SiolNET. Sportal Olimpizem
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Aljaž Pegan: Ko smo jim to pokazali, so se začeli smejati

3

termometer

 | Foto:
Na evropske igre v Baku se je odpravilo več kot 80 slovenskih športnikov in športnic. Če jim v športni vasi kaj ne ustreza, vedo, koga prvega pocukati za rokav. To je njihov vodja Aljaž Pegan.

Slovenija je ponosna na njegove dosežke. Aljaž Pegan je zmagal na 21 tekmah za svetovni pokal, z evropskih in svetovnih prvenstev pa je v domovino prinesel prgišče medalj, tudi tiste najlepšega leska. Pred dvema letoma je drogu pomahal v slovo in se posvetil novim izzivom, ki pa ohranjajo povezanost s športom. Trenutno se 41-letni Ljubljančan mudi v Bakuju, kjer je na prvih evropskih igrah vodja slovenske reprezentance. V novo vlogo se je dobro vživel, njegov mobilni telefon z azerbajdžansko številko brni na vsakih nekaj minut, saj želi rešiti čim več težav, veliko pohvalnih besed imajo o njem tudi športniki. Le kako ne, ko pa je govora o legendi slovenske gimnastike, ki komaj čaka, da jo po odprtju novega središča Cerar Pegan Petkovšek povzdigne na višjo raven.

V Bakuju ste vodja slovenske reprezentance. To je častna in zanimiva vloga. Z veseljem sem jo sprejel. Športniki čutijo, da skušamo narediti vse za njihovo dobro počutje. Res je, da je na igrah veliko športnikov in verjetno za vse ni bilo sanjsko dobro poskrbljeno in je padla tudi kakšna pritožba, jih pa na srečo ni bilo veliko.

Kako sploh rešujete težave na evropskih igrah? Vodje vseh reprezentanc redno sestankujemo na dva dni in tam rešujemo večje težave. Povezane so s prevozi, nastanitvami, opremo … Manjše težave rešujemo sproti, včasih zadoščajo že telefonski klici. Z Azerbajdžanci se načeloma nekatere stvari da zmeniti, pri nekaterih pa se zatakne. So podobni Kitajcem in ves čas ustrežljivo govorijo ''Yes, Yes'' (da, da, op. p.), potem pa ni nič od njih (smeh).

Moja funkcija je takšna, da je športnikom veliko lažje, da tisto, kar jih moti, povedo takoj meni. Vlada sproščeno ozračje. Trenerji se o težavah dogovarjajo neposredno s pisarno OKS. V Bakuju sem spoznal ogromno novih slovenskih športnikov, prav tako sem po dolžnosti obiskal tekme nekaterih športov, ki jih prej nisem nikoli gledal. Bilo je krasno. Poskušali smo spremljati vse športnike, tako da so tudi oni dobili občutek, da skrbimo za njih in da za nas niso le številke.

So športniki zadovoljni s tem, kar jim nudijo prireditelji evropskih iger? Verjamem, da so. Sobe v športni vasi so velike, a je vse narejeno po kopitu vzhodnih držav. Vse je videti lepo na daleč, ko pa prideš blizu, ugotoviš, da voda v kopalnici iz kakšne pipe teče v drugo smer, kot bi morala. A tako je pač. Ko greš v Doho ali pa Turčijo, je podobno. Navzven je vse lepo, notri pa malce manj.

Za prosti čas med treningi pa je drugače odlično poskrbljeno. Pod blokom imamo razvedrilno sobo, računalnike, igrice, biljard, lokal z brezplačnimi pijačami, ki so na voljo 24 ur na dan, pralnice, fitnes, celo bazen … Luštno se imamo. Všeč mi je tudi, da je povsod omogočen dostop do interneta, le v jedilnici ne. Tako se lahko potem, ko prideš kaj pojest, kaj pomeniš z drugimi in greš dalje. Športniki se družijo med seboj. Kar se tiče hrane, je na jedilniku vedno enaka. Je dokaj raznolika, a jo imaš po treh tednih že počasi dovolj (smeh).

Ste v Bakuju kdaj gostovali kot telovadec? Ne, tu nisem imel nobene tekme, čeprav sem se zdaj prepričal, da država diha za gimnastiko. Vladajo zelo dobri pogoji, kar pa ne preseneča, saj je prva dama Azerbajdžana Mehriban Alijeva tudi predsednica njihove gimnastične zveze. Zato je vse razvito na najvišji ravni. Prekrasna dvorana, v kateri je Sašo Bertoncelj osvojil zlato medaljo, je postavljena le za gimnastiko.

Skoraj vsakega športnika, ki ga potrebujejo, lahko iz tujine pridobijo brez težav. Na igrah imajo ogromno športnikov, samo svojih ne (smeh). Dobro so se pripravili na igre, ki jim veliko pomenijo. Veliko so tudi vložili, čeprav so na koncu zgradili takšno kuliso, ki prekriva pravi Azerbajdžan.

Zakaj tako razmišljate? Lani smo se bodoče vodje reprezentanc za kratek čas družili v Bakuju. Bili smo v hotelu in obiskovali športna prizorišča. Ko sem opazoval lokale na glavnem sprehajališču, kjer naj bi vladala gneča, me je šokiralo, da je bilo vse prazno. Nobenega ni bilo. Vseskozi poudarjajo, kako je Baku bogato mesto in kako je tu fino, sprehajališče pa prazno. Torej očitno ljudje le nimajo veliko denarja. Ko greš v Doho, Arabci čez dan delajo in povsod nekaj gradijo, nato pa se dobivajo na prostem in veliko družijo. Tukaj ni bilo tega.

Med igrami sem opazil, da jih sicer nekaj pride, ampak šele pozno zvečer. Za tako veliko mesto je to še vedno premalo. Velika večina pač nima denarja. Azerbajdžanci se delajo, da ni revščine. Uradne poti so speljane le po cestah, ob njih pa včasih stojijo fasade, za njimi pa nič. Stene so včasih kar "zaplankane". Za ta dogodek so pač dobro poskrbeli in se trudijo, da ne bi bilo večjih pritožb.

Ne bi pa znali ničesar narediti sami. Tukaj imajo najete le tujce. Pokupili in pripeljali so celo organizacijsko ekipo z olimpijskih iger v Londonu.

Podpirate projekt evropskih iger. Se vam zdi posrečen? (kratek premislek) Prve so in nobeden še ne ve, kaj bo iz tega nastalo. Vedno je težko začeti, a je pač treba. V večini panog je to močno tekmovanje, nekatere pa so povprečne ali celo z mladinsko konkurenco. Kakor sem slišal, se za naprej dogovarjajo z atleti in plavalci, da bi prihodnjič prišli najboljši. Tu je bilo še največje odstopanje od drugih.

Po eni strani lahko rečeš, da takega projekta ne potrebuješ. Saj ne potrebuješ nobene nove tekme. Po drugi strani pa ugotavljaš, da je vrhunskih tekem vedno manj, če se ozrem na gimnastiko. Verjetno je pri ostalih športih isto. Prav je, da so tekme, si bo pa težko še kdo privoščil toliko vsega kot Baku. Težava je umestitev tekem v koledar. Ko so olimpijske igre, točno veš, da pa bi lahko tako umestili vse panoge v času evropskih iger, je skoraj nemogoče. Ko se bo to prijelo, bodo panoge same od sebe izkazale željo po nastopu, saj bo to velika tekma. V enem letu pa to še ne more postati.

Poraja se vprašanje, ali bodo evropske igre sploh dočakale drugo izvedbo, ki je predvidena za leto 2019. Uradnega gostitelja še ni na vidiku, Nizozemska pa si je predčasno premislila. Upam, da se bo nekako speljalo. Škoda bi bilo, da bi bile igre izvedene le enkrat, nato pa bi se zadeva ustavila. Sicer pa, kdo sploh pravi, da morajo biti evropske igre vsakič drugje? Zakaj ne bi bile dvakrat zapored v istem mestu? Potem pa imajo vsi težave z infrastrukturo …

Vam je bilo žal, ker ste v Bakuju začutili poseben duh, ki ga izžareva največje športno tekmovanje, olimpijske igre, na katerih niste nikoli nastopili? Nekajkrat sem o tem razmišljal. Res je drugačno vzdušje, ko si skupaj s športniki iz raznih panog. Tako vzdušje te lahko tudi zavede. Telovadci smo imeli takega trenerja in bili tako navajeni na tekme, da nas tole le ne bi zavedlo.

Žal se res nikoli nisem udeležil olimpijskih iger. Sprijaznil sem se s tem, da ne bo šlo. Dvakrat so se resda pojavile možnosti, a mi jih ni uspelo izkoristiti. Najprej sem bil žrtev pravil, ki so se nato spremenila, a tako minimalno, da sem bil spet "prekratek". Po Riu (2016) bodo naredili tako, da bo lestvica svetovnega pokala določala potnike na olimpijske igre. To bo bolje.

V zgodovino gimnastike se torej ne boste vpisali le po svojem elementu, ampak tudi tem, da ste sprožili revolucijo spremembe kriterijev o nastopu na olimpijskih igrah. Res je, bil sem eden izmed tistih, zaradi katerih so začeli razmišljati o spremembi pravil. Takrat se je začelo na tem res delati, prej se je o tem le govorilo. Ne rečem, da so spremembe prave, a zagotovo prvič kažejo v pravo smer.

Dobro, to o revoluciji ne bo nikjer pisalo (smeh), element pa bo ostal del pravilnikov. Imam dva, oba sta poimenovana po meni. To me navdaja s ponosom. Sem pa nekaj dosegel tudi z rezultati. Ne morejo reči, da nisem. Če imaš pa še svoj element, pa to predstavlja še stopnjo več, saj to dokazuje, da nisi imel le talent ali pa bil marljiv na treningih, ampak da si pri tem še malce razmišljal in dal več doprinosa temu športu.

Prvo slovensko medaljo na evropskih igrah je osvojil prav vaš dober znanec in prijatelj, telovadec Sašo Bertoncelj. Vesel sem, da mu je uspelo, ker je bila prisotna močna konkurenca. To je dobro zanj, ker ni uspel letos v spomladanskem delu dobiti kolajne. Vedno je bil le četrti, kar ne bi bila dobra popotnica za svetovno prvenstvo, kjer so jeseni kvalifikacije za olimpijske igre. Zdaj se bo lažje pripravljal na njih. Osvojiti prvo slovensko zlato medaljo na prvih evropskih igrah … To je res prekrasen spomin.

Je Sašo dostojen naslednik vas in Mitje Petkovška? Ko sva bila v formi, sva skoraj z vsakega prvenstva prinesla medaljo. Včasih oba, včasih le eden. Veliko ljudi, predvsem novinarjev, je to razvadilo. Če sem bil drugi ali pa tretji, jim že ni bilo več dovolj. Zato je Sašu težje, saj se mora vedno znova dokazovati in se zagovarjati pred novinarji, zakaj ne osvoji vedno medalje.

Z Mitjo sva bila bolj konstantna. Zdaj je drugače, saj se gimnastika spreminja. Od orodja do orodja je drugače. Ko sem še telovadil, so se ocene na drogu strmo dvigale. Vedno je bilo treba delati še več, na Mitjevi bradlji pa se ni nikamor premaknilo in je stala. Nato se je v drogu ustavilo, saj so uvideli, da je morda boljše, če se delajo lepše vaje.

Na bradlji je kar naenkrat veliko tekmovalcev, ki so zmožni zelo dobro delati zahtevne vaje. Na konju z ročaji je v Evropi veliko telovadcev, ki so tako dobri kot Sašo. Vrh se je razširil, vaje pa so težke. Ne uspe vedno vsakemu. Enkrat je boljši prvi, drugič drugi, tretjemu jo je zagodel sodnik …

Sašo je bil v Bakuju v finalu izpostavljen velikemu pritisku, saj je Slovenija mrzlično čakala na prvo medaljo. Najtežje je bilo priti do finala, potem pa je vse mogoče. V finalu so trije od šestih padli dol. Sašo je šel na konja kot predzadnji. Točno je vedel, da mora samo opraviti vajo in bo medalja. To pa je najtežje. Lažje je takrat, ko veš, da moraš v "nulo" narediti tisto, kar si treniral. Večkrat ti uspe kot pa takole. Tega drugi ne razumejo, ampak le mi telovadci, ker smo v tem notri.

Kaj počnete, odkar niste več telovadec in se na vašem drogu nabira prah? Do konca avgusta sem zaposlen na Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS), potem pa se mi izteče pogodba. V tem času nameravam končati fakulteto. Manjka mi še diploma. Kakor mi je čas dopuščal, sem na njo mislil tudi v Bakuju. Na pedagoški fakulteti na mariborski univerzi je smer za trenerje, moja diplomska tema pa bo Biomehanična analiza prvine pegan. Rad bi, da bi imeli še drugi kaj od tega.

Ko bo september, pa ne vem, kako bo in kaj se bo zgodilo. Računam, da bom ostal v športu. Še vedno obstaja možnost sodelovanja in svetovanja turškim telovadcem. Vse bo odvisno od mojega časa.

Ste začutili, da so Turki podobni Azerbajdžancem? Turki radi pravijo, da so Azerbajdžanci v bistvu Turki. V Turčiji sem imel večjo možnost spoznati vse sloje ljudi, v Bakuju pa le tiste, ki so vključeni v te igre. Od teh težko pričakuješ, da boš videl, kaj je res. Po mojem mnenju so v Turčiji ljudje bolj sproščeni. Nimajo veliko, ampak uživajo in jim ni hudo. Vsak ima nekaj. Imajo perspektivo, spremlja jih občutek, da se da veliko postoriti, če imaš pravo idejo. Bil sem v manjšem turškem mestu, kjer nisem naletel na zagrenjene ljudi.

Do kakšnega sklepa pa ste prišli, ko se primerjali delo v slovenski in turški gimnastiki? Dobil sem potrditev, da smo imeli in v Sloveniji še vedno imamo precej dobre trenerje, nimamo pa dobrih razmer. V Turčiji je obratno. Tam so razmere v redu. Lahko bi si vse privoščili, saj imajo denar, a jim manjka znanje. Najprej bi morali izobraziti trenerje in znanje prenesti na telovadce, a za to v gimnastiki porabiš veliko časa. Nič ne gre iz danes na jutri. To je proces, ki traja zelo dolgo. Turki se zavedajo te težave, jo je pa težko predstaviti telovadcem, ki jih tam ni veliko. Še sami ne vedo, kako dobre pogoje imajo.

Ste jim kdaj pokazali svoje? Sem. Ko smo jim to pokazali, so se samo smejali. Ko so se umirili in prenehali smejati, so začeli razmišljati, kaj je z nami narobe. Da smo v tisti luknji res lahko delali in nato osvajali medalje … Če bi imeli Turki dejansko prave trenerje, bi lahko z njihovimi pogoji naredili ogromno.

Slovenski gimnastiki se vendarle obetajo lepši časi. Bo res v kratkem zaživel center Cerar Pegan Petkovšek (CPP)? Boste vključeni v vsakodnevno vodenje projekta? Bomo videli. Res računam na to, da bi lahko tam kaj počel in da bi se našlo kako delo zame. Odprtje se bo še malce zavleklo zaradi kratkega roka. Oktobra še ne bo urejena do zadnje pike. Oprema je že naročena, so pa stvari, na katere je treba čakati in ni treba, da bi šli z glavo skozi zid.

To bo dobra stvar za gimnastiko. Moramo imeti normalne pogoje. To, kar sva imela z Mitjo, v teh pogojih pa nadaljuje tudi Sašo, se je pač zgodilo in se nikoli več ne bo ponovilo. Težava pa je, da večina ljudi pravi, da bomo imeli zdaj boljše pogoje, zaradi tega pa tudi pet svetovnih prvakov. Vsak šport se razvija po intervalih. Raste, pa pade po menjavi generacij, pa spet raste …

Pri nas je najbolj težko privabiti otroke v tako zanikrne telovadnice. Starši so zelo občutljivi, večino moti vsaka malenkost. Če pa imaš referenčen objekt, pa takoj vidijo, kako je. Strokovnjakov in res dobrih trenerjev imamo v Sloveniji veliko, zdaj bomo imeli še pogoje. Ko bodo otroci prišli, bomo lahko z njimi vsaj kaj naredili in se ne boš mogel izgovarjati na pogoje. Lahko jih bo več.

Gimnastika je težek šport. Na začetku je vsakemu fino, ko pa je treba zares delati, pa začnejo računati, a se je sploh vredno toliko mučiti. Tako ne razmišljajo le otroci, ampak tudi starši. Dvorana bo končno dvignila raven gimnastike.

Kdaj ste bili nazadnje na drogu? Pred dvema letoma. Takrat, ko sem se poslovil, 2. junija 2013.

Bi se morda vrnili na drog, ko bo odprtje novega gimnastičnega središča CPP? Če bo res kmalu, bom lahko res še kaj naredil (smeh). Bi se moral pa res pripraviti, da bi kaj izvajal. Mišice so usahnile. Bojim se za hrbet. Nimam več tako močnih mišic in bi me lahko raztegnilo, ko bi zanihal navzdol. Zelo sem oslabil, tako da moram začeti malce delati. Moram se zorganizirati in namensko ukvarjati s športom.

Zdaj se ne? Prav nič. In to ni dobro. Potreboval bi malce vaj za več mišic. Zdaj, ko bo nova telovadnica, bom opravil nekaj osnovnih stvari po orodjih, pa bo že bolje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin