Selfie z Eifflovim stolpom in 42 tekaških kilometrov v enem zamahu

Društvo Vitezi dobrega teka, ki združuje tekaške somišljenike, med katerimi je tudi precej bosonogih tekačev, je bilo ustanovljeno leta 2007. Njihovi tekači so najprej izkusili večino slovenskih tekaških prireditev, potem pa so začeli pogledovati tudi čez mejo, se spominja njihov ustanovitelj Marko Roblek.

Raziskovanje prestolnic na drugačen način

"Dokaj hitro smo začeli organizirati izlete v evropske prestolnice, kjer potekajo maratoni. Obiskali smo Pariz, Firence, Dublin, Berlin, Amsterdam, Rotterdam, Lizbono in še kaj. Na začetku je bilo vse skupaj bolj spontano. Na potovanja nas je odhajalo med deset in 15 ljudi in vse skupaj je bilo bolj na prijateljsko-družinski osnovi. Potovali smo s kombiji, avtodomi, vlakom, letalom, samo z ladjo še nismo šli," obuja spomine Roblek.

"Evropske prestolnice smo začeli raziskovati na drugačen način," pravi Roblek. Foto: Ana Kovač

"Nabrali smo si ogromno izkušenj, od tega, kje se prevzamejo štartne številke, do tega, kje je v Berlinu slovenska ambasada, kjer ambasadorka sprejme tudi Slovence, ki nastopajo na berlinskem maratonu, in tega, kako se pride čim hitreje do štarta, kje oddati garderobo, kako so razporejeni boksi in podobno. Skratka, prestolnice smo začeli raziskovati na drugačen način."

V preteklosti so že organizirali potovanje na atenski maraton, maraton v Stockholmu, Rotterdamu, Dublinu, Pragi, Barceloni …

Od kombija do več avtobusov

Kmalu se je izkazalo, da je to način, ki zanima tudi ljudi zunaj njihovega društva. "Vedno več je bilo povpraševanja po tem, ali se nam lahko pridružijo, in od leta 2009 so te tekaške skupine postajale vedno večje.

Tistega leta smo na maratonsko potovanje prvič odpeljali 50 ljudi, to pa je precej spremenilo samo organizacijo potovanja. Začeli smo se zavedati, da se moramo stvari lotiti bolj profesionalno. Da moramo namesto mladinskega hotela rezervirati pravi hotel, že vnaprej pripraviti program in se ne zanašati samo na spontanost. Poleg maratonske izkušnje in ogleda mesta tekačem ponudimo tudi zanimivosti, ki smo jih spoznali na podlagi izkušenj," pravi Roblek, ki društvo Vitezi dobrega teka poganja skupaj z Igorjem Zonikom in Mitjo Šternom.

Na maratone v tujino odpeljali že več sto slovenskih maratoncev

V dobrih šestih letih so na maratone po evropskih mestih popeljali že od 400 do 500 maratoncev, kar je – ob upoštevanju tega, da na ljubljanskem maratonu teče približno dva tisoč maratoncev, od tega 1.500 Slovencev – kar zavidljiva številka. "Zanimanje je seveda še večje, a za mnoge žal to ni izvedljivo. Cene so, kakršne so, kupna moč pa trenutno ni ravno na višku,"pripomne.

Berlinski maraton je stalnica na njihovem repertoarju, veliko zanimanja je tudi za nastop na pariškem maratonu.

Obvezno v Berlin

Društvo Vitezi dobrega teka vsako leto izbere tri ali štiri destinacije, kamor odpeljejo slovenske maratonce. Zaradi velikega zanimanja je vsako leto na sporedu berlinski maraton, ki velja za najhitrejši evropski maraton, večkrat pa so se že udeležili tudi maratona v Parizu, Amsterdamu, Belfastu, Rotterdamu, Pragi, Barceloni, Budimpešti, Rimu, na Dunaju, v Stockholmu, Atenah, Istanbulu – to je edini maraton na dveh celinah – in Beogradu.

Poleg dobrega glasu, ki so ga maratonci širili po potovanjih, so tekaški vitezi, ki na ljubljanskem maratonu že nekaj let tečejo oblečeni v najrazličnejše kostume, novico razširili tudi s pomočjo družbenih omrežij. Vsakega udeleženca fotografirajo in fotografije objavijo na Facebooku, maratonci pa jih dodatno širijo med svoje sledilce in baza se tako veča iz dneva v dan.

"Ljudje so ugotovili, da je potovanje na maraton lahko precej bolj zanimivo kot običajno turistično potovanje. Zakaj bi se šli samo turizem, če pa lahko zraven tudi tečemo in združimo prijetno s koristnim, se sprašuje Igor Zonik iz društva Vitezi dobrega teka, ki je tudi vodja poletne tekaške prireditve Nočna 10ka. Ta letos praznuje deseto obletnico.

Na vsakem potovanju se nam pridruži približno 50 odstotkov novih maratoncev, ocenjuje Zonik. Foto: Ana Kovač

Opaža, da se jim na vsakem izletu pridruži približno polovica novih maratoncev. "To pomeni, da prihajajo vedno novi," ugotavlja Zonik, ki je prepričan, da so z organizacijo maratonskih potovanj marsikaterega polovičkarja (tekača, ki teče polmaratone) spodbudili k teku na maratonski razdalji.

"Marsikdo se tega izziva verjetno ne bi lotil, ker je destinacija predaleč ali pa ne pozna jezika te države. Boji se, da se v tujem mestu ne bi znašel, če se to združi s skupinskim potovanjem, pa bi mogoče šlo," razmišlja Roblek.

Pri takem načinu potovanja je lažja tudi pot do štartnih številk. Društvo lahko že vnaprej zakupi določeno število štartnih številk (tekači so običajno odvisni od sreče pri žrebu), ki so že zajete v turistično-tekaški paket.

Na enem od teh maratonskih izletov so vitezi dobrega teka odkrili maskiranje na teku in ga zanesli tudi na slovenska tla. Na 20. ljubljanskem maratonu so tekli oblečeni v Minjone.

Maraton: ko si turizem in šport podata roko

Značilnost večine maratonov je, da so trase speljane tako, da si vsi, ki niso ravno ultratekmovalno nastrojeni, kar med tekom ogledujejo največje turistične znamenitosti mesta. V Parizu maratonci tečejo blizu znamenitega Eifflovega stolpa in Slavoloka zmage, v Nemčiji skozi Brandenburška vrata, v Amsterdamu je cilj na olimpijskem stadionu iz leta 1932 in tako naprej.

Posledično in v koraku s časom je vedno več tudi fotografiranja na trasi. Ljudje tečejo s pametnimi telefoni v rokah, s kamerami Go Pro, s palicami za selfieje in podobno.

Pogosto je tudi maskiranje med maratonci, ki so se ga Vitezi dobrega teka "nalezli" leta 2008 na pariškem maratonu.

"Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko smo se postavili na štart s preostalo množico 37 tisočih ljudi, od katerih je bila tretjina našemljenih. Mimo mene so tekli Spidermani, kečapi, čajnik, ki je lovil skodelico. Neverjetno! Takrat se nam je porodila ideja, da bi to zanesli na slovenske teke. Prepričani smo bili, da je to ideja, ki jo bodo ljudje z veseljem kopirali, a je žal še niso," ugotavlja Roblek, ki je privrženec tako imenovanega uživaškega maratona. Tega so v 90. letih prejšnjega stoletja začeli gojiti Američani.

"Takrat se je začela prodaja kompaktnih fotoaparatov in ljudje so se začeli fotografirati na progi. S prihodom pametnih telefonov je to preseglo vse meje. Maraton je postal celostna, ne samo tekaška izkušnja," poudarja.