašal, kaj pa je zdaj to? V slabem smislu je bil označen za vse, kar si lahko izmisliš. Ko pa je prišel sem, sem videl fantastičnega fanta, nekonfliktnega, normalnega profesionalca. Ljudje govorijo neumnosti.

Kaj je Zahović povedal o kapetanu NK Maribor Marcosu Tavaresu? "Je poseben. Ima nekaj več, a z njim ni lahko delati. Iz njega moraš izvleči maksimum, zato mora kdaj priti tudi k meni v pisarno. Zdaj, na starejša leta je že lažje." Foto: Matjaž Vertuš

Torej ne dobivate le točnih in zanesljivih informacij, ampak so tudi takšne, v katerih drugi mečejo polena pod noge igralcem?
Smo dovolj zreli, da si lahko v svoji glavi približno ustvarimo, kaj je kaj. Na vsako informacijo ne bom skakal v zrak. Slovenija je majhna, a je žal ogromno negative. Pa ni razloga za to, ker je to lepa dežela. Ni veliko kriminala, lepo se živi.

Predsednik Uefe Aleksander Čeferin pravi, da bi lahko sami sebe pojedli od negative. Da zaradi ponižnosti ne znamo izkoristiti tega, kar imamo v sebi.
Res je. To, kar ima Slovenija, ima malo evropskih držav. A je žal čutiti negativo na vsakem koraku.

Ste tak domoljub, da vas nikoli ne prime, kako bi pobrali kovčke in se odpravili drugam? Veliko časa ste preživeli drugje, zlasti na Portugalskem.
Zame je Slovenija najlepša država za življenje. Je mirna, lepa. Imaš morje, imaš smučanje, ki je zame zelo pomembno.

Veliko smučate?
(Nasmeh). Veliko? Ogromno. Imaš vse. Imaš pa tudi to negativno energijo, te prišepetovalce, ki jim moraš le kimati, in iti svojo pot. Slovenski nogomet je najpomembnejši šport v državi. Zanimivo pa je, da so mnenja o njem zelo redko pozitivna. Pa naj govorimo o osebi, klubu, reprezentanci … Več je kritik kot pohval. Takšnih kritik, kot da imajo vsi takšno znanje kot Fabio Capello, da so že vsi osvajali lovorike. Obnašajo se a priori negativno.

Kako to spremeniti?
Sem optimist. Pri mladih opažam, da ni več tako. Vsak ima svoj svet. Mlajši so bolj svetovljani, drugačni, razbremenjeni.

Bo k močnejši samozavesti slovenskih športnikov pomagala zlata medalja košarkarjev na evropskem prvenstvu?
Upam. Vsaka pozitivna zgodba je pozitivna. To je bil nenormalen uspeh. A tudi tu imate mediji določeno vlogo. Pravite, aha, zdaj je bila košarka zlata, dajmo zdaj primerjati športe po pomembnosti. Športniki pa smo takšni, da bi morali biti vsi ponosni na druge.

Nogomet je v Sloveniji pogosto žrtev ocen, da so pred njim vendarle zimski športi, po novem še košarka?
Tega res ne bi primerjal. Vsak šport ima svoje padce, svoj pomen. Brezpredmetno je razvrščati športe. Dovolj se je spomniti, da je bilo takrat, ko je bila Slovenija na Euru, v Amsterdamu 10 tisoč Slovencev. Tu lahko končamo. Smo pa lahko veseli za vse.

Slovenska nogometna reprezentanca je pred kratkim končala kvalifikacije za SP 2018. Osvojila je četrto mesto.
Imam mešane občutke. Smo reprezentanca, ki je odvisna od žreba. Marsikdaj nam je šel na roko. Tudi zdaj. Anglija ima ne glede na tradicijo eno slabših reprezentanc v svoji zgodovini, ki se težko prebija čez skupino na velikih tekmovanjih, čeprav je favorit. Škotska in Slovaška se ne moreta niti primerjati z današnjo generacijo Slovenije. Zato je četrto mesto velik neuspeh.

S 35 zadetki, ki jih je dosegel v 80 nastopih, je najboljši strelec slovenske reprezentance. Najbolj se mu je približal nekdanji napadalec Maribora Milivoje Novaković. Foto: Guliverimage/Getty Images

Komu bi pripisali glavno krivdo?
Dobro, dajmo povedati tako. Vloga selektorja je zelo pomembna, a nisem dobro razumel, zakaj je bilo z njegove strani toliko negative. Šport ti nekaj da, nekaj vzame. Razumem, da smo tretji ali četrti, ampak zakaj toliko negative? Da pa moramo v tem primeru govoriti o uspehu, pa niti slučajno. Ekipa, naši igralci so odlični. Ne razumem iskanja alibijev, obtoževanj. Tega ne razumem, ker smo imeli vse, da bi bili najmanj drugi. Šport je res tak, da včasih izgubiš tekmo ali dve. Ne moraš stalno zmagovati.

Če greva realno pogledat. Redno spremljam nogomet, pa ne znam našteti treh igralcev Škotske ali Slovaške. Če ne bi igrali proti Celticu, sploh ne bi vedel za Griffithsa. Pri Slovakih poznam Škrtela in Hamšika. Za druge niti ne vem, kje igrajo. Ne bi jih primerjal s slovensko reprezentanco.

Bo imela slovenska reprezentanca več možnosti v naslednjem ciklusu?
Pomemben bo izbor novega selektorja. Tukaj popolnoma zaupam novemu predsedniku NZS (Radenko Mijatović, op. a.). Zaupam mu kot navijač, kot športni delavec, kot človek, ki je dal 35 zadetkov. Zdaj je imel kar negativno izkušnjo s tistim, ki je najpomembnejši. To je selektor. Upam, da bodo znali izbrati najboljšega. Ne bo pa lahko, ker dobro vem, da slačilnica ne diha skupaj.

Ne diha skupaj? Reprezentanti in zdaj že nekdanji selektor so v javnih nastopih poudarjali, da med njimi vlada krasna kemija.
Mislim, da ni tako. O tem nikoli nisem spraševal igralcev Maribora, ki so bili v reprezentanci. Nič. To bi bilo podcenjevanje njih samih. Vseeno pa sem dal 35 golov za reprezentanco. Marsikdo, ki ni v Mariboru, me pokliče in mi zajamra. To razumem. Igralci dostikrat jamrajo, to ve marsikdo od novinarjev. Zato se bo moral novi selektor dobro pozanimati in stvari prefiltrirati.

Sta v slačilnici slovenske nogometne reprezentance resnično prisotna dva klana? Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Bi koga predlagali?
Ne. Bi si pa želel, da pride zmagovalec in pove, da je cilj uvrstitev na veliko tekmovanje. To bi si želel. Kvalifikacije so težke, zahtevne, a lotiti se jih je treba s ciljem. Če Slovenija, ki ima za seboj tri velika tekmovanja v 17 letih, ne pozna ciljev, potem se mi zdi to malce čudno.

Selektor je rekel, da ni poznal ciljev, predsednik NZS Radenko Mijatović je povedal drugače.
Verjamem predsedniku. Je pa tako, da so cilji spontani. Niti jih ni potrebno omenjati. Ali niso v športu spontani cilji, če si bil že na treh velikih tekmovanjih? Želim si le, da se zgodba obrne v pozitivno smer, ker imamo vrhunske igralce. Lahko sestavimo vrhunsko reprezentanco, potem pa ti šport nekaj da, nekaj vzame. Ni razloga za negativnosti.

Bi raje videli domačega ali tujega selektorja?
Popolnoma zaupam predsedniku. Je človek, ki je ogromno časa v nogometu in bo znal pravilno oceniti. Želim si, da pride zmagovalec.

Pri Mariboru ste sodelovali tudi s tujimi trenerji, ki pa so se v Ljudskem vrtu zadržali le za kratek rok. Oba sta prišla iz Hrvaške.
Izkazala sta se za zelo dober premostitveni most. V Sloveniji, vsaj po mojih izkušnjah, zelo diši tujec. Uporabljata enake parfume, a tujec bolj diši.

Vas je motilo pri Srečku Katancu, da je pred tekmami poudarjal moč tekmeca in težave, ki ga pestijo pri izboru reprezentantov? V vaših očeh ni bil pravi zmagovalec?
Jaz bi rad, da bi bil naslednji selektor zmagovalec. Kakšen je bil on, naj ocenjuje javnost sama.

Ste opazili kakšne značajske razlike med obdobjema, ko je Srečko Katanec prvič vodil reprezentanco, vi pa ste bili njegov izbranec, ter zadnjim, ki je trajal med letoma 2013 in 2017?
To naj oceni javnost. Zame je bil prvič in drugič isti.

Vam ga je bilo kaj žal, ko se je poslovil brez uvrstitve na veliko tekmovanje, na katero je bil navajen v prvem obdobju?
Smo profesionalci. Tu ne odloča, ali imaš nekoga rad ali ne. Profesionalci smo. Kaj govorijo rezultati? Da je bil neuspeh. To je to.

Slovenska izbrana vrsta je v kvalifikacijah za SP 2018 v izdihljajih srečanja ostala brez točke v Londonu, Trnavi in Glasgowu, v Stožicah pa proti Škotski brez zmage. Foto: Vid Ponikvar

Slovenija je ogromno točk izgubila v zadnjih minutah. Obstaja globlji razlog?
Če imaš zmagovalno mentaliteto, v zadnjih minutah zmaguješ, ne pa izgubljaš. Vse se vrti okrog pozitive, da verjameš vase. Ne bom pozabil, kako je bil Bayern prvak. Zdaj govorim veliko o Bayernu, čeprav ga niti ne maram, a pač govorim o športu. Prejel je gol v 95. minuti, vsi so popadali na tla, nato pa vratar Oliver Kahn nese žogo na sredino, jih dvigne, Bayern pa doseže zadetek in potem zmaga. Moraš le verjeti, ko je vsega konec, pa lahko padeš v nezavest. Če tega ne verjameš, je bolje, da se tega sploh ne lotiš.

Se ne bojite, da bi vam krovna zveza pri iskanju Katančevega naslednika speljala trenerja Darka Milaniča?
Ne gre za to, da bi ga nam speljala. Normalno je, da se tako uspešen trener pojavi na seznamu želja. Vsaj medijev, saj ne vem, če je tako tudi pri NZS. Darko še vedno ni v tisti fazi, ko bi delal desetkrat na leto. Ima še tako veliko energije in znanja, da bi delal vsak dan na igrišču. Selektorji so ponavadi malce bolj starejši. Dobro, zdaj je modna muha, da so nekateri tudi mlajši, a Darko je velik delavec.

Ko je odšel iz Maribora, je imel dve težki izkušnji. Sturm in Leeds United. A dokler nimaš negativnih izkušenj, ne znaš ceniti tistega, kar si imel prej pozitivnega. On je znal to hitro obrniti sebi v prid. Vrnil se je s širšimi pogledi, z več znanja. Je inteligenten in samokritičen človek, hitro spozna stvari. Ni več toliko obremenjen kot prej.

Vas je Darko Milanič leta 2013, ko je odšel v Sturm in nenapovedano zapustil Maribor tik pred začetkom sezone, razočaral?
Ni me razočaral. Bil sem razočaran, a ne nad njim, ampak nad situacijo, v kateri smo se znašli. Mogoče sem bil bolj razočaran zaradi tega, ker je odšel in naredil napako. Ga pa razumem. Ko dnevno sprejemaš odločitve in si navajen na nekaj takega, na pluse in minuse, je normalno, da ne prevladujejo le plusi.

Pri Mariboru znamo hitro obrniti minus v plus. Zelo hitro, ker smo profesionalni. En dan smo razočarani, naslednji dan pa več ne. Gledati moraš naprej. Enostavno smo že preveč dolgo v tem nogometu, da bi bili mesece in mesece razočarani in stokali. Drugi dan moraš pokazati že drugi obraz. To te v Evropi hitro naučijo. To so življenjske izkušnje iz profesionalnih karier.

O nenadnem odhodu Milaniča leta 2013:

Pa vi? Imate zahtevano trenersko licenco, ki jo podeljuje Uefa. Lahko bi vodili klub, a vztrajate pri delu športnega direktorja. Vas sploh kaj mika trenerski posel?
Definitivno je to moja velika želja. Ne bi pa bil trener, ki bi to delal vsakodnevno. Kot človek potrebujem veliko svobode. Trener mora biti discipliniran. Pripravljaš trening, pomočnike, taktiko, analiziraš. To je nenormalno veliko dela. Potrebujem malo svobode, ki mi daje energijo oziroma nikoli ne pozabim razmišljati o tem, kaj je moje delo.

Če bi kdaj, bi mi mogoče res kdaj odgovarjalo delo sedem- do desetkrat letno. Tako kot je delal selektor zdaj. Ampak to še ne pomeni, da bi bil selektor v Sloveniji. Niti to ni moja kakšna obsesija. Moja obsesija je Maribor, tu sem zadovoljen. Maribor je najlepše mesto na svetu, je pa tudi res, da se lahko, ko je prisotna negativa, vse hitro poruši in pozabi. Niti slučajno ne mislim, da sem zabetoniran v Mariboru, ker se to hitro menja. Že v eni sekundi.

Ne želim pa reči, da bi vodil slovensko reprezentanco. Saj so tudi druge. Najprej je potrebno vprašati sebe. Sem prvi strelec reprezentance. Zakaj bi si zdaj rušil tisto, kar mi nobeden ne more vzeti?

Selektor Katanec je v zadnjih letih oskrunil kult, ki ga je ustvaril z zlato generacijo.
To je njegov problem. Ampak zakaj bi si sam rušil nekaj, kar mi pripada? Saj ni razloga. Vseeno pa vem, da bi, če bi bil slovenski selektor, zmagal. To pa vem.

Bi vsaj razmislili o ponudbi, če bi vas zaprosil predsednik NZS?
Ne, ni razloga. Zadovoljen sem z NK Marbor. Niti ni potrebe za to vprašanje. Maribor je moj otrok. Dobesedno. Maribor nisem sprejel, ko so bile rože lepo zasejane, ampak ko je bil v kritičnem stanju s slabimi napovedmi. Zato drugače gledaš nanj.

Torej ne bi postali novi selektor Slovenije, da si ne bomo delali utvar?
Ne, definitivno ne. Maribor je Maribor. On je moj svet.

Morda kdaj v prihodnosti?
Prihodnost je nepredvidljiva. Nikoli ne veš. A to še ne pomeni, ponavljam, da bo to Slovenija. Če bi kdaj bila, imam potem eno vprašanje zase, pa tudi eno prepričanje. Vprašanje, ali si rušiti tisto, kar sem ustvaril, prepričanje pa, da bi zmagal.

Ste že prejeli kako trenersko ponudbo?
Tega ne bi komentiral.

Pri zdaj že nekdanjem selektorju Srečku Katancu ga je začutila negativna energija.

Mariborski klub je letos poslal selektorju Katancu odprto pismo, v katerem mu je očital, da bi si njegovi igralci zaslužili več vpoklicev za člansko reprezentanco. Mislite, da se vam je selektor maščeval, ker ste kot edini slovenski klub zavrnili vpoklic igralcev iz B-reprezentance za turnir v ZAE?
Poznam razlog. To je le NK Maribor oziroma moja osebnost. Zato pa so taki rezultati, kot so bili pri tem selektorju. Če ne igrajo najboljši in si potem razdeljen, če ne veš, kdo je in kaj je, je težko potem kdo uspešen. Zamislite si, da bi bil jaz selektor Slovenije, pa ne bi klical igralcev Olimpije, ki bi bili v najboljši formi? Je to fora? To bi bilo neumno, mar ne? Najprej zame, potem pa posledično še za Slovenijo.

Selektor je ciljal na to. Zakaj pa je bil potem klican Črnic, zakaj Trajkovski (nekdanja nogometaša Maribora, ki sta se prerodila v dresu Domžal)? Zakaj? Sam se temu le smejem. Selektor pa je sam odločil o svoji usodi. Tako kot kateri koli trener.

Kar se tiče Olimpije, je privržence zmotil napis, ki se pojavlja na novinarskih konferencah pred največjimi tekmami lige prvakov. Med številnimi slogani je zaslediti tudi stavek Zeleno je grdo.
Tako se je odločil naš marketing. Sem le športni direktor.

Pa vas to ne moti?
Če razmišljam le o športnem delu, o športnih rivalih, se bomo pa seveda malce zbadali. Da bo malce folklore. To pa še ne pomeni, da jih ne spoštuješ. Verjamem, da govori Messi lepo o Realu.

V zadnjem obdobju smo pogrešali več takšne folklore z vaše strani, a dolgo časa niste bili dosegljivi za medijske nastope.
Pa me niste vendarle pogrešali? (Smeh).

Smo. Manjkale so zlasti provokativne napovedi, s katerimi ste pogosto dvigovali zanimanje za nogometno dogajanje v 1. SNL, kakor tudi odzive po večjih tekmah, predvsem večnih derbijih z Olimpijo.
Začel sem pač malce misliti tudi nase, ne le na slovenski nogomet. Včasih ljudje drugače razumejo tisto, kar želiš povedati. To lahko sprejmeš, včasih pa potrebuješ tudi mir.

O tem, da bi postal slovenski selektor:

Se vas je lotil fenomen izgorelosti, prekomernega dela za NK Maribor?
Daleč od tega. Energije za NK Maribor mi ni nikoli zmanjkalo. Maribor ni le klub, ampak je strast, nekaj več. Maribor kot celota, kot navijači, ljudje, sodelavci. Vsi, ki delajo, so zelo ambiciozni in samoiniciativni. Vsak v svojem sektorju je perfekcionist. Ko imaš ob sebi takšne ljudi, postaneš takšen tudi ti.

Vijoličasti družini ste se pridružili že pred desetimi leti, pa še vedno vztrajate, niti ne dajete občutka, da niste več lačni novih uspehov.
To je res, a le v drugi vlogi. Drugače sem član vijoličaste družine že od leta 1979, ko sem začel v Mariboru v mlajših kategorijah. Vijoličast sem že vse življenje. Pred desetimi leti sem prišel v klub z neurejenimi razmerami. Bil je v kritičnem stanju s slabimi napovedmi. Na koncu mi je uspelo. Čutim zadovoljstvo, zadoščenje. Vse, kar si porabil in pretrpel, se ti takrat, ko se obrneš nazaj in vidiš, da je nekaj zraslo, poplača.

Leta 2013 se je za en teden poslovil od mariborskega kluba, a se nato hitro vrnil. Foto: Matjaž Vertuš

Vmes ste se za en teden poslovili, a se po tem, ko so vas navijači javno pozvali, da se vrnete, hitro vrnili. Ste to naredili namenoma, da ste potipali pulz Maribora, koliko še diha z vami in vas pogreša?
To ni imelo povezave z mestom. Težko je biti ambiciozen v Sloveniji, če hočeš biti pomemben tudi na evropski ravni. V Sloveniji se prelepo živi, a ljudje le kritizirajo. Slovenija je vrhunska država z vrhunskimi pogoji. A ljudje so zelo ''komot''. Sam pa takrat, ko se govori o ambicijah in zmagah, ne maram biti ''komot''. Ni tako enostavno. Včasih je potrebno opozoriti, da ta ''komot'' prihaja z delom, in ni nekaj spontanega.

Ne glede na vse, na fenomen Maribora, ki je prisoten, nas še vedno ne razumejo, kaj govorimo. Še vedno mislijo, da je vse spontano, da je to normalno. Ne le tisti, ki so zunaj kluba, ampak tudi tisti, ki so v klub malce vpleteni. Vsi mislijo, da je to zelo lahko. Mogoče je to ta naša prednost.

Ljudje merijo stvari tudi skozi številke. Zdaj, ko ste se obogatili v ligi prvakov, bi lahko še dolgo predstavljali vrh slovenskega nogometa.
Nič ni tako. Daleč od tega, ker Maribor v vsako sezono štarta z minus šest milijonov evrov in si ne more privoščiti igralcev s plačanimi odškodninami. Baza je ista, kot je bila. Maribor je bolj atraktiven. Tudi zaradi tega, ker si igralci želijo prihajati v Maribor, ni pa še gotovo, da kupiš kakovost ali neko materijo, ki jo je treba še razvijati.

Danes je to lažje. Ko pridejo novi igralci v klub, pridejo med fante, ki imajo že postavljen sistem. Ta sistem te vpelje v nekaj več.

Ga je težko vcepiti novim igralcem, ki pridejo v Maribor?
Ne. Imamo ogromno liderjev, ki so leta in leta v klubu. S svojim obnašanjem in delom so vzor vsem drugim. Večina se prilagodi. Hitro se opazi, kakšna je pot. To nam močno olajša delo.

"V Sloveniji je kar nekaj talentov, ki bi lahko igrali pri nas, a smo dobili takšne finančne zahteve, da … Razumem, da se klubi financirajo vsak na svoj način. To je vse prej kot lahko. Ampak, da bi mi podpirali lenobe drugih?," se sprašuje Zahović. Foto: Vid Ponikvar

Pa vseeno pride kdaj na površje kak namišljeni kapetan.
Imeli smo ga, a le en dan. Le en dan je bil minus, naslednji dan je bil že plus. On je to razumel. Če tega ne razumeš, potem moraš oditi.

Je bil to Marko Šuler?
Tega ne bi komentiral.

Pri zadnjih nakupih ste se večkrat odločili za tujce kot domače igralce.
To ni bilo namenoma. Hoteli smo pripeljati tudi nogometaše z domače scene, a so številke tako zrasle, da sem dobil občutek, kot da mora za njihovo nedelo plačevati Maribor. Klubi so začutili priložnosti. Sporočam jim, da se to ne bo zgodilo.

Naj začnejo delati, pa potem morda ne bodo potrebovali Maribora. V Sloveniji je kar nekaj talentov, ki bi lahko igrali pri nas, a smo dobili takšne finančne zahteve, da … Razumem, da se klubi financirajo vsak na svoj način. To je vse prej kot lahko. Ampak, da bi mi podpirali lenobe drugih?

Pred leti ste tako z nakupi Rajka Repa in Gregorja Bajdeta reševali blagajno Celja.
Super, tega sem vesel.

Ali pa Olimpija Gorico, ko je poskrbela za rekorden nakup Blessinga Elekeja. Mislite, da je njegov prestop, vreden 800 tisoč evrov, malce porušil ravnotežje, in so drugi klubi, pa tudi menedžerji postali bolj pohlepni?
Mogoče je res nekaj resnice v tem. A je treba tudi razumeti ljudi v Olimpiji. V danem trenutku so potrebovali nekaj, da opozorijo nase. Trg je trenutek. V določenem trenutku se ti zdi, da je cena prevelika, a bi se mogoče tudi sam odločil tako. To je trenutek. Potrebuješ nekaj, veš, da preplačaš, a se tako odločiš, ker se ti zdi, da je prav. Zaradi tega ne bi kritiziral vodstva Olimpije.

Večkrat strateško počakate, da dobi igralec proste papirje in ga nato pripeljete v Maribor.
Tudi to je naše delo. Vsake oči vidijo drugače, a se nato o igralcih odločamo s trenerjem, Miranom (Pavlinom, op. a.) in tako dalje. Za zdaj nam uspeva.

Za največjo prednost mariborskega kluba šteje predanost delavcev v klubu in pa stroko, ki ima bogate izkušnje iz Evrope. Foto: Vid Ponikvar

Na Balkanu vas zelo cenijo. Mariborsko nogometno zgodbo doživljajo kot svojevrsten čudež.
To se mi zdi normalno. Vsi delamo v istih pogojih. Oziroma ''nepogojih'', če se primerjamo z Evropo. Oni se zavedajo, na kakšni ravni igra Maribor.

Kje potem tiči prednost Maribora, da za razliko od številnih klubov iz tega dela Evrope uspeva v ''nepogojih'' in se druži z evropsko elito?
Prednost so fantastični delavci v klubu in pa stroka, ki ima izjemne izkušnje iz Evrope. To, kar ima Maribor v strokovnem smislu, je težko opisati. Maribor se na vsako tekmo pripravi taktično. To na koncu izpade nevidljivo, vidijo se le zadetki, a to ni naključje.

Pogosto se omenja pomladitev, do katere pa kar noče priti. Vsi nosilci v ekipi so izkušeni igralci, bolj ali manj vsi nekdanji reprezentanti.
To je nekaj najtežjega. Imamo ogromno primerov. Če pogledamo Bayern, se verjetno zdaj udarjajo po glavi, zakaj niso prej menjali generacije. Težko je, če imaš tako uspešne igralce, kot jih ima NK Maribor. Postanejo zelo integrirani v klub, postanejo velika imena.

Ko gre proti koncu, se vedno postavi vprašanje, ali jih zamenjati ali ne. In vedno dobiš isti odgovor. Če jih zamenjaš, ti je žal, če pa jih ne zamenjaš, ti je tudi žal. To je proces, ki ga doživi vsak klub. Vprašanje pa je, koliko je močan klub, da to zdrži. Če ga navijači ne razumejo, se ustvari tak pritisk, da menjaš še kaj drugega kot le igralce. Navijači pa so najpomembnejši v nogometu.