Legenda Perić ponosen na slovensko kri, vzgojen po jugoslovansko

Dejan Perić bo na poslovilni tekmi v Zlatorogu (18.00) po dvajset minut branil za Celje Pivovarno Laško in ekipo svojih prijateljev pod vodstvom očeta Bogoslava, ki je vtisnil močan pečat njegovi karieri in osebnosti. Perić, igralska in človeška veličina, si je pridobil velikansko naklonjenost navijaških množic v Celju in širše. Za pivovarje je branil med letoma 1995 in 2004, ko je bil med najzaslužnejšimi za osvojitev lige prvakov. Pred dvema letoma se je vrnil v Celje, s katerim je osvojil še osem državnih in devet pokalnih naslovov, kariero pa bo sklenil v ''svojem'' Zlatorogu. Marsikdo ne ve, da je po dedu Slovenec, zato je v otroštvu pogosto zahajal na Bled, v Bohinj, Strunjan ... Na 30-letno rokometno kariero je ponosen, počaščen pa je tudi, da je bil del rokometne blagovne znamke, kakršno je Celje. Žal mu je, da se z reprezentanco – čeprav so ga snubili tudi Slovenci, je vseskozi igral za Jugoslavijo, Zvezno republiko Jugoslavijo, Srbijo in Črno goro in Srbijo – ni zavihtel v finale velikega tekmovanja. Več o Periću in poslovilni tekmi najdete v povezavah na dnu intervjuja.

S Celjem Pivovarno Laško ste leta 2004 osvojili ligo prvakov skupaj z Urošem Zormanom, Sergejem Rutenko, Renatom Vugrincem ... Lahko podoživite leto 2004? Kaj je bilo tako čarobnega pri tisti ekipi? Veliko stvari vpliva na to, da prideš do konca tekmovanja. Predvsem smo imeli trenerja Mira Požuna, ki je spoznal, da smo skupina igralcev, ki se med sabo razume, uživa, ko je skupaj. Vedel je, da ne maramo izgubljati. Dobro nas je vodil in nam kdaj tudi popustil. Bil sem njegova podaljšana roka na igrišču in kapetan. Vedno sem spoštoval trenerja, ki je zame svetinja. Vedel sem, da če ga bom jaz spoštoval, ga bodo tudi drugi. Miro je spoznal, da dajemo vse od sebe in ne izbiramo tekem, da spoštujemo sebe in klub, kar ne pomeni, da ga prejšnje generacije niso. Tako se je ob pravem delu ustvarila zdrava kemija. Tekme smo igrali z velikim ponosom in preprosto nismo želeli razočarati drug drugega. Nikoli se na majhnih tekmah nismo hranili za velike. Zoreli smo kot igralci in ljudje. Vseskozi smo se zavedali, da je klub nad nami, ta rezultat ni prišel naključno.

Enkrat se je moralo obrestovati tudi prekletstvo polfinalov. Koliko je dandanes vrhunskih klubov, ki bo dali vse za en sklepni turnir. Ki pomeni polfinale. Mi smo jih odigrali pet (med letoma 1997 in 2001, op. a.). Morda se tedaj nismo želeli zadovoljiti s tem. Kar je prišlo pozneje, veliki finale, ki smo ga z božjo pomočjo osvojili, je produkt naše vere v ta rezultat in športne kulture.

Sta bila povratna tekma z Ademar Leonom v osmini finala lige prvakov in čaroben preobrat, ko ste v Zlatorogu ujeli trinajst golov zaostanka, vi pa ste obranili ključno žogo, točka, ko ste dojeli, da lahko odidete do konca? Nismo vedeli, da bomo ujeli ta zaostanek. Želeli smo le zmagati, se oddolžiti za poraz v Španiji na odprtju dvorane Zlatorog. Na začetku je bilo 4 : 3, ob polčasu 17 : 7. Videli smo, da se lahko zgodi marsikaj. V drugem polčasu smo igrali gol za gol, bilo je zelo težko. Na koncu je odločila zadnja sekunda. To je bila nagrada za vse dobro, kar smo storili. Ta tekma nam je prinesla zrelost in zavest, da ni nič nemogoče.

S čim menite, da ste stkali trdne vezi z navijači povsod, kjer ste igrali? Navijači Veszprema so podobni celjskim. Klubu so predani, ko mu gre ali ne. Navijači Barcelone so nogometni, navijajo za vse sekcije, ki delujejo pod njenim okriljem. Zakaj tak odnos? Moji motivi nikdar niso bili materialni. Igral sem zato, da osrečim svoje najbližje in tiste, ki so prišli na tekmo. Sreča, ki jo lahko podeliš z ljudmi, ki so s teboj, in hvaležnost sta zame najdragocenejši. Nikdar nisem iskal izgovorov, govoril, da sem za dobro zaslužen jaz, za slabo pa nekdo drug. Ob zmagah sem bil skromen, ob porazih pa dostojanstven. Ko kaj ni bilo dobro, se nisem skrival, ampak razloge najprej iskal pri sebi. Športnik mora biti celostna oseba. Rad imam, da je ljudem prijetno v moji družbi, ne delim jih na to, kaj počnejo in kakšno funkcijo imajo, ampak izhajam iz predpostavke, da so dobri. Tako sem vzgojen. Moj odnos, komunikacija, pojavnost na igrišču – to sem v resnici jaz. Čas je pokazal, da sem bil magnet za ljudi, nesebično sem se jim razdajal.

Zakaj, po vašem mnenju, ste tako odličen motivator? Nisem tako dober motivator in vodja, kot jaz mislim. Ampak toliko, kolikor me ljudje spremljajo v določeni stvari. Mene ali kogarkoli drugega. Da bi se o lepih ali manj lepih rečeh lahko pogovarjal, morajo biti pravi odnos, spoštovanje in komunikacija vsakodnevni. Ne zato, ker se nekdo imenuje Dejan Perić in ker je v karieri napravil to in to. Spoštovanje si moraš zaslužiti vsak dan. To sem jaz, tako so me vzgojili. Dokler ljudje komunicirajo, se lahko dogovorijo in rešijo težavo. Ko se komunikacija prekine, se konča vse.

Se vam je kdaj ponudila priložnost igranja za slovensko reprezentanco? Imam slovenske korenine. Moj dedek je Slovenec iz Gabrovice pri Črnem Kalu, mama je napol Slovenka. Imam slovensko kri in ponosen sem na to. Moj oče je Srb. Svojih staršev ne izbiramo. Reprezentanca države, kjer si rojen, ni kot klub, Barcelona, Real, ki ga lahko zamenjaš, ko želiš. Ponosen sem, da se v Sloveniji nikdar počutil kot tujec. Hvaležen sem ljudem za to. Niti v bivši državi niti zdaj Slovenije nisem dojemal kot drugo državo. Splet okoliščin je pripeljal do razpada nekdanje države. Slovenci so bili moj narod in moji bratje, podobno kot vsi drugi iz delov Jugoslavije. Vzgojen sem bil jugoslovansko, takšen sem še dandanes. Menil sem, da se za državo, kjer si rojen, igra izključno iz patriotizma. Privilegij je, da s soigralci predstavljaš svojo državo, grb. V današnjem času nekateri igralci zamenjajo po tri reprezentance. Običajno iz športnih razlogov, obstajajo pa tudi materialni privilegiji. Menil sem, da reprezentančno kariero sklenem tam, kjer sem jo tudi začel. Vseeno mi je bilo v veliko čast, da so ljudje v Sloveniji menili, da bi lahko pomagal njihovi reprezentanci.

V svojem prvem obdobju ste v Celju preživeli devet let, po naslovu evropskega prvaka pa ste morali oditi. Kako težko vam je bilo? Težko mi je bilo, ker tedaj nisem poznal razlogov, zakaj. Vedel sem, da dajem vse od sebe, da ljudje to prepoznavajo, nisem oddajal negativnih vplivov. Danes dobro vem, zakaj je bilo tako. A nikomur ne zamerim, ker nihče ni večen in najpomembnejši. Iz svojega prvega obdobja v Celju se spominjam le lepih stvari, ki me nosijo naprej. Menim, da sem vodilnim v klubu lajšal delo, tako na igrišču kot zunaj njega. Razumel sem, da se klub odloča za novo strategijo. Šest mesecev sem igral, že vedoč, da me prihodnjo sezono ne bo več v Celju. To mi je pomagalo, da spoznam sebe. Čeprav žalosten, sem dojel, da moram obdobje, ki sem ga preživel tu, skleniti maksimalno. Povsod sem deloval tako, kot da bi ostal še sto let, bil pa sem pripravljen, da odidem naslednji dan. Do zadnjega dne sem deloval najbolje, kot sem znal, brez kakršnekoli preračunljivosti. Kdo ve, zakaj je morala biti moja pot takšna, hvalabogu je bila tudi po celjski eri uspešna.

Ste Toneta Turnška, tedanjega predsednika, kdaj vprašali, zakaj klub ni več sodeloval z vami? Tone nam je bil drugi oče, toliko dobrega je napravil, se družil z nami. Zanj smo bili pomembni kot ljudje in kot igralci. Zanj je bilo pomembno, kako se počutimo. Veliko nam je dal. Srečen sem, če nam je njemu in pokrovitelju karkoli od tega na katerikoli način uspelo vrniti. Zelo dobro se poznava, ponosen sem na najino sodelovanje. Mislim, da pogovora o razlogih nikdar ni bilo in ga tudi ne bo. Zgodovine ne moremo spremeniti. Ni potrebe, da bi odpirali neke stvari. Veliko dobrega, pozitivnega pretehta odločitev ljudi, človeka, ki ima do nje pravico in ima pravilno vizijo.

Lahko izdate razlog za odhod? Ne. Hočem, da ostane skrivnost. O vsem ni treba govoriti. Klub je svetinja, umazano perilo se ne pere zunaj. O tem ne morem govoriti vam, če nisem govoril ljudem, s katerimi bi se moral pogovarjati o takšni tematiki. Te ljudi imam za prijatelje, sodelavce, zato mojega mnenja ne smejo izvedeti iz medijev, če ga prej niso slišali neposredno iz mojih ust.

Zgodilo se je pred leti v časih največjega rivalstva med Celjem in Zagrebom. Po tekmi v hrvaški prestolnici ste med dajanjem izjave dobili pljunek v obraz. Mirno ste si ga obrisali in nadaljevali. Kako notranje močan mora biti človek, da stori nekaj takšnega? Vselej sem deloval tako, da nam je Bog dal roke, da delamo, jezik pa, da govorimo. Če bi govoril z rokami, potem to ne bi bila moja raven. Ta, ki me je pljunil, ni mogel na drug način pokazati nezadovoljstva, ker je bila naša ekipa boljša. A to je njegova sramota, ne moja. Ko se je to zgodilo, sem se malo obrnil proti tej osebi, morda celo napravil kak korak, ampak sem se obrnil nazaj in nadaljeval izjavo. Ni bilo možnosti, da bi se odzval drugače in da me nekaj takšnega izzove. Gesta odziva bi bila morda upravičena, a s tem bi naša tekma dobila novo konotacijo. Hvalabogu, da se nisem odzval drugače.

Kako bi bila videti idealna postava vaših soigralcev v karieri? Edvard Kokšarov, Iztok Puc, Rastko Stefanović, Kiro Lazarov, Aleksandar Knežević, Dragan Škrbić, Tomas Svensson (našteva od levega krila proti desnemu, nato krožnega napadalca in vratarja, op. a.). Če bi moral izbirati idealno postavo vseh časov ne glede na to, ali je bil kdo moj soigralec ali ne, bi številni ostali. Ostanimo pri tem.

Projekt poslovilne tekme ste poimenovali Za dobre stare čase po znameniti pesmi Novih fosilov. Velikokrat so vam jo vrteli na tekmah. Kako se je spletel čustveni trikotnik med vami, navijači in omenjeno pesmijo? Povsem spontano. Približeval se je moj odhod, konec igranja v Celju. Ko smo se vrnili iz Flensburga (tam je Celje osvojilo ligo prvakov, op. a.), so mi ljudje rekli, ali se zavedam, da sem kot Srb pel hrvaško pesem, poleg mene pa 30.000 Slovencev. Tedaj temu nisem posvečal pozornosti. Besedilo iz te pesmi simbolizira čas, ki ga ljudje preživijo skupaj, izgrajene odnose, spomine ... Lepo se je spet srečati s tistimi, ki so ti zaznamovali življenje in ti njim.

Verjetno ste zelo ponosni, da se bo vaše poslovilne tekme udeležilo toliko zdajšnjih in nekdanjih rokometnih zvezdnikov. Vesel sem, da bodo prišli sopotniki moje kariere. Žal mi je tistih, ki ne bodo mogli zaradi različnih obveznosti – Sergej Rutenka, Edvard Kokšarov, Rastko Stefanović, Iker Romero, Pero Metličić, Dragan Škrbić, Uroš Zorman, Momir Ilić, Marko Vujin, Carlos Perez, Renato Vugrinec ... To so moji prijatelji, zelo bi bil vesel, če bi bili ob meni. Termin tekme je malo neugoden, v Kölnu je sklepni turnir lige prvakov, ekipe igrajo ključne tekme sezone ... Na klopi mojega moštva bo moj oče Bogoslav, ki je bil moj vzor in je še danes moj najboljši prijatelj. Poleg njega bo Mirko Bašić, človek, ki mi je s svojo pojavo odprl pot. Želel sem si biti kot on. Igrali bodo Vladan Matić, Luka Žvižej, Nenad Peruničić, Pepi Manaskov, Mirsad Terzić, Nedeljko Jovanović, Ivano Balić, Nikola Eklemović, Kiro Lazarov, še vedno je mogoč prihod Metličića, Roman Pungartnik, Matjaž Brumen, Peter Gulyas, Alavaro Načinović, Alem Toskić in Zoran Djordjić v vratih. Jaz bom branil po 20 minut za vsako ekipo.

V zadnji sezoni ste se zaradi poškodbe bolj kot branjenju posvetili svetovalnemu delu, ki je obrodilo bogate sadove. Vsi imamo svoje poslanstvo. Sebičen bi bil, če na druge ne bi prenašal tistega, kar ti da Bog in kar se naučiš. V športu sem se izoblikoval kot človek in igralec. Ne obžalujem ničesar, uspeh privoščim vsakomur. S svojo kariero sem zadovoljen. Vse napravim, da lahko pomagam soigralcem, ko gre in ko ne gre. Če so zaradi tega srečni, sam nisem nič manj srečen.

Kaj bi morali spremeniti v športni kulturi ljudi? Starši bi se morali bolj ukvarjati s svojimi otroki, namesto da jim kupujejo razne računalnike in igrice. Z otroki se je treba družiti, jih vzgajati, obstajati mora neka baza. Ko imaš bazo, kulturo in ljubezen doma, ti tudi neumnosti zunaj doma ne padajo na pamet. Obrniti bi se morali h kultu družine, vzgoji, odnosom. Skrbeti je treba, da otroci ne bodo imeli najboljšega prijatelja v nintendu, ker se tako odtujujejo, zapirajo, postajajo asocialni. Hitreje se živi, ampak bolje se je z nekom pol ure družiti kakovostno, kot da biti le virtualno prisoten. Tu so težave.

Kakšna bo vaša vloga v klubu? Ponudili so mi dve funkciji. Prva je bila koordinator mlajših selekcij, druga pa, da bi bil svetovalec, tehnični vodja, menedžer prve ekipe. Odločil sem se za drugo, da bi ob ekipi ostal kot nekakšen vezni člen med trenerjem, igralci in upravo. Da bi naša ekipa tako igralsko, duševno kot značajsko delala korake naprej. Želim, da bi imeli zdrave odnose, da bi napredovali in skupaj s strokovnim štabom ekipo povzdignili na višjo raven. Ponosen sem, da so ljudje v klubu prepoznali, da lahko opravljam takšno funkcijo.

Se nekoč vidite tudi v vlogi glavnega trenerja? Za zdaj ne. Številni so mi rekli, da bi lahko bil trener. A po karieri, v kateri je bilo toliko stresa in drugih stvari ... Trenersko delo je lepo, a zelo nehvaležno. Kar ne pomeni, da se te vloge bojim. Kot poznam sebe, bi se ekipi in igralcem predal na takšen način ... Ne bi si smel dovoliti, da pridem domov in mi otroci nekaj govorijo, jaz pa jih gledam, a jih ne poslušam, temveč razmišljam na primer o težavi nekega igralca. Ali kaj podobnega. Ne bom dramatiziral. To je mogoče, a trenutno se ne vidim kot trener, kar pa ne pomeni, da nekoč ne bom.