Torek, 23. 9. 2025, 6.44
1 ura, 10 minut
Državni praznik slovenskega športa
25 let po zlatem Sydneyju: To je dan vseh, ki imajo radi šport
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,35
Iztok Čop in Luka Špik, nekdanja vrhunska veslača.
Na današnji dan pred četrt stoletja sta v Sydneyju prvo olimpijsko zlato medaljo v samostojni Sloveniji osvojila veslača Iztok Čop in Luka Špik, kmalu zatem še strelec Rajmond Debevec. Špik in Debevec sta ponosna ob dejstvu, da je 23. september postal simbol dosežkov slovenskega športa, a dodajata, da gre za dan vseh, ki imajo radi šport.
Današnji datum je postal simbolična stična točka, v katero so se z uvedbo državnega praznika oziroma dneva slovenskega športa stekli vsi prejšnji in poznejši slovenski uspehi. Ti so bodisi ovekovečeni z zlatimi, srebrnimi in bronastimi črkami bodisi z drugimi merljivimi presežniki, s katerimi slovenski šport navdušuje rojake z vseh koncev in krajev.
Dan slovenskega športa slavi vse velike uspehe, pod katere so se podpisali športniki na sončni strani Alp, datum pa simbolično sovpada z osvojitvijo prvih zlatih kolajn na OI v samostojni državi, in to v roku le nekaj ur.
Eno največjih poglavij
Eno največjih poglavij slovenskega športa sta 23. septembra 2000 v daljnem Sydneyju spisala veslaški dvojec Čop-Špik in izkušeni ostrostrelec Debevec. Pravzaprav so do uspeha prišli brez prave drame, natančno, z vsakim strelom ter skupnim zavesljajem proti ciljni črti. S tem so v Sloveniji, kjer se je komaj začenjal nov dan, sprožili navijaško evforijo. Začela se je zlata slovenska olimpijska doba.
Čop in Špik sta v tistem obdobju pometala s tekmeci na tako rekoč vseh tekmovanjih, pred tem sta kljub le kratkemu obdobju skupaj v čolnu postala še svetovna prvaka leta 1999.
"Lepo se mi zdi, da je ta dan povezan s tistim dnevom, ko sva z Iztokom osvojila zlato."
"Dejstvo je, da to ni le naš dan"
Zdaj sta člana dvojnega dvojca simbolično povezana z državnim praznikom v čast vseh slovenskih športnikov in športnic ter njihovih uspehov. Ponosen na dejstvo, da je ravno ta dan izbran za državni praznik, je 46-letni Špik, ki je iz Anglije, kjer zdaj živi in dela, ob prazniku športa spregovoril za STA.
"Lepo se mi zdi, da je ta dan povezan s tistim dnevom, ko sva z Iztokom osvojila zlato. Dejstvo pa je, da to ni le naš dan, ampak dan vseh športnikov v Sloveniji in vseh tistih, ki imajo radi šport," je bil jasen.
Špika predvsem veseli dejstvo, da je šport v Sloveniji na tako visoki ravni. To med drugim pripisuje dejstvu, da je obvezen del šolske vzgoje, kar vidi kot pomemben dejavnik spodbude za mladino.
"Športna vzgoja v Sloveniji mora ostati del šolske izobrazbe. V naših časih se spomnim, da je bil to eden od predmetov, za katerega si na koncu, če ga nisi resno jemal, dobil tudi negativno oceno in si moral popravljati. To je vsekakor bilo sporočilo vsem," se šolskih časov spominja olimpionik.
"To je tisto, kar ti ostane"
Spomin na dogajanje v deželi tam spodaj pred četrt stoletja pri Špiku že nekoliko bledi. V ospredju ostaja predvsem trenutek, ko sta s Čopom v finalu prečkala ciljno črto kot prva.
"Tistega dne ne podoživljam pogosto. Če me ne bi novinarji klicali, sploh ne bi vedel, da je 23. Danes se najbolj spomnim trenutka, ko sva zmagala, in medalje. Razvoj tega spomina bi najbolje opisal z glasbeno primerjavo. Najprej obstaja dolga različica skladbe, ko se spominjaš podrobnosti in vseh dogodkov, potem se ta postopoma krajša, na koncu pa je samo še refren – zame je to medalja," je slikovito dodal mlajši iz zmagovalnega slovenskega čolna.
"Dejstvo, da si dosegel največ, kar si lahko v tem športu ... To je tisto, kar ti ostane," je zlato kolajno še podoživel Špik.
Čop in Špik sta se do dragocenega kosa žlahtne kovine skorajda sprehodila. V predtekmovanju sta tekmecem zbežala za dobrih osem sekund, v polfinalu pa za štiri sekunde.
Srčni utrip sta svojim rojakom, ki so finale spremljali sredi noči, dvignila le ob koncu finala, ko sta dovolila, da se norveški dvojec približa, vseeno pa sta z močnimi zavesljaji zadržala več kot zanesljivo prednost in poskrbela za prvo izvajanje Zdravljice na OI.
"Po osvojeni zlati medalji sem mislil, da bo to konec moje kariere ..."
Mislil je, da tisti uspeh predstavlja konec kariere
Le nekaj ur kasneje je ob poslušanju slovenske himne solze sreče točil do takrat tako rekoč nezlomljivi Debevec, ki je na svojih petih olimpijskih igrah prišel do tako želene zlate kolajne v kraljevski strelski disciplini na OI v trojnem položaju.
"Zelo dobro se spomnim 23. septembra 2000. To je moj življenjski dan ali pa recimo eden od življenjskih dni. Takrat sem to doživljal izjemno čustveno, danes z distanco gledam na tisti dan malce drugače, ampak seveda sem izjemno ponosen na dosežek," je v izjavi za STA dejal 62-letni legendarni in še vedno aktivni športnik.
Pri takrat 37 letih je po brezhibni predstavi v prvem delu tekmovanja, ko si je nabral veliko prednost pred tekmeci, razmišljal, da zlata kolajna na vrhuncu predstavlja konec njegove športne poti. A vendarle ni bilo tako.
"Po osvojeni zlati medalji sem mislil, da bo to konec moje kariere, ampak sem jo potem nadaljeval in osvojil še dve olimpijski kolajni," je dodal Debevec, ki je nato v Pekingu v isti disciplini kot v Sydneyju osvojil bron, v Londonu pa je bron osvojil v kategoriji 50 m v ležečem položaju. Tekmuje še danes, a v neolimpijskih disciplinah.
Danes se veseli dejstva, da so se poslanci v državnem zboru leta 2020 poenotili in 23. september razglasili za državni praznik – dan športa.
"Zlate kolajne, ki smo jih na ta dan osvojili skupaj z Iztokom Čopom in Luko Špikom, so zgolj simbolika tega dne. Pomembno je predvsem to, da se Slovenci radi in veliko ukvarjamo s športom. Na ta način smo vsi bolj zdravi, obenem pa tudi širimo prepoznavnost države v tujini," je ocenil.
Kakšno je sporočilo za mlade?
Ob prazniku, ki ga Slovenci praznujemo na dan, ko se je veselil svoje največje športne zmage, ima Debevec tudi sporočilo za mlade: "Vsem mladim športnikom, že zdaj uspešnim ali pa nadobudnim prihodnjim uspešnim slovenskim športnikom, želim, da sanjajo svoje sanje, da posežejo po najvišjih vrhovih, osvojijo odličja, ki si jih želijo, in da bodo srečni in seveda tudi zdravi in zadovoljni pri tem, kar počnejo."
Slovenija je kolajne na največjih tekmovanjih osvajala tako pred Čopom, Špikom in Debevcem kot po njih. V vsej zgodovini je bilo na OI v samostojni Sloveniji 55 kolajn, od tega 24 na zimskih in 31 na poletnih igrah.
Ob tem pa ne gre pozabiti niti tistih, ki so v nekdanji skupni državi s svojimi uspehi in kolajnami utirali pot zdajšnjim generacijam športnikov in športnic, niti vseh, ki z izjemnimi dosežki nadaljujejo poslanstvo športnih velikanov preteklosti.
