Imena, ki so Slovenijo naredila veliko in ponosno

Največji športni dogodek leta, zimske olimpijske igre v Sočiju, smo podrobno spremljali tudi na Sportalu. Morda nismo bili vselej popolni (kdo pa je?), smo pa bili gotovo popolnoma predani. Na dan smo objavili več deset člankov z olimpijsko tematiko, predvsem izpod peresa veščega poročevalca Martina Pavčnika (@MartinPavcnik), preverjali smo odmeve po uspehih, tipali utrip domačih krajev olimpijskih junakov, širili novice in komunicirali prek socialnih omrežij …

Ta zbirni članek je nekakšen prerez največjih slovenskih uspehov na olimpijskih igrah, čeprav – poudarjamo – so hvalospeva vredni še številni drugi dosežki. Navsezadnje si aplavz zasluži prav vsakdo, ki je dal vse od sebe.

Črnjanka je osvojila kar dve zlati olimpijski kolajni. Dvanajsti februar bo v zgodovinskih arhivih zapisan kot dan, ko je Slovenija osvojila prvo najžlahtnejše odličje na zimskih igrah. In to v smuku, formuli ena belega cirkusa. "Ne srebro, ne bron. Želela sem zlato," je bila po tekmi presrečna Črnjanka. A to še zdaleč ni bilo vse, čez manj kot teden je postala olimpijska prvakinja še v veleslalomu, ob tem pa v Sočiju nanizala še spoštovanja in poklona vredne dosežke v podobi 4., 5. in 8. mesta v superkombinaciji, superveleslalomu in slalomu.

"Po vseh rezultatih, ki jih je v zadnjih letih dosegla, je dvojna zlata zgodba na olimpijskih igrah izjemna nadgradnja. Na olimpijskih igrah je težko osvojiti katerokoli kolajno. Zlato? To je pika na i. Dve zlati? No, to pa je že zelo težko," je po še drugem Tininem vrhuncu iger in obenem kariere dejal Andrea Massi.

Ne le v Sočiju, Sportal je bil z Mazejevo tudi ob njenem slavnostnem pristanku v Zagrebu in seveda na sprejemu v Črni, oprostite, Zlati² na Koroškem. "Nimam se za popzvezdo. Vsekakor je k večji priljubljenosti pripomogla pesem, ki sem jo posnela v kombinaciji z lanskimi fantastičnimi rezultati. Pri tem sem poslušala svoj notranji glas. Počasi skušam razumeti odmevnost teh uspehov, vključno z dvema zlatima medaljama iz Sočija," je povedala pred svojimi Črnjani.

Drugi član izjemne slovenske olimpijske odprave z dvema medaljama je smučarski skakalec Peter Prevc. S srebrom je po Matjažu Debelaku, ki je kolajno osvojil v Calgaryju leta 1988, postal še drugi slovenski skakalec z žlahtno olimpijsko kovino okrog vratu. Vseeno tudi ta izjemen uspeh ni razburkal njegovih izjemnih mirnosti in osredotočenosti, ki sta očitno eni temeljnih kamnov Prevčevih uspehov.

Po prvi kolajni se 21-letnik iz Dolenje vasi še ni ustavil. Na veliki skakalnici je poletel do brona, ob tem pa je na ekipni tekmi z reprezentančnimi kolegi osvojil še peto mesto. "Pred igrami nisem želel prav veliko napovedovati. Zdaj lahko priznam, da sta dve kolajni več, kot sem pričakoval, čeprav je bila želja vseskozi prisotna," je povedal našemu dopisniku. Petrov nekdanji trener Gorazd Bertoncelj pa je razkril, kako je bil zdajšnji šampion na skakalnici in ob njej videti nekoč.

Ob vrnitvi v svojo Dolenjo vas je slovenski skakalni junak doživel prisrčen sprejem, sokrajani pa so mu vzgonski veter pozitivne energije in dobrih želja ustvarjali že med igrami.

Morda še na najbolj tih, nepričakovan, a še kako zaslužen način je dve kolajni osvojil deskar Žan Košir. V razmiku treh dni je bil najprej tretji v paralelnem veleslalomu, nato pa še drugi v paralelnem slalomu. Poskrbel je, da je Tržič postal Bronzič, in nosil slovensko zastavo na sklepni slovesnosti.

"Kot kaže, nisem mogel po bližnjici do zlate kolajne. Počakati bom moral do Pjongčanga. Na naslednjih igrah bom res štel že 33 let, a nemara je prav to lepa motivacija za vztrajanje," je povedal presrečni Gorenjec, ki so ga navijači na Brniku sprejeli z velikimi častmi.

Vrhunec kariere je na olimpijskih igrah v Sočiju doživela tudi smučarska tekačica Vesna Fabjan, ki se je do brona zavihtela v šprintu v prosti tehniki. Kolajno je posvetila svojemu nečaku, ki je ravno tistega bronastega torka dopolnil dve leti.

Besničanka je tako dobila zadoščenje za nehvaležno četrto mesto na svetovnem prvenstvu v Oslu pred tremi leti. Tudi Fabjanova je bila izjemno vesela dobrodošlice na brniškem letališču, ko je dejala: "Moja medalja je bila najmanj pričakovana, a mogoče najbolj želena. S to mislijo sem šla v tekmo. V to sem verjela, s to mislijo vsa leta trenirala. Korak za korakom sem šla od kvalifikacij naprej. V finalu se nisem ozirala na druge. Nekateri so mi dejali, zakaj sem šla tako namrščena na štart. A veliko raje se smejem na cilju. Zame je medalja kot zlata, težko prigarana. Mnogi so že obupali nad mano, jaz nisem." Sprejem pa so ji pripravili tudi v domačem kraju.

Zadnja v naši panorami nosilcev medalj, a nikakor ne najmanj pomembna. Le okrog dve uri za Fabjanovo je tretje mesto na zasledovalni tekmi na 10 kilometrov osvojila tudi biatlonka Teja Gregorin. "Moje izhodišče je z zmernim zaostankom omogočalo napad na kolajno. Pred nastopom sem si dejala, da moram zadeti vseh 20 strelov. No, zadostovalo jih je tudi 19. Priznam pa, da sem ob tistem zgrešenem strelu mislila, da je mojega boja za kolajno konec. Vseeno nisem obupala," je dejala po največjem uspehu kariere.

Tudi njo so v Hotemažah pričakali v slavnostnem vzdušju. Ob zvokih godbe pa je v pogovoru za Sportal povedala: "Več ko je sprejemov, bolj se zavedam, kaj ta kolajna pomeni. Dvajset let truda se mi je poplačalo v trenutku. Vse, kar sem v karieri vložila v šport, je bilo ovrednoteno."