Boštjan Nachbar: Malce me že srbijo podplati

V minuli sezoni je Boštjan Nachbar v dresu Efes Pilsna (zdaj Anadolu Efes) staknil neprijetno poškodbo gležnja, zaradi česar je že kar nekaj časa odsoten s košarkarskih igrišč. Sprva je bilo videti, da se bo kmalu vrnil in nato pomagal tudi naši izbrani vrsti na evropskem prvenstvu v Litvi, vendar se stanje ni izboljšalo. Zato je moral najboljši slovenski krilni košarkar celo na operacijo, čakala pa ga je tudi rehabilitacija, ki se je nekoliko zavlekla. Na njegov dom so medtem prihajale ponudbe številnih klubov – pogovarjal se je tudi z vodilnimi pri Unionu Olimpiji, a na koncu ni prišlo do združitve.

Že kar nekaj časa ste brez kluba in zato niste aktivni v tekmovalnem smislu. Vzrok je bila poškodba gležnja ter operacija, ki je sledila. Kdaj vas lahko vnovič pričakujemo v dresu kakšnega od klubov? Zadnjih štirinajst dni sem šele stoodstoten. Sicer bi lahko igral že prej, vendar bi bilo tveganje obnovitve poškodbe toliko večje. Ne bi bil stoodstotno na voljo ekipi. Lahko bi igral kvečjemu eno ali dve tekmi, če bi imel pogodbo v Evropi. Rehabilitacija je trajala malce dlje, kot sem si predstavljal. Gleženj sem zdaj saniral in se dobro fizično pripravil ter obenem tudi spočil. Poletni ter jesenski premor sta mi zelo koristila. Imam občutek, da bom ob vrnitvi na igrišče prerojen. Po vseh teh reprezentančnih poletjih mi je ta odmor izjemno koristil. Zamudil sem torej malo. Če bi prišla prava ponudba, bi se zdaj odločil za odhod v Evropo. Ne bom pa šel z glavo skozi zid. Ne daje me nervoza, da moram nujno poiskati klub. V športu je atipičen položaj zaradi 'lockouta', kar se že dolgo ni zgodilo. Vse skupaj je treba gledati nekoliko drugače. Navijači in ljudje so malce že nervozni, ker ne igram, a sem osredotočen izključno le nase.

V zadnjem obdobju trenirate v ZDA, kjer imate odlične pogoje. Tam lahko nekoliko pobližje spremljate tudi dogajanje v ligi NBA. Imate kakšne bolj konkretne informacije, če se bo "lockout" kmalu zaključil? Nihče ne ve. To nehvaležno vprašanje mi zastavljajo številni. Položaj je neugoden, čeprav ljudje na visokih mestih ostajajo optimistični. Ne upajo si reči, da bi sezona odpadla. Po tem, kar slišim, bi lahko imeli pol sezone. A se ne obremenjujem s tem, ker ni pametno izgubljati živcev. Bolj egoistično gledam na sebe v tem položaju. Ta čas sem izkoristil, da sem saniral poškodbo in počutim se zdaj veliko bolj sveže.

Ali imate onstran luže osebnega trenerja? Treniram veliko z raznoraznimi trenerji, ki imajo izkušnje z NBA ter univerzitetnimi ekipami. Na najvišji možni ravni sem opravil rehabilitacijo gležnja in se fizično pripravljal. Ti trenerji delajo prav tako z drugimi igralci iz lige NBA, tako da imam ob sebi zares prave ljudi. Treningi so zelo dobri in kakovostni. Res pa je, da me malce že srbijo podplati glede igranja.

Verjetno bi bilo za vas idealno, da bi našli košarkarsko sredino, v kateri bi veliko igrali. Kar nekajkrat se je omenjala Olimpija, kjer bi zagotovo imeli osrednjo vlogo. Se za odhod v Ljubljano niste odločili, ker niste bili povsem pripravljeni? Olimpija je bila super možnost, vendar preprosto, čeprav je bila želja obojestranska, se nismo dogovorili. Jaz nisem bil stoodstoten, pri Olimpiji pa niso bili povsem prepričani, ali me potrebujejo – nekako so bili z eno nogo že zunaj drugega dela evrolige. Ko sem izvedel, da pri nekaterih igralcih malce zamujajo z izplačili, sem si rekel, da ne bi bilo pošteno, da bi jaz dobival plačo, drugi pa ne. Nisem si želel teh okoliščin. Če bi bila zdrava sredina tako na igrišču kot zunaj njega, ne bi okleval. Tako je bilo bolje zame in Olimpijo, da v tem trenutku ne igram. Želim pa Olimpiji veliko sreče, da nekako najde pot do TOP 16. Ni bilo nobenih zamer. Prav nasprotno – vesel sem bil, da so se obrnili name. Mislim, da čas ni bil pravi. Verjemite mi, da bi bil prvi, ki bi se vrnil v Stožice in igral pred polno dvorano. Ko pa ti notranji občutek pove, da odločitev ni prava, tega koraka ne narediš.

Boste božič torej praznovali v Evropi ali v ZDA? Dobro vprašanje. Kmalu se bom vrnil domov, ker že pogrešam družino. Nekoliko nepričakovano sem bil dolgo zdoma. Nato bom sprejel odločitev, ali bom ostal v Evropi ali se vrnem nazaj v ZDA. V roku štirinajstih dni oziroma enega meseca bo vse znano.