Sobota, 26. 11. 2022, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Tomi Jagarinec
Življenje Slovenca v Katarju: Zgodba se lahko hitro zaključi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,33
12
Tomi Jagarinec že dolga leta živi v Katarju in je povezan s tamkajšnjim nogometom.
"Ne, nobene milosti ni," nam je odgovoril športni trener Tomi Jagarinec, ki si že več kot desetletje služi kruh v Katarju in je tudi neposredno povezan s tamkajšnjim nogometom. Zato je prava oseba, ki nam je lahko iz prve roke razkrila, kako je videti nogometno prvenstvo v Katarju. Beseda je tekla tudi o tamkajšnjem življenju, delovnih pogojih in ne nazadnje tudi o tem, kje si lahko brez težav naročiš vrček piva.
Sprva je mislil, da bo v tej državi preživel le eno leto, zdaj pa tam dela že dvanajsto. Zadnjih osem let je neposredno povezan s tamkajšnjim nogometom, v katerem deluje kot kondicijski trener. Čeprav so finančni pogoji v Katarju zelo dobri, nam Jagarinec razkrije, da delo v tujini zahteva visok davek in da se v Katarju ne cedita le med in mleko, ampak da se je treba dnevno dokazovati, sicer se zgodba lahko hitro zaključi. Če so pred časom Katarci še "razmetavali" z denarjem, so se tudi oni čez čas naučili, da ne zapravljajo več, kot je treba.
Njegova poklicna pot je zelo razgibana. Še kot študent je delal v nogometnem klubu Aluminij, ob tem pa je odprl tudi športno šolo za otroke. Kar nekaj let je treniral z Dejanom Zavcem in nekaterimi drugimi boksarji v Nemčiji. Delal je v ženski odbojki, za tem v moški odbojkarski reprezentanci, ki je bila odskočna deska za delo v tujini. Nato se je začela njegova zgodba v Katarju.
Tomi Jagarinec si ima možnost ogledati marsikatero tekmo na SP v Katarju.
Ogledali ste si tudi tekmo Argentina – Savdska Arabija. Kakšno je bilo vzdušje na tekmi?
To je bila moja druga tekma in lahko rečem, da sem pozitivno presenečen. Prvič nad samo logistiko, saj so stvari res gladko tekle. Bal sem se namreč, da bi zamudil. Na tekmo sem odšel šele dve uri pred začetkom, a sem prišel še vedno pol ure prej na nabito poln stadion. Menda nas je bilo 88 tisoč. Ta tekma je bila res izjemna zaradi vsem znanega razpleta. To vzdušje je treba doživeti, tega se ne da opisati. Otroško veselje Savdijcev je poneslo vse nas. Prvenstvo smo težko čakali vsi, ki že vrsto let tu živimo. Zdaj se je naposled le začelo. Res lepa izkušnja, kot se za svetovno prvenstvo tudi spodobi.
Je bilo čutiti razočaranje domačinov, potem ko so Katarci izgubili uvodno tekmo proti Ekvadorju (0:2)?
Da, seveda. Tudi mi, z malo manj čustvi do njihove zastave, smo razočarani nad samim razpletom. Mislim, da to ni bil pravi obraz katarske reprezentance. Ta ekipa lahko igra veliko bolje, slabše pa skoraj nemogoče. Morda jim je prednost večmesečnih priprav prinesla ravno nasprotno. Pritisk je bil prevelik. Da, bilo je razočaranje, sploh pri Katarcih. Zakaj? To je ekipa, ki je zadnjih sedem let skupaj rasla in nizala izjemne rezultate. So aktualni prvaki Azije in zaradi tega so bila ogromna pričakovanja. Ob tem je marsikdo pozabil, da je svetovno prvenstvo ena stopnica višje.
Vpleteni ste v katarski nogomet, kako ocenjujete kakovost
"Iz te populacije najti talente, ki želijo iz sebe narediti nogometaše, je kar zahteven projekt."
katarske reprezentance?
Zagotovo ne moremo govoriti o nogometni velesili. Katarski nogomet je svojevrsten eksperiment, kako iz bazena pet tisoč registriranih nogometašev ustvarjati konkurenčne izbrane vrste. Iz te populacije najti talente, ki želijo iz sebe narediti nogometaše, je kar zahteven projekt. Če hoče katarskemu nogometu uspeti, mora delati drugače kot drugi. Ena od strategij je vlaganje v kader in infrastrukturo. S financami zagotavljajo izredne pogoje za trening in na ta način privabljajo najboljši kader. Rezultati načrtnega dela so vidni tudi pri mlajših selekcijah, ki čez leta postajajo vse konkurenčnejše. Prihodnja generacija prve izbrane vrste bo zagotovo storila korak naprej, seveda je prvi cilj, da smo konkurenčni v Aziji. Letos so se vse mladinske reprezentance uvrstile na azijsko prvenstvo, kar se v preteklosti ni dogajalo. Vseeno ne moremo pričakovati, da bomo tukaj dobili novega Messija. Težava ob majhni populaciji so tudi stroga nogometna pravila. V njihovi ligi lahko nogomet igrajo samo tukaj rojeni otroci, kar bi veljalo spremeniti, saj s tem izgubljajo potencial priseljenih družin.
Sicer niso nič kaj drugačni kot drugje po svetu. Zanima jih predvsem rezultat, ki ga prenaša vsak po svoje. Predvsem se zelo hitro ohladijo in izgubijo interes. Na tekmi proti Ekvadorju jih je veliko zapustilo stadion, ko so se začele težave. Pravzaprav to ni nič drugače kot drugje po svetu. Denar vlagajo in pričakujejo rezultate. Vlaganja so ogromna, pričakovanja pa nič manjša.
"Še vedno niso takšni športni zanesenjaki, kot smo Slovenci."
Je sicer čutiti nogometno evforijo v Katarju?
Ker delam z mladinskimi reprezentancami, čutim to dogajanje nekoliko bolj kot drugi. Ko sem pred 11 leti prišel sem, se je že vedelo, da bo Katar gostil svetovno prvenstvo. Že takrat se je začelo stopnjevanje pričakovanja največjega športnega dogodka. To je država, kjer živi tri milijone ljudi. Ker je več kot 90 odstotkov ljudi priseljencev z vseh koncev sveta, je tudi nogometno vzdušje bližje tistemu, ki smo ga vajeni na primer v Evropi. Katarce zanima prestiž in v tej luči tudi ves šport na najvišji ravni. Še vedno niso takšni športni zanesenjaki, kot smo Slovenci. Z vsemi športnimi dogodki počasi spreminjajo tudi narodno zavest o športu, sploh je to najbolj učinkovito, ko so zastopane katarske barve. Ker prvenstvo gosti ena država in hkrati eno samo mesto Doha, je nogometna kulisa tukaj toliko bolj vidna, saj so razdalje med prizorišči smešne. Navijači, ki so tekme spremljali na različnih stadionih, se lahko že pol ure po tekmi srečajo v istem parku.
Koliko Katarce dejansko zanima nogomet oziroma kateri šport je pri njih najbolj priljubljen?
Med športi, ki jih gojimo v Evropi, je nogomet številka ena. Dirkaški športi so tukaj tradicionalno dobro zastopani, med bolj nenavadnimi športi so zagotovo kamelje dirke in tekmovanja s sokoli. Jasno, do danes je bilo največ vloženega v nogomet. Tudi na klubski ravni se v primerjavi s preostalimi športi največ dogaja v nogometu. Trudijo se tudi v drugih športih. Največji uspeh v ekipnih športih je srebrna medalja rokometašev na svetovnem prvenstvu. Ta mlada država napreduje iz dneva v dan. A razvoj države na vseh področjih ne more imeti iste dinamike – zgradbe se lahko zgradi v enem letu, da pa šport postane del kulture, del njihove identitete, se ne zgodi čez noč. Sicer z zelo velikimi koraki postajajo globalna športna destinacija. Do danes so organizirali 600 športnih dogodkov na svetovni ravni. Skoraj vsak teden se dogaja nekaj, kar v Katar pripelje ves svet. To se počasi preliva v njihove pore in vedno bolj postajajo športno ozaveščeni. Vseeno ne smemo pozabiti, kje živijo, kakšne so podnebne razmere in kako so prej živeli. Včasih je to težko razumeti.
Pred odhodom v Katar je imel veliko dela tudi v Sloveniji.
Pred tem ste bili predvsem znani po tem, da ste sodelovali z Dejanom Zavcem. Koliko časa je trajalo vajino sodelovanje?
Z Dejanom sem sodeloval sedem let. Vmes sem bil v moški odbojkarski reprezentanci, kar je bil tudi povod, da sem šel v Katar. S slovensko moško reprezentanco smo igrali tekmo s Katarjem. To je bil moj prvi stik. V nadaljevanju smo se dogovorili oziroma sem se odločil, da zamenjam državo.
Ste dolgo premišljevali o tej ponudbi?
Sprva mi je zgolj godilo, da se sploh kdo zanima zame v tujini. Nikoli nisem imel ambicij, da bi se preselil v tujino, saj sem imel veliko obveznosti že doma. Nisem razmišljal, da bi si kruh služil v tujini. Po drugi strani pa ponudba iz tujine ne pride vsak dan. Rekel sem si, da verjetno takšne priložnosti ne bom več imel, in sem šel. Potreboval sem nekaj časa, da sem zbral pogum in si rekel, da grem za eno leto. Potem po enem letu ugotoviš, da si se šele ustalil in uredil osnovne stvari, kot je stanovanje, spoznavanje sistema … Katar je vendarle kulturno drugačna država od Evrope. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se navadil na novo življenje. Hitro sem se z odbojke preselil v nogomet in prišla je ideja, da bi ostal do tega svetovnega prvenstva. Za zdaj ostajam tudi po svetovnem prvenstvu, kjer sem zaposlen v reprezentančnem centru. Izrazili so željo, da ostanem do naslednjega svetovnega prvenstva.
Omenili ste, da ste neposredno povezani z nogometom. Ste sodelovali tudi s kakšnim katarskim nogometnim reprezentantom, ki igra na svetovnem prvenstvu?
Ne, nisem, ker sem se reprezentančnemu centru priključil pred štirimi leti, ko je bila ekipa več ali manj že sestavljena. Tisti, s katerimi delam, zdaj trkajo na vrata reprezentance. Sam vodim programe za razvoj moči in sodelujem s selekcijami od U13 do U20.
Dolga leta sta uspešno sodelovala z našim nekdanjim vrhunskim boksarjem Dejanom Zavcem.
Prepričan sem, da je pri sodelovanju z Dejanom Zavcem šlo za pravi športni profesionalizem. Ali so katarski športniki navajeni profesionalizma, torej garanja in odrekanja, ki ga zahteva vrhunski šport?
Zagotovo je to eden od izzivov vseh, ki tukaj delamo v športu. Genotip in fenotip tukajšnjih športnikov je drugačen od na primer balkanskega. Preden so prišle klimatske naprave, so živeli v težkih pogojih, ki športu niso bile naklonjene, a kljub ekstremnim razmeram niso zbežali. Ostali so na svoji zemlji in preživeli. To govori o tem, da so zelo trdoživ narod, a imajo svoje posebnosti. Če pri nas velja vrlina "nemška disciplina", so tukaj norme drugačne. Na primer čas na uri je razumljen bistveno drugače. Časovna zamuda v arabskem svetu je precej manj stresna, kot smo navajeni doma. Seveda je to generalno v resnem športu težava, a vendar je treba najti pravo mero. Pretirana disciplina tukaj ne uspeva najbolje. Kar v Evropi razumemo kot kaos, je tukaj mogoče povsem normalno. Preveč discipline tukaj škoduje. Sicer za največjo težavo trenutni mladini v športu po moji oceni predstavlja nenaden skokovit razvoj države. V nekaj deset letih so zamenjali kamele za terenske avtomobile, šotore za vile in sokole za dostavljavce hrane. Nenadoma se jim je zgodila generacija, ki ji ni treba skrbeti za jutrišnji dan, ki živi v izobilju.
Saj ne da sedijo doma, a vendar je njihova motivacija drugačna. Njihov motiv hoditi v službo ni zaradi položnic, ki jih je treba poravnati. To je velik izziv, ki se ga zavedajo tudi sami in se ga lotevajo z različnimi strategijami. Ena od takih je prednostna zaposlitev domačinov. In v tej luči lahko razumemo tudi vsa vlaganja v šport. Pred leti so vsi člani lokalnih mladinskih nogometnih ekip prejemali štipendije. O tem, kako zelo jim je pomemben šport, govori tudi podatek, da je od samo dveh državnih praznikov eden posvečen športu. Na "Sports Day" poskušajo privabiti k telesni aktivnosti čim več državljanov.
"Lahko rečem, da delam v pogojih, ki bi jih lahko imenoval "nogometni Walt Disney". Te si lahko vsak športni delavec samo želi."
So vaši delodajalci v Katarju znali ceniti vaše delo ali ste si morali vseeno priboriti njihovo zaupanje?
Začetek, ko sem bil v odbojki, je bil enostavnejši. Opravljal sem delo, ki sem ga delal tudi doma. Bili smo manjša strokovna ekipa, v katere delo se niso preveč vpletali. Ko sem vstopil v nogomet, se je položaj precej spremenil. Priložnost težko dobiš, jo pa hitro izgubiš. Če se ozrem nazaj, ob sebi nimam več nobenega kolega, ki je z menoj začenjal. Nekako se mi je uspelo obdržati v tej konkurenci. Znanje je izrednega pomena. V Sloveniji sem dobil konkurenčno znanje, a vendar sem spoznal, da je privilegij biti Britanec, Španec, Brazilec ... Če ne bi nadaljeval študija v Londonu, me gotovo ne bi bilo več tukaj. Cel svet ima Katar na očeh, sploh zaradi tega svetovnega prvenstva. Vsi bi si želeli biti del tega. Druga stvar so tudi ekonomski vidiki. Vemo, da je to ena najbogatejših držav na svetu. Ljudje si iščejo boljše življenje, tako da moraš vseskozi delati in se truditi. Brez tega ne gre.
Torej pri delodajalcih ni nobene milosti?
Ne, nobene milosti ni. Še najlažje je na začetku, ko te njihova izjemna gostoljubnost lahko kar zavede. Takrat je vse samoumevno, a ko se delo zares začne, je hitro konec romantike. Zagotovilo za uspeh je samo trdo delo.
Pogoji, ki si jih športni delavec samo želi.
Kakšni so pogoji dela za vas?
Dobri. Lahko rečem, da delam v pogojih, ki bi jih lahko imenoval "nogometni Walt Disney". Te si lahko vsak športni delavec samo želi. Ni omejitev, kar zadeva tehnologijo, terene … Infrastruktura je res na visoki ravni. Zaposlen sem v največjem nogometnem pogonu na svetu. V svojem centru tradicionalno gostimo nekatere največje nogometne klube in vsi nam zavidajo pogoje dela. Pred svetovnim prvenstvom smo bili kar mala turistična točka. Obiskalo nas je ogromno strokovnih delegacij, med njimi tudi vsi predstavniki ekip, ki tekmujejo na tem prvenstvu. Vsi so navdušeni.
Veliko je slišati, da se Katar infrastrukturno zelo hitro širi. Kako vi to vidite?
Da, razvoj je izjemen. V glavnem je tu govora o mestu Doha, ki predstavlja večino državne infrastrukture. Tudi v času prvenstva so še vedno številna nedokončana gradbišča. A ta niso vezana na ta dogodek, pač pa nek širši razvoj. Svetovno prvenstvo ne pomeni konca Katarja. Sami so večkrat povedali, da si želijo organizirati olimpijske igre. Če rečem malo za šalo in malo zares – poletne ali zimske (smeh, op. p). Tudi s tem ne bodo zaključili. Pametno gradijo svojo državo. Želijo si postati stabilna športna destinacija.
V zadnjih dneh se v svetovnih medijih govori o nehumanih pogojih in velikem številu smrtnih žrtev pri gradnji nogometnih stadionov. Oglašajo se tudi nekatere reprezentance. Koliko krožijo te vesti v Katarju in kako vi vidite to tematiko?
Tudi sam prebiram te novice. Do nedavnega se nisem spuščal v komentiranje teh nešportnih tem, a stvari so šle tako daleč, da si vendar drznem nekaj povedati. Prav je, da mediji opozarjate na težave, a po moji oceni se Katarju dogaja krivica. Predvsem v smislu zelo enostranskega poročanja zgodbe, ki se predstavlja. To mnenje deli večina priseljenih ljudi, ki jih poznam tukaj. Tudi ko se v teh dneh pogovarjam s prijatelji z vseh koncev sveta, ki so v preteklosti živeli tukaj, ne skrivajo razočaranja nad sliko, ki se jo prikazuje v njihovih državah. Sicer smo že vajeni, da se vsako gostiteljico velikega tekmovanja tudi kritizira, a takšnega gneva svetovnih medijev mislim, da še ni bilo.
Zdi se, da so nekateri obsodili Katar vnaprej, že na dan, ko so bili izbrani za gostiteljico prvenstva. Če govorimo o delavcih, ne pravim, da je vse idealno, ne nazadnje ne morem vedeti, ker se nisem nikoli vozil po gradbiščih. A vendar je svetovno prvenstvo prineslo veliko napredka na tem področju, sprejeti so bili številni vladni ukrepi za zaščito delavcev, ki so na koncu še vedno v rokah podjetij in posameznikov. Verjamem, da tudi tukaj kdo dela mimo zakona. Ne nazadnje, ali lahko za vse krivimo samo Katarce, ki predstavljajo zgolj desetino populacije? Tukaj kujejo dobičke tudi države, ki jih danes kritizirajo …
Poudarjam, ne zagovarjam Katarcev. Tudi oni imajo svoje težave. Dnevno vidim delavce, ki delajo v težkih razmerah, a nihče ne pove, da marsikateri delavec ali pa kar večina tukaj živi boljše življenje kot tam, od koder prihaja. Predvsem so tu, da preživijo njihove družine doma.
Po poročanju svetovnih medijev imajo tamkajšnji delavci zelo slabe pogoje.
Nekaj malega stika, ki sem ga imel z ljudmi in delajo za majhen denar … V vseh teh letih nisem slišal, da bi se pritoževali. Seveda imamo vsi svoja pogodbena razmerja in ne vem, kako je z ljudmi na cestah ... Zase lahko povem, da bi lahko brez težav že jutri zapustil državo, če bi si to želel. Upam si trditi, da je Katar zaradi tega svetovnega prvenstva boljša država za vse, ki tukaj živimo. To svetovno prvenstvo je pripomoglo k zaščiti marsikaterega delavca.
Sicer pa tukaj veljajo strožje norme obnašanja na javnih mestih, a daleč od tega, da smo zatirani. Ko sem prišel v to državo, sem se pozanimal o obnašanju. Treba je spoštovati njihove kulturne značilnosti, nam pa tudi dovolijo naše. Tako lahko brez težav popijemo pivo, lahko obiščemo sebi lastne verske objekte, tudi katoliško cerkev. Verjetno tudi zaradi strožjih pravil je Katar zelo varna država. Marsikdo ne zaklepa vrat stanovanja. Nihče se ne bo ničesar dotaknil. Lahko rečem, da je Katar tudi družini zelo prijazna država. Sam nimam slabih izkušenj. Vsekakor drži, da so Katarci za nas poseben narod, ampak tudi mi smo zanje posebni. Kdo je zdaj tu boljši ali slabši, je po mojem mnenju napačno vprašanje. Ne nazadnje so pa precej mlada država, ki potrebuje čas.
Veliko se govori tudi o združenju LGBT … (kratica, ki zajema lezbijke, geje, biseksualne in transspolne osebe, op. p.).
"Kar zadeva LGBT … Da, tukaj bi stavil, da ne bodo nikoli dobili pravic, ki jih iščejo, a to ne pomeni, da jim je vstop v državo prepovedan."
Mogoče sem že predolgo tukaj, da ne razumem predrznosti tujine, da postavlja norme, ki naj bi veljale v neki drugi suvereni državi. Pri Katarcih izkazovanje ljubezni v javnosti ni zaželeno. Tudi z ženo si ne moreva izkazovati ljubezni v javnosti. Ali niso za to spalnice? Tega, kar se tam dogaja, nihče ne preverja, tudi če so to druge kombinacije. Taka so pravila obnašanja, temu sledimo in nobenemu se ne zdi, da so mu kršene pravice. Prej se strinjamo, da smo v nekem bolj kulturnem okolju.
Kar zadeva LGBT … Da, tukaj bi stavil, da ne bodo nikoli dobili pravic, ki jih iščejo, a to ne pomeni, da jim je vstop v državo prepovedan. Po državi se lahko gibljejo povsem enako kot preostali. Vsekakor parade ponose ne bi mogli izpeljati, saj je ta promocija zakonsko prepovedana. To seveda ne pomeni, da istospolnosti tukaj ne poznajo. Seveda obstaja, a dokler se to ne obeša na veliki zvon, lahko ti ljudje živijo povsem običajno. Predvsem so prizanesljivejši do nas, tujcev ... Še enkrat, kdo smo mi, da jim razlagamo, kako morajo živeti v lastni državi?
Presenečen sem nad tem, kako ste napredovali v zadnjem desetletju v Evropi – celo nekateri, ki so prišli igrat nogomet za svojo zastavo, želijo državnim simbolom na prsih dodati mavričaste kapetanske trakove? Res sem dolgo zdoma in mogoče sem se že preveč poistovetil z metodami kraljevine in ne referendumskega odločanja. Kot sem že rekel, tukaj živim zelo svobodno, mogoče celo bolj kot bi doma.
Prosti čas v Katarjju se da preživljati na različne načine.
Na kaj ste se v Katarju najtežje privadili?
V poletnih mesecih temperature zagotovo niso prijazne. In ta omejenost, ko zunaj ne moreš ničesar početi, je kar neprijetna. V poletnih mesecih so temperature blizu 50 stopinj Celzija. Takrat smo večinoma v zaprtih prostorih. Najpogosteje se ljudje družijo kar v nakupovalnih središčih. Teh res ne manjka. Tudi sama bivališča, kjer živimo, so bolje opremljena. To je pravzaprav v Katarju običajno – stvari so predimenzionirane. Seveda, ni povsod isto in so razlike. A z višjim standardom je veliko lažje. Sicer pa imaš možnost piknika v puščavi, veliko je morskih dejavnosti (deskanje, kajtanje). Torej tudi na morju se da lepo preživeti prosti čas.
Kaj pa najbolj pogrešate?
Najbolj sorodnike in prijatelje. Ni ravno, da bi se obiskovali vsak teden. Sicer pa Katarci imajo plin, mi pa hribe, morje, travnike … Tega se ne da zamenjati. Sicer imamo tukaj vse več zelenja, ki pa ni isto kot doma.
Omenili ste, da je kultura precej drugačna. Se sicer družite s Katarci ali tujci, ki tam delajo, se raje držite bolj skupaj?
Kot sem že omenil, so domačini tukaj v manjšini. Lahko rečem, da se družimo po nacionalni pripadnosti. Nekaj Slovencev nas je tukaj, ampak mislim, da manj kot pred časom. Nekaj slovenskih družin se medsebojno družimo tedensko ali mesečno. Sicer imam prijatelje z vseh koncev sveta, kar je čar dela, ki ga opravljam. Smo zelo pisana družba in včasih ugotoviš, da nacionalna pripadnost ni edino merilo, da spoznaš dobre ljudi. Res imam ogromno prijateljev, ki so ne nazadnje tudi Katarci, ampak druženje z njimi je drugačno kot v domači zasedbi.
Prihajate iz vrhunskega športa. Ta zahteva tudi zdravo športno prehrano. Kako je s tem v Katarju, lahko dobite raznovrstno hrano?
Trgovine so bolje založene kot pri nas. Tukaj ni države, ki ne bi imela svojega predstavnika, in treba je nahraniti vse želodce. Na nek način bi se lahko to razumelo tudi kot spoštovanje drugačnosti. Ponudba je tako pestra, da se človek včasih celo ne znajde (smeh, op. p.). Katar poskuša postati zmeraj bolj samooskrbna država. Predvsem je to posledica političnih napetosti, ki so bile v regiji. Arabski brati s Savdsko Arabijo na čelu so jih izolirali še pred dobrim letom. Takrat so začeli vlagati v samooskrbo, tako da lahko dobiš že veliko lokalne hrane.
Želi si priti domov, a kako dolgo bo še v Katarju, še ne ve.
Kako je s financami v Katarju, so plače višje kot v Sloveniji in ali je življenje tam drago?
Stanovanja so precej draga. Če želiš bivati v boljšem stanovanju … To je zaradi tukajšnjih podnebnih razmer pomemben dejavnik kakovosti življenja. V primerjavi z Mariborom je tu lahko tudi do sedemkrat dražje. Najemnina stanovanja, v katerem živimo z družino, je nekaj manj kot tri tisoč evrov na mesec. Hrana je morda od 15 do 20 odstotkov dražja. Kar zadeva plačo, je seveda višja, kot bi bila doma, in neprimerljiva z večino evropskih držav. Veliko nam jih zavida, ker ne plačujemo davkov, a ni povsem tako. Plačujemo drug zelo visok davek. Imenuje se tujina. Kdor ni bil v tujini, tega ne more razumeti.
Se z delom v Katarju da kaj privarčevati za prihodnost? Torej, da vam nekaj ostane, ko se boste verjetno enkrat vrnili domov.
Seveda, če ne živiš preveč razkošnega življenja, ki je na voljo. Domačine predvsem bolj zanima, kako denar potrošiti, in ne, kako ga zaslužiti (smeh, op. p.). To imamo potem vsi možnost početi na različne načine. Če želiš najeti družinsko hišo, lahko plačaš tudi 20 tisoč evrov na mesec. Življenjski slog je tisti, ki lahko posrka vse prihranke. Tudi nočno življenje je lahko zelo drago. Alkohol imamo na razpolago, ampak je prestiž. Temu primerno ga je treba tudi plačati, a še vedno primerljivo s skandinavskimi državami, tako da kritike o nesramno visokih cenah ne držijo povsem. V navijaških območjih se mi zdi, da je pivo okrog deset evrov.
Zagotovo se da kaj prihraniti, ampak je tudi odvisno, kje delaš. Ko sem prihajal sem, je veljalo pravilo, da tukaj dobiš trikrat več kot doma. Ko ste me vprašali, ali bi se vrnil domov … Zagotovo. Če bi imel doma možnost delati v takšnih razmerah in s takšnimi talenti, ki jih imamo doma, bi bila to verjetno najboljša služba na svetu. Žal vse ne gre. Doma moraš marsikaj nadomestiti s talentom, tukaj pa z boljšimi pogoji. Želim se vrniti v Slovenijo ali nekam bližje in početi stvari, ki sem se jih tukaj naučil. Torej, da bi vse te izkušnje lahko prenesel v naš prostor.
Navijači so se pritoževali, ker ob nogometnih stadionih ni stojnic s pivom.
V času svetovnega prvenstva se obiskovalci oziroma navijači pritožujejo, ker ob stadionih ali na njih ne morejo kupiti piva. Kako je s tem v vsakdanjem življenju v Katarju?
Brez težav se da poiskati hotele, kjer se lahko kupi alkohol. Za domačo porabo je nekoliko drugače, saj potrebujemo posebne dovolilnice. V šali pravim, da lahko alkohol kupimo na recept (smeh, op. p.). Tisti, ki imamo dovolilnice, gremo lahko po alkohol v prodajalno, ki je edina v Dohi. Tam je tudi cenejše. Mislim, da zaboj piva stane 50 ali 60 evrov.
V času nogometnih prvenstev so zelo priljubljene športne stavnice. Ali v Katarju obstajajo stavnice?
Ne, igre na srečo so tukaj prepovedane. Sicer dosti ljudi to počne, a samo prek spletnih stavnic.
12