Najprej tek, šele potem nazdravljanje

Teden, ki je bil za menoj, tekaško ni bil pretresljiv, saj je bil najdaljši tek dolg 15 kilometrov. Kot vse pretekle tedne sem tudi tokrat opravil štiri teke. Pravzaprav mi je ta "aktivni odmor" prišel prav, potem ko sem imel težave z nogo. Te so skoraj pozabljene, saj v soboto nisem čutil skoraj nobene bolečine. Po teku sem obiskal fizioterapevta Urbana Komaca, ki mi je naredil še zadnjo terapijo.

Počutil sem se, kot da bi bil profesionalni športnik

Tega ne pišem zaradi tega, da bi Urbanu delal reklamo. Dobil sem občutek, da se tudi sam ne želi izpostavljati. Naslednje stavke sem mu namenil predvsem zaradi njegovega pristopa in dela. Kadar sem prišel k njemu, sem se počutil kot profesionalni športnik. Dejansko se posveti vsakemu posamezniku in vedno si vzame čas … Tudi v nedeljo zvečer, če je treba. Kar je še najbolj pomembno, mene je "zrihtal" v dobrem tednu. Kot sem že omenil v prejšnjem dnevniku, k sreči ni šlo za večjo poškodbo, a vendarle … Po njegovi zaslugi imam še vedno realno upanje, da pretečem svoj prvi maraton. "Če bo mogoče kakšna bolečina, me lahko brez problema pokličeš," mi je rekel ob slovesu.

Ta asfalt mi bo še dal vraga

Dneve treningov sem nekoliko spremenil, ker sem imel v tem tednu nekaj neodložljivih opravkov. Zato sem najdaljši tek opravil že v soboto zjutraj. Glede na vreme sem se tokrat odpravil teč po asfaltu, saj bil PST (Pot spominov in tovarištva op. p.), kjer po navadi tečem, na določenih odsekih dobesedno pod vodo. Veliko razliko sem občutil že med samim tekom. V nedeljo pa je bilo nekaj več bolečin v križu. Očitno se bom moral v prihodnje bolj privajati na tršo podlago.

Časa za proslavljanje bo še dovolj

V torek sem imel res razlog za proslavljanje. Še sam ne morem verjeti, kako me je ta tekaški izziv posrkal vase. Namesto da bi se doma usedel, nazdravil … Ne, obul sem si tekaške copate in odšel podelat, kar sem imel na programu. Pozneje sem le nazdravil s kozarcem šampanjca, časa za pravo fešto pa bo še dovolj.