Zgodovinski mejnik, ki se mu priklanja vsa Slovenija!

Sportal Koper boljši od Gorice #video

Le Celje in Maribor. V vedno bolj pestri zgodovini slovenskega nogometnega prvenstva, ki se je v samostojni državi začela pisati pred 29 leti, sta od prvega do zadnjega kroga v druščini najboljših nastopala le dva kluba. Le Maribor, ki je s 15 naslovi daleč najuspešnejši nogometni kolektiv na Slovenskem, ter Celje, ki mu ni nikoli spodrsnilo do te mere, da bi bil ogrožen njegov prvoligaški status.

Celje kot prvi v klubu 1000!

Tako je leta 2005 na takratni Areni Petrol vzdignil v zrak pokalno lovoriko. Za zdaj edino, ki jo je osvojil celjski klub v obdobju državne samostojnosti. Foto: Vid Ponikvar Nekajkrat se je vmešal v boj za vrh, se spogledoval s tako želenim naslovom, a mu ni uspelo, v pokalu pa je postal največji osmoljenec vseh časov. V finalu je zaigral že osemkrat, a se lovorike veselil le enkrat. Le leta 2005, ko jo je ponosno v zrak povzdignil takratni kapetan Simon Sešlar.

Legenda celjskega in slovenskega nogometa je v prvi ligi debitiral že v uvodnem krogu. Daljnega leta 1991, ko sploh še ni bil polnoleten, a ga je takratni strateg Bojan Prašnikar prepoznal kot nadpovprečno nadarjenega. Ni se zmotil. Pozneje je v Celju, še bolj Mariboru, pa tudi tujini in v dresu slovenske reprezentance zgradil odmevno kariero, ki jo nadaljuje v drugačnih vlogah.

Kot športni direktor se je "okusil" pri številnih klubih, tudi ljubljanski Olimpiji, še prejšnji teden pa je bil trener drugoligaša iz Brežic. Še prejšnji teden. Zdaj ni več. Sporazumno se je razšel s klubom, tako da čaka nove izzive. Zelo rad pa se spominja vsega, kar je doživel s Celjem. S klubom njegove mladosti, ki bo v petek dopolnil izjemen jubilej, in se dva dni pred Mariborom, še enim klubom, ki ga ima Sešlar zelo rad, včlanil v klub 1000. Kot prvi v Sloveniji! "Kapo dol," bi rekel nekdanji selektor Srečko Katanec.

Bil je mladoleten, a mu je Prašnikar verjel

Prvoligaške izkušnje je najprej nabiral v Celju, nato pa bil tako dober, da je postal tudi slovenski članski reprezentant. Za izbrano vrsto je zbral 19 nastopov. Foto: Reuters Ko se je pisalo leta 1991 in se je Slovenija osamosvojila, se je čez noč odprlo novo nogometno poglavje. Različna ligaška tekmovanja v Jugoslaviji je zamenjalo pravo državno prvenstvo, v katerem so se za naslov spopadli vsi najboljši klubi iz Slovenije. Tudi Olimpija, ki je takrat spadala med jugoslovansko elito, temu primerna pa je bila tudi moč njenega moštva. Takrat je imel Simon Sešlar, produkt celjske nogometne šele, komaj 17 let, a je hitro padel v oči trenerju Prašnikarju in tako dočakal krst v 1. SNL že na prvi tekmi! Zanimivo je, da je Sešlar v prvi ligi odigral več kot 400 tekem, prve pa se niti ne spominja najbolje. Bilo je 18. avgusta 1991, ko je Celje na stadionu Skalna klet odpravilo Primorje s 3:1.

Zgodovinski prvi zadetek za Celjane v 1. SNL je že po štirih minutah dosegel Robert Pevnik, s katerim je Sešlar pozneje večkrat sodeloval v različnih vlogah, v 84. minuti, ko je bil že dosežen končni rezultat, pa je v igro vstopil golobradi mladenič. Začela se je zgodovina, še isto sezono je zbral kar 28 nastopov, na tribunah celjskega objekta pa se je s tekme na tekmo trlo več oglednikov.

''Bil sem še mladinec, a so nas priključili članom. Razmišljali so, da bi z mlajšo zasedbo naredili velike stvari. Dočakal sem priložnost in naletel na zanimivo ligo. Zelo veliko, bilo je kar 21 klubov. Začelo se je novo obdobje, prav vsi pa smo bili veseli, da je sodelovala tudi Olimpija. Popestrila je ligo in izstopala, pa tudi tisti klubi, ki so pred tem nastopali v medrepubliških ligah v Jugoslaviji,'' se spominja Sešlar.

Prejel tako močan udarec, da mu ni bilo nič jasno

Nedžad Okčić je leta 2010 popeljal Koper do zgodovinskega naslova. Foto: Urban Urbanc/Sportida Nikoli ne bo pozabil prvega gostovanja v 1. SNL. V drugem krogu so se Celjani odpravili v Izolo in naleteli na razigrane domačine, ki so jih ponižali. Zmagali so s 5:1, Sešlar pa si bo še dolgo zapomnil dvoboj na Obali.

''Od Nedžada Okčića (takratni branilec Izole, pozneje pa tudi trener Kopra, s katerim je postal leta 2010 prvak) sem prejel tako močan udarec s komolcem, da se mi je kar zavrtelo v glavi. Nič mi ni bilo jasno. Seveda je bilo to nenamerno, v žaru borbe, a takrat se je videlo, kako je bila Izola, katere igralci so izhajali iz medrepubliške jugoslovanske lige, na višji ravni. Jaz sem bil še mladinec. Take tekme so nas utrdile. Bilo je divje, veliko se je igralo na fiziko in moč. Ko si bil mlad, so te veliko strašili. Dogajale so se stvari, ki jih danes več ni. Igralci so ti znali zagroziti, potem pa je bilo odvisno od tebe, ali si se ustrašil ali ne. Tak je bil takrat nogomet. Zdaj, ko so povsod kamere, jasno, teh stvari ni več (smeh, op. p.),'' je spomnil na obdobje, ko so bile v nogometu prisotne nekoliko drugačne navade.

Sportal Pomirjeni Zlatko Zahović izlil dušo

Skalna klet je imela dušo

Njegov prvi trener v 1. SNL je bil Bojan Prašnikar. Foto: Vid Ponikvar Celje je v prejšnjem stoletju igralo domače tekme na Skalni kleti. Stadion ni sprejel veliko gledalcev, saj je bila kapaciteta omejena na nekaj tisoč ljudi, a so imeli igralci ta objekt zelo radi. Zlasti, če si bil gostitelj.

''Skalna klet je imela neko dušo. To ni bil najbolj moderen objekt, kot je bil kasneje Arena Petrol (danes se imenuje Stadion Z'dežele, op. p.), a nam je kar pomagal. V tistem času ni bilo lahko zmagati v Celju. Bil je domačinski stadion, malce drugačen od drugih. Imeli smo veliko prednost, tribuno, ki je bila tik ob igrišču. Celjani smo jo oboževali, gostje malce manj, saj so bile mogoče provokacije gledalcev. A vse to je nogomet,'' se spominja nekdanjega osrednjega celjskega nogometnega stadiona, na katerem zdaj potekajo le še trenažni procesi.

Bil je zelo obetaven igralec. Tako dober, da je v mlajših kategorijah vedno igral z dve leti starejšimi igralci. ''To mi je pomagalo v razvoju, vedno sem bil na 120 odstotkih, če sem hotel konkurirati z njimi. Prašnikar je bil na mojo srečo trener, ki ga ni zanimala starost igralcev, ampak le kakovost. Ocenil je, da zadoščam kriterijem in mi podal priložnost,'' se zahvaljuje prvemu trenerju, s katerim je sodeloval v pestrem obdobju 1. SNL.

Prvič je odigral vseh 90 minut v 15. krogu, ko so Celjani ostali praznih rok na štajerskem derbiju v Ljudskem vrtu (0:3). Ravno na stadionu, kjer je slabo desetletje pozneje Sešlar izpolnil otroške sanje in zaigral v tekmovanju vseh tekmovanj, razkošni ligi prvakov.

"Škoda, da se ni izcimilo več"

S Celjani je igral v prvi ligi v treh različnih obdobjih, zbral več kot deset sezon v knežjem mestu, a nikoli ni bil prvak. Nekajkrat je bil zelo blizu, a je rumeno-modrim v odločilnih trenutkih vedno nekaj zmanjkalo. Po drugi strani pa Celjani niso nikoli izpadli, s čimer se lahko v Sloveniji pohvalijo le še Mariborčani. Sezono poprej so se lahko tudi Novogoričani, a so nato doživeli šok s Sežančani.

Celje je leta 2003 dobilo novi nogometni stadion, ki danes sprejme 13 tisoč gledalcev. V petek bo prizorišče zgodovinskega obračuna med Celjem in Rudarjem, na katerem bodo rumeno-modri odigrali jubilejno tisočo tekmo v prvi ligi. Foto: Žiga Zupan/Sportida

''Zanimivo, da je Celju uspelo nekaj takšnega, čeprav športno tradicijo tega mesta povezujejo zlasti z rokometom, pa očitno tudi nogometna tradicija ni kar tako. To ni mala stvar. Tega se ne sme spregledati. Klub je vedno prisoten v prvi ligi, čeprav so se vmes dogajale turbulence, takšne in drugačne težave. Zaenkrat se ga še vedno drži ta status, kar je podatek, ki sam zase govori, da se dela dobro. Pa tudi Celje si kot tretje največje slovensko mesto zasluži prvoligaša. Prav je tako,'' iz njega izžareva celjski ponos.

Najbližje so bili Celjani naslovu v sezoni 2002/03, zlasti na tekmi, odigrani 28. maja 2003, ko so v Ljudskem vrtu proti Mariboru vodili z 1:0 do zadnjih minut, a nato ostali brez vsega (1:2).

Navijači Celja še čakajo na dan, ko bi lahko proslavljali naslov državnega prvaka. Foto: Vid Ponikvar

''V tisti sezoni, ko nas je vodil Pušnik, smo igrali suvereno, atraktivno in všečno. Takrat je bila skoraj misija nemogoče, da nismo izvlekli več. Celju je šlo dobro tudi pod vodstvom Stojanovića, a je bila takrat drugačna zgodba, bilo je ogromno kakovostnih tujih igralcev. Ko pa smo igrali pod Pušnikom, je bila ekipa res poletna, več je bilo domačih igralcev. Res škoda, da se ni izcimilo kaj več.''

Največja rak rana NK Celje

V prvenstvu so brez naslova, edino lovoriko so osvojili v pokalu, pred 15 leti, ko je bil kapetan prav Sešlar. Vseeno pa navijači Celja niso najboljše volje, ko beseda nanese na pokal, saj se jih je oprijel status večnih poražencev. V finalu so zaigrali kar osemkrat, a zmagali le enkrat. ''To je največja rak rana NK Celje. Ne verjamem, da je izgubljal finale zaradi strahu ali kompleksa. Pa tudi verjamem, da bo naslednjič več sreče.''

Simon Sešlar je leta 2005 s Celjani osvojil pokalno lovoriko. Foto: Vid Ponikvar

Celjani so v tej sezoni v pokalu v četrtfinalu presenetljivo izpadli proti Radomljam, v prvenstvu pa jim gre več kot izvrstno. V tem koledarskem letu so še neporaženi, na lestvici zaostajajo le za vodilno Olimpijo.

''Pozitivno je, da se zaupa zgodbi z mladimi, ki je bila vmes že na majavih temeljih. Marsikdo je bil skeptičen, a se je izkazala za pravilno. Lepo je, da se vztraja z mlajšo ekipo. So Celjani lahko tudi prvaki? Lahko. Njihova prednost je, da jih noben ne vidi v boju za naslov poleg Olimpije in Maribora, ki sta, ne glede na to, kakšna je lestvica, glavna pretendenta za naslov. Celjani so lahko neobremenjeni,'' meni nekdanji reprezentant, ki pa se sprašuje, kako bi Celjani zdržali morebitni pritisk, če bi na lestvici denimo ujeli vodilno Olimpijo.

Kako je Celje na zadnji prvenstveni tekmi nadigralo Triglav v Kranju (5:0):

Ali top klub v Sloveniji ali pa tujina

V ligi prvakov se je v dresu Maribora pomeril tudi z Dejanom Stankovićem (Lazio). Foto: Reuters Celje bo jubilejno 1000. tekmo v prvi ligi odigralo proti sosedskemu rivalu iz Velenja. Na papirju se mu v petek, dvoboj se bo pred praznimi tribunami začel ob 21. uri, obeta ''sprehod'' do treh točk, saj je Rudar v tej sezoni še brez zmage in je z eno nogo in pol že v drugi ligi.

''Rad sem imel savinjsko-šaleške derbije. V naših časih smo uživali na teh tekmah. Z igralci Rudarja smo bili in rivali in prijatelji. Kar se tiče petkove tekme, dajem možnosti 50 : 50. Rudar ni tako slab, kot kaže lestvica. Kaj takega, kar se mu dogaja, se zgodi enkrat na tisoč let,'' kar ne more verjeti, da so Velenjčani, čeprav imajo v vrstah veliko izkušenih igralcev, osvojili tako malo točk.     

Sešlar je v 1. SNL poleg Celja igral le še v Mariboru. ''Sem Celjan, živim v Celju, tam sem dal skozi nogometno šolo. Vedel sem, da bom šel iz Celja le v najboljši klub v Sloveniji, to je bil takrat Maribor, v poštev bi prišla še Olimpija, kaj drugega pa me v Sloveniji ni privlačilo. Da bi igral za kak podoben klub, kot je Celje, to zame ni bila opcija,'' je pojasnil, zakaj se je kot igralec dokazoval le v dveh klubih. ''Ali top klub v Sloveniji ali pa tujina, ki je bila takrat zanimiva, a veliko manj dostopna za nas. Iz slovenske lige je bilo skoraj nemogoče priti ven. Edini možen korak je bila reprezentanca.''

Pri Olimpiji je sodeloval tudi s Safetom Hadžićem, ki zdaj trenira njegovega sina Svita Sešlarja. Foto: Vid Ponikvar

Imel je srečo, saj je igral za izbrano vrsto, zbral 19 nastopov, v tujini pa igral v Nemčiji (Ulm), Belgiji (Lierse), Izraelu (Hapoel Nazareth Illit), na Cipru (AEL Limasol) in v Avstriji (Hartberg).

Jagodnik in "afera Kranj" preprečila selitev k Olimpiji

Z Olimpijo je začel sodelovati šele pred desetimi leti, ko je postal športni direktor. Foto: Vid Ponikvar Ni pa manjkalo veliko, da bi na začetku tega tisočletja Sešlar končal tudi za Bežigradom in oblekel dres Olimpije. ''Bil sem zelo blizu prestopa. Z eno nogo sem bil že pri Olimpiji, ko jo je prevzel Prašnikar. V tistem prestopnem roku se je v dveh dneh zgodilo marsikaj. Gospod Jagodnik, takratni predsednik Maribora, je bil tako močen, da si klub, ki igra v ligi prvakov, tega ni smel privoščiti. Odzval se je tako, da pozneje nisem prestopil k Olimpiji.''

Tako ni zaigral za Olimpijo, slabo desetletje pozneje pa se je zadeva ponovila. Takrat ga je v Ljubljano vabil takratni športni direktor zmajev Miran Pavlin, a se je znova zapletlo.

''Splet okoliščin ponovno ni bil moj zaveznik. Želja Olimpije je bila, da bi jim pomagal v prvi ligi. Poklicali so me pol leta pred tem, ko je Olimpija napredovala v prvo ligo, a se je na koncu zgodila tekma v Kranju (nogometaši Olimpije so bojkotirali eno zadnjih drugoligaških tekem, Miran Pavlin pa je izgubil položaj športnega direktorja, op. p.). Želeli so, da bi pomagal v prvi ligi mladi, a dovolj kakovostni zasedbi Olimpije. Takrat sem že prenehal z nogometom, a sem se samo zaradi tega premislil in nastopal za Šentjur, da bi prišel v formo. Potem pa je vse padlo v vodo. Pa čeprav je pred tekmo s Triglavom že pisalo v časopisih, kako sem prva okrepitev Olimpije,'' je opisal, kako je še drugič v karieri ostal brez možnosti dokazovanja v dresu Olimpije.

Aleš Remih, Branko Oblak, Sebastjan Cimirotić in Simon Sešlar so pred desetletjem sodelovali pri Olimpiji. Foto: Vid Ponikvar

V tretje se mu je le izšlo, a ne več kot igralcu, ampak kot športnemu direktorju. Pred tem je bil prvi kadrovnik celjskega kluba, nato pa je stopil v stik z Dušanom Olajem, s katerim je sodeloval glede Športnorekreacijskega centra v Celju. Vodstvo ljubljanskega kluba je podredilo marsikaj mlajšim igralcem, po spontanem razgovoru, v katerem je Sešlar predstavil, kako se je lotil dela s Celjem, pa so mu ponudili vlogo športnega direktorja. Sprejel jo je in postal del Olimpije. Vsaj do poletja 2010, ko je zapustil zmajevo gnezdo.

Razšel se je z Brežicami

Podobno kot njegov nekdanji soigralec iz NK Maribor Ante Šimundža se je po koncu karieri podal v trenerske vode. Trenutno je brez delodajalca. Foto: Vid Ponikvar Sešlar se je v zadnjem obdobju svoje kariere posvetil trenerskemu poslu. Nazadnje je treniral Brežice, po novem pa je brez dela. ''Prejšnji teden sem zaključil sodelovanje z Brežicami. V klubu ravnajo glede na okoliščine gospodarno, jaz pa nisem iz Brežic. Vlečejo se stroški, zato je bilo nerealno, da bi nadaljevali zgodbo. Šli bodo v neko lokalno zgodbo s trenerjem iz lokalnega okolja,'' je pojasnil, zakaj se je poslovil od položaja trenerja Brežic.

Zdaj je v Celju. ''Sem doma z družino in uživam,'' daje vedeti, da mu ni prav nič hudega. Prepričan je, da bo kmalu nadaljeval nogometno zgodbo, ne ve pa še, kje. ''Se bo že našla kaka sredina, kjer bodo ocenili, da lahko pomagam. Igrišče je tisto, kjer se najbolj sprostim in uživam. Je posel, v katerem uživam,'' čuti veliko nogometno strast.

Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima?

V prihodnjih tednih napoveduje dramatičen zaključek Prve lige Telekom Slovenije. V igri za naslov je kar nekaj klubov, sam pa težko izlušči favorite.

Med kandidate za naslov uvršča tudi Celjane. Če bi postali izbranci Dušana Kosića prvaki, bi Celje postalo šesto mesto v Sloveniji z državnim nogometnim prvakom. Foto: Grega Valančič/Sportida

''Če ne bi bilo tako zgoščenega urnika, bi bil prepričan, da bo Olimpija prvak. Tako pa vemo, da nima nobeden s tem velikih izkušenj. Mogoče še najbolj Maribor, ki ima širino. Lahko bi mu koristila, tako da bo to ena specifika. Kdor se bo znašel, kdor bo znal plavati, bo prvi. Sam še vedno pravim, da je na prvem mestu najbolj realno pričakovati Olimpijo in Maribor, a nikoli ne veš. Zakaj pa ne bi bil prvak Celje? To bi bilo krasno, v Celju bi bili zelo veseli,'' je sklenil pogovor o bližajočem se jubileju NK Celje s scenarijem, ki bi spravil na noge mesto ob Savinji. Če bi se zgodilo to, bi po Mariboru, Ljubljani, Domžalah, Novi Gorici in Kopru proslavljali prvaka še v šestem slovenskem mestu!

Večna lestvica 1. SNL: