VIDEO: Florijani – zvesti in zagreti navijači iz Celja

Organizirano navijaštvo se je v Celju začelo v sezoni 1993/94. Najprej se je zbralo od 10 do 12 gasilcev, ki so redno hodili na tekme, najprej kot gasilci, da so zagotavljali varnost. Zaradi želje, da bi redno hodili na tekme in bili pristaši samo enega kluba, so se organizirali v skupino Florijani – po svetem Florjanu, zavetniku gasilcev.

Igor Šolman se je navijaštvu pridružil zaradi ljubezni do športa, ko mu je prometna nesreča preprečila nadaljevanje športne kariere v rokometu.

"Meni kot vodji skupine Florjani največ pomeni to, da smo postali velika družina," pravi Igor Šolman. "Če kdo v društvu 200 navijačev potrebuje pomoč, mu pomagamo. Tekma je samo pika na i našega odnosa. Bistvo vsega pa je, da se čutimo, da si pomagamo in se družimo. Zelo veliko nam pomeni, da smo prijatelji tudi po tekmi. V skupini smo kar cele družine. Naša druščina je generacijsko zelo pisana, imamo člane, ki so stari pet let, nekateri pa so že v osemdesetih. Pri zavzetosti pa ni razlike. V skupini delamo selekcijo samo pri udeležbi na tekmah. Pravilo je, da se mora navijač udeležiti vsaj desetih tekem domačega prvenstva ali pa naslednje leto ni več v našem društvu."

"Navijač mora biti zvest, tako društvu kot klubu, tako v dobrem in slabem. Pravi navijač ne pride samo na evropske tekme, ampak pride tudi takrat, ko igramo domačo ligo. Predvsem pa je pomembno, da navijač prinese na tekmo dobro voljo in da ni konflikten. Vsak človek, ki ima to v sebi, je dobrodošel v našem društvu. V našem navijaškem klubu nikoli ni bilo nasilja, strmimo k temu, da smo vsepovsod sprejeti kot prijatelji. Mislim, da smo eni redkih, ki gremo lahko po celi Evropi, pa nimamo problemov. Tako nas navijači preostalih klubov po Evropi pričakujejo z dobrodošlico, zato se na gostovanjih veliko zabavamo in družimo.

Najlepši dogodek v moji navijaški zgodovini se je zgodil leta 2004, ko smo postali evropski prvaki v Flensburgu. Večer pred tekmo smo imeli z njihovimi navijači noro zabavo. Potem pa so nas povabili tudi po tekmi v tamkajšnjo pivovarno, kjer je igrala skupina Boney M. Zabavali smo se, kot da smo skupaj zmagali. Od takrat smo še vedno dobri prijatelji.

Še nikoli me ni prijelo, da bi nehal navijati, tudi če naša ekipa izgubi. Moramo pa vedeti, da se poraz lahko zgodi na dva načina. Moštvo lahko zgubi, ko se trudi in da vse od sebe. Drugačen poraz pa je, ko vse navedeno izostane. Takrat te obide, da ne bi šel več na tekmo, ampak to po prespani noči mine in že komaj čakaš, kdaj bo naslednja tekma. Enostavno pozabiš in greš naprej. Naše navijanje vsekakor pomaga pri zmagi ekipe, kar so nam potrdili tudi sami igralci. Naše navdušenje in navijanje jih ponese naprej, da se še bolj potrudijo – borijo na tekmi.

Ko gremo v tujino, si vsakič nekaj kupim za spomin. Teh stvari se čez leta nabere. Vsak od nas ima vsaj pol omare raznih spominkov, dresov, šalov, različnih pokrival itd. Sam nimam najljubšega spominka, ker ima vsak predmet svojo zgodbo. Lahko bi rekel, da mi je osebno naš dres s kozlom najbolj pri srcu, narejen je namreč po vzoru klubskega kozla. Ta znak nas je naredil prepoznavne po celi Evropi. Ta dres mi da še posebno pozitivno energijo. Navijači nismo samo pred tekmo in na tekmi, navijači smo ves čas."