Cedevita Olimpija
Druga kariera
Nedelja, 24. 4. 2022, 17.00
2 leti, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (258): SAŠO OŽBOLT
Krvavel je za Olimpijo, danes vzgaja talente v Ilirski Bistrici
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,56
1
Saša Ožbolta smo ta teden obiskali v Ilirski Bistrici, kjer dela kot trener.
Bil je ljubljenec občinstva. Za Union Olimpijo je v evroligi proti Panathinaikosu tudi krvavel. Danes vzgaja košarkarske talente v Ilirski Bistrici. Sašo Ožbolt je za Sportalovo nedeljsko rubriko Druga kariera spregovoril o svoji novi življenjski poti, posledicah poškodb, lepih spominih na igranje v Tivoliju in Stožicah ter možnostih Cedevite Olimpije v končnici letošnjega EuroCupa.
Devet let je igral za Olimpijo.
V Stožicah se znova igra vrhunska košarka, tribune so iz tekme v tekmo bolj polne. Nazadnje je taka evforija vladala pred enajstimi leti, ko je za takratno Union Olimpijo igral Sašo Ožbolt. Tisto je bila prva sezona v Stožicah, ko je padel tudi Panathinaikos, in zadnja za Primorca v dresu Olimpije. Slovenski reprezentant je za ljubljanski klub igral od leta 2002 in kmalu postal ljubljenec občinstva. Pred sedmimi leti je sklenil kariero, ki so jo zaznamovale tudi poškodbe. Danes je trener mladih upov v tretjeligašu, ekipi Plama Pur, v Ilirski Bistrici.
Trenerska pot je bila edina izbira
Ožbolt je danes trener v klubu Plama Pur v Ilirski Bistrici.
O trenerski karieri je danes 41-letni Ožbolt razmišljal že med igralsko. "V čem drugem se nisem predstavljal. Ne predstavljam si, da bi šel na ladjo. Mislim, da to najbolj obvladam, da me to najbolj veseli. Bom pa takoj podpisal, da do konca življenja ostanem v tem. Če bo le možno." Tako je leta 2015 v matičnem klubu v Portorožu končal aktivno kariero košarkarja in takoj prestopil med trenerje mladinskih selekcij. Eno leto je bil doma, nato eno v Kopru, od leta 2017 pa dela v Ilirski Bistrici v klubu Plama Pur. Skupaj z Rokom Dežmanom, enim od prvih trenerjev Luke Dončića. "Z Rokom imava kadetsko-mladinski trening, nato pa sledi še članski trening. To je štirikrat na teden, v soboto in nedeljo pa tekme. Tako da sem praktično cel teden zaseden. Počitek pride šele poleti."
Načrtno iz druge v tretjo ligo
"Zelo sem zadovoljen s pogoji, ki nam jih nudi klub. Vodstvo dela prostovoljno, da nam omogoča res dobre pogoje za delo. Samo vse najboljše. Mislim, da smo organizacijsko primerljivi tudi s kakšnim višjeligašem." Pred tremi leti so šli načrtno iz druge v tretjo ligo, da bi lahko bolj intenzivno delali z mladimi in jim dajali več priložnosti v članski ekipi. "To je bila najina pobuda. Da omogočimo mladim, da se 'porinejo' naprej, da dobijo članske minute. V drugi ligi imaš lahko samo dva kadeta, prijavljena na tekmo, v tretji ligi pa neomejeno. Mi smo imeli več kadetov, ki bi jim lahko ponudili minute in smo jih potem rotirali med tekmami. In tako ne zadovoljiš vseh želja. Zato smo se tudi odločili za tretjo ligo, in zadeli v polno. Obiskanost tekem je celo boljša kot v drugi ligi. Več minut lahko ponudimo mladim. Se pozna, da je nižja raven in dosti tekem se odloči že prej, zato se lahko več minut ponudi mladim. Obenem se spet borimo, imamo realne možnosti, da se uvrstimo v drugo ligo. Tako torej dobi igralec neko voljo, da se bori, ne pa da stagnira deset let v drugi ligi. Ali si sedmi ali 11. Tukaj pa smo spet dobili voljo, da nekaj osvojimo. Meni se to zdi kot dobra poteza." Delajo dobro, nedavno je njihov 15-letni talent, ki naj bi zrasel do 210 centimetrov, odšel v Triglav.
"Za trenerja na višji ravni moraš biti nor"
Višjih trenerskih ambicij nima, saj si želi bolj umirjeno življenje. "Za trenerja na višji ravni moraš biti res, reciva v narekovajih, malo nor. Imaš zelo malo zasebnega življenja. Vse moraš podrediti temu. Sam za to nisem pripravljen. Raje živim običajno življenje in delam na ta način, ki me najbolj veseli. Zame je največje poslanstvo, da me ti fantje, ki jih zdaj treniram, pozdravijo čez 20 let na ulici in mi rečejo hvala ter da sem jim kot nek nadomestni oče, da jim dam tudi kakšen nasvet. Ni vse samo košarka. In to mi daje največje zadovoljstvo." Ni torej tako strog trener, kot je bil v njegovih časih Zmago Sagadin? "Na treningih in tekmah pa imam njegov slog. Se moram včasih kar malo povleči nazaj. Časi so drugačni. Z nekaterimi moraš delati malo v rokavicah, da ne obupajo. Moraš se zavedati, da to ni profesionalni nivo, da delaš v nižjeligašu."
Danes kolo, tek in hribi, ekipni športni pa nič več
Ekipnih športov ne igra več, danes raje teče, kolesari in hodi v hribe.
Tako mu ne zmanjka časa za prostočasne dejavnosti. Rad hodi v hribe, pa tudi: "Dosti tečem. Kolo mi je zanimivo. Že pred vzponom naših kolesarjev mi je bilo dobro. Nisem pa več za kolektivne športe. Še vedno sem zmagovalec. Hočeš zmagati, greš čez svoje zmogljivosti in hitro pride do poškodbe. Igranju ekipnih športov po karieri sem se odpovedal. Torej kolo, tek, hribi za dušo." Tudi Sani Bečirović je nedavno v intervjuju za Sportal dejal, da ni bila dobra ideja, ko je po dolgem času poprijel za košarkarsko žogo. "Ko nas je včasih premalo na treningu, se tudi vključim v igro, a takoj pokajo mišice. Raje ne," nam Ožbolt razlaga v smehu. "Midva s Sanija veva, kako je, ko imaš težave s koleni."
Posledic poškodb danes ne čuti
Posledic poškodb kolen danes večinoma ne čuti.
Poškodbe kolen, operacije, dolgotrajne rehabilitacije so večkrat prekinile Ožboltovo kariero. "Moram potrkati na les, saj danes, glede na preteklost, nimam večjih bolečin. Mogoče bo to prišlo za mano, ko bom starejši. Najbrž bo. A tehnologija gre naprej. Videl sem, da naredijo že umetno koleno. Upam, da me bo to rešilo. Ko grem teč, ne čutim ekstremnih bolečin."
Prav poškodbe so mu preprečile še uspešnejšo kariero. Z izjemo ene sezone v Zagrebu v tujini ni igral. "Velikokrat se soočim s tem vprašajem. Po eni strani lahko odgovorim pritrdilno, po drugi pa se zavedam, da sem po vsaki poškodbi veliko izvlekel. Lahko bi že obupal, pa sem najboljše sezone odigral po teh treh težjih poškodbah oziroma operacijah. Moram biti zadovoljen s tem, kar sem izvlekel. Zagotovo pa bi lahko več. A za svojo trenersko kariero mi je to dosti dalo. Razumem bolje igralca. Pred poškodbo sem bil, recimo temu, Indijanec, bolj sem igral na fizično moč, potem pa sem moral igrati z glavo. Razumem tako igralce, ki igrajo bolj na svojo moč, in tiste, ki igrajo s svojo glavo."
Reprezentančni kolega Boštjan Nachbar je nekoč dejal, da je imel potencial tudi za ligo NBA. "Pred tisto prvo poškodbo sem bil na pripravah z reprezentanco v najboljši življenjski formi. Fizično sem se odlično počutil. Res so me težko krili. A v NBA je malo Evropejcev, ki so visoki meter in 90 centimetrov. Tako da za NBA ne verjamem, za višji evropski nivo pa že."
Veliko lepih spominov na igranje za Olimpijo
Za zmago proti Panathinaikos je tudi krvavel.
Najdlje in najbolj uspešno je igral za takratno Union Olimpijo. Devet let, od 2002 do 2011. "Veliko je lepih spominov. Zagotovo je to prva sezona v Stožicah, ko je bila polna dvorana. Pa tudi moja prva resna članska za Olimpijo. Trener je bil Tomo Mahorič. Sicer smo na koncu prvenstvo izgubili. Smo se pa do zadnjega borili za final 4 evrolige, pa bi bila pred sezono vsaka zmaga velik uspeh. Kot ekipa smo bili res kot eno. In pa več posameznih tekem. Spomnim se tekme v mali dvorani, ko je padel Maccabi, pa je bil tisto leto evropski prvak. Spomnim se tudi tekme s Sieno, ko nisem skoraj nič igral, sem bil 11. ali 12. igralec, ko je Ilievski preko celega igrišča dal v treh sekundah koš za zmago.
Sam je igral tako v mali dvorani Tivoli, pa evroligaške tekme v ledeni dvorani in nazadnje evroligo v Stožicah. Pravijo, da se stožensko vzdušje s tistim iz Tivolija ne more primerjati. "Isto bodo rekli v Beogradu, da je Pionir boljši od Arene. Akustika se res ne more primerjati. V Tivoliju je vse bližje in to ustvari na nasprotnika še večji pritisk, nas je pa še bolj poneslo. Ko pa pomisliš, da je v Stožicah 12 tisoč navijačev, V Tivoliju pa štiri tisoč navijačev. Kje bi raje igral? Verjetno pred 12 tisoč navijači. Oboje ima svoj čar. Še najslabše je bilo v ledeni dvorani. Takrat ni bilo pravega vzdušja, tudi trenirali nismo tam, dvorana je bila mrzla, ker je bil parket na ledu. Tivoli in Stožice so imeli svoj čar. Samo Stožice pa morajo biti polne," v smehu zanimivo primerjavo med ljubljanskimi dvoranami zaključi Ožbolt.
Vprašali smo ga, kje se je bolje počutil, ali v Tivoliju ali Stožicah.
Saševa zadnja sezona v Olimpiji 2010/2011 je bila že omenjena prva v Stožicah. In do danes zadnja, ko so bile Stožice nabito polne, ko se je iskala vstopnica več. "Kako hitro gre čas!" Takrat so se pod taktirko Jureta Zdovca Ožbolt, Randy Gregory, Kevin Pinkney, Damir Markota, Vlado Ilievski, Goran Jagodnik in preostali še zadnjič prebili v top 16 evrolige. V prvem delu tekmovanja so zmagali šestkrat in le štirikrat izgubili. V Stožicah so padli trije velikani: Panathinaikos, CSKA in Efes. "Neverjetna sezona. Je pa dokaz, da si odvisen od rezultata, da privabiš občinstvo oziroma da zavlada ta evforija. To se vidi tudi letos, ko so jih že vse odpisali, naslednji teden pa bo verjetno zmanjkalo vstopnic." V top 16 so nato zmagali le eno od šestih tekem in evforija je pojenjala.
"Ne predstavljam si, da bi Olimpija lahko stalno igrala evroligo"
Manjšim klubom je težko najti mesto v evroligi, pravi.
V naslednjih letih je Olimpija postala finančno šibkejša, ostala brez evrolige, reševala stare dolgove. Nov veter je zavel pred dvema letoma in pol z združitvijo z zagrebško Cedevito. Pandemija je ponoven vzpon sicer nekoliko upočasnila, a z bolj urejeno tako košarkarsko kot finančno strukturo se zdaj počasi vračajo na pota stare slave, iz Ožboltovih časov. "Klubi so vedno bogatejši in malim klubom ali mestom je vedno težje slediti. Ne predstavljam si, da bi Olimpija lahko stalno igrala evroligo, morda kakšno leto. Finale EuroCupa prinaša evroligo. A to zagotavlja eno sezono. Drugi časi so. Najverjetneje je nekomu v interesu, da evroligo igrajo bogatejši klubi in večja mesta. Tako da bo vedno težje konkurirati temu. A letošnja sezona je dokaz, da se da napolniti dvorano tudi v nižjem tekmovanju."
"Zdaj vohajo kri, po moje gredo lahko do konca"
Ožbolt verjame v uspeh letošnje Cedevite Olimpije.
V sredo Cedevito Olimpijo torej čaka četrtfinale EuroCupa z Bursasporjem. Po devetih zaporednih evropskih zmagah si že marsikdo predstavlja, da lahko celo dvignejo pokal. "Tako kot so bili prej psihično na tleh, imajo zdaj po moje občutek, da jih ne more nihče ustaviti. Ekipa je kakovostna. Če sem iskren, nisem verjel, da se bodo tako pobrali. Najverjetneje je malo ljudi to verjelo. Mogoče le Cedevita Olimpija sama. Tu jim res moram čestitati. Zdaj vohajo kri. Po moje lahko gredo do konca. Zdaj jim gre na roko tudi, da bodo igrali doma, kar je velika prednost. Z zanimanjem čakam sredino tekmo." Morda si jo ogleda tudi v živo. Če bodo prestavili trening v Ilirski Bistrici. "Bečiroviću bi se rad zahvalil, da se vsako leto spomni na nas, nekdanje igralce, in dobimo dve sezonski vstopnici."
1