Janez Rajgelj: Želim stabilno in spoštovanja vredno Olimpijo

Pred letom je bilo ključno vprašanje, ali bo klub preživel poletne tedne. Letos se govori o novem trenerju, ugiba o igralskih okrepitvah … To je ob večkrat razprodanih Stožicah verjetno največja zmaga Uniona Olimpije. A direktorja verjetno dolgoročno ne zanima le boj za preživetje? Brez kančka dvoma je omenjeno dejstvo naša največja zmaga. Če pogledam nazaj, na fazo preživetja, moram priznati, da nam ni bilo lahko. To vam lahko potrdi peščica pokroviteljev, predstavniki mesta, torej tisti, ki so pomagali vleči voz. A nesmiselno bi bilo sedaj cviliti in negodovati. Pomembno je, da smo preživeli. Če julija in avgusta ne bi delali tako, kot smo, Olimpije zanesljivo ne bi bilo več. Danes? Olimpija je stabilen evroligaš, ki ima lepo možnost okrepiti svoje temelje. Pred nami je še nekaj ciljev. Prvi so povezani s sanacijo, ki še zdaleč ni končana. Gre za dolgotrajen proces, a to je bila edina pot. Pomembno pa je, da so posledice ukrepov v razumnih in načrtovanih okvirih.

Če bi v tem trenutku potegnili črto; na kateri točki sanacijskega načrta se nahajate? Pri koncu prvega sklopa dejanj. A tudi ta dejanja imajo svoje posledice. Govorim seveda o kreditu, brez katerega ne bi rešili kluba. Potrebovali smo ga za poravnavo dolgov. Ob tem pa smo morali zbrati tudi zadostno število sredstev za tekočo sezono in preživetje le-te. Ob tem smo upali tudi na kakovostno sezono, ki se nam je posrečila. Sezona je bila zelo uspešna, z eno samo packo, to pa je finale državnega prvenstva. Priznati je treba, da je bila ekipa že iztrošena. Nikogar ne obsojam, a žal nismo več zmogli držati ritma sezone. Nismo bili na pravi ravni, zato nas je Krka zasluženo premagala. Zelo preprosto. Če bi odigrali na evroligaški ravni, bi verjetno finale zlahka končali že po treh tekmah.

Ste lahko pri besedni zvezi 'prvi sklop dejanj' bolj konkretni? Ste s kreditom poravnali vse dolgove? Ne povsem. Smo pa blizu. Ne pogovarjamo se več o milijonih.

Kako dolgo pa bo Olimpija še nosila okove preteklosti? Kredit bomo odplačevali še nekaj let. Opozoril pa bi, da se tedaj nismo ubadali z vprašanjem, ali vzeti kredit ali ne. Ključna uganka je bila, kako sploh do kredita. Olimpija je imela pred letom veliko število upnikov, med drugim je dolgovala tudi državi. Le kako naj bi prikorakali v bančne prostore in pred okencem zaprosili za kredit? To pomeni, da so morali nekateri ljudje zastaviti svoje ime. Odločitev zanesljivo ni bila lahka, prepričala pa jih je prava smer. Za poslovanje iz preteklosti ne bi nihče zastavil svojega imena. Kaj bi se zgodilo? Ostali bi brez kredita in Olimpija ne bi ostajala.

Bi lahko Olimpijo rešili tudi v Tivoliju? Bi, a pot bi bila občutno težja. S Stožicami je košarka v Ljubljani dobila priložnost za druge dimenzije.

Ste v svoja jadra znali ujeti veter, ki ga je v prvem delu sezone s Stožicami prinesla košarkarska renesansa v Ljubljani? No, ravno o navalu novih pokroviteljev ne morem govoriti. Tega pa, roko na srce, niti ne pričakujemo. Dandanes je dobrodošel prav vsak pokrovitelj. Treba pa je priznati, da dvorana v Stožicah v primerjavi s Tivolijem ponuja boljše možnosti trženja in oglaševanja. Prepričan sem tudi, da bi z nadaljnjim dobrim delom okrepili košarko na prvem mestu v Ljubljani in poskrbeli za še večjo odmevnost. Osnova pa je trdo delo. Ni pomembno, kdo je direktor.

Olimpija je bila vselej klub številnih interesov. Ali ob približevanju zeleni veji čutite tudi dodatne pritiske? Imate občutek, da direktorski stolček zanima še koga? Niti ne. Morda zato, ker se na podobne govorice ne oziram. Veliko se je govorilo o tem, da sem se za vsako ceno želel vrniti v Olimpijo. Res je, da sem želel nazaj, saj imam rad košarko in ji lahko tudi veliko dam. Ocenjujem, da trezno in pravilno razmišljam o košarki. Pri tem se pogosto zalotim, da se zaletavam v zidove. A to so omejitve, ki nas bodo vedno spremljale. Pomembna pa je želja. Moje vodilo pri delu je uspešen klub.

Kakšna pa je uspešna Olimpija? Olimpija, ki zmaguje doma in v gosteh. Nasprotnik se je mora bati. Naj se tresejo tla, naj se tresejo hlače … Želim Olimpijo, ki jo bodo spoštovali v vseh največjih evropskih klubih. No, to je cilj, ki je verjetno še oddaljen, verjamem pa, da je dosegljiv.

Kdo pa ima danes v Olimpiji glavno besedo? Organizirani smo kot društvo. Imamo predsednika, upravni odbor, skupščino kot najvišji organ in svet pokroviteljev, ki je pogosto odločilen. In prav je tako. Vedno sem zagovornik teze, naj odločajo tisti, ki dajejo denar. Naj sedejo za skupno mizo in razpravljajo o ponujenih rešitvah. Žal so pogosto v Olimpiji odločali drugi interesi. Vedno znova je tedaj klub zavil na stranpota. Kar nekako simptomatično je sledil tudi umik kapitana barke.

Dotaknimo se še ekipe. Imate novega trenerja. Kakšna bo nadaljnja dinamika dogodkov? Ekipa bo sestavljena v okviru finančnih zmožnosti. Veljavno pogodbo imajo Davis Bertans, Jan Špan, Sasu Salin, Dino Murić in Goran Jagodnik. To je v tem trenutku vse.

Obstoja pri delu dosedanje ekipe obojestranski interes za podaljšanje sodelovanja? Prav gotovo. Marsikdo bi rad ostal. Vse pa bo odvisno od finančnih zmožnosti in trenerjevega koncepta dela.

To pomeni, da bo lahko trener v veliki meri vplival na sestavo ekipe? Ker imamo zagotovljen le del ekipe, bo seveda lahko trener sodeloval pri iskanju rešitev. Če pa bi imeli na seznamu že dvanajst igralcev, bi bil manevrski prostor manjši. Moje delo je usmerjeno k stabilnejši ekipi. Lepo bi bilo, če bi imela Olimpijo nekoč 70 do 80 odstotkov igralcev iz svojega lastnega kadra. O tem lahko povsem jasno govorim predvsem zaradi referenc. Prav zato smo se lotili tudi postavitve novega mladinskega sistema. Z Janezom Drvaričem smo zadeli v polno. Naj za ilustracijo navedem primer. Pred dnevi sva spremljala mladega košarkarja, ki je prišel na preizkušnjo. 'Spominja me na Dina Rađo,' je dejal. Ko sem ga vprašal, v katerem obdobju, pa mi je odvrnil: 'Kot kadet!' To pomeni, da imamo v klubu človeka, ki je v daljšem časovnem obdobju sodeloval z izjemnimi košarkarji.