Torek, 23. 8. 2016, 6.11
6 let, 3 mesece
Koliko je v resnici vredna olimpijska medalja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,90
3
Finančna plat, ki jo prinaša olimpijska medalja, je še najmanj pomembna, poudarjajo naši sogovorniki, vsi dobitniki ene ali več olimpijskih kolajn. Pomembneje je, da prinaša priložnosti, a je od vsakega posameznika odvisno, kako, če sploh, jih zna izkoristiti.
Olimpijska medalja njenemu dobitniku prinese veliko medijsko pozornost, še več obljub – dobitnik treh olimpijskih kolajn v veslanju Luka Špik ocenjuje, da jih približno 50 odstotkov ostane neuresničenih –, priložnosti, ki so ali pa niso udejanjene, kar je odvisno od dobitnika medalje, in finančno nagrado. Prav vanjo se pogosto uperja prst, češ, saj so dobili denar, kaj bi še želeli.
Tina Trstenjak bo za zlato olimpijsko medaljo od Olimpijskega komiteja Slovenije ter ministrstva za izobraževanje, znanost in šport po obdavčitvi prejela približno 35 tisočakov.
Koliko so dobili dobitniki olimpijskih kolajn v Riu de Janeiru? Tina Trstenjak, olimpijska prvakinja v judu, bo od Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) dobila 20 tisoč evrov (znesek bo obdavčen), dodatnih 20 tisočakov pa bo primaknilo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ; znesek ni obdavčen). To pomeni, da bo 26-letna judoistka po obdavčitvi prejela približno 35 tisoč evrov.
Malo skromnejšo finančno pogačo bosta prejela kajakaš Peter Kauzer in jadralec Vasilij Žbogar, ki bosta na račun srebrne olimpijskega kolajne od OKS prejela po 17.500 evrov, ter dodatnih 12.780 evrov od države, medtem ko bo judoistka Ana Velenšek na račun olimpijskega brona prejela 15 tisoč evrov (OKS) in dodatnih 8.580 evrov od ministrstva.
Alenka Dovžan: Od medalje imaš toliko, kolikor jo znaš sam izkoristiti
A veliko več kot enkratna finančna injekcija pomenijo dolgoročne priložnosti, ki jih ustvarja olimpijska medalja, poudarja nekdanja alpska smučarka Alenka Dovžan. Ta je svojo bronasto olimpijsko medaljo iz Lillehammerja (1994) predvsem po lastni zaslugi dobro unovčila.
"Kakor si boš postlal, tako boš spal," na podlagi izkušenj ugotavlja nekdanja alpska smučarka Alenka Dovžan, ki je samostojni Sloveniji na zimskih olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994 prismučala prvo zimsko olimpijsko medaljo.
"K sreči sem v poslu, kjer mi olimpijska medalja pride zelo prav. V gostinskem lokalu na Jesenicah imamo v ta namen tudi olimpijski kotiček, kjer hranim svoje olimpijske spomine, na jedilniku pa imamo celo sladico z imenom Alenkin zavoj. Olimpijska medalja je še vedno magnet in gostom, predvsem iz tujine, to veliko pomeni. Radi se tudi fotografirajo z mano, k računu jim priložimo še mojo predstavitveno kartico z avtogramom," je povedala Dovžanova, ki je olimpijsko medaljo – prvo zimsko za samostojno Slovenijo – osvojila pri rosnih 18 letih.
"Država ne zna izkoristiti olimpijskih kolajn"
Medalja Dovžanove je prva zimska olimpijska medalja za samostojno Slovenijo
In če je po eni strani sama medaljo, ki ji je ponudila priložnosti, izkoristila, jo po drugi moti, ker tega ne stori država.
"Športniki, še posebej tisti z olimpijsko medaljo, bi lahko bili na primer športni ambasadorji Slovenije, saj se na olimpijskih igrah tekmuje za državo, pod državno zastavo in ne za klube in sponzorje. Lahko bi na primer šport promovirali po šolah in podobno," predlaga Dovžanova.
"Moti me tudi to, da dobitniki olimpijskih kolajn v Sloveniji nimamo urejenega statusa, tako kot je za to poskrbljeno v tujini. Ponekod imajo dobitniki olimpijskih odličij diplomatske potne liste, imajo pravico do predčasne upokojitve, pri zdravniku so deležni prednostne obravnave in imajo številne druge bonitete. Pri nas tega ni," pravi.
"Kot si sam postelješ, tako boš spal"
Dovžanova ima v svoji restavraciji olimpijski kotiček, ki je zanimiv tudi za tuje obiskovalce.
"S Katjo Koren in Juretom Koširjem smo sicer po osvojitvi olimpijskih medalj res dobili avtomobile, darila turističnih organizacij in nekaj finančnih sredstev Olimpijskega komiteja Slovenije, kaj drugega pa ne. Seveda je to, kako dobro boš unovčil kolajno, odvisno tudi od športa, s katerim se ukvarjaš. V nekaterih panogah je to lažje, v drugih to sploh ni mogoče, a ponavljam, od medalje imaš toliko, kolikor jo znaš sam izkoristiti."
Dovžanova je prepričana, da bi država to področje morala sistemsko urediti in tistim, ki želijo ostati v svoji stroki, na široko odpreti vrata. "Korist olimpijske medalje je bolj kratkega daha," poudarja. "Tako kot si sam postelješ, tako imaš in nič drugače …"
Priložnost je treba zgrabiti z obema rokama
Povsem razume tudi športnike, ki olimpijske sanje skušajo uresničiti kljub poškodbi. "Razumem športnike, ki tekmujejo kljub poškodbi. To je tako, kot da bi študent študiral za izpit, potem pa na ključni dan zbolel in ostal brez priložnosti za opravljanje izpita. Izpit lahko prestaviš, olimpijskih iger pa ne moreš. Odvisno je od športa in roka trajanja športnikov, a lahko se zgodi, da imaš samo eno priložnost, in ko jo imaš, jo moraš zgrabiti z obema rokama."
Luka Špik že skoraj dve leti živi v Londonu, kjer mu olimpijske medalje odpirajo več vrat kot v Sloveniji.
Luka Špik: Olimpijska medalja ustvarja priložnosti, na pričakovanja sem že zdavnaj pozabil
Zgrabil jo je tudi Luka Špik, 38-letni veslač, ki je v dvojcu z Iztokom Čopom osvojil cel komplet olimpijskih kolajn. Priložnosti, ki so mu jih prinesle tri olimpijske medalje, izkorišča v Londonu, kjer dela kot osebni trener.
Na olimpijskih igrah v Londonu sta Špik in Čop osvojila še tretjo (skupno) medaljo v dvojcu.
"Medalja ti veliko da, prinese pa toliko, kolikor sam zanjo iztržiš," poudarja. "Meni osebno je olimpijska medalja dala predvsem ponos in zadovoljstvo ter priložnosti, ki pa jih moram sam izkoristiti. Ko medaljo osvojiš, te prevevajo različni občutki. Kot zmagovalec občutiš zadovoljstvo, potrditev, olajšanje, ponos. Če se znajdeš na drugem in tretjem mestu, so občutki drugačni. Od razočaranja, presenečenja, vprašanj do iskanja razlogov za to, da te je nekdo prehitel in se povzpel na Olimp."
Špik na poslovilni prireditvi v Vili Bled, kjer je novembra lani sklenil uspešno športno pot.
Vsaj polovica obljub ostane neuresničenih
Vzponu na Olimp sledijo številne medijske obveznosti, čestitke, sprejemi, stiski rok in trepljanja po rami. Obljube. Špik ocenjuje, da jih vsaj 50 odstotkov ostane neuresničenih.
"V tistem trenutku moraš biti na razpolago vsem za vse. Samoumevno je, da si kot nosilec olimpijske kolajne prisoten povsod."
Sam je pričakovanja med razvojem kariere postavil na stranski tir. "Z leti nisem ničesar več pričakoval. Danes si poskušam ustvariti priložnosti, ki so se pojavile prav zaradi osvojitve olimpijskih medalj. Pričakovanja sem zamenjal za priložnosti," je povedal Špik. Priznava, da mu v Londonu to, da je nosilec treh olimpijskih odličij in med drugim tudi olimpijski prvak, odpira več vrat kot doma.
Tudi paraolimpijske medalje ustvarjajo priložnosti
Tudi nekdanji namiznoteniški igralki Mateji Pintar sta medalji s paraolimpijskih iger (zlato iz Aten 2004 in bron iz Pekinga 2008) prinesli priložnosti.
"S finančnega vidika mi medalji nista prinesli veliko, sem pa na njun račun dobila štipendijo in sponzorja, brez katerih ne bi mogla trenirati. Bila sem prvi športnik invalid z olimpijsko štipendijo. Seveda sta mi prinesli tudi veliko medijske pozornosti, je pa res, da si teh medalj nisem želela zato, da bi z njimi obogatela. So mi pa seveda pomagale, a za ponavljanje uspehov in nadaljevanje kariere vendarle premalo. Prinesle so mi tudi veliko veselja, zadovoljstva in energije," je še povedala 31-letna Pintarjeva, ki je svojo športno kariero sklenila novembra lani. Trenutno dela kot prevajalka in sodelavka Namiznoteniške zveze Slovenije.
Mateja Pintar je paraolimpijska prvakinja v namiznem tenisu in dobitnica bronaste paraolimpijske medalje. "S finančnega vidika mi medalji nista prinesli veliko, sem pa na njun račun dobila štipendijo in sponzorja, brez katerih ne bi mogla trenirati," pravi.
Tako kot Dovžanova tudi Pintarjeva razume nekatere športnike, ki na račun osvojitve olimpijskega odličja tvegajo tudi trajno poškodbo (spomnimo se smučarske tekačice Petre Majdič v Vancouvru leta 2010 in še bolj svežega primera, judoistke Ane Velenšek iz Ria).
Petra Majdič je kljub hudi poškodbi osvojila olimpijsko medaljo #video
"Medalj si nisem želela zato, da bi obogatela, sta mi pa prinesli veliko veselja in energije."
Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi v štirih letih
"Tega ne delajo zaradi medijske pozornosti ali finančne injekcije. Za olimpijsko medaljo delaš štiri, osem let ali še bistveno daljše obdobje. Tisti trenutek vidiš kot edino priložnost, da dosežeš, kar si si kot športnik zadal v življenju in za kar si tvegal veliko več kot samo tisto, kar pokažejo televizijske kamere.
Še posebej če gre za poškodbo ali si na vrhuncu kariere, kajti nikoli ne veš, kaj bo čez štiri leta. To lahko razumem."
3