SiolNET. Sportal Volkswagen Ljubljanski maraton
5,15

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Obrazi Ljubljanskega maratona – Jan Petrač (6.)

Jan Petrač: Na domačem terenu ne maram izgubljati

5,15

termometer

Jan Petrač
Foto: Ana Kovač

"V Ljubljani me ljudje poznajo in tukaj res ne morem zgolj sodelovati. Na domačem terenu ne maram izgubljati," o odkriti želji po vrhunskem nastopu na desetkilometrski razdalji Ljubljanskega maratona razmišlja slovenski atlet Jan Petrač. V intervjuju za Sportal je spregovoril tudi o zgodbi svojega očeta Sama Petrača, vrhunskega športnika v konkurenci gluhih. "Njegova zgodba je zelo zanimiva. Zame je precej boleča, zanj pa še toliko bolj," pravi.


Petrač je lastnik petih državnih rekordov v različnih kategorijah na prostem in dveh v dvorani. Najbolj je ponosen je na 6. mesto, ki ga je leta 2014 dosegel mladinskem svetovnem prvenstvu v ameriškem Eugenu v teku na 1500. Takrat je bil tudi najhitrejši Evropejec. Petrač je lastnik petih državnih rekordov v različnih kategorijah na prostem in dveh v dvorani. Najbolj je ponosen je na 6. mesto, ki ga je leta 2014 dosegel mladinskem svetovnem prvenstvu v ameriškem Eugenu v teku na 1500. Takrat je bil tudi najhitrejši Evropejec. Foto: Ana Kovač 22-letni atlet Jan Petrač je eden tistih, ki so v preteklosti že slavili na Ljubljanskem maratonu. Kot otrok je redno zmagoval na šolskih tekih, leta 2015 pa je bil najhitrejši tudi na desetkilometrski razdalji. Zmagal je s časom 31:21, letos bi svoj čas rad še izboljšal.

Za pripravo na razdaljo, ki mu kot tekaču na srednje proge (800 in 1500 m) predstavlja dolžino, ki je izven njegove cone udobja, si je rezerviral 35 dni, treninge pa na svojem Facebook profilu vsakodnevno deli z javnostjo.

Z atletiko se je začel ukvarjati kot otrok. "Bil sem suh in vzdržljiv, pa sta me dedek in ati vpisala na atletiko," se je perspektivni športnik, ki je odraščal z gluhima staršema in delno obvlada tudi znakovni jezik, spominjal v pogovoru za Sportal. Ta se je najdlje vrtel okrog zgodbe njegovega očeta Sama Petrača, vrhunskega športnika, ki je v konkurenci gluhih in naglušnih pred leti medalje osvajal kot po tekočem traku.

V domači vitrini ima šest olimpijskih (v smučanju in kolesarstvu) in šest kolajn z evropskih prvenstev, a zanje nikoli ni bil finančno nagrajen. Bil pa je nagrajen na simbolni ravni, leta 2014 je prejel Bloudkovo plaketo, leta 2001 pa medaljo časti Mednarodnega komiteja za šport gluhih in naglušnih.


"Ne vidim razloga, zakaj svojih treningov ne bi delil z javnostjo." "Ne vidim razloga, zakaj svojih treningov ne bi delil z javnostjo." Foto: Ana Kovač

Letos ste se zelo odkrito lotili priprav na Ljubljanski maraton. 35 dni pred dogodkom ste utrinke in podatke s treninga začeli objavljati tudi na svojem Facebook profilu. Kako to, da ste se odločili za tak pristop, ki je ljudem bolj na očeh?

Želel sem narediti nekaj novega in zanimivega. Glede na to, da moji treningi niso nobena skrivnost, ne vidim razloga, zakaj jih ne bi delil z javnostjo. Morda pa ljudi zanima, kako se na tek pripravlja nekdo, ki načrtuje deset kilometrov preteči v času 30 minut, seveda pa z veseljem odgovarjam tudi na vprašanja sledilcev.

Moj najboljši rezultat, dosežen na ljubljanskem maratonu, je 31:21 (leta 2015 je s tem rezultatom zmagal, op. a.), upam, da ga bom letos še izboljšal.

Je desetkilometrska znamka za vas precej zunaj območja udobja glede na to, da tečete na 800 in 1500 metrov?

Res je, če bi imel malo več časa za pripravo, bi bilo seveda lažje. Se mi pa to nikakor ne izide s sezono.

Tekmovanja v svojih disciplinah začnem maja in končam septembra, oktober pa je običajno namenjen  počitku. No, letos sem pripravam na maraton namenil 35 dni, kar bi glede na podlago v obliki pretečenih kilometrov moralo zadostovati za soliden rezultat.

Sicer pa mi je ljubljanski maraton pomeni veliko zato, ker je v Ljubljani. To je moje mesto, lahko bi rekel, da sem kar malo zaljubljen vanj (smeh, op. a.). Prepotoval sem lep del sveta, a najraje se vračam v Ljubljano. Vedno, ko pridem domov, se povzpnem na Ljubljanski grad in si mislim "To je to …"


Članki iz rubrike Obrazi ljubljanskega maratona:


Priznava, da na letošnjem ljubljanskem maratonu ne bo samo sodeloval, ampak si želi zmagati. Priznava, da na letošnjem ljubljanskem maratonu ne bo samo sodeloval, ampak si želi zmagati. Foto: Ana Kovač

Ne skrivate želje po zmagi. Si s tem nalagate dodatno breme ali ste tega pritiska vajeni?

Na domačem terenu res ne maram izgubiti, pa tudi pritiska sem se že kar nekako privadil. Ljudje me poznajo in v Ljubljani res ne morem samo sodelovati. Ljudi ne zanima, koliko časa imam za pripravo in da sem specialist za tek na 800 in 1500 metrov, zanima jih samo to, kdo bo na koncu zmagal.

Konkurenca bo močna. Na štartu bo tudi letos Blaž Grad (lanski zmagovalec teka na deset kilometrov, op. a.), ki je že večkrat zmagal v teku na deset kilometrov.

Ljubljanskega maratona se boste letos udeležili šele tretjič, medtem ko ste bili v mlajših letih reden udeleženec in tudi zmagovalec na šolskih tekih, ki so na nek način uvod v vrhunec maratonskega dogajanja v Ljubljani.

Res je, mislim, da samo na enem nisem zmagal, pa še to je bilo v prvem letniku srednje šole, kar glede na to, da skupaj tečejo vsi štirje letniki, niti ni bilo tako presenetljivo.

Na deset kilometrov sem tekel leta 2012, ko je snežilo in je bilo povsem neprimerno za tek (8. mesto), ter leta 2015, ko sem zmagal.

Leta 2015 je na Ljubljanskem maratonu zmagal s časom 31:21 (10 km). Leta 2015 je na Ljubljanskem maratonu zmagal s časom 31:21 (10 km). Foto: Urban Urbanc/Sportida

Koliko vam je pri vašem športnem razvoju pomagalo družinsko ozadje? Vaš oče, Samo Petrač, je bil vrhunski športnik v konkurenci gluhih, nagrajen z več olimpijskimi medaljami in kolajnami s svetovnih prvenstev in Bloudkovo plaketo. Predvidevam, da si je poleg ukvarjanja s športom moral poiskati redno službo.

Janov oče Samo Petrač je večkratni dobitnik olimpijske medalje na olimpijskih igrah gluhih. Janov oče Samo Petrač je večkratni dobitnik olimpijske medalje na olimpijskih igrah gluhih. Foto: Osebni arhiv Tako je, očetova zgodba je res zelo zanimiva. Zame je precej boleča, zanj pa še toliko bolj.

Kot vrhunski športnik v konkurenci gluhih nikoli ni užival nobenih privilegijev. Dejstvo je namreč, da je Sloveniji poskrbljeno samo za vrhunske športnike in športnike invalide, medtem ko gluhi športniki spadajo v ločeno kategorijo, za katero ni poskrbljeno. Ne vem, zakaj, tega nisem nikoli razumel.

Prav tako ne razumem, zakaj gluhi športniki ne tekmujejo na paraolimpijskih igrah, kjer se merijo slepi in športniki z različnimi primanjkljaji, ampak imajo svoje olimpijske igre, kjer je medijska pozornost ničelna. Prav tako ni poskrbljeno za nagrade ali zaposlitev teh športnikov v, na primer, javni upravi, tako kot je za preostale vrhunske športnike v Sloveniji.

Oče je tako ves čas moral hoditi v službo, kar je res neverjetno glede na to, kaj vse je dosegel.

Tekmoval je v alpskem smučanju in kolesarstvu. Tekmoval je v alpskem smučanju in kolesarstvu. Foto: Osebni arhiv

Doma ima šest olimpijskih medalj, kar je verjetno največ olimpijskih medalj, kot jih je kadarkoli osvojil Slovenec, poleg tega je po mojem mnenju tudi edini z medaljo s poletnih in zimskih olimpijskih iger, ima tudi šest odličji z evropskih prvenstev. No, kljub vsem kolajnam pa še vedno dela po osem ur dnevno, v kuhinji, za 550 evrov, in ga javnost ne pozna! To se mi zdi res neverjetno.

K sreči bo zanj bolje poskrbljeno po upokojitvi. Po pred kratkim sprejetem zakonu mu za osvojeno zlato olimpijsko medaljo pripada dosmrtna renta v višini 1.800 evrov mesečno. No, še prej mora do upokojitve sploh priti, od nje pa ga loči še 15 let dela.

"Očetova zgodba je res zelo zanimiva. Zame je precej boleča, zanj pa še toliko bolj." "Očetova zgodba je res zelo zanimiva. Zame je precej boleča, zanj pa še toliko bolj." Foto: Ana Kovač

Čas, ki ga je namenil in ki ga športniki namenjajo športu, bi se moral šteti v delovno dobo. Poleg tega oče za olimpijske medalje nikoli ni bil nagrajen tako, kot so na primer olimpijci in paraolimpijci, in ne verjamem, da kdaj bo. Je pa dobil Bloudkovo plaketo in medaljo časti Mednarodnega komiteja za šport gluhih in naglušnih leta 2001. 

V večini tujih držav imajo gluhi v športu enak položaj kot slišeči. V Rusiji je na primer zlata olimpijska medalja vredna sto tisoč evrov. To pomeni, da bi moj oče imel zdaj skoraj milijon. To bi mu pomagalo tudi pri tem, da bi dlje časa vztrajal v športu in da bi bil glede na to, da bi se lahko posvečal samo športu, še boljši.

Za povrhu vsega ga je udarila še bolezen …

Ko sem bil star leto in pol, je oče zbolel za rakom. Mislim, da je zlato olimpijsko medaljo dosegel prav v času bolezni … Toliko čustev in želja se je nabralo v njej …

Eden glavnih Janovih podpornikov je tudi njegov dedek Franc, ki je bil nekaj let tudi njegov trener. Eden glavnih Janovih podpornikov je tudi njegov dedek Franc, ki je bil nekaj let tudi njegov trener. Foto: Ana Kovač

Je bil ta športni duh pri vas doma zelo prisoten?

Da, še posebej z očetove strani. Tako sem se naučil zmagoslavne miselnosti. Če je oče kar naprej zmagoval in stremel k vrhu, drugače tudi ni moglo biti.

Pogosto me je jemal s seboj na trening. Ni šlo za njegove ambicije, ki bi jih želel vsiliti meni, ampak za moje lastne. Želel sem biti tak kot on.

Spomnim se, da se je oče pri mojih devetih letih s kolesom odpravil do babice v Ivančni Gorici. Seveda sem želel z njim. To je 45 kilometrov v vsako stran in sem jih zmogel. Pa saj sploh nisem vedel, kaj me čaka, vem samo, da mi je bilo super. Danes se devetletniki bolj posvečajo mobilnim telefonom kot čemu drugemu.

Z njim sem hodil na prvenstva in to je ostalo v meni …

"Z dedkom sva zelo povezana, nekaj let je bil tudi moj trener." "Z dedkom sva zelo povezana, nekaj let je bil tudi moj trener." Foto: Ana Kovač

Oče je kolesaril in smučal, vi pa ste se odločili za atletiko. Kako to?

Atletiko sem začel trenirati bolj kot ne po naključju. Tekmoval sem na šolskih krosih, bil sem suh in dokaj vzdržljiv, pa sta me dedi in ati vpisala na atletiko. Bilo mi je všeč in sem vztrajal. Nikoli nisem treniral nič drugega. 

Veliko mi je pri tem pomagal dedek, s katerim sva zelo povezana in ki je bil nekaj let tudi moj trener. Osem let sem treniral pod vodstvom Svjetlana Vujasina, tri, štiri leta pa sam oz. z dedkom (Francem, op. a.), medtem ko me je oče običajno spremljal na kolesu.

Letošnjo sezono sem se odločil za spremembo. Z Žanom Rudolfom, s katerim naju že od otroštva veže prijateljstvo, sem se pridružil skupini italijanskih atletov v okolici Verone. Kot pozitivno plat tega sodelovanja lahko izpostavim dejstvo, da sem treniral s skupino, kar zelo pozitivno vpliva na motivacijo, vse je lažje … Iz pogovora z njimi pa sem ugotavljal, kako dobro je poskrbljeno za njihove športnike.

"Trenutno sem povsem usmerjen v šport, tako sem se odločil. Nisem študiral, tudi mature nisem opravil, za kar mi je žal, a tako je. Prej bi rad nekaj pokazal v športu. Verjamem, da mi bo uspelo, mora mi." "Trenutno sem povsem usmerjen v šport, tako sem se odločil. Nisem študiral, tudi mature nisem opravil, za kar mi je žal, a tako je. Prej bi rad nekaj pokazal v športu. Verjamem, da mi bo uspelo, mora mi." Foto: Ana Kovač

Pa pri nas?

V Italiji ti že takoj, ko te prepoznajo za perspektivnega - kar pomeni, da se zgolj uvrstiš na neko tekmovanje, ni treba, da tam narediš odmevnejši dosežek -, poskušajo zagotoviti zaposlitev. Pri nas je po tej plati precej težje, sam na primer nisem zaposlen nikjer, ker nisem uvrščen v mednarodni razred.

Skratka, dobivajo reden honorar in teče jim delovna doba. To je super.


Članki iz rubrike Obrazi Ljubljanskega maratona:
 


Stari ste 22 let, je že čas za občasno razmišljanje o prihodnosti, o tem, čemu se boste posvetili, ko se bo športna pot iztekla?

Trenutno sem povsem usmerjen v šport, tako sem se odločil. Nisem študiral, tudi mature nisem opravil, za kar mi je žal, a tako je. Prej bi rad nekaj pokazal v športu. Verjamem, da mi bo uspelo, mora mi.

So pa seveda v življenju vsakega športnika vzponi in padci. Že večkrat sem želel opustiti atletiko, pa sem potem vedno znova našel motivacijo, ki me je gnala, da sem vztrajal.

Kar pa zadeva vprašanje o prihodnosti … Sanj in ciljev imam veliko, a za vse je predpogoj, da mi najprej uspe v atletiki. Nekega dne bi rad imel svoj lokal. V Ljubljani, seveda.

Sicer pa za vse, česar pa se lotiš, najprej potrebuješ denar, prepoznavnost pa ti vse skupaj lahko dodatno olajša.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 318
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin