Šef slovenskih sodnikov opozarja Zahovića, naj se ne igra z ognjem #video

Vlado Šajn premore veliko sodniških izkušenj. V Jugoslaviji je nekdanji mladinec Olimpije, ki je končal kariero zaradi zdravstvenih težav, spadal med najbolj nadarjene sodnike, a nas je prosil, da o tistem obdobju raje ne bi govoril. Škoda, saj se je dogajalo marsikaj divjega in zanimivega, a smo seveda upoštevali njegovo željo. Vrnili smo se v sedanjost. Kot nekdanji sodnik, zdaj pa dolgoletni sodniški funkcionar, predsednik Zveze nogometnih sodnikov Slovenije, vodja izobraževanja sodnikov pri Evropski nogometni zvezi, ki je že trikrat opravljal vlogo kontrolorja v finalu lige prvakov, tudi pri zadnjem med Realom in Liverpoolom, ob zadnjih strupenih puščicah, ki so priletele iz mariborskega kluba, ni ostal ravnodušen.

Ljubljančan, ki bo prihodnje leto dopolnil 60 let, pravi, da v vrstah sodnikov pristane največ nekdanjih nogometašev, ki ugotovijo, da kljub veliki želji o igranju nogometa niso dovolj kakovostni, da bi uresničili cilje, in se čutijo sposobne, da naredijo več v sojenju. Foto: Ana Kovač

Kot prvi mož slovenskega sojenja menite, da je sojenje v Prvi ligi Telekom Slovenije pošteno do vseh klubov?

Zagotavljam, da je naša selekcija namenjena temu, da iz nje prihajajo najboljši sodniki s čvrstimi osebnostmi, za katerimi ne stoji zelena, vijolična, rumena, rdeča ali katera druga barva. Sodnik mora na tekmi vedno enakopravno soditi obema tekmecema.

V sodniški organizaciji nismo opazili, da bi se zgodilo kaj, kar bi bilo drugače od tega. Ocenjujemo, da je sojenje pri nas zelo dobro. To lahko objektivni ljudje, ki vedo, kakšna so sojenja v drugih državah, tudi potrdijo. Trenerji in igralci, ki so delali drugje, po prihodu v Slovenijo večkrat poudarjajo, kako je sojenje pri nas dobro in pravično, saj lahko gostujoča ekipa igra povsem enako kot domača.

Če sojenje v Sloveniji ne bi bilo tako dobro, kot je, marsikdo ne bi bil zadovoljen. Ne bi bilo le odzivov zaradi internih razlogov, ampak bi bilo nezadovoljstvo splošno. V resnici bi imelo osnovo, zdaj je pa zagotovo nima. Sojenje pri nas je res dobro, predvsem pa zelo čisto.

Torej so hajke nekaterih nezadovoljnih klubov, prednjači NK Maribor, nepotrebne?

Da. Sojenje je na visoki ravni, povsem primerljivo s preostalimi. Ne z državami na nogometnem obrobju, ampak z najbolj razvitimi nogometnimi državami v Evropi. Napake se seveda dogajajo in se bodo še naprej. Tako kot pri nas kot tudi na primer v angleški premier league, če hočete. Pa jih je tam še kaj več kot pri nas. Odzivi klubov so včasih razumljivi, v tem primeru pa gredo zadeve predaleč. Treba je razmisliti, kje in zakaj se je to pojavilo. Želimo imeti korektne odnose z vsemi klubi.

Športni direktor NK Maribor Zlatko Zahović je imel v zadnjih letih o Vladu Šajnu povedati različne stvari. Foto: Matjaž Vertuš V prejšnjih sezonah ni manjkalo očitkov, zelo glasen je bil zlasti športni direktor Zlatko Zahović, da sodniki po vašem nareku sodijo v korist Olimpije.

Za Zahovićeve izjave sem že večkrat povedal, da jih je treba vzeti z veliko rezervo. Včasih jih je treba kar preslišati. Vemo, kam so uperjene, vemo, kdaj prihajajo. Kar poglejmo, kdaj so bile dane in v katerem kontekstu, pa bo hitro jasno. Potem pa so obdobja, ko je vse tiho in se nič ne dogaja, pa tudi vemo, zakaj se nič ne dogaja. Zato se na njegove izjave ne bi preveč oziral.

Včasih govori to, včasih pa govori, da bi mi bilo treba izreči ne vem kakšno priznanje zaradi dela v tujini. Njegove izjave so nepredvidljive. V preteklosti so bile izrečene tako pozitivne kot negativne zadeve, trenutno pa ne komunicirava.

Njegove izjave lahko poživijo nogometno sceno. Kot da se oglaša z namenom, da prebudi strasti in napetost.

Vse je razumljivo, vendar se je treba zavedati, da lahko, če greš v teh zadevah prek meja, povzročiš negativne posledice. To se potem ne prenaša le na igralce, vodstva in sodnike, ampak tudi na občinstvo. V zadnjem času se vzbuja med Mariborom in Ljubljano veliko sovraštva. Treba se je zavedati, da lahko kakšne izjave pripeljejo do hudih posledic.

V zadnjem času se je stvari tako stopnjevalo, da smo se s tem približali stopnji, ki bi bila lahko nevarna. Tega se v drugih državah, kjer so antagonizmi klubov zelo veliki, dobro zavedajo. Vodstva klubov pazijo, kakšna sporočila podajajo navijačem. Primer je  na primer tekma med Arsenalom in Tottenhamom. Vemo, kakšno sovraštvo vlada v severnem Londonu. Ne vem, kaj bi se dogajalo, če bi še prilivali olja na ogenj.

Zahović je v zadnjem sporočilu hvalil navijače, da so po tekmi med Mariborom in Triglavom za dobro sojenje zaploskali neizkušenemu sodniku Mihaelu Antiću.

Lepo, da ga je pohvalil, nisem pa še slišal, da bi kdaj obsodil svoje navijače, ko so sodnikom žvižgali že pred tekmo, pa ob polčasu in po dvoboju. Večkrat. Nisem slišal, da bi kdaj rekel, da to ni prav.

Trener Maribora Darko Milanič, ki ima danes z vijolicami proti Krškemu priložnost, da prednost pred Olimpijo poveča na šest točk, zbira sodniške napake oziroma sporne odločitve v posebno mapo. Foto: Urban Urbanc/Sportida Mariborčani so največji kritiki sojenja v 1. SNL. Na zdaj že legendarni novinarski konferenci je bilo pri Darku Milaniču in Bojanu Banu mogoče začutiti veliko nezadovoljstvo ob sodniških kriterijih v tej sezoni.

Težko sodim, kaj je bil glavni motiv, je pa ena od najbolj verjetnih razlag, da je treba včasih pozornost preusmeriti tudi na nekoga drugega. Objektivni gledalci ali pa spremljevalci nogometa vedo, za kaj gre. To je stalnica v nogometnem svetu, ki se je dogajala tudi v preteklosti. Ne le pri NK Maribor, ampak še pri kom drugem.

Trener vijolic Darko Milanič je dejal, da zbira sodniške napake v posebno mapo. Jo je že pokazal vaši organizaciji?

Ne. Verjetno ima svojo mapo, lahko pa mu sporočim, da imamo mi mapo za vsakega sodnika, kjer so zabeležene vse njegove dobre in slabe lastnosti oziroma odločitve v korist, pa tudi v škodo enega kluba. Torej ni le enostransko, kot je Milanič govoril o svoji mapi.

V prejšnji sezoni je NK Maribor zbodlo veliko število dosojenih 11-metrovk v korist Olimpije, zlasti v zadnjih krogih. Ste zaznali kakšne nepravilnosti?

Sodniki menda ne bodo dosojali 11-metrovke po neki statistiki. Dosodijo jo, če se na igrišču nekaj zgodi. Zame sploh ni težava število dosojenih 11-metrovk v korist ali škodo kluba, mene bolj zanima, ali so bile pri tem storjene napake. In v veliki večini primerov te napake niso bile storjene. Dve ali tri so bile res v korist Olimpije, a so bile tudi dve ali tri v njeno škodo. O tem pa ne govori nihče, čeprav je treba biti objektiven in pokazati obe plati zgodbe.

Kako to dopovedati NK Maribor? Ste z njimi opravili posebne pogovore?

Ne, nikakršnih stikov nimamo z vodstvom Maribora, tako kot tudi ne s preostalimi klubi. Smo pa odprti za pojasnila in razgovore, a ne o posameznih odločitvah, pri katerih je prepričanega skoraj nemogoče prepričati tudi z argumenti, saj bo še vedno trdil, da se mu je godila krivica, čeprav se mu ni. Bolj smo odprti za razgovore v smislu pojasnjevanja nekih trendov, novosti, instrukcij, kako se postopa v določenih primerih.

Gre predvsem za nerazumevanje igre z roko, ki je najtežji in najbolj kontroverzen del sodniških presoj. Treba je pojasnjevati, kdaj jo presojajo kot kaznivo, kdaj pa ne. Pred vsakim prvenstvom naši sodniki klubom pojasnijo te zadeve.

Predsednik ZNSS sporoča Darku Milaniču, da se lahko, če mu ni kaj jasno, oglasi na njihovi organizaciji. Dvomi, da zadeve niso bile predstavljene klubom na ustrezen način. Foto: Ana Kovač

Pred nekaj leti smo vse trenerje in kapetane enkrat na leto vabili na sestanek na NZS, zdaj pa je drugače. Zdaj gredo naši ljudje v klube, saj si želijo, da to slišijo prav vsi igralci. Tako se izvaja izobraževanje. Če kdo misli, da mu zadeve niso jasne, naj se oglasi in mu bomo vse pojasnili.

Darko Milanič je potožil, da so nekatera pravila slabo razložena.

Ponavljam. Če komu ni kaj jasno, naj se oglasi. Dvomim pa, da zadeve niso bile predstavljene na ustrezen način. Če pa govori o tem, da zadeve niso jasne, na primer igra z roko, lahko dodam, da te zadeve niso jasne marsikomu na svetu, ker so to zelo težke odločitve za sodnike. Pri teh odločitvah ne bo nikoli stoodstotne doslednosti, uniformnosti, so pa jasne osnovne smernice o tem, kaj je naraven položaj roke.

O nedoslednosti v sojenju:

Sodniki, ki se motijo pri delu in delajo napake, s tem dokazujejo, da so le ljudje. Se spominjate neverjetne napake, ''fantomskega'' kazenskega udarca Manchester Cityja na tekmi lige prvakov proti Šahtarju?

Žal se dogajajo tudi takšne stvari. Ko smo si ogledali posnetke, je bilo jasno, da sodnik tega ni mogel videti. Bil je za hrbtom igralca in je samo videl, da je padel. Skoraj nemogoče je bilo pričakovati, da bi igralec sam brcnil v tla, kar se je v tem trenutku tudi zgodilo. Zato ni šlo za simuliranje. Brcnil je v tla in padel, vidik sodnika je bil tak. Ne morem pa razumeti, da njegovi pomočniki, zlasti dodatni pomočnik za golom, niso obvestili sodnika, da je šlo za evidentno napako. Takšna stvar je neopravičljiva. Pri tem ne gre za sive cone, o katerih govori Milanič, kdaj je igra z roko, kdaj pa ne. Tu je bila storjena neopravičljiva napaka.

Sportal Ne, to niso sanje. VAR kmalu tudi v Sloveniji? #video

Kako pa je s kompenzacijami sodnikov med nogometno tekmo?

Tega pri nas ni. Sodniki večinoma niti ne vedo, ali naredijo napako ali ne.

Ob polčasu nikoli ne pogledajo posnetka? Sploh v dobi poplave socialnih omrežij?

Včasih. Včasih dobijo informacijo. Nekateri to želijo, nekateri spet ne. Nekateri imajo vklopljene telefone, a to ni splošen pojav. Tudi če nekdo ve, da je naredil napako, mora to zadevo kot pravi sodnik izključiti in soditi naprej, kot da tega ni bilo. Verjamem, da večina sodnikov to tudi naredi.

Čeprav je sodnik vendarle človek in se lahko zlomi pod težo pritiska in hude napake?

Ko pridejo sodniki skozi selekcijo, so že izdelane in čvrste osebnosti. Nekateri pravijo, da včasih še preveč. Zato je nemogoče, da bi imeli šibke osebnosti in bi jih napaka tako zmedla, da bi počeli neumnosti. To se lahko zgodi v nižjih tekmovanjih, v najvišjih pa ne.

Sodniki med tekmo marsikaj preslišijo, marsikatero besedo. Ne odzovejo se na vsako besedo igralcev. Če bi se, bi bilo potem po besedah Šajna izključitev veliko več, kot jih je zdaj. Foto: Ana Kovač

Se pa tudi v najvišjih tekmovanjih dogaja, lep primer je Prva liga Telekom Slovenije, da morajo sodniki zaradi nezadovoljstva navijačev zapustiti igrišče ob spremstvu varnostnikov. Pred leti so Nejca Kajatazovića iz Kopra celo zasledovali z avtom na poti domov v Kranj.

Takšne stvari se žal dogajajo. Nekaj drugega je, če se to dogaja na štadionih. Čeprav se gledalci odzovejo na neprimeren način in je to obsojanja vredno, na primer takšni primeri, ki se zgodijo v Ljudskem vrtu, to, če se dogajajo zunaj štadiona, že meji na nekaj drugega. Meji na kaznivo dejanje, ker so lahko zunaj štadiona ogrožena človeška življenja ali pa vsaj integriteta nogometnih sodnikov. Takšne zadeve so se žal dogajale, ampak so na srečo zelo redke.

Ko si sodnik in vlada velik vložek na tekmi, se lahko znajdeš na pravem udaru.

Vsak se zaveda, kako odgovorna je sodniška vloga, nihče pa ne more privoliti v to, da bo on ali pa njegova družina zaradi njegove odločitve napadena. Sodniki med tekmo marsikaj preslišijo, marsikatero besedo. Ne odzovejo se na vsako besedo igralcev. Ker če bi, bi bilo potem izključitev kar veliko več, kot jih je zdaj. Ko pa so meje presežene, jih je treba obsoditi. Tega ne moremo obsojati le sodniki, ampak tudi NZS, mediji, ne nazadnje pa tudi organi pregona.

Če bi bili prisotni mikrofoni in bi gledalci lahko poslušali komunikacijo med igralci in sodniki, bi bila slika morda bolj objektivna.

Nekaj klubov je izrazilo pomisleke, da so bili odzivi sodnikov v nekaterih primerih neprimerni.

O odgovornosti za slabo sojenje:

Da so ošabni, arogantni, vzvišeni?

Predvsem to. Če je več klubov to izrazilo, je že nekaj na tem. Ne moremo reči, da ni. Sodnike vedno opozarjamo, da morajo biti korektni. Da imajo primeren odnos do igralcev in vodstev klubov. Če želiš imeti spoštovanje, moraš tudi ti spoštovati druge. Mora biti dobra medsebojna komunikacija. Verjamem, da so se nekateri sodniki odzvali tako, kot se ne bi smeli, čeprav mi težimo k temu, da se tega ne sme početi. Verjamemo, da so bili tudi izzvani. Sami od sebe brez razloga ne bodo igralcu rekli česa neprimernega. Vedno mora biti povod. 

No, pa tudi, če je povod, ti odzivi sodnikov vseeno niso primerni. Na to jih opozarjamo in jih bomo še naprej. Trenutno raziskujemo, ali je mogoče to komunikacijo posneti. Proučujemo tehnične možnosti, tudi to, ali to temelji na zakonodaji. Upam, da bomo lahko v uglednem času to posneli. Potem bo to delovalo preventivno do sodnikov, saj bomo lahko slišali o primerih, ko so se pojavile obtožbe, in preverili, ali so resnične.

Sodniška organizacija v Sloveniji velja za togo, neodzivno. Javnost pogreša sodniške debate o spornih odločitvah, javne razlage. Ste razmišljali o tem, da bi imeli kakšnega predstavnika v tedenski oddaji, kot je na primer Goool na Planet TV?

Vedemo se tako kot večina sodniških organov v drugih državah. Precej konzervativno, kar zadeva to. Odgovarjamo, a ne javnosti. Javnosti ne želimo pojasnjevati vsake sodniške odločitve, oglašamo se takrat, tudi prek svoje spletne strani, ko se mesečno pojasnjujejo nekateri dogodki v izobraževalnem smislu, ko se pove, zakaj je to igra z roko. Takrat se oglašamo, v posameznih primerih pa ne, sicer temu ne bi bilo videti konca.

Da pa bi nekoga imeli v televizijski oddaji …

Podobno, kot je bil vrsto let na Hrvaškem znamenito ''sokolje oko'' Mateo Beusan?

Pobuda za kaj takšnega bi morala priti od drugje. Te pobude za zdaj ni bilo. O tem bi premislili, potem pa poskušali najti kompetentnega strokovnjaka. Morajo pa biti na voljo tudi kakovostni posnetki. Brez tega ne moreš komentirati. Če imaš 20 kamer, je veliko lažje. Pa še nekaj je. Beusan se je moral odločiti med tem, kar je dejal na televiziji, in med svojo kariero na Uefi. To namreč ni združljivo. Nekdo, ki aktivno dela na sodniški zvezi ali Uefi, ne more komentirati tekem, saj se znajde v konfliktu interesov. Zato bi moral biti to nekdo, ki ne deluje tako. Težko je najti tako osebo.

Slovenija bo v prihodnosti težko pričakala svojega "Matea Beusana". Foto: Ana Kovač

Eden izmed nekdanjih sodnikov, ki je spregovoril za javnost, je bil nekdanji stranski sodnik Boris Ploj. NK Olimpija ni bila zadovoljna niti z dejanjem niti z njegovimi besedami.

Žal se pojavljajo taki liki, ki so popolnoma nekredibilni in nekompetentni. Sam se lahko le čudim, da lahko nacionalni medij pripelje v oddajo takšnega človeka.

Zakaj se je dogajalo, da sodniki za golom prihajajo iz istega mesta? Tako je bilo na primer na derbiju med Olimpijo in Domžalami, ko je bil dosežen sporen zadetek Asmirja Suljića.

Načeloma se temu tako ali tako izogibamo. Če je le mogoče, poskrbimo za to, da so sodniki popolnoma nevtralni.

Pa jih imate na voljo dovolj?

Toliko jih spet ni. Če igrata Olimpija in Maribor, jih ni veliko na voljo, ker potem Ljubljančani in Mariborčani ne morejo soditi. Potem to znižuje bazen kakovostnih sodnikov, vskočijo pa zlasti Primorci ali Gorenjci. Je pač tako.

Načeloma to načelo spoštujemo, izjema so bile tekme Olimpije in Domžal, kjer so naši odgovorni ljudje za delegiranje izhajali iz stališča, da se pri tem lahko naredi izjema. Da je lahko kandidat tudi Ljubljančan, ker oba kluba prihajata iz iste regije. To razmišljanje razumem, razumem pa tudi pomislek vodstva Domžal, ki jih ne zanima, iz katerega MNZ prihaja sodnik za golom. Temu se bomo v prihodnje izognili, čeprav verjamem, da vsi sodniki, ki so tam, opravljajo svoje delo pošteno in neopredeljeno.

O tem, kdo lahko postane sodnik:

V kakšnih stikih pa ste s predsednikom Olimpije Milanom Mandarićem?

Včasih se srečava na kakšnem nogometnem dogodku na VIP-tribuni in pozdraviva, to pa je tudi vse. Če bi bil jaz predsednik kluba, bi tudi mene motilo, če bi govorili, da vplivam na sodnike. O tem se nisva nikoli pogovarjala, sem pa bral njegovo izjavo za javnost, ko je priznal, da ga to zelo moti.

Milan Mandarić je v zadnjih treh sezonah popeljal Olimpijo do dveh naslovov, a se srečuje z očitki, da so zmaji končali na prvem mestu zaradi sodniške pomoči. Foto: Žiga Zupan/Sportida Se dela sodnikom medijska krivica, ker se bolj poroča o njihovih spornih odločitvah kot pa o atraktivnih zadetkih?

To je slabo zlasti za nogomet. Da se namesto o čudovitih tekmah, lepih zadetkih, kot je bila na primer med Olimpijo in Domžalami (4:4), govori o eni ali dveh domnevno napačnih odločitvah sodnika, za katere se nato večinoma pokaže, da sploh niso bile napačne. Če govorimo o medijskem pritisku, ni to za sodnika nič posebnega.

Sodniški poklic je takšen, da je treba nekaj takega doživeti. Kdor tega ne more prenesti, ni za to delo. Medijski pritisk je velik. V Italiji ali Angliji je zagotovo še večji, če govorim o najmočnejših ligah, da o kakšni Grčiji sploh ne govorim. Tam je šla zadeva tako daleč, da so razmere popolnoma ušle izpod nadzora.   

Zanimiv je primer Matjaža Keka. Najverjetnejši prihodnji selektor Slovenije velja za precej mirnega in strpnega trenerja, po velikih sodniških napakah na Hrvaškem v škodo Rijeke pa v zadnjih sezonah preprosto ni mogel molčati.

Ne bi se rad kaj preveč vtikal v delo sodniških organov na Hrvaškem ali drugih državah. Te stvari spremljamo in so nam podrobno poznane, pokazatelj tega pa je, kdo iz teh držav potem sodi na najvišjih Uefinih tekmovanjih, kdo pa ne. Potem je vsakomur vse jasno.

Matjaž Kek je vodil Rijeko skoraj šest in z njo osvojil tudi dvojno hrvaško krono. Ko je bil trener, je znal opozarjati tudi na dvomljive sodniške odločitve. V torek bo kot vse kaže sklenil dogovor s predsednikom NZS in se vrnil na selektorski položaj. Foto: Vid Ponikvar

Hrvaška ima odlično reprezentanco in malo vrhunskih sodnikov, ki jim Uefa zaupa vodenje na največjih tekmah, pri Sloveniji pa je ravno obratno.

Če bi nekatere tekme, ki so v slovenski nogometni ligi odigrane na visoki ravni, bile pred 50 tisoč ljudmi, bi vsi rekli vau. To so vrhunske tekme. Stanje v slovenskem nogometu je bistveno boljše, kot žal izražajo zadnji rezultati reprezentance. Nekaj tekem sem si ogledal in sem prepričan, pa se ne bi rad vtikal v stroko, da je bilo tudi precej nesreče. Vse skupaj je pripeljalo do tega rezultata. Glede na stanje nogometa in kakovost igralcev, ki jih imamo, pa se za prihodnost nogometa v Sloveniji ni bati.

Boste v torek na izvršnem odboru NZS, katerega član ste kot predsednik slovenske sodniške organizacije, podprli Matjaža Keka?

Nimam še nobene uradne informacije o tem, kaj se je odločil predsednik. Za zdaj so to le ugibanja (pogovarjali smo se v četrtek, op. p.). Bomo videli, kaj bo prinesel naslednji teden. Če sploh.

Matjaž Kek je v očeh predsednika ZNSS, člana izvršnega odbora NZS, primeren kandidat za opravljanje selektorske vloge reprezentance Slovenije. Foto: Ana Kovač Pa je Matjaž Kek v vaših sodniških očeh pravi kandidat za selektorja?

Kot trenerja in nekdanjega selektorja ga zelo spoštujem, tudi kot igralca. Bil je zelo pošten igralec, sodniki z njim nismo imeli nobenih težav. Kot človeka in strokovnjaka ga zelo spoštujem, kakšna pa je vizija nogometne zveze, bomo pa videli.

Predsednik Radenko Mijatović prihaja iz sodniških vrst. Očitki, da vodi NZS sodniški lobi, ki je prevzel nogometno oblast in se vede kot država v državi, so zelo pogosti.

To večkrat poslušamo, v resnici pa ne vem, zakaj in od kod prihajajo te zadeve. Nečesa se je treba zavedati. Če je nekdo predsednik MNZ (medobčinska nogometna zveza) in je nekdanji sodnik, ga niso tja postavili sodniki, ampak so ga izvolili organi MNZ. Če pa je več takšnih nekdanjih sodnikov, to še ne pomeni, da naj bi neki sodniški lobi, sploh ne vem, kaj bi to lahko bilo, obvladoval NZS. Predpostavljam, da iz različnih vzrokov to govorilo pred volitvami, najverjetneje je izviralo iz tabora protikandidata.

Nekdanji nogometni sodnik Radenko Mijatović je na položaju predsednika NZS leta 2016 nasledil Aleksandra Čeferina. Foto: Vid Ponikvar Vaš stanovski kolega Mijatović opravlja vlogo predsednika zveze dve leti, A-reprezentanca kot ogledalo uspešnosti pa je s slabimi rezultati na njegovo delo vrgla temno senco.

Vem, koliko energije, časa in dela je Rade (Radenko Mijatović, op. p.) kot predsednik vložil v to zgodbo. Ne le, da dela veliko, ampak dela tudi zelo dobro. A ljudje ne vidijo vsega, kar počne predsednik. Večina ga ocenjuje le po uspehih državne reprezentance. Če bi bila reprezentanca v tem obdobju uspešna, a žal ni bila, potem bi bila slika o vodenju zveze diametralno nasprotna. Tako se vsem predsednikom nogometnih zvez po svoje dela krivica, ker opravljajo zahtevno in večplastno funkcijo. Krivično je soditi le po reprezentanci.

Morda številni sploh ne vedo, da funkcija predsednika ni plačana. Nekateri mislijo, da pride tja in si potem na zvezi kar sam izstavlja račune in ne vem kaj. V resnici pa je tako, da je ta funkcija absolutno neplačana. Vsaj pri nas. V nekaterih državah so predsedniške funkcije drugače opredeljene in plačane, pri nas pa vse temelji na prostovoljstvu.

Izhaja vaš osnovni prihodek iz delovanja pri Uefi?

Ne, imam svoje podjetje. Z Uefo delam pogodbeno. Nismo profesionalci, nismo zaposleni na Uefi. Sem na visoki funkciji, štirje smo zadolženi za vodenje, a nismo zaposleni v okviru Uefe. A temu posvečamo toliko dela, da je od zunaj res videti, kot da smo zaposleni tam.

Kako vse skupaj sploh fizično in časovno uskladite?

Včasih je težko vse obveznosti združiti z nogometnimi. Na srečo sem na takem položaju, da si lahko privoščim odsotnosti. Je pa težko. Ne živim v Švici, ampak grem v Nyon dvakrat, trikrat na mesec za nekaj dni. Za Uefo opravljam veliko analitično-strokovnih stvari tudi od doma. Ste se pa mediji zdaj začeli malce bolj zanimati za nas (smeh, op. p.).

Nemški sodnik Robert Hoyzer je moral zaradi namernega prirejanja rezultatov na tekmah za zapahe. Foto: Reuters O tem, da so lahko sodniki podkupljivi, je pred leti kot strela z jasnega nogometni svet zadel primer nemškega delivca pravice Roberta Hoyzerja.

To, da se je to zgodilo v Nemčiji, je bil velik šok. Če bi rekel, da je v kaki drugi državi, kjer je vse mogoče, bi verjel. Da pa ravno v Nemčiji … To kaže, da je tam, kjer je v igri umazan denar, mogoče vse. Z ustreznim izborom to možnost vendarle odpraviš. Po mojih informacijah ilegalne stavnice večinoma ne merijo na sodnike, ampak najprej izberejo tekme, ki niso visoke ravni, podkupiti pa poskušajo posamezne igralce, ki so v nekaterih klubih razmeroma slabo plačani.

Vam ni v Sloveniji nihče potožil, da so ga želeli podkupiti?

Ne. Tega nisem doživel niti enkrat. Sodniki so opozorjeni, da morajo, če bi jih kdo iskal, to prijaviti, ni dovolj le, da rečejo ne. Če se ugotovi, da so s sodnikom stopili v stik in tega ni prijavil, je prav tako kriv. Za zdaj je na srečo ta rubrika prazna.

Kako pa je zgodbami, ki smo se jih naposlušali v prejšnjem stoletju? Ko so sodniki zlasti na bogatem evropskem vzhodu v znak ''pozornosti'' kluba prejeli velika darila, krznene plašče, druženje s prijateljicami noči, drage ure …

To so bili pa drugačni časi.

Kje potegnili ločnico med klubskim darilom in podkupovanjem?

Splošna smernica Uefe in Fife je bila, da je sprejemljiva vrednost od 200 do 250 evrov,  višje vrednosti pa absolutno ne. Vse, kar bi bilo več, bi bilo očiten znak korupcije.

Sodnik je postal pri 16 letih. Igral je za mladinsko ekipo Olimpijo, se nato poškodoval, nekaj časa počival, nato pa udeležil razpisa za sodnike. Foto: Ana Kovač

Sodniki v Sloveniji pred tekmo sploh še lahko prejemajo darila?

V zadnjem času tega več ni ali pa je zelo redko. Dajejo jim kakšne obeske za ključe, dres, klubske zastavice, takšne stvari. Niti žog na primer ne. To je šlo v pozabo.

Pa lahko kot predstavnik kluba pelješ sodnike na kosilo?

Pri nas in na Uefi je to že nekaj časa prepovedano. Klub s sodnikom ne sme imeti nič. Ne pred tekmo ne po tekmi. Na Uefinih tekmovanjih sodnika pred vsako tekmo na letališču prevzame predstavnik nogometne zveze te države, ne pa klubski predstavnik, in je z njim vse do konca. Klub ne sme imeti ničesar z njim. Niti kosila niti večerje po tekmi.

Sodniki morajo biti v dobi, ko je zaradi mobilnih naprav opažen skoraj vsak njihov korak, previdni tudi v prostem času v javnosti.

To je pa sploh izrazito neumno, neprimerno je, kar počnejo nekateri. Če se spomnite, kako se je pomočnik sodnika iz Norveške Ole Hermann Borgan pred tekmo Barcelone v finalu lige prvakov leta 2006 fotografiral v dresu Barcelone. Takoj so ga zamenjali, njegova kariera pa je končana. To so neprimerne zgodbe. Vedno poudarjam sodnikom, da morajo skrbeti za svoj ugled v javnosti. Da pazijo, kako se predstavljajo, da jih ni mogoče povezovati s kakršnimikoli afinitetami do določenih klubov.

Ta sodnik, ki je pred kratkim prišel na nacionalno televizijo, se je na primer hvalil s tem, da je pod sodniškim dresom nosil dres Maribora. Še prej pa hodil z dresom Maribora na gostovanja vijolic. Nekaj časa je bil v prvi ligi pomočnik sodnika, vem pa, da je natanko iz takšnih razlogov, kot sem jih navedel, pa tudi drugih strokovnih moral prenehati soditi. Če nekdo ne more izpolnjevati norm, ne more soditi.

So norme, ki veljajo za nogometne sodnike, res gladiatorske?

So, da. Težko dokažem, a vem, da so nekateri igralci poskušali doseči norme sodnikov in imeli pri tem velike težave. Nekateri niso mogli toliko preteči. Tako imenovani testi jojo so zadnje čase tako naporni, da nekdo, ki ni vrhunsko fizično pripravljen, nekdo, ki ne trenira vsak dan, tega ne more opraviti.

Je biti slovenski sodnik v domači ligi privilegij ali trpljenje?

Cilj vsakega sodnika, ki začne soditi na tekmah najmlajših v kateri koli državi, je ta, da pride na najvišji rang. To je pri nas 1. SNL. To je privilegij. Na njihovem položaju bi bilo rado sto drugih, morda enkrat tudi bodo. Imamo cel kup talentov, ki prihajajo. Prišlo je tudi nekaj novih.

Kar je ravno takrat, ko je v Ljudskem vrtu sodil manj izkušeni Mihael Antić, sovpadalo s strupenimi puščicami na račun sojenja iz Maribora.

To ni res, tisti ljudje so sodili že prej. Pred to tekmo. Sodijo od začetka te sezone.

Je delegiranje sodnikov stresno početje?

Ljudje, ki pripravljajo delegiranje, so povsem neodvisni. Na stališča klubov se ne ozirajo, niti se ne smejo. Če bi upoštevali želje klubov, bi bilo morda najbolje, da se klubi srečajo med seboj, prinesejo listek in povedo, katerega si želijo. Tako pa seveda ne gre.

Se vam klubi po tem, ko izvejo, kdo jim bo sodil, kdaj pritožijo?

Nimam tega podatka, da bi se klubi kaj dosti odzivali. Zelo redko. V Sloveniji tega ni.

Damir Skomina spada ne le med najboljše slovenske sodnike, ampak kar med najboljše delivce pravice na svetu. Foto: Reuters Damir Skomina je mladim Slovencem, ki jih zanima sojenje, pokazal pot, kako lahko postaneš del evropske elite. Je zaradi njega in vidnejših kolegov, ki sodijo v ligi prvakov, več zanimanja za sodniški poklic?

On je res svojevrsten model, pravi vzornik, ki za seboj potegne mlajše. Zanimanja je veliko.

Mladi gledajo tudi na denar, zaslužki najboljših sodnikov pa so vse prej kot simbolični …

Če vedo, koliko se zasluži v slovenski ligi, potem zanje ne more biti spodbuda, da bi se zaradi nekaj sto evrov trudili, da postanejo sodniki.

Kolikšna je taksa za sojenje na eni prvoligaški tekmi?

Treba je natančno preveriti, a je mislim, da malce manj kot 500 evrov. Malo za eno tekmo.

Za eno tekmo? Če pa v enem mesecu sodiš trikrat, štirikrat …

Je že več, ampak moramo tudi vedeti, kaj vse je treba žrtvovati za to. Ves prosti čas, svoj način življenja. Odpadejo petkove zabave, med tednom je treba trenirati vsak dan. Če to vzameš v zakup, potem ta plačila niso tisto, kar bi privabljalo ljudi, ampak bolj želja in možnost, da lahko napredujejo. Morda pa potem postanejo najboljši in sodijo v mednarodnih tekmovanjih.

Nižjeligaški klubi se pritožujejo, da so sodniške takse hud finančni zalogaj, saj ga morajo zagotoviti gostitelji tekem.

Nogometna zveza jim pomaga, saj pokriva mladinske in kadetske tekme.

O stroških sojenja:

Ne bi pa mogla pokriti še stroškov v vseh drugih ligah?

Tega primera ni. Da bi NZS plačevala sodnike, ni mogoče. Konec koncev je to tekmovalni strošek. Tisti, ki nastopa v tekmovanju, se mora zavedati, da to nekaj stane. Ne more pričakovati, da bodo sodniki prišli zastonj ali pa da jih bo plačala zveza. Stroški sojenja niso visoki, v okviru proračuna klubov znašajo nekaj odstotkov. Ne moremo pričakovati, da bi bilo drugače.

Takse so precej nizke, ne morejo pa klubi pričakovati, da jih sploh ne bi bilo. Potem bi pa res imeli težave s pridobivanjem kadra. Kdo pa bi šel sodit iz Ljubljane v Črnomelj za 50 evrov? Nihče.

Sportal Domžale so plesale v Kranju, Aluminij poglobil krizo Gorice #video

Sportal Skupni imenovalec smučarske in nogometne pravljice