"Mislim, da v zapletenih situacijah najbolje delujemo ženske in moški skupaj"

Trikrat je bila selektorica ženske rokometne reprezentance, trikrat trenerka 21-kratnega slovenskega prvaka Krima. Z obeh položajev se je morala posloviti v zadnjih šestih mesecih. Trenerstvo je Bloudkovo nagrajenko dr. Marto Bon najmočneje zaznamovalo, čeprav je delovala in še deluje tudi v številnih drugih vlogah. Kot igralka, predavateljica, raziskovalka, mestna svetnica, članica strokovnega sveta … Je prva slovenska rokometna trenerka vrhunske ravni. Pri 53 letih ima ogromno energije za nove izzive. Poudarja, da se stroke lahko naučiš iz knjig, najpomembnejši pa so odnosi. Želi si, da bi bila njena nagrada navdih tudi za druge ženske v trenerstvu, ki je pretežno moška domena. Priznava, da je kdaj z njo težko delati.

Čeprav to seveda ni vedno pravilo, ampak velikokrat je tako, da je z najvišjimi priznanji nagrajena oseba na poti v pokoj ali blizu njega. Pri vas ni tako. Vsekakor delujete energično. Kakšni so vaši naslednji izzivi? Dobila sem nagrado za izjemen prispevek k slovenskemu športu, ne za življenjsko delo. A sem vseeno tudi jaz razmišljala tudi v smeri vašega vprašanja. Ampak menim, da imam dovolj ustvarjalne in življenjske energije za nove izzive. Absolutno mislim še ustvarjati. Trenutno sem sicer v obdobju vrednotenja, nekakšnega "praženja" zadnjih dogodkov.

Nimam še načrtov. Zaposlena sem z delom s študenti in raziskovalnim delom v športu, tu se je nabralo veliko materiala. Hvaležna sem, da mi je bilo dano delovanje na toliko področjih. Vprašanja iz vrhunskega športa "zapakiraš" v raziskovalno dejavnost in tako širiš znanje in obzorje. Kratkoročno bom bolj na tej strani.

Trenerski poklic je pač takšen, da veliko trenerjev ta trenutek sedi doma, čakajo na klic. S tem čakanjem se ne bom veliko ukvarjala. Če bo priložnost prišla, v redu, če ne, tudi. Stvari se včasih zgodijo nepredvidoma. Seveda pa se bom posvetila tudi družini.

Že več kot dve desetletji ste trenerka, bili ste selektorica, večkrat v Sloveniji in tudi v tujini. Ste docentka na fakulteti za šport, mestna svetnica, predsednica sveta javnega zavoda Šport Ljubljana, predavate v tujini in doma … Na kaj ste v svojem delovanju najbolj ponosni? Doktorat je bil takrat nekaj res revolucionarnega, v primerjavi z nekaterimi, ki gredo v predale. Ta vsekakor ni šel. Področje računalniškega vida v športu se še razvija. Gre za sistem Sagit, ki smo ga razvili skupaj s fakulteto za elektrotehniko. Poglobili smo se v spremljanje igralcev s pomočjo umetnega vida. Sagit naj bi ugotavljal, koliko so igralci obremenjeni na tekmah in kako lahko glede na te napore načrtujemo treninge.

Ta sistem se uporablja po Sloveniji in po svetu, tudi v drugih športih. Predstavila sem ga v Kölnu, uporabljajo tudi v Španiji, Egiptu, ZDA ... V zadnjem času pa preučujem predvsem migracije športnikov in motive zanje.

Katera so nekaj dni po nagradi najintenzivnejša čustva, ki vas prevevajo? Globoko spoštujem, kar se mi je zgodilo. Vem, da bi si podobno nagrado zaslužilo še ogromno ljudi. Simptomatično je, kako gre večina nagrad v roke moškim.

Sama sem pionir trenerstva na vrhunski ravni med ženskami v Sloveniji. Veliko sem raziskovala delovanje trenerjev in veščine vodenja. Upam, da bo to spodbuda vsem ženskam, da bi imele več smelosti in poguma pri izpostavljanju.

Vsekakor nisem feministka, nasprotno – poudarjam ženski princip. Verjamem v dualnost, mislim, da najbolje delujemo ženske in moški skupaj, še posebej v zapletenih situacijah. Upam, da se moški in ženski princip še razlikujeta. Čeprav se razlike med spoloma žal zmanjšujejo …

Ste kot ženska na področju, ker moški prevladujejo, pod noge dobili še bolj številčna in težja polena? Mislim, da so mi reference hitreje odpirale vrata. A vseeno so me drugače vrednotili. To ni tožba, imela sem lepo pot. Trenerstvo na vrhunski ravni je domena moških. Ženske smo bile obravnavane drugače. Ko se je pojavila kakšna ženska, na primer Cristina Mayo, je bilo rečeno, da je možača, a ima lepe, zelene oči. Veliko je slonelo na videzu. Vedno se je pojavljal dvom o sposobnostih. Poleg ocenjevanja zunanjosti je bilo na primer med prenosi več naslavljanja igralk z imeni, medtem ko v moškem rokometu igralce naslavljajo s priimki.

Ko smo na primer v mojem prvem trenerskem obdobju pri Krimu (sredi 90. let, op. a.) gostovali v Bremnu, sva bila s tedanjim Krimovim predsednikom Zoranom Jankovićem tam v družbi nekega funkcionarja. Ne le jaz, tudi Janković je bil bistveno bolj neprepoznaven kot zdaj, tako športno kot poslovno. Čeprav je temu funkcionarju jasno povedal, da sem trenerka jaz, se z mano praktično ni mogel pogovarjati.

Ko se je Krim uvrstil v prvo slovensko ligo, sem bila mlada trenerka, pravzaprav še igralka. V krogu nas je stalo pet trenerjev. Znani trenerji so delali predvidevanja o uvrstitvah posameznih ekip. Tedanjega Krima še omenili niso. Na koncu smo bili pokalni prvaki in drugi v državnem prvenstvu.

Zavedam se svojega razvoja. Na začetku sem več dvomila o sebi. Zelo sem bila pozorna na to, če sem na primer nekomu naročila, naj naredi deset sklec, da jih ni naredil devet. Pazila, da me ne bi kdo ogoljufal. Zdaj sem bolj samozavestna, mirna, usmerjena v krepitev dobrega, puščanja slabega za sabo, v prekrivanje slabega z dobrim.

Katera vloga vam je največ dala in kateri ste vi? Pomembni so sinergijski učinki. Vem, da gre mnogim v nos, da sem v toliko vlogah. A ljudje smo pač različni. Mene ta prehajanja med področji bogatijo, morda bi koga to izčrpavalo. Trenerstvo mi veliko pomeni, ker vrhunski šport sproža najmočnejša čustva. Takih čustev, ko jih sprožajo velike, pomembne in odmevne zmage, ne moreš doživeti nikjer drugje.

V zadnjega pol leta ste ostali tako brez selektorskega stolčka v reprezentanci kot trenerske klopi pri Krimu.Je nagrada svojevrstno zadoščenje? Nagrada je absolutno zadoščenje za vse minulo delo v športu. Priznanja pač potrebujemo vsi. Prekinitvi sodelovanja sta druga zgodba, zgodili sta se nenavadno. Spraševala sem se, zakaj se mi pravzaprav to dogaja. Odgovor prepuščam tistim, ki so režiserji. Da čustveni pretresi pri meni ob tem obstajajo, je dejstvo. A mislim, da sem obe "ločitvi" prenesla dostojanstveno; umaknila sem se, ne kličem novinarjev, ne govorim okoli, kako je vse slabo, ne iščem "režiserjev" oziroma spletkarjev. Z Rokometno zvezo Slovenije ohranjam lepe odnose.

Razhod s katero ekipo oziroma organizacijo se vam je zdel bolj presenetljiv? Z reprezentanco. Glede na to, da smo naredili velike preskoke. Zanosno sem poprijela za delo, dala odpoved v Švici (tam je bila selektorica med letoma 2010 in 2012, op. a.), kjer so me spoštovali, da ne rečem še kaj drugega. Iskreno sem verjela, da lahko naredimo kakovostni preboj in se ženska reprezentanca spet uvrsti na veliko tekmovanje. Zelo goreče in strastno sem zagrizla v projekt reprezentance. Ko je tako, si seveda prizadet. Odločitev sem dojela kot težko razumljivo; predvsem pa način.

Se vam zdi, da je bila javna podoba ženske reprezentance in njenih sposobnosti ujetnica zmagovalne podobe nad močno favorizirano Srbijo leta 2013? Tisto je bila posebna tekma. Tedaj sem igrala z dvema različnima postavama, tvegala in na srečo se je izšlo. Bili smo neustavljivi. Tudi na drugi tekmi s Srbijo smo odigrali zelo dobro, a je malo prej moška reprezentanca izpadla iz igre za evropsko prvenstvo, zato je okoli ženske reprezentance vladala popolna angažiranost vseh silnic. Nemogoče je bilo zmagati takrat v Nišu, preveč silnic je bilo proti nam.

Prva tekma proti Franciji (dvoboja s Francijo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo sta bila njena zadnja na selektorskem mestu, op. a.) je bila zelo dobra. Čeprav smo jo imeli v rokah, smo na koncu nesrečno izgubili z veliko razliko (20:27, op. a.). Zdaj vem, da so se takrat v Velenju v zakulisju dogajale silnice po moji menjavi, ki so očitno padle na plodna tla. Žal.

Zakaj privlačim takšne stvari? Nekaj so racionalni razlogi. Zahtevna sem, morda malce samosvoja, z mano ni najlažje, zelo jasno povem stališča. Pokončnost ima vedno visoko ceno. To se je potrdilo tudi tukaj.

Za trenersko menjavo pred tedni na Krimu ni bila kriva le tekma z Zagorjem. Zakaj januarski nastopi niso bili prepričljivi? Ne poznam in ne raziskujem zakulisja. Nekaj se je dogajalo. Preveč očitno je, da se ne bi. Ekipa bi morala pokazati kakovostno razliko. Nekaj se je dogajalo v ozadju. Dobila sem ogromno odzivov. V ekipi sta vedno ena ali dve igralki, ki jima trener ne ustreza. To so zakonitosti športa in treniranja. Če ima kdo pritlehne namene, te igralke lahko zelo neguje, posredno "nagovarja".

Stvar vodstva je, kako to izpelje. Vem, da sem zaradi načina dela zelo nepriljubljena pri preprodajalcih igralk. Ko sem v klubu jaz, delujemo racionalno, optimalno, tako da imajo malo dela in zaslužka. Dogovarjam se z igralkami na osebni ravni, kolikor se da. Vedno tudi a skušam priključiti mlade igralke, s katerimi na prvo roko ne služijo. Če ima klub takega trenerja, ga mora zaščititi.

Bi se strinjali, da je pod vašim vodstvom občasno šepala disciplina v napadu in pri vračanju v obrambi? Težko je odgovoriti enoznačno. Ne zdi se mi. Bili smo ekipa v razvojnem obdobju. Treba je vedeti, kje si in kaj hočeš. Vedno vem, zakaj delam neke stvari. Igralke moraš usmerjati, da delajo stvari v hitrosti, na robu sposobnosti. Pride trenutek, ko jih dokončno izbrusiš. Podobno kot otroku pustiš, da prime koprivo, ne smeš pa mu pustiti žveplene kisline. Če vzgajaš igralke, je tako.

Sodelovala sem pri razvoju igralk, ki so zdaj na primer v Vardarju. Ne pripisujem si zaslug, da sem jih naredila, vplivala pa sem v razvojnem obdobju, da so se razvijale, kot sem si jaz tedaj zamislila. Ne bom dobila zunanjega priznanja. Nekdo je lansiral, da pri Marti ni discipline v igri, kar je daleč od resnice. Z avtoriteto nisem imela težav. Mirno, a jasno sporočam stvari, vzgajam odgovornost igralk.

Tudi meni je kdo kdaj kaj naredil za hrbtom. Zdaj se s tem ne ukvarjam več. Ni preprosto razvijati toliko igralk, kot sem jih jaz. V preteklosti tudi v šestih ali sedmih letih ekipi ni bila priključena nobena igralka; pri meni v enem letu sedem ali več. To zahteva svoj davek.

Tretjič in za zdaj zadnjič ste Krim vodili od pomladi 2014 do pred kratkim. Na kaj ste najbolj ponosni v tem obdobju? Da smo sploh obdržali Krim na rokometnem zemljevidu. Prvo leto je bilo peklensko. Še hujše, kot sem pričakovala. V letošnji sezoni smo imeli odlično selekcioniranje. Presekale so nas poškodbe – Lara Hrnčič, Alja Koren, Vesna Milanović Litre …

Hrnčičeva je velik potencial svetovnega rokometa in krasna oseba. Nisem se zavzemala, da bi se okrepili na desni strani, hotela sem ji dati prostor in čas za razvoj. A je zapletena poškodba ta načrt presekala. Ta ekipa bo lahko z eno ali dvema okrepitvama absolutno konkurenčna. Verjela sem v to ekipo, to je bila meni ljuba ekipa, ki lahko igra stil, ki mi je blizu. Z eno dvema okrepitvama v naslednji sezoni bi bila lahko ta ekipa "čudež svetovnega rokometa", pa so se v Krimu odločili, kot so se ...

V pogovoru za Ekipo ste dejali, da ste nekatere stvari podcenjevali. Kaj natančno? Brez komentarja.

Kaj pa vaš pogled na govorice o posojanju Krimovih igralk drugim ekipam, da bi te premagale Zagorje, Krim pa bi se tako dokopal do naslova? Ni več moja stvar.

Kako slovenski šport, posebej ekipni, narediti trajnostno primerljiv? Še naprej moramo dajati poudarek stroki, ki je res dobra. Še več rezerve je na ravni vodenja klubov in reprezentanc, menedžmenta. Vsaka panoga mora najti svoje mesto. Biti prav na vrhu Evrope ali sveta je nemogoče. Veseliti pa se moramo presežkov. Absolutno imeti usmerjenost v vrhunsko uspešnost, rezerva pa je v dojemanju zmag in porazov. Če ne uspe, se moramo iz tega nekaj naučiti, izboljšati delovanje in poskusiti spet. Poslanstvo kolektivnih panog je družbena moč, združevanje, dati jim moramo ustrezno mesto, ne biti preveč zahtevni in kritikantski.

Katere vrednote najbolj pogrešate v slovenskem športu? Šport vpliva na identiteto, občutke ponosa, poudarja povezovanje, vplivanje na pozitivna čustva, to je poslanstvo vrhunskega športa. To imamo. Oviralni dejavnik je, da smo zahtevni. To ni narobe. Ni pa prav, da smo kritikantski.

Rakava rana rokometne igre je trajanje napada. Bi uvedli uro z njegovo omejitvijo, podobno kot pri košarki? So že bili poskusi tega, ampak se skoraj ne da. Težava je, da so naša pravila zapletena, nedorečena. Osebno imam največ pripomb na to, da se pravila drugače interpretira v zadnji minuti kot v drugih delih tekme. Zagato bi lahko rešili s tem, da bi bil vidik pravičnosti karseda poudarjen; poskusi manipulacije pa strogo kaznovani. Po mojih izkušnjah pozitivno naravnani sodniki nimajo težav z interpretacijo sojenja. Vsekakor pa menim, da bi morali posodobiti tudi sistem jemanja minut odmora, polaganje kartonov na zapisnikarsko mizo je bistveno zastarelo.