Sebastijan Škorc, možakar, ki v Mariboru piše pravljico #video

Sebastijan Škorc se je pred 46 leti rodil v Hočah, kjer se je prvič srečal z odbojko in se vanjo zaljubil do te mere, da v njej deluje še danes. Za odbojkarjem, ki je igral na položaju prostega igralca (libera), je odlična igralska kariera. Iz Hoč se je hitro preselil v Maribor, kjer igral vse do leta 2004 in z njim osvojil dve lovoriki (dvakrat pokalni prvak), nato pa, na presenečenje vseh, pri poznih 29 letih odšel v tujino. Čeprav so ga "lovili" tudi največji evropski klubi, je odšel v francosko drugo ligo, kjer se je dokazal širšemu občinstvu in jih že v prvi sezoni tako navdušil, da bi lahko po izteku pogodbe podpisal za vse francoske klube. Na koncu se je dogovoril z evropskim prvakom Paris Volleyjem. Z njim je nastopil na zaključnem turnirju lige prvakov in bil izbran v najboljšo postavo turnirja. Sledila je vrnitev v Slovenijo k ACH Volleyju, kjer je bil del tistega velikega zmagoslavja v Top Teams. Tudi tam je bil izbran za najboljšega libera. Pri oranžnih zmajih je osvojil še dva državna naslova, dva pokalna, dvakrat je bil tudi prvak v ligi MEVZA. Sledil je povratek v Francijo v Pariz, za konec klubske kariere pa se je za sezono ustavil tudi v Črni gori, kjer je z Budvo igral v ligi prvakov.

Bil je tudi dolgoletni član slovenske izbrane vrste, za katero je debitiral leta 1999, nato pa z njo do leta 2011 igral na štirih evropskih prvenstvih. Tudi zdaj je del nje. Že pod drugim selektorjem opravlja delo pomočnika, ob tem pa je tudi prvi trener "njegovega" Merkur Maribora, ki je hit slovenskega državnega prvenstva. Njegov največji trenerski dosežek do zdaj je drugo mesto v pokalu, a kot pravi Škoro, še niso rekli zadnjega. Oder za zmagovalce si želijo tudi na državnem prvenstvu. V pretekli sezoni jim je za ta podvig malce zmanjkalo in končali so na četrtem mestu.

Maribor je, hočemo, nočemo, nogometno mesto, vseeno pa ste vi pristali v odbojki. Začniva s tem, kako se je vaša zgodba sploh začela.

S Sebastijanom smo se na kavici dobili v njegovem prvem domu, dvorani Tabor. Foto: Uroš Iskra Res je, Maribor je nogometno mesto, o tem ni najmanjšega dvoma. O tem se vsi strinjamo. Gre za zgodbo, ki je res dobro zastavljena. Ima vodstvo, ki ve, kaj dela, trikrat so že nastopali v skupinskem delu lige prvakov, kar je za majhno Slovenijo izjemen uspeh.

Zakaj sem sam pristal v odbojki? Rojen sem v Hočah, ki je znana po odbojki. Naša terasa je bila skoraj na odbojkarskem igrišču. To je že 40 let nazaj, takrat ni bilo tablic in pametnih telefonov, takrat smo se lovili, igrali skrivalnice in nabijali žogo po ves dan. Seveda smo igrali tudi nogomet in košarko, a kot sem rekel, Hoče imajo dolgo odbojkarsko tradicijo, zato smo največ preigrali ravno odbojke. Ko sem bil leta 1989 izbran za najboljšega pionirja (zdaj starejši dečki, op. p.) Jugoslavije, sem dobil potrditev, da sem v tem dober in v tem športu ostal. Seveda sem se preizkusil tudi v drugih športih. Treniral sem smučanje, preizkusil sem se v tenisu, košarki, nogometu, a vselej sem se vrnil nazaj k odbojki.

Do leta 2004 ste igrali za Maribor, vsaj pet let pa so vas že snubili v tujino. Zakaj ste toliko časa odlašali?
Zelo sem navezan na svojo družino, poleg tega pa mi ni prav nič manjkalo doma. Dejansko me dolgo ni vleklo v svet, potem pa sem prišel do točke in se vprašal: ali želim od odbojke živeti ali pa po koncu kariere v Mariboru iti v službo. Moram reči, da je bil odhod v Francijo zadetek v polno, vse se je "poklopilo" tako, kot sem si lahko le želel. Morda, če bi odšel prej, se ne bi tako dobro izšlo.

Tudi zaslužilo se je v redu, kajne?
Zelo dobro. V tistih časih so bile številke malce višje kot zdaj, tudi srečo sem imel, da sem bil vedno v klubih, ki se je držal pogodb. Le v Budvi je ostalo nekaj dolga, a tako pač je. Lahko jočem, lahko pa pozitivno gledam na stvar in se posvetim drugim stvarem.

Klubsko kariero je sklenil pri črnogorski Budvi. Foto: Vid Ponikvar

Spominjam se, da so se takrat domala vsi čudili, ko ste oznanili, da greste v Francijo. Imeli ste že skoraj 30 let, zato so bili vsi mnenja, da selitev nima pravega smisla, izkazalo se je ravno nasprotno.
Sam se še danes počutim zelo fit. Vsak dan si vzamem dve uri časa zase. Ali grem na Pohorje ali tečem 10 kilometrov ali pa grem za dve uri v fitnes. Morda bi še danes lahko igral, kaj šele, ko sem imel 29 let. Takrat sem bil na vrhuncu, tega pa sem držal nato še sedem let. Leta 2011 sem z reprezentanco še igral na evropskem prvenstvu na Dunaju.

Vsa negativna predvidevanja sem postavil na laž, a tako pač je. V športu si lahko olimpijski prvak, na naslednjem slalomu padeš, pa te vsi kritizirajo. Tanka je linija od junaka do bedaka. Enako je na tekmah. Od tisoč gledalcev je 990 trenerjev, vsi vedo vse, v resnici pa je šport veliko bolj kompleksna zadeva, kot si ljudje mislijo. S svojo ekipo smo praktično 24 ur v klubu, če ne fizično, pa z mislimi. Imeti uspešen klub je tako, kot imeti otroka. Če le ene stvari ne veš, je biti težko uspešen.

>>> Vabljeni k prebiranju zgodb iz rubrike Druga kariera.

Ste že v času igralske kariere razmišljali, da bi bili po koncu kariere trener?

V času igralske kariere si ni mislil, da bo kdaj obul čevlje trenerja. Foto: Bojan Javornik Nikoli, potem pa je prišel klic iz Maribora, kjer sem dobil ponudbo vloge igralec-trener. Spomnim se, ko smo sedeli na morju, mi je žena dejala, kako bom jaz trener, če sem že kot igralec na igrišču tako nervozen. Ko sem začel to početi, me je to vedno bolj veselilo. Začel sem dodatno izobraževati in se poglabljati v določene stvari. A za dobrega trenerja, vsaj po mojem mnenju, moraš dati čez tudi igralsko kariero. Vse lepo in prav, a če želiš biti dober trener, moraš biti prej dober igralec. Ne govorim zase, a tako je na splošno, saj moraš vedeti, kako se igralec počuti. Zlatko Zahović točno ve, kako se igralec počuti, ko strelja enajstmetrovko, kako je, ko se igra ligo prvakov, saj je on prestal vse to.

Tudi zato je ta klub tako uspešen. Tudi sam vem, kako se igralec počuti, ko trenira dve uri in pol, kako, če je polna dvorana, so stvari, ki jih moraš občuti tudi na lastni koži, plus, tukaj je tudi način treniranja. Sam sem znanje črpal od Dragutina Baltića in Rada Malevića. To sta trenerja, ki sta zahtevala ponovitve in nista filozofirala in debatirala. Debatirava lahko zdajle midva, na igrišču se pa dela. Zame je igrišče rudnik, kjer se dela od jutra do večera. Red, delo in disciplina.

Kaj je lepše: biti igralec ali biti trener?

Torej je šlo za naključje?
Dobesedno. Zdaj pa, kot sem rekel, se vidim in uživam v tem. Sploh tukaj v Mariboru, kjer imam res fantastične sodelavce in pogoje za delo. Imamo res super ekipo, ki diha kot eno. Od direktorja kluba Matjaža Strdina pa do igralcev. In le tako je lahko klub uspešen in iz leta v leto raste in napreduje.

Boljših pogojev za opravljanja dela si ne bi mogel želeti. Foto: Bojan Javornik

Ni pa bilo vedno tako. Vaše prvo obdobje trenerja pri Mariboru je bilo izredno težko in naporno.
Res je, ni bilo lahko. Moral sem trenirati, igrati, iskati sponzorje, tudi mesto ni imelo posluha, zato smo prišli do točke, ko smo se zaleteli v zid. Ravno zato sem tudi odšel za kratek čas v žensko odbojko. Tisto prvo obdobje smo morali sanirati tudi dolg, zato nam je od 120 tisoč evrov na koncu ostalo 11 tisoč, ki smo jih dali fantom za potne stroške. Res je, da so bili fantje takrat še najstniki, a vsak je dobil po kakšnih 100 evrov, res, gre za dosti smešno zgodbo, sploh za prvoligaško ekipo, a zdaj so stvari drugačne. Seveda tudi zdaj ne razmetavamo z denarjem, imamo neki limit, preko katerega ne gremo. Fantje pa imajo v klubu poskrbljeno za vse. Od fizioterapevta do hrane v mariborskih restavracijah, plače ne zamujajo, in ko je tako, lahko govorimo o zgodbi, ki ima lepo prihodnost.

V prvem obdobju pri Mariboru je opravljal funkcijo igralec - trener, kar je bilo, kot sam pravi, izredno težko. Pa ni opravljal le tega. Ko ni bilo treningov, je hodil še od vrat do vrat in iskal sponzorje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Dotakniva se še tistega obdobja pri ženski ekipi Nove KBM Branik. Gre za zelo zanimivo, a tudi burno obdobje, kajne?
Zelo zanimivo. Čeprav sem sam menil, da je odbojka odbojka, je vendarle šlo za nekaj povsem drugega. Že prvi dan, ko sem stopil v dvorano z dekleti, sem doživel šok. Zakaj, ne vem, a vse življenje sem bil v dvorani s fanti in soigralci. Bil sem navajen drugačnega odnosa, igralec-igralec, igralec-trener, tukaj pa sem ves čas bil boj sam s sabo, nekaj časa je še šlo, a ne dolgo. Toliko stvari sem držal v sebi, da sem na koncu še zbolel. Ni šlo več naprej, lahko pa se le zahvalim direktorju kluba Mitji Koželju, ki mi je ves čas stal ob strani, da smo na koncu vse skupaj le izpeljali do konca. Žal se je razpletlo, kot se je, a vsega skupaj ne jemljem kot negativno izkušnjo. Zakaj le? Iz vsake stvari se nekaj naučiš.

Po prvem obdobju treniranja pri OK Maribor je odšel k sosedni ženski ekipi Nove KBM Branik, a ni dolgo zdržal. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kaj ste se naučili?
Težko rečem. Fantje so fantje, na treningih se zagrabijo, čez pet minut so že prijatelji. Pri dekletih je to povsem drugače. Nočem iti v podrobnosti, a gre za dva, dosti različna svetova, vsaj to, kar sem sam videl in občutil.

Tudi zboleli ste od vsega skupaj. Šlo je za nekakšno izgorelost?

Klop prve ekipe Nove KBM Branik je zaradi bolezni predčasno zaključil, ko se je pozdravil, pa je pogodbo do konca oddelal pri drugi ekipi. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ni kaj dosti povedati o tem, shujšal sem od živcev, nisem ne vedel, kako se soočiti z dekleti. Tukaj je drugače, se malce "zdereš" na fante in je bolje. Pa to ne pomeni, da se le derem, a tega so fantje navajeni, tam pa se res nisem znašel. Zbolel sem, tako fizično kot psihično nisem bil več pravi, shujšal sem za pet kilogramov ... Tukaj dekleta niso prav nič kriva, a trenerski poklic ni šala, vedno ne gre vse v želeno smer.

Po tej izkušnji ste začeli tudi teči.
Res je. Prej nikoli nisem rad tekel, kot igralcu mi je bila to največja "muka". Zdaj pa švignem na Pohorje, ko imam le čas. Ni lepšega od tega. Tam imam čas razmišljati in prazniti glavo.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi se posla pri  Novi KBM Branik lotili drugače?
Zagotovo. Verjamem, da bi se dalo zadevo drugače zapeljati. A ko enkrat začneš spuščati sani, se je težko ustaviti in iti v drugo smer. A sam se res bolj vidim v moški odbojki, vse skupaj mi je veliko bolj domače. Zakaj bi rinil nekje z glavo skozi zid, če lahko nekje drugje uživaš v tem. Šlo je za lepo zgodbo, vse je bilo korektno, a tiste prave kemije, ki jo potrebuješ, ni bilo. Sam sem klubu povedal, dokler mi bo tako lepo v tem klubu, kot je zdaj, me ne premakne nič, ne glede na to, ali pride kakšna druga ponudba. Me ne zanima. To veselje do dela ima izreden pomen, sam ga ne bi nikoli zamenjal za nekaj evrov več kje drugje.

Torej imate ponudbe?
So, tako v Sloveniji, kot tujini. A kot sem rekel, me ne zanimajo. Seveda ti laska, če te nekdo pokliče, a ko imaš malega otroka, ki hodi v šolo. Ne pride v poštev, ravno tako se sam ne bi podal v tujino. A pustimo to, dokler bom užival v tem, kar delam, dokler bo v klubu taka klima, kot je zdaj, me ne vleče prav nikamor.

P Škoro pravi, da mu laska, ko dobiva ponudbe drugih klubov, a ga niti malo ne zanimajo, Foto: Uroš Iskra ustiva zdaj to in se vrniva nazaj v Maribor, kjer za zdaj vse poteka, kot v "pravljici".
Res je, kot ste rekli, zadeve delujejo. Že v pretekli sezoni smo bili presenečenje sezone, letos pa nam je uspelo narediti še korak naprej. Na zaključnem turnirju pokala smo v polfinalu izločili Calcit. Nikakor se s tem ne hvalimo, saj vemo, kako mladi smo še in da moramo še naprej trdo delati. Fantje pridejo zjutraj na trening, od tam v šolo, nato pa nazaj na trening. Ne samo, da trdo trenirajo, odlično jim gre tudi v šoli. Jernej Detela je dokončal magisterij, Filip Uremovič ga dokončuje, Žiga Donik ravno tako, ob tem pa vpisuje tudi doktorat, tudi Rok Možič bo odličen v srednji šoli.

Fantje trenirajo štiri, pet ur dnevno ob tem pa pridno delajo še šolo. Resnično so izjemni. Prepričan sem, da boljših ne bi mogel dobiti, pa če bi jih iskal po celi Sloveniji. Mogoče jih preveč hvalim, a bomo to rešili na treningu, da ne poletijo preveč. A kar je res, je res. Fantje res garajo in živijo za ta klub. Če ne bi bilo tako, takih rezultatov ne bi bilo moč dosegati. Živimo v pravljici, na naše tekme v povprečju prihaja največ gledalcev, zdaj, ko je pred vrati končnica, bo teh zagotovo še več.

V pretekli sezoni vam je malce zmanjkalo do stopničk. Salonit je bil na tekmah za tretje mesto premočen.
Čeprav smo bili v nekem naletu, so na koncu tehtnico na kanalsko stran prevesile izkušnje. Čabarkapa, Peterlin ... A zdaj smo leto starejši, imamo eno leto več izkušenj, tudi z MEVZO smo dobili neke izkušnje. Bilo je zato veliko bolj naporno, a menim, da je bila to prava odločitev. Na zadnji tekmi proti Salonitu smo gladko zmagali, Kanalci sicer imajo določene težave, a to ni naša stvar. Verjamem, da lahko naredimo boljši rezultat kot lani, a počakajmo, hitro se ti lahko kaj zalomi.

Dejali ste, da je bilo igranje v MEVZI prava odločitev.
Vsekakor. Čeprav je bilo s tem veliko več tekem, nekajkrat, ko smo imeli težave s poškodbami, nisem vedel, s kom naj igram, a ne glede na to, smo sezono odpeljali zelo dobro. Šli smo nabirat izkušnje in poskušali dobiti kakšno tekmo. Nismo le eno, ampak veliko več. Šlo je za lepo zgodbo, ki nas je veliko naučila. Če bi imeli malce daljšo klop, če bi imeli kakšnega izkušenega igralca več, da bi lahko kakšnega nosilca "spočili", bi bili morda v igri tudi za zaključni turnir. A ne prehitevajmo. Z doseženim smo več kot zadovoljni.

Škoro se je pred tedni v Kamniku razveselil naslova pokalnega podprvaka. V polfinalu so presenetili domači Kamnik. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Pri dekletih igranje v MEVZI nima nekega pravega smisla, saj kvalitete ni. Kako je pri moški konkurenci?
Tukaj je zgodba povsem drugačna. Brčko, ki je zasedlo zadnje mesto, ima zelo konkretno ekipo, igrala je tudi v evropskih pokalih in namučila francoskega prvaka, tukaj sta dva avstrijska kluba, zelo močna. Zagrebška Mladost, ACH Volley, Calcit ... Gre za pozitivno zgodbo, če bo le možno, bomo v tem projektu tudi v prihodnji sezoni. Igrati proti močnejšim ekipam je vedno dobrodošlo in le tako lahko napreduješ.

Idealen scenarij bi bil, da bi igrali le MEVZO?
Če bi bilo to možno, bi bilo super, a zraven bi bili tudi, če bi bilo tako, kot v tej sezoni. Malce bi bilo treba le razširiti kader in ne bi bila težava.

Merkur Maribor je z ligo MEVZO veliko pridobil. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Je v Mariboru še kakšen fant, ki bi lahko bil del te uspešne zgodbe?
Smo v pogovorih, naša naloga pa je predvsem, da zadržimo fante in ostanemo taki, kot smo. Tudi tako lahko naredimo korak naprej. 

Torej ste vsaj malo že z mislimi v naslednji sezoni?
Ne malo, kar veliko. V kratkem boste dobili določene informacije o novih stvareh v Merkur Mariboru. Veste, kako pravi Zahović, 'ko začnejo ostali razmišljati o naslednji sezoni, grem sam že na dopust.' Tako so tudi mene naučili v tujini. Ko sem prestopil k Paris Volleyju, sem pogodbo podpisal že januarja. Tudi pri nas potekajo številni pogovori. Skratka smo aktivni. V kratkem pa bomo vse skupaj predstavili še javno.

Veliko omenjate Zahovića. Se poznata?
Poznava se, ni pa tako, da bi se družila. Vsekakor gre za osebo, ki ve, kaj dela. Kot sem rekel, da si uspešen, moraš sam vse okusiti na lastni koži. Študij ti da eno in drugo, športna kariera pa je živa izkušnja.

Škoro in Matjaž Kramberger, ki v klubu skrbi za pisarniški posel. Foto: Uroš Iskra

Ker greva proti koncu pogovora je prav, da malce spregovoriva še o ciljih. Na manjka več veliko, ko se bodo začeli izločilni boji.
Za nas je vsak dan tekma, vsak dan se dokazujem in treniramo na polno. Ne glede na to, da smo v modri skupini praktično že tretji, se lahko zgodi, da Kamniku še spodleti in bi lahko skočili celo na drugo mesto. Na vsaki tekmi se želimo pokazati in dokazati, nič drugače ne bo tudi do konca modre skupine. Kar se pa tiče izločilnih bojev, pa moraš biti previden. Ko začneš govoriti, bomo igrali polfinale in finale, nisi pa še zmagal na četrtfinalu, se lahko hitro opečeš. Naša naloga je močno odigrati skupino za prvaka, nato pa bomo razmišljali naprej. Stopničko po stopničko.

Lahko rečemo, da z otroškim vrtcem delate čudeže?
Dobro. Ta otroški vrtec zdaj hodi že v osnovno šolo, pred sedmimi leti, ko smo začeli, pa je bilo res tako. Fantje so bili potisnjeni iz druge in tretje lige v prvo ligo. Imamo že določeno kilometrino, zato se nikoli me bomo izgovarjali na mladost, počasi že prevzemamo del odgovornosti.

O uspešni zgodbi, ki jo piše skupaj z igralci in sodelavci:

Sami ste dejali, da vas nikamor ne vleče, zato me zanima, kaj želite s to ekipo, če bo ostala približno enaka, še doseči v slovenskem prostoru? Maribor že zdaj "nagaja" najboljšim v Sloveniji.
Vsako leto skušamo narediti korak naprej, kar pomeni, če prevedemo, da se resno spustimo v boj z ACH Volleyjem in Calcitom. Finančno ne bomo mogli nikoli, to je jasno, bi pa se lahko to spremenilo s kakšno dodatno okrepitvijo. A v prvi vrsti ostajajo domači fantje, ki so že zdaj sposobni nagajati najboljšim, če pa se bodo stvari odvile v pravo smer, bomo ekipo še nadgradili.

V zadnjem času je Škoro dobil dve nagradi. Občina Hoče mu je podelila nagrado za športnika desetletja, v Mariboru pa je dobil priznanje za posebne dosežke v letu 2019. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Najbrž tukaj mislite na dobrega tujca, ki ima dodano vrednost. Ne samo z znanjem, v prvi vrsti mora biti najprej človek, če malce pretiravam.
Se povsem strinjam. Ko greš v ta projekt, moraš hudičevo dobro vedeti, s kom se dogovarjaš. Naša ekipa je trenutno karakterno res zelo zdrava in nikakor si ne smemo privoščiti, da to pokvarimo. Če dam življenjski primer, če daš v hladilnik gnilo jabolko med zdrave in pustiš čez noč, je drugi dan vse gnilo. In v športu je tako v garderobi. Če ti uspe v kolektiv prinesti gnilo jabolko, ne mine dolgo, ko se začnejo stvari podirati. Igralec je lahko po kvaliteti zelo dober, a če se ne vklopi v novo sredino, naredi več škode kot koristi. Zato pri angažiranju novih igralcev ni pomembno le pogledati tekmo, pač je treba pri teh stvareh narediti tudi do 30 klicev in se prepričati o osebi, ki jo želiš. K sreči imam po Evropi veliko poznanstev, zato se ne bojim, da bi kadarkoli, če bo do tega prišlo, brcnili v temo in se, po domače, "zafrknili".