SiolNET. Sportal Sportal +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Bo Jure Franko območje nekdanje Jugoslavije znova spravil na noge? V Beogradu mu je že uspelo.

3

termometer

"Olimpijska medalja in vse, kar je povezano z njo, z leti postaja vedno bolj topla, medtem ko me je v tistem obdobju nekoliko obremenila, vsega je bilo preveč," se spominja srebrni deček Sarajeva.

Omemba imena Jure Franko ne gre brez omembe srebrne olimpijske medalje, ki jo je takrat komaj 21-letni Novogoričan prismučal za in na očeh 22-milijonske Jugoslavije. Dve leti zatem se je zaradi težav s kolki poslovil od smučanja in se pred evforijo in medijskimi žarometi, ki so ga, čeprav tega navzven ni kazal, obremenjevali, umaknil najprej v ZDA in nato še na Japonsko. Tam si je tudi v poslovnem svetu ustvaril ime, ki nekaj velja. Z ženo, pevko in igralko Simono Vodopivec se je nato ustalil v Kaliforniji in se kmalu po terorističnem napadu na WTC z družino – ima še dva otroka, Aiedna in Mayo – preselil v Radovljico. Zadnja leta se ukvarja s producentskim delom, trenutno je polno vpleten v muzikal Mamma mia!, ki bo zaživel v treh prestolnicah nekdanje Jugoslavije. Kot kaže, mu bo to območje uspelo znova postaviti na noge. Premiera v Beogradu se je namreč končala z 20 minut trajajočimi stoječimi ovacijami … S Frankom smo se srečali po sestanku v Cankarjevem domu, kamor se bo slovenska verzija muzikala Mamma Mia! preselila po poletnem obdobju na odru ljubljanskih Križank, kjer bo premiera doživela 15. junija 2015.

Sila zaposleni ste v teh dneh. Res je.

S povsem drugimi rečmi, kot nekoč. Producentskimi, predvsem. Je mogoče primerjati občutek, ki ste ga leta 1984 doživeli v štartni hišici na Bjelašnici, pred veleslalomsko tekmo, ki vam je prinesla znamenito in tako opevano srebrno olimpijsko medaljo, z občutkom, ki vas je preveval prejšnji konec tedna na premieri srbske verzije veleuspešnega muzikala Mamma mia!, katere producent ste? Bi to lahko primerjali s selektorsko vlogo? Ko lahko samo opazujete, prav nič več pa ni v vaših rokah? Ja, skoraj tako. Definitivno sem pred predstavo bistveno bolj nervozen, kot sem bil na katerikoli tekmi. Ker je v tistem trenutku zelo malo stvari v mojih rokah, na dogajanje na odru pa tako ali tako nimaš več nobenega vpliva.

Kot producent lahko "samo" poskrbiš za ekipo, zagotoviš dobre delovne pogoje in ko je to narejeno, se producent ne sme vpletati v delo umetnikov. Občutek pred prvo uprizoritvijo je zame zelo nevrotičen. Takrat se najraje nekam umaknem, se odpravim teč, samo zato, da po nepotrebnem ne zganjam nervoze. Če me kdo vpraša, kaj počnem na dan premiere, običajno rečem, da "nervoziram". No, medtem ko imaš na smučanju, kljub tremi, ki je vedno prisotna, stvari vendarle v svojih rokah.

Ste bolj kot voznik in ne sovoznik, ki v primeru resne situacije ne more zavreti ali kaj podobnega? Ja, na smučanju je povsem drugačen občutek, ker si tam pač dejaven. V vlogi producenta pa se moraš znati prepustiti in če pri tem lahko še uživaš, potem si zmagal.

Ste v Beogradu lahko uživali? Mi je uspelo, da. Predstava je super, precej stvari sem videl prvič. Nalašč namreč nisem hodil na določene vaje, samo zato, da sem si prihranil presenečenje in da sem lahko predstavo ocenil bolj objektivno. Premiere se je udeležila vsa družina, tudi otroka, ki sta precej kritična. Pravzaprav me je zelo zanimalo, kaj si bosta onadva mislila.

In? Bila sta navdušena.

Pa razumeta srbski jezik? Včasih smo odraščali z njim, danes jim je povsem tuj. Tako - tako. Poznata pa predstavo, ker smo si jo ogledali že v Londonu, poznata tudi film in vesta, za kaj gre. Starejši, ki ima 13 let, je zelo nadarjen za jezike.

Ta gen se očitno deduje …. Očitno. In mu gre razumevanje dobro od rok, so pa tudi situacije v predstavi zelo razumljive in ni težav.

Prej ste omenili, da "nervozirate". To pomeni, da bo v hiši Frankovih v začetku junija precej "nervoziranja", glede na to, da bo glavno vlogo v slovenski verziji Mamma mia! odigrala prav vaša žena Simona Vodopivec? Ja, seveda. No, glede razdelitve vlog je zdaj dokončno znano, da bo glavno vlogo (v filmu Mamma mia! jo je odigrala izvrstna Maryl Streep, op. a.) odigrala Simona.

Kdo bo prevzel režijsko paličico? Jug Radivojević. Isti režiser, ki je režiral že srbsko Mamma mio!

Če se sprehodiva skozi igralsko zasedbo … Ženske vloge bosta poleg vaše žene zasedli še Alenka Godec in Damjana Golavšek, moške pa si bodo razdelili Uroš Smolej, Gojmir Lešnjak – Gojc in Marjan Bunič. Mladeniča bo odigral Matjaž Kumelj. Kdo bo mlado dekle, ki jo je v filmu odigrala svetlolasa Amanda Seyfried? Lea Bartha. Gre za zelo sveže ime, ki smo ga izbrali na avdiciji. K sreči smo imeli dovolj izbire in na koncu nas je Lea najbolj prepričala.

Tudi vaje so menda že v polnem teku. Zdaj so na sporedu bralne vaje, sama vadba z zbori in koreografijo pa se je začela že oktobra lani. Zdaj gremo na specifiko …

Koliko besede ste imeli pri izbiri igralske zasedbe? Kot producent si pridružujem pravico nad celotno predstavo, saj sem zanjo tudi odgovoren. Tudi izdajalcem avtorskih pravic odgovarjam za končni videz izdelka. Seveda pa je tukaj cel kup ljudi, od Patrika Grebla, ki vodi zbor, do pevcev, ki morajo tudi igralsko ustrezati predstavi, potem je tu gibalni del, ki ga pokriva Mojca Horvat.

Vi ste tisti, ki jo po domače rečeno požegnate? Ja.

/ … sledi nov telefonski klic …/ Koliko telefonskih klicev imate v eni uri? (smeh) Joj, res ne vem, bolj ko gre stvar proti koncu, več jih je.

Je produciranje muzikala Mamma mia! za vas največji "ruker" v producentski karieri? Ja, brez dvoma. Je regijske velikosti in to prinese svoje. Delamo tri produkcije, v Beogradu, Zagrebu in v Ljubljani.

In katera od teh je najbolj zahtevna? Slovenska.

Zakaj? Ker delamo v neodvisni produkciji. Imamo samo zunanje sodelavce in sodelujemo z gledališčem, medtem ko v Beogradu in Zagrebu predstavo pripravljamo v koprodukciji z gledališči, ki imajo že utečeno tradicijo muzikala.

Kako to, da je iz tega kroga prestolnic nekdanje Jugoslavije izpadlo Sarajevo, mesto, ki vam je brez dvoma ljubo in ki vas je, mislim, da ne pretiravam, če se tako izrazim, zaznamovalo in vam spremenilo življenje? Glede na to, da preveč produkcij ne bi imelo smisla, smo se odločili, da se Sarajevu oddolžimo z gostovanji.

Ampak nek ljubitelj skupine ABBA pa menda nikoli niste bili? Ne, moram reči, da ne. Kje pa!

Kaj ste poslušali v 70., 80. letih? Zelo mi je bil všeč Bob Dylan, pa Neil Young, na sceno je začel prihajati tudi pank. Pankrti so prepevali, številni slovenski kantavtorji so nažigali. ABBA so se mi takrat zdeli preveč pop.

Ampak je pa zanimivo, da se vsi, s katerimi se pogovarjam in ki so to zvrst glasbe takrat prezirali, strinjajo, da gre za dobro glasbo. Pa, kako je to dobro napisano! Z velikim spoštovanjem do ABBE, uspelo jim je zadeti formulo, ki deluje že toliko let. Prej niti nisem bil pozoren, zdaj pa opažam, kako pogosto se skladbe ABBE še danes vrtijo na radiu. Morda jih niti ne opazimo, saj jo imamo že tako v ušesih, da jo imamo že kot glasbeno kuliso, tako se zlijejo …

Kar pa zadeva muzikal Mamma Mia!, ta je uspešnica že vse od leta 1999.

In zdaj računate, da bo to postala tudi na območju nekdanje Jugoslavije? Ja, za Beograd lahko z veseljem ugotovimo, da je.

Kako pogosto bo tam Mamma mia! na sporedu? Za Slovenijo je verjetno še prezgodaj govoriti … Enkrat tedensko.

In koliko predstav je že razprodanih? Vse, kar je na sporedu, je že razprodano. Od premiere naprej je zanimanje za muzikal še večje.

Si človek zelo oddahne, ko doživi stoječe ovacije po predstavi, ki jo je sam sproduciral? Zelo! To je res precejšen producentski zalogaj in dokler ne vidiš odziva ljudi … Poleg tega so z Mama Mio! povezana precejšnja pričakovanja. Ne gre za originalni muzikal, kot ga gledamo v New Yorku ali Londonu, kjer imajo večmilijonsko produkcijo, ki pri nas ne bi imela nobenega smisla, ampak moramo predstavo narediti po svoje. In če sodim po 20-minutnih ovacijah v Beogradu, nam je to dobro uspelo.

Ko v teh dneh poguglamo vaše ime, naletimo v glavnem na zadetke iz Srbije. Čuveni sportsmen* (priznani športnik), veliki Jure, volimo Jureka više od bureka in podobno … Ste začutili, da ima vaše ime še vedno izredno veliko težo? Če to primerjava z Bosno, kjer ste prav gotovo še vedno izredno priljubljeni, pa čeprav je od famoznih olimpijskih iger v Sarajevu preteklo že 31 let. Sarajevo je Sarajevo, to je posebna zgodba, v kateri smo prežeti eden z drugim. Tudi mlajše generacije me poznajo … Tam je bil hočeš, nočeš, moj moment (smeh).

Če pa se vrneva v Srbijo, pa opažam, da tam res zelo slavijo športnike. Jaz pa sem bil nekdaj športnik vseh nas, Jugoslovanov. Res je, da me marsikdo ne prepozna, leta naredijo svoje, vendar pa v trenutku, ko ljudje ugotovijo, kdo sem, res čutim zelo spoštljiv odnos do mene, do mojega športnega statusa. In res vse potegne nazaj v tiste čase.

In vsi vejo, kaj so v trenutku, ko ste Sloveniji in Jugoslaviji prismučali prvo olimpijsko medaljo, počeli in kje so bili? Res je. Volimo Jureka više od bureka je bil naš mednarodni "slogan", ki je okužil vse, brez izjeme.

Zdi se mi, da je kljub temu, da slovenski športniki zadnja leta resnično razvajajo z olimpijskimi medaljami, vaša sarajevska še vedno na enem od najvišjih piedestalov. Zakaj? Zato, ker je bila prva, ker je bila dosežena v Sarajevu in ker je takrat vsa Jugoslavija živela za te olimpijske igre. Vsi so bili na nek način povezani z njimi. Sarajevske igre so bile velik ponos naroda, že to, da smo jih sploh gostili, je bil velik uspeh, to, da smo dočakali prvo olimpijsko medaljo, pa sploh.

Ste se čutili razbremenjeni, ker so takrat vsi stavili na Bojana Križaja, no, tudi Primož Ulaga je kotiral visoko? V bistvu sem se takrat bolj ukvarjal sam s sabo.

Mediji niso napihovali zgodb in pričakovanj? Pričakovanja so bila v smislu, da nekdo bo dobil medaljo. Seveda se je največ pričakovalo od Bojana, saj je takrat dosegal najboljše rezultate. Sem pa tudi jaz v sezoni 1983/1984 dosegal rezultate, ki so nakazovali možnost za osvojitev medalje. Po matematični formuli sem bil eden od favoritov. Moje obremenitve so bile take kot na vseh pomembnejših tekmah. Nič manjše, nič večje. Sem pa opazil, da sem tip tekmovalca, ki potrebuje več tega ognja in motivacije tudi na ta način …

Če se vrnem na vaše vprašanje o razbremenjenosti … razbremenjen sem bil po tistem veleslalomu. Če bi bila na sporedu še ena veleslalomska tekma, bi bilo veliko lažje. Razbremenjen sem bil tudi zato, ker nas je bilo v igri za medaljo več. Ni tako kot danes, ko so vse slovenske oči uprte v Tino Maze.

Kako se spominjate veselja po medalji? Čevapčiči, alkohol … Ali se to dogaja samo v filmih? Šlo je za stanje velike evforije, hodili smo dobesedno pol metra nad tlemi. Ne moreš verjeti, da se ti kaj takega dogaja. Ko sva se s Tonetom Vogrincem peljala iz ciljne arene, sva razbijala po avtu in kričala kot zverine. To se nam je dogajalo prvič in nihče nam ni znal reči, umiri se, čaka te še slalom.

Ta slalom smo verjetno vsi pozabili. Kako vam je šlo? Odstopil sem (smeh).

Na vrhuncu športne kariere ste imeli rosnih 21 let. To so lahko dokaj občutljiva leta. Kdo vas je takrat prizemljil, preprečil, da vam slava ni preveč stopila v glavo? V bistvu niti nisem imel toliko časa. Tempo tekem se je nadaljeval v bliskovitem tempu, vse to je zahtevalo svojo pozornost. Kmalu po Sarajevu smo odpotovali na ameriško turnejo, tam pa smo bili precej odmaknjeni od evforije, ki se je dogajala doma.

In ta olimpijska medalja še danes odpira vrata? Ja, to je nekaj, kar me je zaznamovalo in me spremlja vse življenje. Jaz sicer na osebni ravni že znam postaviti te stvari na svoje mesto, pri ljudeh, ki so to spremljali, pa bo za vedno zapisano na zelo visokem mestu.

Se mi zdi, da ta medalja in vse, kar je povezano z njo, z leti postaja vedno bolj topla, lepa … medtem ko me je v tistem obdobju nekoliko obremenila, vsega je bilo preveč. Nisem mogel biti konstantno dobre volje, utrujenost in bolezen naredita svoje, pa čeprav so to od mene vsi pričakovali. Ljudje si te zapomnijo nasmejanega, veselega, kot se te spomnijo iz ciljne arene ali podelitve kolajn … in želijo, da si tak tudi v drugih situacijah. Se pa danes še bolj zavedam, kako lep trenutek je to bil. Ne samo zame, ampak za vse, ki so te olimpijske igre spremljali.

Vendar pa zgolj medalja verjetno ni dovolj, tudi v ZDA in na Japonskem, kamor vas je pot zanesla po koncu športne kariere, verjetno ne. Treba je pokazati še druge kakovosti. Ste vedeli, kaj si želite početi ali ste vedeli le to, da je slovo zaradi težav s kolki pač neizogibno? Po upokojitvi sem se odpravil v ZDA. Kljub okvari kolkov, ki mi skorajda niso več dovoljevali treningov, sem začel smučati profesionalno, samo zato, da bi nekaj zaslužil. Potem sem relativno hitro začel delovati promocijsko, nato pa se dokaj hitro, na njihovo povabilo, preselil na Japonsko. Tam sem sodeloval z različnimi smučarskimi podjetji, si ustvaril ime, se dokaj hitro naučil japonskega jezika, začel sodelovati z njihovo televizijo, časopisom, mediji na splošno, sodeloval sem pri izgradnji smučarskih središč, organizaciji velikih prireditev in tako naprej.

Učenja japonskega jezika ste se lotili izredno resno. Deset ur dnevno šest mesecev skupaj … Ja, že ko sem živel v Los Angelesu in sem začel sodelovati z Japonsko, sem ugotovil, da bi bilo pametno, če se naučim njihovega jezika. Na univerzi UCLA sem cele dneve preživljal v jezikovnem laboratoriju, tako da sem jezik dobil v ušesa. Sčasoma se je to znanje nadgrajevalo, še posebej v času mojega bivanja na Japonskem.

Ne vem, če veste, ampak na gimnaziji Škofja Loka vas je profesorica angleščine redno omenjala kot vzor nekoga, ki nima časa za knjige, pa se še vedno pripravi in osvoji snov in dobiva petice? (smeh) Menda sem zafrknil cele generacije.

Ker? Ker sem menda postavil tako visoke standarde za naslednike na gimnaziji, da mi še danes kdo reče: "Kako si pa ti mene zaj***. Vsi učitelji govorijo samo o tebi."

Moram reči, da je bil ves naš razred – v športnem oddelku so bili tudi Miran Tepeš, Vasja Bajc, Borut Petrič, Romana Pintar, Alenka Kolenc, če omenim samo najbolj znana imena -, res zelo uspešen razred. Tako po športni kot tudi po študijski plati.

Naša generacija je bila zastrupljena s prepričanjem, da se moramo poleg športa posvečati tudi šoli. Dogajalo se je celo, da smo učitelje s seboj jemali na treninge v Avstrijo, kar se je izkazalo za dvojno korist.

Prvič zato, ker smo se po treningu morali učiti in drugič zato, ker so se učitelji lahko na lastne oči prepričali, po kakšnih zahtevnih treningih se moramo mi še učiti. Tako so bili precej bolj razumevajoči do nas … razumeli so, kaj je mogoče izvesti in kaj ne. Mislim, da je šlo za odlično potezo Iva Černilca, ki je bil oče teh smučarskih razredov.

Zase lahko rečem, da sem bil bolj "kampanjec". Med sezono sem sem posvečal samo smučanju - kot tipičen moški namreč lahko počnem samo eno stvar ...

No, potem je pa tole producentsko delo končno pravi multitasking, ki smo ga vešče ženske. Ja, ampak vse spada pod delo producenta. Saj je noro, a vse spada sem (smeh). Zadnja dva meseca v šolskem letu sem se odpovedal vsemu in takrat študiral kot poblaznel. Dijaki smučarskega razreda smo imeli možnost, da smo se sami javili, kadar smo bili pripravljeni na določeno snov in jaz sem si za to izdelal celo urnik in se ga striktno držal. Tudi če mojega profesorja ni bilo, sem ga poklical domov in želel pokazati, kaj znam.

Znanje jezika vam je v tem primeru zagotovo dobro služilo. Ja, gotovo. Na Evropejce namreč še danes gledajo kot na eksote in moram reči, da smo jim po tej plati všeč, če se pa naučiš njihovega jezika, so prav gotovo navdušeni. In to zelo cenijo.

Je res, da so bili pred leti tako navdušeni nad alpskim smučanjem, da ni bilo nič neobičajnega, če so na kave hodili oblečeni v popolni smučarski opremi? Pa ne v okviru smučanja, ampak na kavo pač kar tako. Ja, smučarija je tam postala modni trend. Veliko jih je hodilo v vsej smučarski opremi, tudi s smučmi na ramah … šli so na kavo, klepet in nato nazaj domov.

Tam ste se iz Jureta preimenovali v Yurija? Ja, ker drugače ne znajo izgovoriti mojega imena.

Kako pa se je zgodil preskok v producentske vode? Velik preskok je bil že to, da smo se z družino iz ZDA vrnili v Slovenijo, v Radovljico. To je bil velik preskok tudi v samem načinu razmišljanja. No, na muzikale pa smo seveda prišli skozi ženino delovanje. Simona je imela v Radovljici svojo glasbeno šolo in razmišljala je, kako bi nadgradila znanje teh otrok. Tako sva prišla na idejo, da bi delali muzikale in tako se je začelo. Najprej Moje pesmi, moje sanje, nato muzikal Ljubim te (spremeni se).

Menda ste še za odkup avtorskih pravic za muzikal Mamma mia! pogajali kar šest let. No, nismo se ravno pogajali, samo neodzivni so bili, ali so zavračali naše predloge. Bolj kot moje pogajalske sposobnosti se je izkazala moja vztrajnost. Do takrat so prodajali samo originalne pravice, mi pa smo se potegovali za prilagojene pravice, tako režijsko, kot koreografsko in scenarijsko, ki smo ga prilagodili za področje, na katerem delujemo.

Tu pa ime Jure Franko ni igralo vloge? Če povem po pravici, nikoli nisem izkoriščal svojega imena, no, v tem primeru pa sem ga in ni nič pomagalo. Povabil sem jih smučat, pa jih ni zanimalo (glasen smeh).

Koliko ste plačali za avtorske pravice? 25 tisočakov, od tega se to odbija s tantiemi, ki jih moraš plačevati. Ni ravno poceni, niso pa to milijoni.

Vas naslednja premiera čaka v Ljubljani ali v Zagrebu? Približno obe hkrati. Junija.

Kdaj točno bomo dočakali slovensko premiero? 15. junija 2015 v Križankah. Do takrat pa nas čaka še ogromno dela. (smeh).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin