David Walsh: Bil sem stoodstotno prepričan, da je Lance Armstrong slepar. O tem nikoli nisem dvomil. #intervju

Kolikokrat ste bili kot športni novinar razočarani v smislu, da športniki in šport niso takšni, kot bi si športni navdušenec predstavljal?

Zelo pogosto. Ko se to zgodi prvič, se te dotakne, a si opomoreš in na šport znova gledaš kot športni navdušenec. Meni se je to zgodilo že zelo zgodaj, pravzaprav na prvi tekmi, ki sem jo spremljal za lokalni irski časopis. Šlo je za spremljanje nogometne tekme med ekipama iz sosednjih krajev, ki je bila v očeh lokalne skupnosti zelo pomembna tekma.

Skratka, hodil sem ob robu igrišča in si zapisoval podatke, ko sem povsem po naključju naletel na prizor, ko je eden od mestnih veljakov, ravnatelj tamkajšnje osnovne šole, sicer zelo spoštovan možakar, s komolcem udaril mladega igralca nasprotnega moštva, ki je na tisti tekmi zabil glavnino zadetkov.

"Že na svoji prvi novinarski nalogi sem se znašel pred dilemo, ali bom o incidentu na nogometni tekmi napisal članek ali ga bom pometel pod preprogo." Foto: Ana Kovač

To se mi je zdelo zelo podlo, sploh ni bilo del igre in ni se zgodilo v žarku tekmovalnega obračuna. Bil sem edini, ki sem bil priča temu prizoru, vendar incidenta nisem mogel dokazati. Naslednji dan sem tega fanta obiskal, še vedno je imel modrico na obrazu, in ga vprašal, kaj se je zgodilo. Rekel je, da se je zgodila nesreča in da o tem prav gotovo ne bo govoril z novinarjem.

Takrat sem se prvič znašel pred dilemo, ali bom o tem napisal članek ali pa bom incident pometel pod preprogo. Odločil sem se, da bom o tem napisal članek.

Takrat bi se lahko zgodilo, da bi ravnatelj tožil časopis, mi pa bi tožbo gladko izgubili, saj nismo imeli nikakršnega dokaza, s katerim bi mojo zgodbo lahko podprli. No, k sreči se za tožbo ni odločil.

"Resnica je resnica. In grda resnica je še vedno lepša od najbolj kičaste laži." Foto: Ana Kovač

Moj mnenje je in je bilo od nekdaj: tudi če je resnica neprijetna in tudi če je ne želiš slišati, je še vedno resnica. In grda resnica je vedno lepša od najbolj kičaste laži.

Z odraščanjem in nabiranjem izkušenj sem ugotovil, da mi ni treba biti zvest športnim zvezdnikom, ampak moram biti zvest športu. In kar je še pomembneje: biti moram zvest svojemu poklicu. Z leti sem se utrdil in postal bolj novinar kot pa športni navdušenec.

In ko je Lance Armstrong leta 1999 začel zmagovati na Dirki po Franciji, sem bil pripravljen na to, da pošteno opravim novinarsko delo. Če bi se Lance Armstrong zgodil 20 let prej, ne vem, kako bi se takrat odzval. Leta 1999 sem imel 44 let in bil sem pripravljen.

Armstrong med vzponom v Sestrieru leta 1999:

Lance Armstrong je bil eden največjih, če ne kar največji športni zvezdnik našega časa. Zaradi bolezni, raka, je bila njegova zgodba že skoraj hollywoodska. Pri nameri, da mu pridete do dna in dokažete, da si je do rezultatov pomagal z dopingom, vas je vseskozi podpirala tudi vaša medijska hiša, The Sunday Times, pa čeprav je vse skupaj trajalo kar 13 let. Kako ste jih prepričali, da ste na pravi poti?

Podpora hiše mi je ogromno pomenila, moj urednik v športni redakciji me je zelo podpiral. Spomnim se, da sem ga leta 1999 poklical z Dirke po Franciji. Rekel je: "Zelo dobro kaže, Lance Armstrong bo, kot kaže, zmagal. Briljantna zgodba! Možakar je pravkar prebolel smrtonosno bolezen."

Razmišljal je že o  naslovnici, a sem ga ustavil. "Alex, ne verjamem, da je zmago dosegel čist." On pa: "Sranje, za kaj misliš, da gre? Za doping?" "Prav gotovo," sem mu dejal. Hudo mu je bilo, a me je spodbudil, da če v to verjamem, potem naj to tudi napišem. Podpiral me je od prvega dne.

Foto: Reuters

Kaj pa preostali novinarji? V filmu Program, ki je posnet po vaši knjigi in govori prav o Lanceu Armstrongu, je tudi odlomek, kjer novinarji spremljate superioren Armstrongov nastop. Polovica novinarjev ga ne more prehvaliti, polovica novinarjev pa ga je obtožila dopinga.

Polovica novinarjev, ki je spremljala njegovo prevlado v gorskih etapah, temu seveda ni nasedla, vendar o tem zaradi pritiska medijskih hiš ni pisala. Spraševali so me, kakšne dokaze imam, da si pomaga z dopingom. Če jih nimaš, moraš pač verjeti v zgodbo, ki je bila res izjemna. V mojih očeh je bila to napaka.

Vedel sem, da moram na teren, da moram zastavljati prava vprašanja in da moram najti dokaze.

Kaj je bila prva mrvica dokaza, ki vas je prepričala, da ste na pravi sledi?

Krajši zapis v italijanskem športnem časniku Gazzetta dello Sport, kjer je pisalo, da so italijanski karabinjerji preiskovali zdravnika Micheleja Ferrarija, zraven pa so bili našteti kolesarji, s katerimi je Ferrari sodeloval. Na seznamu je bilo tudi ime Kevin Livingston, najboljši prijatelj in ekipni kolega Lancea Armstronga. Prepričan sem bil, da če Livingston sodeluje s Ferrarijem, potem to prav gotovo počne tudi Armstrong.

Foto: Reuters

Po pomoč sem se obrnil na prijatelja Sandra Donatija iz italijanskega olimpijskega komiteja. Vedel sem, da ima zveze pri italijanski policiji. Ti so v mestu Ferrara, domačem kraju Michela Ferrarija, preiskali dva najbolj luksuzna hotela. Zahtevali so seznam vseh gostov in v mojem imenu iskali ime Lance Armstrong. Našli so ga na številnih straneh vpisne knjige obeh hotelov. To je pomenilo, da je bil Armstrong zelo pogosto v istem kraju kot zdravnik Ferrari. Zakaj bi hodil tja, če ne zaradi dopinga?

O tem sem napisal članek in predstavljal sem si, da bodo zdaj vsi vedeli, da si Armstrong pomaga z dopingom. Zakaj bi nekdo, ki je čist, sodeloval z zdravnikom, ki je znan po dopinških nečednostih?

Film program je bil posnet po Walshevi knjigi LA Confidental:

Kako se je odzval Armstrong?

Rekel je, da je Ferrari pošten človek in da mu je všeč. Novinarji so se s tem strinjali, moja zgodba pa ni imela nobenega učinka. Ljudje so mu res želeli verjeti. Pozneje je sam izjavil, da izredno močne obtožbe …

… zahtevajo izredno močne dokaze.

Točno. To se mi je zdelo neverjetno.

Zakaj vsi drugi potrebujemo samo dokaz, Armstrong pa potrebuje izredno močan dokaz? To je smešno. Pravila dokazovanja bi morala biti za vse enaka.

V tem primeru pa je imel prav. Če si ga želel razkrinkati, si potreboval izredno močne dokaze. Na koncu je bilo potrebnih kar 26 prič, ki so prisegle pred Ameriško protidopinško komisijo, med njimi tudi 11 nekdanjih kolesarskih kolegov Lancea Armstronga.

Betsy Andreu, žena nekdanjega kolesarja Frankieja Andreuja, je bila pomembna priča v procesu razgaljenja ikone kolesarskega športa. Foto: Reuters

Kako pomembno je bilo pri tem dejstvo, da so vam pomagale tri ključne osebe, Betsy Andreu, žena kolesarja Frankieja Andreuja, Armstrongova nekdanja maserka Emma O'Reilly in njegov kolesarski kolega iz ekipe Motorola, Steven Sward?

Oni so glavni junaki te zgodbe in ne jaz. Njihova pomoč je neprecenljiva. Nikoli se jim ne bom mogel dovolj zahvaliti.

So oni našli vas ali vi njih? Betsy je na primer sama želela stopiti v stik z vami.

Res je, klical me je njen prijatelj, mi dal njeno telefonsko številko in rekel, naj jo pokličem. Ko sem jo poklical, me je najprej vprašala: "Zakaj je trajalo tako dolgo, da si prišel do mene?" "Hvala, Betsy, trudim se," sem ji rekel.

Bila je izjemna. Nekateri so me hvalili, da sem se izkazal, no, ona se je izkazala še dvakrat bolj. Bila je prav lačna tega, da bi ljudje izvedeli resnico.

Vsi trije so bili zelo dragocene priče. Emma je točno vedela, kaj se je dogajalo. Pet let je bila Lanceova maserka. Videla je vse mogoče, od prepovedanih sredstev, mu s pudrom zakrivala sledi injekcij na roki, skrbela za uničenje injekcijskih igel, prevzemala je pakete s prepovedanimi sredstvi in podobno. Najin intervju je trajal sedem ur, transkripcija pa je obsegala 47 tisoč besed. To je bil tudi glavni material za knjigo LA Confidental.

Foto: Reuters

Sicer pa sam Lancea nikoli nisem smatral za junaka. Že od prve zmage na Dirki po Franciji sem vedel, koliko je ura. Bil sem skeptičen, leta 1999 pa sem bil že stoodstotno prepričan, da je slepar. Nikoli nisem dvomil o tem.

Če bi vas lahko popeljal v leto 1999, ko je prvič zmagal na Touru, bi videli, da so se dokazi kopičili, bilo je očitno. Kako je sploh lahko kdo verjel? Mediji so pri tem igrali svojo vlogo, niso zastavljali pravih vprašanj, televiziji pa je bilo tako ali tako vseeno. Gledanost je bila namreč odlična.

Kaj bi se zgodilo z vašo kariero, če svojih sumov in navedb ne bi mogli dokazati?

Dobro vprašanje. Že na začetku nas je Armstrong tožil. Časopis je to stalo milijon funtov, sodniki pa so nam zabičali, da nikoli ne smemo pisati ničesar negativnega o Lanceu Armstrongu. Časopis se je moral javno opravičiti in zapisati, da nikoli nismo želeli namigovati, da si pomaga z dopingom, pa čeprav smo vedeli, da si. To je bilo težko. Nisem razmišljal, kakšne bodo posledice, vedel sem le, da sem storil častno stvar.

Foto: Reuters

Včasih se šalim, da ko bom star 88 let in bom ves star in betežen sedel na gugalnem stolu, pravnuk pa me bo vprašal: "Dedek, si kot športni novinar kdaj napisal res veliko zgodbo?" "Da, mu bom odgovoril, samo eno. Zgodbo o Lanceu Armstrongu, človeku, ki je verjel, da mu nikoli nihče ne bo stopil na prste." Vesel bom, ker bo to nekoč res lahko izrekel.

Seveda sem bil prepričan, da resnica nikoli ne bo prišla na plano, da me bodo ustavili, saj je bila obsesija z Lanceom Armstrongom res velika … A sem bil vesel, ker sem vsaj poskusil, in še bolj, ker mi je na koncu tudi uspelo.

Mislite, da vas v karieri čaka zgodba, ki je še večja od te? Usain Bolt?

Ne, nikoli ničesar ne more prekositi zgodbe o Lanceu. Zato ker je v ozadju tudi zgodba z rakom, ki vse skupaj naredi še bolj neverjetno, in ker je bilo vse, kar je storil, res neverjetno. Bil je ikona.   

Mislim, da je to zgodba, ki so jo poznali vsi na svetu, še posebej ljudje, ki so se kadarkoli in kakorkoli srečali z rakom. Lance jim je s svojo vrnitvijo v šport vrnil upanje.

Lance Armstrong je prebolel raka na modih, zato je bila zgodba o njegovi uspešni vrnitvi v šport še toliko bolj neverjetna. Foto: Reuters

Bi upali priznati, da je v svoji karieri storil tudi kaj dobrega? Govorim o fundaciji Livestrong in znamenitih rumenih zapestnicah …

… ki jih je nosilo 80 milijonov ljudi. Da, mislim, da je nekaj dediščine tudi pozitivne, da je res pomagal žrtvam raka. V tem smislu je bilo veliko njegovega dela v zvezi s fundacijo iskrenega, vendar ne smemo pozabiti, da je to izkoriščal tudi kot ščit.

Kdo bi se želel pritoževati nad nekom, ki mu je uspelo zbrati 500 milijonov dolarjev za zdravljenje raka, kdo mu ne bi ploskal? Če je vse zraslo na laži, potem je vse skupaj samo laž. Če si običajno živo bitje, potem ti je ljubša grda resnica kot pa olepšana laž.

Kaj je po vašem mnenju danes največja pomanjkljivost športa? Še vedno doping?

Da, to, kar so počeli ruski športniki, je zloraba dopinga na povsem drugi ravni. To je huje kot tisto, kar je počel Armstrong, ali karkoli smo videli, saj se je doping izvajal sistematično z odobritvijo državnega vrha.

Ali Svetovna protidopinška organizacija dobro opravlja svoje delo?

Ne. Za kaj takega nimajo dovolj sredstev. Nihče pa ne želi vlagati sredstev v antidoping.

Kakšno je vaše mnenje o mehanskem dopingu? Mislite, da je to nekaj, kar bo narekovalo prihodnost v svetu profesionalnega kolesarstva?

Ne, ne vidim ga kot nekaj, kar bi se razširilo med kolesarji. Prelahko ga je odkriti. Morda se motim … Prav gotovo si nekateri pomagajo tudi s tem, večina pa prav gotovo ne.

"Lance se je na koncu morda res počutil olajšano, prav gotovo pa so ga olajšali tudi velikega dela njegovega premoženja." Foto: Ana Kovač

Ste po tem, ko ste napisali knjigo o Armstrongu, ko mu je bila dokazana zloraba dopinga …, še kdaj govorili z njim? Zasledila sem, da sta nazadnje govorila leta 2004 na Dirki po Franciji. Je želel stopiti v stik z vami?

Na neki način mislim, da je. Samo enkrat. Zgodilo se je namreč, da sem v enem od tvitov pred tremi ali štirimi leti zapisal, da bi Brian Cookson moral postati naslednji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja in da bi ga pri tem morali podpreti. Lance je moj tvit retvital. Če je retvital nekaj, kar sem jaz objavil, potem sem to razumel, kot da mi ponuja oljčno vejico sprave. Kot da nima težav z mano in da se z mano strinja, da sva na isti strani. Takrat tega nisem sprejel, morda pa se bo moje mnenje z leti spremenilo.

Poleti sem na primer poslušal Lanceove podcaste o Dirki po Franciji in v njih sem zelo užival. Gre za zelo karizmatičnega in pametnega človeka in prav gotovo vse ni samo slabo. Vpleten je bil v nekaj, kar je postala precej večja laž, kot si je kadarkoli predstavljal … Prav gotovo si ni predstavljal, da se bo nekega dne moral zagovarjati pred bolniki in žrtvami raka in jim lagati v obraz. Mislim, da si tega nihče ne bi želel. Zgodba je postala precej večja, laž pa pošast, katere ujetnik je bil Lance Armstrong.

"Verjamem, da je kolesarstvo danes precej bolj čist šport kot pred leti. Tukaj se z Lanceom strinjava." Foto: Ana Kovač

Mislite, da si je na koncu celo oddahnil, da se je počutil olajšano (relieved – ang.)?

Delno morda res, prav gotovo pa je bil olajšan (relieved – ang.) za precej premoženja (smeh, op. p.).

Še vedno uživate v spremljanju kolesarskih dirk?

Da, mislim, da je kolesarstvo danes precej bolj čist šport kot pred leti. Tukaj se z Lanceom strinjava.

Tudi kolesarski junak današnjega časa Chris Froome je občasno deležen opazk o zlorabi dopinga. Vi ste izjavili, da verjamete, da zmaguje brez nedovoljenih sredstev. Menda vas je prepričal v enem od spontanih pogovorov na požarnih stopnicah hotela. Kaj točno vam je dejal?

Da so vse njegove zmage pristne in da bodo prestale vse preizkušnje časa.

Lance pa tega ni nikoli izjavil?

Ne, vedno je ponavljal samo, da nikoli ni padel na dopinškem testu.