Naj kamen zgražanja prvi vrže tisti, ki še nikoli ni bil v dvomih

Ta konec tedna so se moje misli med drugim sukale tudi okrog prestopa rokometnega reprezentanta Klemena Cehteta iz Francije v Združene arabske emirate. Iz občudovanja vredne, urejene in vse bolj vzpenjajoče se lige, ki počasi že trka na primat nemške bundeslige, v – strogo rokometno gledano – državo v razvoju. Ki pa ima kaj ponuditi v zameno. Pogoje in plačo. Ne, ni prvi Slovenec, ki bo zaigral v Dubaju. A do zdaj v arabskih deželah za več kot nekaj mesecev slovenski rokometaši najvišjega razreda niso ostajali.

Cehte je v zadnjih letih počel ravno to: koncem sezone za nekaj tednov v Katar, ob tovrstni praksi so bile zadovoljne vse tri stranke. Njegov "pravi" klub Gorenje oziroma Aix, ki je oplemenitil tekoči račun z odškodnino, on in katarski klub, ki je v uporabo dobil igralca.

Radikalno proti življenjskemu

Tokrat je zgodba drugačna. Čeprav so si ga želeli tudi Katarci, je Cehte za dve leti podpisal v Dubaju. Radikalen komentar bi se glasil nekako takole: le kaj mu je, ali je še pred tridesetim letom obesil na klin vse športne ambicije, saj je bil vendar eden od najboljših igralcev v Aixu in je vzbudil tudi zanimanje nemških in še katerih drugih klubov? Še sezona ali dve ob nekaj sreče z zdravjem in bi se morda lahko prebil v boljši in plačilno sposobnejši klub, ob tem pa ohranil športno vrhunskost okolja. Morda.

Lahko pa gledam tudi z druge plati. Še posebej z ozirom na trenutno stanje v Sloveniji je treba najbolj resno pretuhtati vsako priložnost za dobro naložbo. Če je to recimo nekajkratnik tvojega zdajšnjega dohodka, ki omogoča materialno varnost družine, pa še posebej.

Kdaj ste nazadnje sprejeli odločitev, ki ni prinesla prav nobenega dvoma ali vsaj malce zoprnega stranskega učinka? Prepričan sem, da je tudi Klemen sešteval pluse in minuse svojega koraka v to ali ono smer in na koncu dal prednost finančnemu vidiku pred športnim.

Kamen, poti, reprezentanca

Razumem ga, čim bolje želi unovčiti svojo kariero tako kot vsak od nas. Razumel ga bi tudi, če bi prevladala športna plat, če bi se odločil drugače. V preteklosti se je namreč že. Poti do uspeha so različne. Klemen je izbral dubajsko. A če parafraziram svetopisemski izrek, naj kamen zgražanja prvi vrže vanj tisti, ki še nikoli ni bil v dvomih pri nobeni odločitvi.

Posledice zanjo bo nosil zgolj, le, samo in izključno sam. Sestop nekaj stopenj nižje za igralca seveda ne prinaša večjih možnosti za razvoj. Vprašanje je tudi, kaj bo storil selektor Veselin Vujović – ali bo Cehte še vedno gostoval na njegovih seznamih. Od "top" igralcev je eno sezono v Katarju odigral Nikolaj Markussen, danski velikan, ki se je potem vrnil nazaj v Evropo, vendar ne v katerega od elitnih klubov, ostal je na Danskem. Daleč od tega, da bi bila danska liga slaba, nasprotno. A pred tem je bil Danec v Atleticu, ki se je boril za vrh Evrope.

V zadnjih letih je rokometni trg v Evropi okrnjen, med drugim zaradi šibke kupne moči španskih klubov, zato na še do pred kratkim eksotične destinacije odhajajo igralci v cvetu karier. Cehte seveda ni edini.

P. S.

Ko opazujem in se pogovarjam z različnimi ljudmi, mi postaja vse bolj jasno, s kako minornimi vložki slovenski šport dosega res razveseljive rezultate. Kot pravi trener Ribnice Robert Beguš, imamo v Sloveniji hiperprodukcijo rokometašev. Jasno, idealno bi bilo, če bi jih čim več ostalo doma, v slovenskem prvenstvu, a to je trenutno mogoče le v pravljici.

Da pa tujci slovenske rokometaše plačujejo, dovolite mi metaforo, s suhim zlatom ali naročji petrodolarjev … Ni slabo, nikakor ne. A še vedno je jedro kakovosti Evropa. Na Zahodu so posejani številni slovenski legionarji, nekaj biserov pa čaka še na končno obdelavo.