Skoraj vedno nasrkajo eni in isti

Če metropola Baku predstavlja srčiko letošnjih evropskih iger, pa mesto Mingachevir ponuja nekoliko bolj otožno podobo osamelega središča, kjer se družijo le kajakaši, kanuisti in njihove delegacije. Takšna je pač usoda, saj si lahko le redkokatero velemesto, ki gosti tako odmevno in razvejano tekmovanje, privošči, da v ponudbo vključi še mestno progo za "mirnovodaše". Tudi Baku ga, žal, nima.

"Ponavadi smo vedno nekje proč. Tako pač je. V Mingachevirju se počutimo, kot da ne bi bili na evropskih igrah, ampak na navadni tekmi. Razlika je le v tem, da nam tu malce bolj otežujejo dostop do tekmovališča. Zaradi varnostnih nadzorov potrebuješ trikrat več časa kot ponavadi. Ni pa mi všeč, da tukaj ne moremo kupiti niti maskote evropskih iger. To res ni najbolj prijetno," je potožila Špela Ponomarenko Janić, ki se bo danes potegovala za medaljo na 500-metrski razdalji.

Ne bo videl dogajanja v Bakuju

V četrtem največjem mestu v Azerbajdžanu, šteje nekaj več kot sto tisoč prebivalcev, se nekoliko zapostavljenega počuti tudi drugi slovenski kajakaški finalist na evropskih igrah. Tudi Jošt Zakrajšek se bo danes predstavil v finalu, kjer bo skušal najboljšim mešati štrene na najdaljši, kar petkilometrski razdalji.

"Po svoje smo se na to že navadili, ker je kajakaško prizorišče vedno nekje umaknjeno. Redki so primeri, da bi bili nastanjeni skupaj z drugimi. Navsezadnje smo tukaj zaradi tekmovalnih rezultatov, si pa vseeno vsak želi videti dogajanje v glavni vasi in se družiti z množico drugih športnikov. Mi se ne bomo. Žal je pač tako," se je s tem sprijaznil svetlolasi Trzinec.

Mlado mesto so gradili tudi nemški vojni ujetniki

Če Baku spominja na metropolo, razkošje in bogato mesto s kar nekaj možnostmi za preganjanje dolgočasja, je Mingachevir nekoliko drugačen.

Ponuja preprostejšo podobo, manj posejano z novejšimi modernimi zgradbami, veliko pa pove že pogled na vozni park, kjer za razliko od Bakuja, "vzhodnega Dubaja" in najnovejših svetovnih znamk, od katerih se ti zvrti v glavi, prevladujejo starejši jekleni konjički.

Nekdanjih paradnih avtomobilov nekdanje Sovjetske zveze je ogromno, toliko bolj osiromašen je tudi pogled na mestne ulice, ki ne dajejo pravega občutka, da je govora o tako velikem mestu.

Zanimivo je, da si je Mingachevir mestne pravice priboril šele leta 1948, ko so ga pomagali graditi tudi številni nemški vojaki, ki so jih sovjetske sile zajele med drugo svetovno vojno. Mesto je zraslo na bregovih reke Kur in kmalu postalo znano po močni hidroelektrarni, zelo pomembni za napredek Azerbajdžana. Reka Kur izvira v Turčiji, na poti do Kaspijskega morja, kamor se izlije, pa prečka gruzijsko in azerbajdžansko ozemlje.

Čez dan spominja na mrtvo mesto

Leta 2010 je ob reki zaživelo moderno središče za vodne športe, ki je prevzelo odgovornost, da na uvodnih evropskih igrah gosti veslače na mirnih vodah. Danes bi lahko dočakali tudi slovesen trenutek, saj se bosta za medalje potegovala dva slovenska finalista. Raje bi bila nastanjena v Bakuju, tako pa bosta še nekaj časa preživela v mestu, ki je od prestolnice z bleščečimi nebotičniki oddaljeno slabih pet ur vožnje po neudobni hitri cesti.

"V mestu se največ zadržujemo v športni vasi, v ponedeljek pa smo odšli na sprehod ob reki in ugotovili, da Mingachevir zaživi šele zvečer. Čez dan smo dobili občutek, da je mrtvo mesto, zvečer pa pridejo vsi na ulice in se želijo fotografirati s športniki. Bilo je zanimivo. To je vseeno velik športni dogodek in v goste ne pride ravno vsak dan veliko športnikov, med njimi je mnogo olimpijskih zmagovalcev," je Zakrajšek opisoval prijetno izkušnjo, ki jo je doživel ob večernem sprehodu.

Če bo odšla v Rio, bo povsem drugače

Njegova stanovska kolegica Ponomarenkova Janićeva, mlada mamica iz Kopra, se tolaži z dejstvom, da bi lahko bilo prihodnje leto, ko bodo poletne olimpijske igre v Braziliji, drugače in bi lahko prebivala skupaj z drugimi slovenskimi športniki.

"Ponavadi smo se zadnji dan tekmovanja vedno peljali v olimpijsko vas. Lahko bi se tudi letos v evropsko atletsko vas v Bakuju, kjer so vsi športniki, a se žal ne bomo. A bomo že zdržali. Če se kvalificiram v Rio, bomo kajakaši tam v središču mestnega dogajanja. Nastanjeni bomo prav v Riu, tako da nam bo lepše," je Primorka prepričana, da si bo pravočasno zagotovila olimpijsko vozovnico za nastop v Rio de Janeiru (2016). Pridobi si jo lahko konec poletja, ko se bo udeležila svetovnega prvenstva v Italiji. Pot od Mingachevirja do Milana bo trajala dva meseca.