SiolNET. Sportal Košarka
2,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Sani Bečirović

Bečirović: Čez gorje in trnje, da se pride do zasluženega uspeha

2,72

termometer

"Treba je iti čez gorje in trnje, da se pride do zasluženega uspeha," o sezoni vzponov in padcev Cedevite Olimpije v sobotnem Sportalovem intervjuju pripoveduje Sani Bečirović. Športni direktor ljubljanskega kluba je odkrito spregovoril o izzivih funkcije, ki jo opravlja zadnji dve leti in pol. Zagotovo ni tako prijetna, kot je bila vloga košarkarja. "Če bi lahko izbiral, bi bil igralec do 55 leta."

Sani Bečirović | Foto: Grega Valančič/Sportida Sani Bečirović Foto: Grega Valančič/Sportida Bil je eden tistih, ki se je v Olimpiji Zmaga Sagadina na prelomu stoletja postavil na evropski košarkarski zemljevid. Sani Bečirović. Med drugim je igral v Bologni, Rimu, Grčiji za veliki Panathinaikos. Pri slednjem je leta 2015, ko je imel 34 let, v vlogi pomočnika začel trenersko pot. Junija 2019 pa je nekdanji slovenski reprezentant sprejel še zahtevnejšo nalogo. Postal je športni direktor nove Olimpije. Z združitvijo sta se povezala zagrebška Cedevita in ljubljanska Olimpija. Po dveh letih in pol, ko se je za veliko oviro izkazala še pandemija, je osnovni cilj izpolnil: sestavil je ekipo s slovenskim reprezentančnim jedrom ter ji dodal nekaj mladih talentov in atraktivne tujce. A čeprav je ekipa od prvega dne sezone veliko obetala, decembra in januarja pravih rezultatov ni bilo. Nato se je februarja vse obrnilo. V ligi ABA in EuroCupu ima Cedevita Olimpija zdaj 13 zaporednih zmag. O sladkih in grenkih trenutkih sezone in vloge športnega direktorja smo se z Bečirovićem pogovarjali v sobotnem intervjuju.

Sobotni intervju | Foto:

ABA: Cedevita Olimpija - Partizan Sportal Olimpija v dramatičnem derbiju boljša od Partizana, Krka nemočna v Beogradu

Sani, poglejva najprej fotografijo s tekme proti Partizanu, po odločilni potezi Yogija Ferrella. Najlepši trenutek, odkar ste v Cedeviti Olimpiji športni direktor?
Slika pove več kot tisoč besed. V tisti sekundi, ko je Yogi izbil žogo, je izbruhnilo vse, kar se je nabralo v zadnjih dveh letih. Ko smo morali začeti z ničle. Ko smo postavljali celoten projekt na noge. Ko se je zgodila pandemija covid-19. Ko smo pred praznimi tribunami iskali svoje mesto pod soncem in potrditev zahtevnega ljubljanskega občinstva. Na tej fotografiji se vidi dve leti in pol trdega dela.


KK Cedevita Olimpija Umana Reyer Venezia Eurocup Sportal Prišel novi predsednik, zmajčki s 105 točkami razbili Venezio

Cedevita Olimpija - Venezia | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Cedevita Olimpija - Venezia Foto: Vid Ponikvar/Sportida Nekaj dni prej pa zmaga s stotico proti Venezii, kjer ste vodili tudi za 30 točk. Je bila to tekma, po kateri ste si rekli, zdaj se je pa mozaik končno sestavil?
Ne, tekma z Venezio, tudi tekma z Valencio in vse tekme, ki so še pred nami, so tisto, kar smo pričakovali. Mogoče se to sliši naduto, ampak že na začetku sezone sem govoril, da imamo na papirju eno najmočnejših ekip, kar smo jih imeli v zadnjih desetih, 15 letih. Vsekakor je ta niz, ki smo ga ustvarili, neverjeten. Tu gre zasluga trenerskemu štabu in igralcem, da dajo na vsaki tekmi svoj maksimum in gredo čezse. Po takih velikih zmagah se trener in igralci izpraznijo. A so nam to vseeno pričarali 13-krat zapored. Na igrišču se zdaj vidita homogenost in zaupanje, za kar pa je bil potreben čas. Lani smo naredili korak v tej smeri, letos pa so se fantje odpovedali še večjemu delu ega, da lahko zdaj gledamo tako košarko, kot jo gledamo.

Cedevita Olimpija Valencia Sportal Neverjeten niz, pred bučnim občinstvom poražen še Tobey z Valencio
30. januarja ste tesno izgubili z Budućnostjo, pred tem na podoben način tudi z Bourgom, Crveno zvezdo, Gran Canario. Ste se takrat ustrašili, da je sezona izgubljena?
Sani Bečirović | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ne, sezona ni bila nikoli izgubljena. To so bolj mislili mediji, navijači, ulica. To je bilo takrat izrečeno bolj v jezi, frustraciji. Mi smo vedeli, da bodo potrebni določeni lepotni popravki, korekcije v sami ekipi. Vedeli smo, kaj je potrebno, da bi šli korak naprej. A tega ni bilo mogoče storiti takoj. Stvari z menjavami, ki smo jih imeli v mislih, so se nam zavlekle. Novembrska poraza z Budućnostjo in Mego v Beogradu sta nas pretresla, sta nas postavila pred dejstvo, vse nas, igralce, vodstvo, trenerja, da moramo delati bolje. Ne le zaradi rezultata, zaradi nas samih. Na začetku sezone smo imeli tudi nekaj smole. To je tudi treba poudariti. Dva tesna poraza doma z Virtusom in Ulmom ter Podgorica s trojko in osebno napako. Bilo je kar nekaj epizod, ki bi nam lahko pričarale dosti boljši prvi del sezone. Lahko pa bi nam zameglile tisto, kar smo kmalu občutili: da bodo potrebne menjave. V težavah, v stiski se pokažejo pravi junaki. Mislim, da smo kakovostno in trezno odreagirali ter pripeljali igralce, ki so bili manjkajoči del sestavljanke.

Kako je prišlo do točke preloma?
Potrditev naše kakovosti je bila že decembrska zmaga proti Partizanu v Beogradu. Tukaj so fantje sami dojeli, da so zmožni dosegati rezultate, kar smo že vsi okoli njih vedeli, od trenerja do nas, v pisarnah. Takrat se je v slačilnici nekaj spremenilo, zgodil se je nek preskok v miselnosti. Od takrat so fantje začeli vedno bolj verjeti vase in v drug drugega. To je osnovno pravilo v športu. Ko mi ne gre, se veselim tvojega koša, tvojega uspeha. In to zdaj doživljamo na parketu.

Na začetku decembra sta tako prišla Alen Omić in Yogi Ferrell, a je vseeno trajalo še dva meseca, da se je rezultatska krivulja obrnila.
Alen Omić | Foto: Grega Valančič/Sportida Alen Omić Foto: Grega Valančič/Sportida Potrebovala sta čas za prilagoditev. Alen, ker je bil izven tekmovalnega ritma. Yogi pa se je moral prilagoditi na evropsko košarko in drugačen način razmišljanja tako trenerja kot nasprotnih ekip. Ampak njun vpliv na ekipo je ogromen. Yogijev se bolj vidi v statističnih podatkih, Alen pa s samo energijo dviguje Stožice, kar se ne da ovrednotiti v statistiki. Ne moremo mimo Zorana, ki je tudi prišel naknadno in je tako kot Alen tisti domači del sestavljanke ob Edu in Jaki, ki dajejo tisto, kar morajo dajati domači igralci. To je pristnost domačega okolja, nek podpis. Glejte fantje, danes ste v Ljubljani, to je naše mesto, to je naša dvorana, tukaj bomo dali vse od sebe in vam bomo zagrenili življenje.

Energijo, ki jo dajeta Omić in Zoran Dragić, bi lahko še dodatno izpostavila. Je kot njun zaščitni znak.
Zoran Dragić | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Zoran Dragić Foto: Vid Ponikvar/Sportida Vsekakor. Res je njun zaščitni znak. Tako kot imajo igralci svojo prepoznavno potezo na parketu, imajo tudi karakteristike, ki jih označujejo kot ljudi. Onadva sta naša gonilna sila. Energetsko se ekipa dosti napaja od njiju. To so že prej dajali domači igralci. Edo in Jaka sta bila vodilna konja. Zdaj pa imata pomoč še v teh dveh. Veseli me, da so tudi Američani prepoznali tak način komunikacije in sedli na ta vlak entuziazma in energije. Prepoznali so način komunikacije tu v Stožicah.

Po porazih je bilo veliko pogovorov v slačilnici. Koliko ste vi v slačilnici, na treningih, koliko se pogovarjati z igralci?
Tudi sam sem opravil veliko razgovorov z igralci. To zelo rad delam. Igralec določenih stvari ne more povedati trenerju, saj je trener absolutna avtoriteta in prav je tako. Je pa treba prisluhniti igralcem, saj so oni tisti, ki ustvarjajo rezultat in najbolj čutijo. Treba je prisluhniti njihovemu mnenju. Veliko je bilo pogovorov. Prisoten sem na vsakem treningu, na vsakem potovanju. Vsi so takrat dejali: mi smo dosti boljši, potrebujemo samo čas, da to pokažemo. Mi v pisarnah pa smo tisti, ki moramo omogočiti, da dobijo ta čas in da dobijo zaupanje od novinarjev in publike.

V slovenskem športu ni potrpljenja pri navijačih, vodilnih v klubih, medijih. Je vaša letošnja zgodba dokaz, da je treba imeti potrpljenje, da ne gre čez noč?


So bile kritike tudi s strani samega vodstva kluba, predsednika? Sta bila s trenerjem na zagovoru, pod pritiskom, se je komu tresel stolček?
Tega občutka nisva dobila. Vse so bile dobronamerne in konstruktivne kritike. Tako v moji smeri kot v smeri trenerja. Že neštetokrat sem dejal in še enkrat bom ponovil: vsi smo verjeli v trenerja in še danes verjamemo. In kar je najbolj pomembno: igralci niso izgubili vere vanj. Enako je z mojim položajem. Tudi sebe sem večkrat analiziral in vprašal, kaj bi bilo še treba. Tudi s položaja vodilnih v klubu je bilo slišati, da delamo dobro, da smo na pravi poti, a da nam manjka nekaj malega, da dosežemo, kar si želimo. To pa so polne Stožice in da se košarka v Ljubljani vrne tja, kamor spada.

Januarja se je v medijih pisalo, da Jurica Golemac pred slovesom. Torej v tem ni bilo nič resnice?
Jurica Golemac | Foto: Vid Ponikvar Jurica Golemac Foto: Vid Ponikvar To so vedno 'rekla, kazala' stvari, kar govori ulica. Imeli smo nešteto sestankov. V kriznem obdobju smo skušali čim prej izplavati iz negativnega niza in nam je to tudi uspelo.

Kako težko vam je bilo osebno, ko so si sledili porazi? Neprespane noči? Se tudi doma ne moreš odklopiti od misli na klub?
To je služba, ki terja človeka 24/7. Trenerstvo še toliko bolj. Moja vloga ni samo vloga klasičnega športnega direktorja, ampak zajema dosti dosti več. Ni lahko odklopiti. Porazi te potrejo, zmage te ponesejo. Smo pa vsi tako izkušeni, da skušamo ohraniti neko raven, da ne potonemo ali da ne odletimo preveč. Tu je skrivnost uspeha, da znaš to uravnotežiti. Zato si še toliko bolj želim, da bi bila to zgodba o uspehu. Saj si to tako mesto kot klub zasluži, da se vrnemo tja, kjer smo bili včasih: med elito evropske košarke. In da bo znamka Cedevita Olimpija prepoznavna še mnoga mnoga leta. 

Kako se torej odklopite od dela?
Sani Bečirović | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Foto: Vid Ponikvar/Sportida V prvi vrsti je to družina. In ko je dobro in ko je slabo, to delim z družino in najožjim krogom prijateljev. Saj te že naslednji dan čaka nov izziv, nova tekma, nov stres.

Kaj pa žoga? Kdaj sodelujete tudi na treningu?
Ne, ne (smeh). Smo se požogali nazadnje pred tremi tedni ... In ni bil lep prizor za oči. Ker glava še misli, da lahko počne neke stvari, a telo ne more. To je samo dokaz, da lahko samo s treningom, treningom in še enkrat s treningom dosežeš neke cilje, neko popolnost, tako da žoga bolj ali manj ostaja ob strani.

So zdaj, ko se zmaguje, dnevi za športnega direktorja manj stresni, manj naporni?
Ja in ne. Vsaka tekma prinese nov stres, nov izziv. Vsaka zmaga ti nariše nasmeh na obraz, a po drugi strani vsi vemo, da se takoj prikrade misel na naslednjo tekmo, naslednje potovanje, naslednjo težavo, poškodbo, izostanek kakšnega igralca. Zdaj je veliko dela tudi z logistiko. V tej fazi igramo tri tekmovanja. V prvi vrsti je v moji glavi zdravje igralcev in počitek. Da se jim to omogoči. Ne moreš v nedogled niti avtomobila voziti, kaj šele igrati košarke. V tej fazi sezone so igralci energetsko prazni. Dostikrat je treba pomisliti na njihovo dobrobit. Tu je pomembna moja vloga. Sam sem bil v tej vlogi. Vem, kaj pomeni zmaga proti Partizanu, proti Valencii, kaj prinese za sabo.

Sani Bečirović | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Foto: Vid Ponikvar/Sportida
Ne gre torej samo za krepitev samozavesti po teh tesnih zmagah?
To ti da neizmeren občutek zadovoljstva in veselja, da je ves tvoj trud poplačan. Se pa ne zavedaš, da si na naslednji tekmi 3, 5, 15 odstotkov počasnejši, manj aktiven. Na tekmi z Valencio je bilo denimo več izgubljenih žog. Pa si navijač misli, kako je možno, da mu je žoga ušla. Jaz pogosto uporabim prispodobo: po veliki zmagi je podobno, kot bi imel sedem dni zapored fantovščino, pa moraš čez dva dni igrati ali pa reševati najtežji test na svetu. To je tako čustveno praženje, da ga je težko opišeš z besedami. Pogosto pozabimo na ta efekt, ki ga igralci doživijo. Zato jim je treba priznati za izjemen podvig s 13 zmagami zapored.

Bili ste uspešen košarkar, zdaj ste športni direktor, vmes kratek čas na trenerski poti. Lahko primerjate te funkcije, zahtevnost, stres? Ste se zdaj našli v vlogi športnega direktorja?
Sani Bečirović | Foto: Grega Valančič/Sportida Foto: Grega Valančič/Sportida Če bi lahko izbiral, bi bil igralec do 55 leta (smeh). To je najlepša stvar na svetu. Če se ti ponudi možnost, da uspeš v tistem, kar rad počneš, o čemer si sanjal od malih nog in če to delaš pred polno domačo dvorano. Če potegnem vzporednice, mislim, da je trenerski posel najbolj stresen, saj se moraš v stotinki sekunde odločiti za menjavo, minuto odmora, neko reakcijo. Moje delo je vsekakor dosti lažje, saj imam več časa za razmislek, da potegnem pravo potezo. 

Športni direktor skrbi tudi za kadrovanje. Gotovo ni lahko? Kakšne okrepitve se ne izkažejo za prave, najboljši igralci hitro odidejo.
Je. To je danes običajno. Šport je postal posel. Težko je zadržati igralce. Jaz bi si želel že februarja podpisati enako ekipo za naslednjo sezono. In potem bi bilo moje delo najlažje na svetu. A mi smo ekipa, ki privablja igralce, saj smo dokazali, da so v dveh letih in pol vsi, ki so prišli, nato odšli na bolje. To je vzporednica iz preteklosti Zmaga Sagadina, kjer smo takrat mladi fantje iskali svojo priložnost in se nato podajali v tujino. Ali pa so prišli neizdelani talenti, kot sta bila Ariel McDonald in Šarunas Jasikevičius. Kar se te strategije tiče, mislim, da smo kar uspešni.

Kako ste letos zadovoljeni z napredkom mladih talentov v klubu?
Luka Ščuka | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Luka Ščuka Foto: Vid Ponikvar/Sportida Smo in nismo. To je edini del strategije kluba, ki še ni izpolnjen. To je odločitev trenerja. Mi bi si vsi želeli, da bi vsi naši mladi dobili priložnost. A vemo, da v prvi vrsti šteje rezultat. Me veseli, da so mladi fantje dobili vsaj nekaj priložnosti, da okusijo prave tekme, predvsem pa, da vidijo, kaj pomeni biti del zmagovalne ekipe. In kaj jim še manjka, da bi bili sami košček tega mozaika.

Pred vami je končnica v ligi ABA in eurocupu. Na zadnjih tekmah je bil v Ljubljani v prvi vrsti tudi novi predsednik Emil Tedeschi. Dodatna motivacija ali dodatna odgovornost?
Emil Tedeschi | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Emil Tedeschi Foto: Vid Ponikvar/Sportida Odgovornost ni prava beseda, motivacija vsekakor. Vedno je lepo videti ljudi, ki stojijo za vsem. Pa tu ni le Emil Tedeschi, tu mislim tudi na Tomaža Berločnika, ki je bil vsakodnevno del ekipe. In na nekatere člane uprave, ki so tudi v času korone hodili na tekme. Največja zmaga je, da so zdaj ob njih na tribunah spet tudi navijači. Ko nas je zajel covid-19, je bilo najbolj žalostno igrati pred praznimi tribunami. Šport se igra, da se nekdo veseli. Prihajamo v zaključni del sezone, ko bo nujna maksimalna zbranost, maksimalna podpora vseh in jaz upam, da bomo na koncu sezone potegnili črto in rekli, da se je splačalo dve leti in pol igrati pred prazno dvorano, da bi se potem na koncu veseli tako, kot pričakujem, da bi se lahko.

Greste lahko v ligi ABA in eurocupu do konca?


Bo še kakšna tekma odigrana v Tivoliju? Zgolj zaradi zasedenosti Stožic ali vas je morda vzdušje s tekme proti Partizanu privedlo do ideje, da bi odločilne tekme igrali v Tivoliju?
To je odvisno samo od zasedenosti Stožic. Treba je vzpostaviti vzdušje, ki ga ustvarimo v Tivoliju, tudi v Stožicah. Proti Valencii je bilo prav lepo videti, da ljudje čutijo, kdaj je potrebno vzpostaviti pritisk na sodnika in dati energijo ekipi. V Tivoliju je to vsekakor lažje, saj je manjša dvorana in hitreje ponese igralce. Sam pa si želim, da nam to uspe v Stožicah. To bi pomenilo, da je ta projekt res zaživel s polnimi pljuči.

Šele na zadnjih dveh tekmah je bilo začutiti nekaj več navijaške evforije, na tekmi z Venezio so bile tribune kar prazne. Ste bili razočarani, da tudi po mesecu in pol še ni bilo več navijačev?


Zmage so, jedro slovenskih reprezentantov, mladi domači talenti in atraktivni tujci. Cedevita Olimpija zdaj ima vse za polno dvorano?
Mi smo si od prvega dne želeli slovensko jedro. Vse organizacije, ki so uspešne, imajo isti imenovalec. To so domači igralci. Ti prenašajo kulturo, željo po uspehu tudi na tujce. Težave so bile: nekateri niso finančno dostopni, nekateri so imeli podpisane pogodbe, nekaterim je še prezgodaj, da se vrnejo domov. A to je del športa. Na nas je bilo, da sestavimo domače jadro in dodamo tujce, ki gredo skupaj s to mentaliteto zmagovanja in željo po stopnički višje. In pa nabor mladih talentov, na katere računamo v prihodnje. Če potegnem črto pod delo dveh let in pol, mislim, da je piramida dobro sestavljena. In dokaz je zadovoljstvo publike, ki vidi, da se tudi tujec meče na zobe in tudi mladi igralec, ko dobi nekaj minut, pokaže neko srčnost. Nekako smo izpolnili večji del obljube, ki smo jo dali. Zmago Sagadin Sportal Nekdanji tvorec pravljice Olimpije: Ljubljana potrebuje evroligo Alen Omić Sportal Sredi Ljubljane vzklila ljubezen

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin