Ne, to niso sanje. VAR kmalu tudi v Sloveniji? #video

Dolgoletni prvi mož slovenskih nogometnih sodnikov Vlado Šajn premore veliko sodniških izkušenj. Bil je nekdanji mladinec Olimpije, nato končal kariero zaradi zdravstvenih težav, v nekdanji skupni državni Jugoslaviji pa je spadal med najbolj nadarjene sodnike. Od leta 2000 je predsednik Zveze nogometnih sodnikov Slovenije (ZNSS) in član sodniškega komiteja Evropske nogometne zveze (Uefa), znotraj katerega je zadolžen za izobraževanja evropskih sodnikov. Že trikrat je opravljal vlogo kontrolorja v finalu lige prvakov, tudi pri zadnjem med Realom in Liverpoolom. Bedi nad novostmi na sodniškem področju, zato je do potankosti seznanjen s prednostmi in pastmi uvedb sistema VAR in goltehnologije. Bi ju lahko kdaj dočakali v Sloveniji?

Sportal Šef slovenskih sodnikov opozarja Zahovića, naj se ne igra z ognjem #video

Videotehnologija VAR (Video Assistant Referee), ki je pomagala sodnikom na letošnjem svetovnem prvenstvu, je vse bolj prisotna tudi v klubskem nogometu. V ligi prvakov bo zaživela v prihodnji sezoni, takrat pa bo prisotna tudi v angleški premier league, še zadnji izmed petih največjih lig (španska, italijanska, nemška in francoska), ki v tem trenutku ne uporablja pomoči VAR.  

Res je, čedalje več držav se vključuje v to. Nimam točnega podatka, a okoli 15 držav je na tak ali drugačen način vključenih v VAR, še večje število držav pa se zanima za VAR v bodoče. To se ne dogaja v okviru Uefe, ampak morajo iti prek Mednarodnega odbora za pravila igre (IFAB), ki vodi proces pridobivanja licence za uporabo VAR v posameznih državah in tudi podeljuje licence sodnikom. Vsak sodnik mora imeti licenco prav za VAR, tako tisti, ki je na igrišču, kot tudi tisti, ki je v kontrolni sobi. Očitno se bo ta zadeva čedalje bolj razširila.

Od slovenskih sodnikov ima licenco VAR Damir Skomina. Pridobil jo je na pripravah za SP 2018. Uefa je z izobraževanjem začela pred mesecem dni. Pripravljamo tretji seminar za VAR, udeležujeta pa se ga tudi Slavko Vinčič in Matej Jug. Licenco bosta pridobila v okviru Uefe, naprej pa bom videli, kako bo potekalo.

Bi bila uvedba sistema VAR prehud zalogaj za Prvo ligo Telekom Slovenije?

Če bo šla zadeva tako daleč … Če gre v to smer, da bo imelo VAR vedno več držav, bo Slovenija težko rekla ne. Če ga bo denimo imela Malta, Slovenija pa ne, to ne bo dobro za imidž slovenske nogometne zveze in prve lige. Prej ali slej bo treba iti v to smer.

Kakšni pa so stroški?

Stroški v primerjavi z goltehnologijo niso tako visoki, da jih prva slovenska liga po moji oceni ne bi mogla prenesti. To je stvar presoje, stanja sredstev in ne nazadnje vprašanje za koga drugega. Je pa res, da traja uvajanje VAR kar nekaj časa. Izobraževanje stane malce več, potem pa na tekmo po mojih informacijah, od države do države so različni podatki, stane od 1.500 do 2.500 evrov. To niso enormni zneski, a je to vprašanje za koga drugega. Bi pa večji del stroškov pokrili Uefa in Fifa. Če se bo NZS odločila, da bo nekoč uvedla VAR, potem potrebujemo za izobrazbo sodnikov še leto dni. Če bi res uvedli VAR, sodnikov, ki stojijo za vrati, ne bi bilo več na tekmah.

Videotehnologija VAR je letos prvič pomagala sodnikom na svetovnem prvenstvu. Foto: Reuters

Bi v tem primeru potrebovali tudi več kamer?

Več ko je kamer, bolje je. Pogovarjali smo se o tem, kaj bi bilo v državah, kot je Slovenija, v nekih okvirih še sprejemljivo. Prišli smo do zaključka, da bi bilo s šestimi ali sedmimi kamerami sprejemljivo. Ne potrebujemo ravno 20 kamer. Eno glavno, dve na vsaki strani na črti kazenskega prostora, dve na golčrti in še ena z druge strani … Če jih je še kaj več, pa še boljše. S tem bi se dalo primerno pokriti tekme slovenskega prvenstva.

Bi se z uporabo VAR izognili spornim sodniškim odločitvam? Denimo tistim z zadnjega večnega derbija v Ljudskem vrtu, ko je Maribor po padcu Luke Zahovića zahteval strel z bele točke, podobno pa Olimpija po prekršku Denisa Klinarja nad Asmirjem Suljićem?  

Največ ključnih situacij, ključnih sodniških napak, bi VAR zagotovo rešil. Na tej tekmi, ki jo omenjate, je bila nedvomno storjena napaka v škodo Olimpije. Prekršek je bil storjen v kazenskem prostoru, določene kamere bi to pokazale. V primeru Luke Zahovića pa je bil sodnik v neposredni bližini. VAR bi se uporabil le, če bi se storila evidentna sodnikova napaka, tukaj pa je sodnik ni naredil.

Večni derbi v Ljudskem vrtu, ki ga je sodil Matej Jug, je dvignil veliko prahu. Foto: Mario Horvat/Sportida

V primerih, ki niso povsem jasni, moramo v okviru Uefe razjasniti, kdaj sploh intervenirati. To bi moralo biti samo v primeru ključnih sodniških napak, da se ne vpletamo v skoraj vsako odločitev. Javnost sploh ne ve, kaj je dovoljeno gledati s tem sistemom in kdaj se lahko uporablja. Gre za doseganje zadetkov, ali je bilo pred tem kaj narobe, največkrat za nedovoljeni položaj ali morebiten prekršek, drugo so neposredni rdeči kartoni, ali so pravilno dosojeni ali ne, ali je bilo kaj spregledano, ali ni drugi rumeni karton, ampak neposredni rdeči. Potem gre za napačno identiteto igralcev, pa seveda sojenje kazenskih udarcev in tako dalje. VAR intervenira, v vseh drugih primerih, ali so dvomljivi ali ne, pa se ne bi smel vmešavati.

Kako pomemben dejavnik je postal VAR, se je videlo tudi na največji letošnji tekmi, ko je Francija v finalu SP 2018 premagala Hrvaško, drugi gol pa dosegla z bele točke, na katero je sodnik pokazal po večminutni prekinitvi in ogledu VAR-analize. Prekinitev zaradi ogleda sporne akcije je trajala zelo dolgo in malce ''ubila'' ritem tekme.

Trajalo je res dolgo. Naša želja je, da bi se izgubilo čim manj časa, je pa vseeno neko pravilo, da je bolje porabiti še malce več časa, da je nato končna odločitev pravilna.

Na srečanju med Olimpijo in Domžalami so zmaji dosegli sporni prvi zadetek. Če bi bila prisotna goltehnologija ... Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako pa je z goltehnologijo? Na tekmi Olimpije in Domžal se je pripetil dogodek, ko je sodnik po strelu Asmirja Suljića pokazal na sredino, čeprav so Domžalčani prepričani, da žoga ni s polnim obsegom prečkala golove črte.

S temi kamerami, ki so bile na tekmi, je nemogoče z gotovostjo trditi, ali je bila žoga v celoti čez črto ali ne. V popolnosti bi to odpravila goltehnologija, ki pa je za naše razmere bistveno predraga. To je res draga zadeva. Druga možnost pa bi bila, če bi bila dodatna kamera postavljena na golovi črti in bi lahko v večini primerov take situacije, ki so na tekmah zelo redke, razjasnila. Razen če bi bila žoga takrat pokrita s telesom vratarja ali igralca, a so to res redki primeri.

Kako draga je goltehnologija?

To je prehud strošek, poleg tega pa se zadeva dogaja tako redko, da ne opravičuje tako velikega vložka. Stane nekaj sto tisoč evrov za en objekt.

Če pomnožimo z deset, znesek torej presega milijon evrov.

Da. 

Slovenija je po svoje nogometni fenomen. Predsednik Uefe je Aleksander Čeferin, vi opravljate pomembno funkcijo pri sodniški organizaciji Uefe, Tomaž Vesel ima odgovoren položaj pri Fifi, v ligi prvakov pa sodijo kar trije slovenski sodniki!

Res smo fenomen. Slovenija je bila na razgovorih v okviru Uefe in Fife večkrat izpostavljena kot vzoren primer organiziranosti zveze in sodniške organizacije. Bila je ena izmed prvih osmih podpisnic Uefine sodniške konvencije. Iz tega izhaja tudi stroga evropska selekcija, pri kateri pa moraš imeti tudi srečno roko. Ni nujno, da ti vedno uspe. Imeli smo kar srečo pri izbiri najboljših sodnikov. S tremi sodniki v ligi prvakov se lahko pohvalijo le še Španija, Francija, Nemčija, Nizozemska in Italija. Niti Anglija ne.

So sodniki profesionalci?

Ne. Le v redkih državah so zaposleni v okviru nogometne zveze oziroma lige. V Angliji je že tako. Vsi sodniki v premier league so zaposleni na zvezi in so ji na voljo ves čas. Mlajše kolege izobražujejo po področjih, opravljajo tudi strokovne naloge. Nekaj profesionalcev med sodniki je na Poljskem, peščica, nekaj na Švedskem, potem pa je že konec. Če govorimo o tistih, ki so zaposleni na zvezi.

Damir Skomina že več let spada med najboljše evropske nogometne sodnike. Letos je prvič sodil na svetovnem prvenstvu. Foto: Reuters Kako pa je s tistimi sodniki, ki jih videvamo na največjih tekmah, med njimi je že lep čas del elite tudi Damir Skomina?

Vsi top sodniki so na neki način profesionalci, a le neformalno. To drži. Danes so zahteve tako velike, da je nemogoče, da bi lahko opravljal to dejavnost v okviru redne službe. Trenirati je treba vsak dan, skoraj vsak teden so tekme, tudi med tednom. Zato si ne moremo dovoliti, da bi nekdo vsakič zaprosil svojega šefa za odsotnost, Uefa pa niti ne bi vedela, ali bo dobil dovoljenje za odsotnost ali ne. Vsi sodniki opravljajo svoje poklice, svojo dejavnost, a so neodvisni, tako da lahko nogometni del opravljajo brez zadržkov. Skomina je tako sam svoj delodajalec. Skoraj nihče ni zaposlen v kakšnem podjetju, kjer bi moral biti ves čas prisoten.

Med sodniki je vse do konca maja, ko je sklenil kariero, zaradi izjemnega bogastva izstopal Šved Jonas Eriksson. Multimilijonar s piščalko v roki!

Res je. Kupil je določeni delež televizije, obogatel in je zdaj popolnoma neodvisen.

Čeprav je bil preskrbljen do konca življenja in še kakšno generacijo več, je vseeno redno opravljal delo nogometnega sodnika. Zaradi užitka, ne denarja?

Ja, skozi leta se razvije ljubezen do dejavnosti. Prvi motiv je, da nekaj dosežeš. Nekaterim motiv predstavlja tudi denar, a ni ključen. Večina vrhunskih sodnikov ima dovolj denarja in ne sodi le zaradi tega.

Sodniški poklic je postal še bolj mikaven, ko so razkrili številke o plačilih sodnikov na SP 2018. Skoraj so bile primerljive s prejemki nogometašev.

Če govorimo o ligi prvakov, vemo, kakšna plačila vladajo med nogometaši. Le redki igralci so plačani tako malo. V primerjavi s tem, koliko zaslužijo igralci in kakšno odgovornost nosijo sodniki, zlasti na tekmah lige prvakov, še posebej, ko nastopi izločilni del, so plačila vendarle neprimerljiva.