Torek, 17. 9. 2019, 6.15
4 leta, 7 mesecev
Davo Karničar (1962-2019)
Davo Karničar je sanjal o tem, da bi mejnike podiral prvi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,92
3
Ko smo leta 2013 z Davom Karničarjem opravili daljši intervju, ga je fotograf fotografiral med žaganjem. Včeraj je bilo prav podiranje drevesa na Jezerskem zanj usodno. Umrl je sam, njegovo telo so našli svojci.
Ko smo leta 2013 z Davom Karničarjem opravili daljši intervju, sta se s fotografom Klemnom Korenjakom dogovorila za fotografiranje med delom. Med gozdarskim opravilom, ki ga je rad opravljal. Usoda je izbrala, da je bilo včeraj to njegovo zadnje opravilo. Karničar, ki bo v zgodovino zapisal kot prvi človek, ki je smučal z Everesta, za svojo številčno družino pa bo mnogo več kot to, je odšel mlad. Pri še ne dopolnjenih 57 letih je umrl v delovni nesreči na domačem Jezerskem. Sam. Njegovo telo so našli svojci.
Davo Karničar je bil vedno odličen sogovornik. Brez dlake na jeziku. Brez olepševanja. Neposreden.
Najraje je seveda razpravljal o gorah, a imel je tudi kopico drugačnih načrtov. Z ženo sta na domačem Jezerskem, ki ga je družina Karničar močno zaznamovala (njegov oče Andrej Karničar je bil dolgoletni oskrbnik Češke koče), želela ustvariti gorniški center.
Na tem mestu se bomo spomnili nekaterih njegovih izjav, ki kar najbolje odslikavajo njegovo naravo.
Nazadnje smo se z njim pogovarjali julija 2017 po vrnitvi iz Pakistana, kjer je zaradi težav s hrbtenico in slabih razmer na gori opustil svoje dolgoletne sanje - kot prvi človek na svetu smučati s K2, druge najvišje gore na svetu, ki se je je oprijel pridevnik morilska gora.
Z vrha si je želel smučati neprekinjeno. To pomeni, da bi smučanje izpeljal brez snemanja smuči in brez spuščanja ob vrvi. Smučal bi z revolucionarnimi zložljivimi turnimi smučmi, ki so jih v begunjskem Elanu razvili v sodelovanju s Slovensko vojsko. Podvig je pozneje kot prvi Zemljan uresničil Poljak Andrzej Bargiel.
Od Karničarjevega neverjetnega podviga - smučanja z Everesta - bo prihodnje leto minilo 20 let. Večkrat nagrajeni snemalec Rožle Bregar in režiser Miha Kačič sta se mu nameravala pokloniti z dokumentarnim filmom z naslovom Ti sam greš.
Kot je Bregar zapisal na svojem profilu na Facebooku, so v zadnjem letu obredli vse od Nepala do Karničarju najljubše Aljaske. "Zame je naslednji vrh, da dokončamo film, film zate, predvsem pa za tvojo družino. Skupaj bomo zmogli," je še zapisal v slovo pokojnemu prijatelju. Pogovor z njim bomo objavili v popoldanskih urah.
Davo Karničar o želji nekaj storiti prvi:
"Vedno sicer pravim, da grem v hribe iskat doživetja, ne rezultata, vendar priznam, da če bi že kdo drug smučal s K2, bi ta osnovni čar, spoprijeti se z njim, verjetno uplahnil. Ni mi samo do soočenja človeka in gore, ampak tudi do tega, da bi nekaj naredil prvi."
O slovesu od družine (julij 2017):
"Najtežje je iti od družine. Zakaj? Ker je otroke treba pogledati v oči in jim povedati, kam greš in kaj boš tam počel. To sem sicer okusil že neštetokrat, a sem jim do zdaj (pred odhodom na odpravo SKI K2, v kateri je nameraval smučati z druge najvišje gore na svetu, op. a.) lahko sam pojasnil svojo plat zgodbe.
Zdaj je drugače, ker bodo zaradi novinarske konference pred odhodom informacije o odpravi do njih prihajale tudi po drugih kanalih, ne samo iz mojih ust. S tem stvar tudi zanje naenkrat postane še resnejša. Če se vrnem na vaše prvo vprašanje. Da, tiskovna konferenca te nekoliko razbremeni, po drugi strani pa pomeni soočenje z realnostjo. Odprava SKI K2 je hkrati tudi projekt moje družine."
O obljubi, ki jo je dal svoji družini:
"Moji otroci se zavedajo, da vsi očiji in mamice nekaj počnejo, da ima vsaka družina svojo specifiko in da pri tem mi nismo nobena izjema. Izjema smo le v tem, da so naša specifika gore in alpinizem.
Moje delo pomeni, da smo v določenem obdobju lahko več časa skupaj kot druge družine, v določenih pa manj. Tako kot ima nekdo službo, ki vključuje zelo veliko vožnje po cestah, kar je ravno tako nevarno …
O nevarnostih se doma veliko pogovarjamo. Vedno pa za to nevarnostjo stoji moja obljuba. Če se zgodi, da bo stvar na robu, bo moja odločitev vedno usmerjena v njihovo korist, ne v korist uresničevanja mojih sanj in želja."
O občutkih, ki so ga prevevala, ko je moral opustiti sanje o smučanju s K2:
"Imam to srečo, da mi je uspel že Everest. Vsi, ki so sodelovali z mano, me podpirali in mi pomagali, so rekli, da ne potrebujejo K2 in da naj delam po pameti.
Je pa res, da sem se čutil praznega. Želel sem se vsaj pošteno boriti, dati od sebe vse, kar zmorem, potem pa bi že videli, kako in kaj. Zdelo se mi je, da sem okraden, ker tega nisem mogel doživeti.
Res je, kar pravijo, človek obrača, bog obrne. Najbrž je tako, kot se je zgodilo, prav, čeprav trenutno še ne vem, zakaj."
O tveganju:
"Po smrti Franca Oderlapa, ki je leta 2009 umrl na Manasluju v Himalaji, sem nekaj let stal za odločitvijo, da ne bom več smučal z osemtisočakov, češ, zakaj bi tvegal. Po drugi strani pa, zakaj pa ne?" se je spraševal v intervjuju za Siol.net Sportal leta 2013.
Takrat je napovedal začetek triletnega pripravljalnega obdobja, ki je imelo samo en cilj: smučati s K2, ene najnevarnejših gora na svetu.
"Lahko vam naštejem sto stavkov, zakaj bi bilo to početje neodgovorno, nepotrebno in na splošno družbeno nekoristno, ne znam pa izoblikovati lepega stavka, zakaj bi se tega projekta pravzaprav lotil," je takrat dejal.
O primerjavi alpinista, ki poskuša zbrati denar za odpravo, z beneškim trgovcem in raziskovalcem Marcom Polom:
"Alpinist mora biti pripravljen na to, da je optimalno pripravljen na športni trenutek, ampak žal je ta le del celotne zgodbe. To je podobno kot pri Marcu Polu, ki je sanjal o potovanju, za pomoč prosil grofico, ji nekajkrat pomežiknil in dobil denar. Danes je precej težje mežikati na pravih koncih."
O nevarnosti, da alpinist tvega več, da prestopi mejo, ki se mu še zdi varna, zgolj zato, ker se zaveda, da je izpostavljen javnosti in sponzorjem:
"Mislim, da je to nevarnost, ki ji lahko podležeš le, dokler si zelo mlad. Nekateri mladi alpinisti so prepričani, da je dobro, če si profesionalni alpinist. To pa hkrati pomeni, da moraš rezultatsko zadostiti tistim, ki ti omogočajo, da si profesionalec v tem, kar počneš.
Mislim, da v tem primeru lahko pride do čezmernega tveganja. Če si profesionalec in se nekajkrat vrneš domov brez uspeha, lahko pride do pretiravanja. Mislim pa, da noben finančni vložek ali jumbo plakat ne moreta biti tako velika, da bi zaradi njiju zavestno tvegal življenje. Na pot greš lahko le, če povsem iskreno verjameš, da boš stvar opravil. Če se ti porajajo dvomi, če greš samo poskušat, si že v razmišljanje vnesel miselnost, da greš samo poskušat. Zaradi oglaševanja ne smeš tvegati več, kot čutiš, da je prav."
O osredotočenosti:
"Pred smučanjem z Everesta sem sodeloval s psihologom Maksom Tuškom. Svetoval mi je, da se moram že doma naučiti, kako biti povsem osredotočen. Če je za to potrebnih 14 dni, pa 14 dni. Ko si v gorah, ni pravi trenutek in čas za razmišljanje o ženi in otrocih, ampak moraš biti z vsemi čuti in delovanjem pri stvari, ki jo počneš. Treba je z mislimi vztrajati tam, kjer si, in pri tem, kar počneš. Nič drugega."
O pravici do sreče:
"Mislim, da živim tako, da si zaslužim tisti kanček sreče in konec dvomov. Vedno pravim, da moraš imeti za pot v hribe doma povsem urejeno družinsko življenje ali življenje nasploh. Nasprotujem pa temu, da se ljudje v hribe odpravijo zaradi sprostitve, zato da pozabijo na tisto, kar se jim dogaja v dolini. V hribih se lahko dobro počutiš le, če v dolini nimaš težav in slabe vesti, ker se ti v samoti vse skupaj le še potencira, težave pa te dohitijo. S čisto vestjo pa lahko tudi tvegaš."
O nesprijaznjenosti s tem, da je smrt sestavni del plezanja:
"Če bi se sprijaznil s tem, da je smrt nekaj, kar spada zraven, bi to pomenilo, da mi je vseeno, ali živim ali ne. Kje pa! Mislim, da ob izpostavljanju nevarnostim življenje ceniš še toliko bolj in še bolj hlastaš za tem, da ga ohraniš."
O pozitivnem egoizmu:
"Mislim, da je pozitivni egoizem nuja. Če ne bi zadostil temu, kar čutim, bi to slabo vplivalo tudi na druge. Seveda pa je treba okolico zaznavati in funkcionirati na način, da si še vedno znosen. Še v primeru padca zračnega tlaka na letalu boste dihalno masko najprej nadeli sebi in šele nato otroku, to pa zato, da boste otroku sploh lahko pomagali. Če sem sam nezadovoljen, s slabo samopodobo, ne bo imel nihče koristi od mene. Egoizem je na neki način dober, a ne tak, kakršen se danes kaže v gospodarstvu."
3